Marina, oaza miru

Marina je lep kraj v srednji Dalmaciji. Marina se, več kot očitno, zaveda svojega odličnega geografskega položaja, svoje odmaknjenosti od močno nasičenih turističnih centrov, svoje –zaenkrat – še ne pretirane »apartmajske in hotelske pozidanosti« (upajmo, da bo tako več ali manj tudi ostalo?!), ki jo – na žalost – prevečkrat opazimo na obalah modrega hrvaškega Jadrana. Ena izmed prijetnih posledic »kontrolirane, zadržane, pametne« urbanizacije v Marini je tudi tekoč in sproščen promet, kar dokazuje dokaj neverjetno zastonjkarsko parkiranje v samem centru kraja?!

Stare kamnite hiše in novozgrajeni namestitveni objekti v Marini sestavljajo idilično, mirno okolje, ki je idealno za čudovite (družinske) počitnice. Turist ali obiskovalec hitro ugotovi, da je Marina zelo sproščen kraj, v katerem tudi »turist zlahka zadiha s polnimi pljuči«. Turistična skupnost Marina nekoliko reklamno dodaja: »Občina Marina je zagotovo destinacija, ki ponuja vrhunske storitve za navtike, obiskovalcem nudi odlične namestitvene prostore, ki so obdani z oljkami in borovci. V Marini vlada domače vzdušje, pri nas bo turist našel ne le gostitelja, ampak tudi prijatelja«.

Turistična skupnost Marina uvodoma podaja še nekaj »klasičnih turističnih možnosti v Marini«: bivajte v hiši z bazenom in pogledom na morje; okusite dobrote dalmatinske kuhinje (še posebej morske); kopajte se v najčistejšem evropskem morju, uživajte v jadranski morski avanturi; uživajte v »plemenitem okolju« treh bližnjih mest pod zaščito Unesca (Split, Trogir, Šibenik); razgibajte telo; raziščite lokalno kulturno in zgodovinsko dediščino, zabavajte se, postanite del Marine.

Marina je hkrati središče občine Marina, kamor spada 15 drugih naselij: Blizna Gornja, Blizna Donja, Dograde, Gustirna, Marina, Mitlo, Najevi, Poljica, Pozorac, Rastovac, Sevid, Svinca, Vinišće, Vinovac, Vrsine. Riviera Marina je sestavljena iz naselij Marina, Vinišće, Sevid in Poljica. Sam kraj Marina ima približno 1000 prebivalcev, celotno občino pa naseljuje okrog 5000 prebivalcev.

Domačini znajo povedati: »Turizem je poleg oljkarstva v Marini edina gospodarska dejavnost, ki se je obdržala in postala stalnica, brez katere ne moremo in za katero danes vsi živimo«. Za občino Marino, ki se razteza na ogromnih 108-ih kvadratnih kilometrih, sicer mnogi pravijo, da je “najbolj oljkarska hrvaška občina“. Uradni podatki govorijo vsaj o milijonu dreves oljk, večinoma avtohtone sorte oblice, pa tudi italijanske sorte levantinke.

Občina Marina je najzahodnejša občina Splitsko-dalmatinske županije in meji na Šibensko-kninsko županijo. Marina leži na obali istoimenskega zaliva, ki je zahodni del večjega Trogirskega zaliva. Navtikom so (dokaj) blizu otoki Drvenik (Drvenik Veli in Drvenik Mali), Šolta in Brač.

Skozi Marino je speljana slovita Jadranska magistrala, ki omogoča enostaven dostop do bližnjih, pa tudi nekoliko bolj oddaljenih mest, npr. Trogir (12 km), Split (40 km), Rogoznica (13 km), Primošten (20 km) in Šibenik (47 km). Če pa bi se v zapeljali v notranjost, so Marini (dokaj) blizu turistično podcenjeni Drniš (66 km), Knin (90 km), Klis, ki se ponaša s čudovito razgledno trdnjavo (40 km) in alkarski Sinj (64 km). Iz naštetega zlahka razberemo, da je Marina odlično, »dobesedno genialno« izhodišče za (enodnevne) izlete in je kot takšna primerna, da je naše zavetišče tudi izven glavne turistične sezone.

Na območju današnje Marine je v antiki živelo ilirsko pleme Bulini, pa tudi stari Grki, nato Hilini (grški kolonizatorji, ki so se asimilirali z Bulini), sledijo Rimljani in v začetku sedmega stoletja priseljeni Hrvati. Marina se z imenom Bosiljina leta 1070 omenja kot del trogirske komune, tukaj je bil tudi sedež starohrvaške župnije Drida. Tudi zato so v srednjem veku za vas Marino in njeno okolico uporabljali različna imena: Drid, Bosiljina in Busolina.

Da bi zaščitil podeželsko prebivalstvo pred turškimi vpadi in ropi, je dal trogirski škof Marcel okoli leta 1500 na otočku v marinskem zalivu zgraditi obrambni kvadratni, beneški stolp, »Marinsko kulo«, s konzolnim vencem (kanal med kopnom in stolpom, ki nosi uradni naziv »Marinska kula« je bil zasut šele v začetku 20. stoletja). Škof je dal postaviti še obrambno obzidje, znotraj utrjenega območja t.i. »citadele«, je bila postavljena cerkev sv. Marine, po kateri je celotno območje sčasoma dobilo ime. Dokončno se le eno ime, ime Marina, uporablja po končani prvi svetovnih vojni.

Kar se zgodovine tiče, dodajmo le še, da je v Marini prišlo do pomembne bitke s Turki. Leta 1657 se je močna turška vojska pod vodstvom Seidi Ahmet paše odločila, da bo osvojila Marino, ki je takrat veljala za enega najbolj naseljenih in najbogatejših krajev v Dalmaciji. Napad na Marino se je začel konec junija, domačini in stotnik Jakov Jerković pa niso pristali na predajo in so se branili z vsem razpoložljivim orožjem.

Nepričakovano močna obramba bojevitih branilcev, ki je presenetila številčno premočno turško vojsko, je pašo prisilila, da je utrjen kraj najprej več dni obstreljeval z velikimi topovi. Beneško vojaško poveljstvo pomoči ne pošlje, saj meni, da Marini ni pomoči. S tem se ne strinjajo Marinčani, ki ob pomoči približno 30 domačinov z otoka Drvenika, želijo za vsako ceno ubraniti svoj ljubi kraj in ga pod nobenimi pogoji ne želijo zapustiti.

Po sedemdnevnem krvavem odporu so Turki dokončno napadli. Hrabri branilci niso mogli več zadržati prodora Turkov skozi napol porušeno obzidje Marine. Približno tristo prebivalcev Marine je bilo pobitih (srce stotnika Jerkovića je bilo nabodeno na sulico), okoli tristo pa so jih Turki odpeljali v suženjstvo. Na srečo velika večina žensk in otrok s čolni zbeži v Trogir. Turki po tej zmagi brez težav plenijo po okolici Marine, arhivski zapisi navajajo, da so odpeljali obilen vojni plen, med njim se je npr. znašlo kar 1.200 konj.

Najbolj zanimiva stvar, povezana z obrambo Marine pred Turki leta 1657, je okoli 30 oboroženih deklet, oblečenih v moške uniforme, ki so aktivno sodelovale v bitki. Najbolj znani sta dve mladi vdovi Kate Despotova in Matuša Škriljina, ki sta bili ob koncu bitke ujeti in ju Turki, začudeni, da so se bojevali tudi z ženskami, iz spoštovanja niso usmrtili. Tretja junakinja, dekle Jela Marunova, pa je zažgala več sodov smodnika in ob tem pobila veliko število smrtnih sovražnikov.

V avtentičnem zgodovinskem okolju srednjeveškega naselja Marina domača turistična skupnost vsako leto priredi večjo zabavno turistično prireditev »Marinska bitka 1657«. V spomin na slavni spopad okrog sto amaterskih igralcev v kostumih prikaže najbolj znane scene spopada med Turki in prebivalci Marine. Dodajmo, da lahko obiskovalci, v okviru krovne »Marinske ljetne manifestacije«, med turistično sezono uživajo še na številnih koncertih, na ribiških veselicah, v kinu pod zvezdami, ob plesu folklornih društev, na otroških delavnicah in na številnih športnih dogodkih (npr. nogometni turnir in plavalni maraton Vinišće).

Številne kulturne in naravne znamenitosti so »še bolj zanimive«, če naredite pot do njih prijetno in zanimivo. S kolesom lahko odlično raziskujete občino Marino, ki se ponaša s številnimi kolesarskimi potmi. Uživate lahko v naravnih lepotah, spoznate lokalno prebivalstvo in njihove navade.

Na severozahodnem vogalu občinskega ozemlja Marina potekajo administrativne meje globoko v celino. V tem kotičku, v t.i. »Marinski zagori«, daleč stran od »živčnega prometa« in kakršnega koli drugega obalnega vrveža, je še vedno mogoče začutiti resničen pridih življenja starih dalmatinskih vasic. Poleg čudovite narave, ki se je praviloma dotaknejo le tradicionalno ekološko poljedelstvo, živinoreja in gradbeništvo, ohranja območje Marinske zagore številne dragocene profane in sakralne kulturne dobrine.

Sicer pa TZ Marina med občinskimi turističnimi znamenitostmi našteva predvsem številne cerkve (sv. Ivana Krstitelja, sv. Marina, sv. Jakov, »razgledna« Gospe od Sniga na »Dridu« kamor se radi odpravijo romarji, gospe od Anđela, sv. Juraj, sv. Josip na Gorču, sv. Luka, sv. Marija, sv. Vid), jamo sv. Jakova (poseljena je bila v prazgodovini, kasneje postane svetišče) in že omenjene »proti turške, obrambne strukture« (obzidje, »Citadela« in »Marinska kula« iz 15. stoletja).

Turistom je zagotovo najbolj zanimiva Marinska kula, ki pa je trenutno žal zaprta. Po obnovi te pomembne zgodovinske zgradbe je namreč zasebnik v Marinski kuli neuspešno zagnal manjši gostinsko turistični objekt (?!), sedaj pa si uprava Občine Marina, skupaj s Turistično skupnostjo Marina, popolnoma pravilno in upravičeno prizadeva, da bi v Marinski kuli, ki je največji simbol kraja Marina, čim prej zaživel moderen multimedijski center. Verjamemo, da bi takšen, več kot potreben, turistični projekt nedvomno dal novega vetra v jadra celotni turistični ponudbi občine Marina.

V Marini se večerni obiskovalci radi sprehodijo po lepo urejenem sprehajališču, ki vodi vse tja do hotela Marinus. Turisti se praviloma ustavijo v kakšni bližnji konobi in si privoščijo kakšno morsko jed ali kakšno drugo lokalno gastronomsko specialiteto. Mnogim sprehajalcem pogled uhaja na razkošna plovila, ki jih v svojem objemu čuva Marina Agana (okrog 130 vezov).

Tam se mnogi navtiki pripravljajo, da bodo že naslednji dan izpluli novim morskim dogodivščinam nasproti. Mogoče se bodo najprej ustavili v bližnjem podvodnem muzeju Via Crucis? Ali pa jih bo premamila kakšna čudovita plaža »Riviere Marina«? Zagotovo bo mnoge kapitane premamil daljni odsev vročega sonca na slanem Jadranu. Takrat se bodo morebiti veselo vznemirjeni zagnali proti Kornatom in Telaščici ali pa proti Hvaru, Visu, Korčuli, Lastovu.

Na sever ali na jug? To je dilema, v kateri se neredko znajde razdvojen kapitan. Ima pa takšne vrste problem sladke primesmi. Podobne, kot jih imam jaz na bližnji plaži, pod vročim marinskim soncem: »Naj skočim v morje sedaj ali šele potem, ko popijem hladno pivo? Samo trenutek, naj naročim Ožujsko ali Karlovačko? Ah, ti dopustniški problemi«! 🙂

Ps. Pokrovitelj prispevka je Hotel Rotondo v bližnjem kraju Seget Donji (glej tudi prispevek z naslovom Hotel Rotondo, hotel s srcem). Za pomoč pri pripravi tega teksta in večino fotografij se uredništvo www.pag.si zahvaljuje Turistični skupnosti Marina.