Vrnik, otok Vrnik

Vrnik je majhen jadranski otok v korčulanskem arhipelagu, na njem najdemo tudi majhno istoimensko naselje. Med dvajsetimi otočki korčulanskega arhipelaga je najbolj znan otok Badija (glej naš prispevek z naslovom Badija, otok jelenčkov), otok Vrnik pa je edini v tem nizu otočkov, ki je stalno poseljen, naseljen (pa še to je treba vzeti z rezervo, ker na otoku – baje – prezimi le kakšna potepuška mačka). Otok Vrnik se nahaja dokaj blizu Lumbarde, enega izmed večjih turističnih centrov otoka Korčule.

Otok Vrnik je sicer le dobrih 100 metrov oddaljen od vzhodne obale Korčule, pogledi z otoka Vrnik pa zlahka uhajajo tudi proti dolgemu polotoku Pelješcu (mestece Orebič je s plovilom zlahka dosegljivo). Radovedni turisti se v zadnjih letih (skorajda) trumoma zgrinjajo na otok Vrnik. Tja se odpravijo večinoma s hitrimi čolni ali taksi barkami, ki zelo redno vozijo na liniji mesto Korčula – Vrnik. Tja gredo – večinoma – pogledat, kaj neki očara svetovne pomembneže na otoku Vrniku.

Dalmatinski medijski pomembnež, Slobodna Dalmacija, med drugim zapiše: »Otok Vrnik ali Škoj, kot ga imenujejo domačini, je pomemben del korčulanske zgodovine, zato so Fabrisi in Foretići, Kučije, vsi prej Škojci kot Korčulani, na Škoju pa je večino svojega življenja preživel tudi slavni kipar Lujo Lozica, v svojem domu na delu otočka imenovanem Bufalo. Otok Vrnik je preprosto poseben, tako za tamkajšnje prebivalce kot znane obiskovalce, ki z različnih koncev sveta prihajajo v miru in tišini preživet poletne počitnice, dopuste«. Pred hišo in ateljejem že pokojnega Luja Lozice (1934-2019) so razstavljene velike skulpture iz kamna in marmorja, gladke, bele polti, zaobljene odaliske, ki pričajo o lepoti in koncentrirani čutnosti tega podnebja, pa lahko preberemo na odlični spletni strani www.vrnik.com.hr.

Sicer je površina otoka Vrnika le 0,282 kvadratnega kilometra, dolžina morske obale je 2,3 kilometra. Otok Vrnik je sicer po svetu zelo znan zaradi svojega čudovitega, prekrasnega kamna, prvi kamnolom na otoku Vrniku sega v čas antike, v obdobje mogočnih Rimljanov. Danes otok Vrnik od kamna ne živi več, njegovo gospodarsko pomembnost je prevzel turizem, brez pretiravanja lahko rečemo, da je otok Vrnik pravi hrvaški turistični dragulj.

Navedli smo že, pa vendar je mogoče dobro, da še enkrat poudarimo, da je otok Vrnik edini naseljen otok v tem arhipelagu. Na otočku Vrnik je svoj prostor našla istoimenska vasica, ki pa je tako slikovita, da izgleda kot neverjetna, čudovita turistična razglednica. V naselju Vrnik na otočku Vrnik živi le nekaj družin, ki domačim in tujim gostom oddajajo sobe in apartmaje.

Še leta 2017 so na hrvaškem spletnem portalu www.gorgonija.com (fokus na ribarjenju, potapljanju, nasploh življenju na in ob Jadranskem morju) zapisali takole: »Pred dvesto leti je popis prebivalstva na »Škoju« (opomba: otoku Vrniku) zabeležil 86 prebivalcev, petdeset let pozneje jih je bilo 173. Toda pred štiridesetimi leti je na otoku stalno živelo 55 ljudi, danes pa sta le še dva. Tudi zadnji kamnosek se je z ženo odpovedal bivanju na Vrniku pozimi, ko je otok izpostavljen samoti in močnim vetrovom«.

Na obali ob stari šoli v Vrniku je postavljena nova cerkev Gospe od Pohođenja iz leta 1856. Prostori stare šole se uporabljajo kot razstavni prostor, ki pa je odprt le v poletnih mesecih. Ob kamnolomu na severni obali je stara cerkev Gospe od Pohođenja iz leta 1674. Na google zemljevidu lahko opazimo še »Vrnik Castle« (stari kaštel), vendar izgleda, da je ta »nekoč utrjena zgradba« danes v napol ruševnem stanju.

Turistom najpomembnejša je stara šola. Hrvaški medij Jutarnji je zapisal približno takole: »Na Vrniku je bila včasih šola. Zadnji učenec je iz nje odkorakal pred petdesetimi leti, od takrat pa je bila stavba zapuščena. Pred dokončnim propadom je vrniško staro šolo rešil odvetnik Pero Lozica, tudi lastnik plaže Moro Beach na korčulanskem otočku Stupe, s katere je lansko poletje v kibernetski svet odšlo na tisoče fotografij “skala v nebo” in “gugalnica v morju”. Ob konceptualnih zanimivostih se obiskovalcem poleg pristnega mediteranskega vzdušja ponuja t.i. fine dining program pod vodstvom znanih hrvaških kuharskih chefov«.

V stari šoli na otoku Vrnik je tako nastal čudovit projekt, ki nosi uradni naziv Vrnik Arts Club. V stari obnovljeni šoli (na ogled je tudi zvesto rekonstruirana učilnica, vključno z replikami starinskih miz s črnilniki in zeleno tablo) je pretkano zasnovan večnamenski objekt, ki ga sestavljajo likovna galerija, prodajalna spominkov z deli lokalnih umetnikov, restavracija s tradicionalnimi morskimi jedmi in dve sobi v mansardi.

Na spletnem portalu www.korcula.net so zapisali: »Če je bila Badija tradicionalno otok učenja in molitve (uma in duše), je Vrnik zagotovo otok ročnega dela in ustvarjanja. Tu so najstarejši in najštevilčnejši kamnolomi (belega marmorja) na otočju Korčula. Zdaj ležijo zapuščeni, prej pa jih je bilo aktivnih devetindvajset, ki so korčulanski skupnosti že od rimske antike zagotavljali naporno in donosno dejavnost«.

Turistična skupnost Korčula nas poduči, da je bil visokokakovosten apnenec s korčulanskih otočkov vgrajen v najbolj znane zgradbe sveta, kot so cerkev Haggia Sophia v Carigradu, parlament na Dunaju, kosov Bele hiše v ameriškem Washingtonu in mestna hiša v Stockholmu. Iz njega so bile zgrajene najlepše javne in zasebne zgradbe dalmatinskih mest, kot sta Dubrovnik in Hvar.

O tistih časih poetično, zelo lepo, za čislano revijo Croatia Airlinesa, piše Dubravka Belas: »In takrat, ko so slabi časi, »če bi otok imel timun (krmilo), bi tudi nekam odplul«, je bilo rečeno ob neki drugi priložnosti, ko je samo v enem dnevu, v začetku prejšnjega stoletja, tisoč in pol prebivalcev Blata iz sosednje Korčule odšlo v svet zaradi težkih gospodarskih razmer. Če želite živeti na otoku, morate biti vsestranski. Treba je znati zaščititi in popraviti čoln, najpomembnejšo vez s svetom, znati je treba loviti ribe, imeti svoja posebna mesta – pošte – za metanje ribiških trnkov in mrež, znati speči kruh, obdelovati skromne otoške vrtove, gojiti oljke in iz njih delati olje …

Pot do starega kaštela na otoku Vrniku, v delu, ki se je nekoč imenovalo Gornje Selo, zlahka prepoznamo. Samo slediti je treba rožam – toliko ljubezni je vloženega v skromne rastline, ki rastejo tik ob morju, v nemogočih razmerah, v kamnu, skoraj brez zemlje, cvetijo v zapuščenem čolnu, preluknjani otroški žogi ali suhem deblu podrte palme, izpostavljene vročini, vetru in soli. In pred enim najlepših in najbolj ohranjenih petalov, kot se tukaj imenujejo zapuščene kamnoseške delavnice, čaka neobdelan kamniti blok, da ga stari mojster spet vzame v roke in brez prave potrebe obdeluje, le za svojo dušo, ravno toliko, da zvonovi na otoku znova zaslišijo zvok klesanja, ritmično glasbo obrti, od katere so živele številne generacije«.

Zgodba o kamnu, kamnolomih na otoku Vrniku, pa še kje drugje drugod po Dalmaciji, je tako zanimiva, da upamo, da bomo kmalu pripravili zanimiv tekst tudi o tej temi. Se pa naša osnovna zgodba o otoku Vrniku počasi približuje koncu. Kaj povedati za sam zaključek?

Otok Vrnik je bil nekoč otok kamna. Vse se je vrtelo okrog kamna. Danes je kamen zamenjal turizem. Tisti pravi, sončni in sproščeni, z dalmatinskim vzdušjem, z neko božansko energijo. Zdi se, da otok Vrnik turistom ponuja idealno kombinacijo prekrasne narave z umetnostjo (obrtjo kamna). Zdi se, da turizem na otoku Vrniku vodijo ljudje, ki »vedo kaj delajo«, ki vedo, kako pobožati dušo in srce vsakemu turistu, vsakemu obiskovalcu, ki hote ali nehote stopi na otok Vrnik, otok blažene radosti in neizmerne sreče.

Otok Vrnik ni višji od petdesetih metrov nadmorske višine, vendar pa na uredništvu www.pag.si menimo, da morate otok Vrnik postaviti izredno visoko na listo vaših dopustniških želja. Tudi sami si želimo, da otok Vrnik spoznamo mnogo bolje, saj smo se ga do sedaj – na žalost – le »mimobežno dotaknili«.

Fotografije: Turistična skupnost Korčula (fotograf Neven Fazinić), novinarji www.pag.si, prav posebna in iskrena zahvala pa gre našemu hrvaškemu prijatelju Luki Kolovratu (www.vrnik.com.hr, www.gorgonija.com).