Velo Grablje je znano po festivalu sivke
Velo Grablje (in Malo Grablje)
Naselje Velo Grablje najdemo na otoku Hvaru, od znamenitega mesta Hvar, ki mu tudi administrativno pripada, je oddaljeno le slabih 10 kilometrov. Danes je mini vasica Velo Grablje zelo redko naseljena in ima le nekaj stalnih prebivalcev, pa čeprav je bila še dobro stoletje nazaj relativno bogata in uspešna, znana po pridelavi medu, dobrega vina in oljčnega olja. Predvsem pa je Velo Grablje po svetu, nedvomno pa po celi Evropi, slovelo predvsem po izdelavi eteričnega, predvsem sivkinega, olja. Sosednja naselbina Malo Grablje, na nekoliko nižji nadmorski višini, pa je danes skorajda popolnoma zapuščena, kot takšna pa velja za svojevrstno hvarsko turistično atrakcijo. Poglejmo si Velo Grablje in Malo Grablje nekoliko podrobneje.
Velo Grablje velja za oazo miru v »neposredni žurerski bližini mesteca Hvar in sosednjih božanskih Peklenskih otokov«. Otok Hvar ima, – seveda – kakor celotna Dalmacija, »turistični fokus« predvsem na jadranski obali, kjer turisti lenarijo na raznovrstnih plažah ter se zabavajo v »beach barih«. Če pa vendarle želite nekoliko odmika od vrveža veseljaške gmote ljudi, potem se vam splača odkrivati tudi številne zaklade v notranjosti otoka Hvara. In eden izmed njih je zagotovo Velo Grablje.
Miniaturna vasica Velo Grablje, na nadmorski višini okrog 250 metrov, se nahaja le nekaj kilometrov od mesta Hvar, na stari cesti proti pitoresknemu Staremu Gradu (10 km). Navajamo še nekaj dodatnih kilometrskih razdalj od vasice Velo grablje: Vrboska (16 km), Jelsa (21 km), Zavala (24 km) in Sućuraj, odkoder vozi trajekt na Makarsko riviero (68 km).
Ker ima danes Velo Grablje uradno le piškavih nekaj deset stalnih prebivalcev, bi mogoče upravičeno mislili, da si ne zasluži našega turističnega obiska. Vendar temu ni tako, zmotili bi se, če ne bi odmerili nekaj ur za radoveden izletniški obisk vasice Velo Grablje (in ob tem skočili še do zapuščenega naselja Malo Grablje). Če mislite, da v naselju Velo Grablje ni prav mnogo stvari za pogledat, bi se načeloma morali kar strinjati.
Po drugi strani pa moramo dobronamerno opozoriti predvsem na (junijske) divje planjave sivke, ki Velo Grablje in njegovo okolico, ob čudovitih razgledih na morske obale, na trenutke naredijo prav idilično. Vsekakor že zato uvodoma predlagamo, da si preberete članek s povednim naslovom: Festival sivke – Velo Grablje, otok Hvar. Poudarimo: od leta 2009 v Velem Grablju poteka izobraževalna, gospodarska, kulturna in turistična prireditev Festival sivke, ki slavi dolgoletno tradicijo gojenja in pridelave sivke, po kateri je bil otok Hvar desetletja znan tudi kot »Otok sivke«.
Velo Grablje, kot podeželska celota posebnega kulturnozgodovinskega pomena, je zaščitena kulturna dobrina Republike Hrvaške. Ime je kraj verjetno dobil zaradi gabra, vrste drevesa, ki je v preteklosti rastel na celotnem otoku Hvaru. Velo Grablje se nahaja v majhni dolinici, obdano je s suhozidi, živim spomenikom otoškega načina življenja, ter številnimi nasadi sivke, oljk in vinske trte. Vas Velo Grablje dopolnjuje okolje mesta Hvar in uresničuje specifično ohranjeno ruralno vzdušje tega dela otoka.
Po legendi, ohranjeni v vasici, naj bi Velo Grablje ustanovila dva člana znamenite Hvarske ljudske vstaje (1510-1514), prvega boja za demokracijo v tem delu Evrope, ki sta po begu in skrivanju pred oblastmi tukaj ustvarila borno zavetišče. Vendar, sodeč po zgodovinskih virih, je naselje Velo Grablje nastalo že nekoliko prej, v petnajstem stoletju. Prvič se namreč Velo Grablje v zapisih omenja že 17. decembra 1458.
Sicer pa nekatere »časovne sledi« pričajo o obstoju življenja na tem območju že od prazgodovine. Ime hriba Motokit pri vasi je zelo staro in izvira iz antike. Izhaja iz latinskega mons acutus, kar pomeni oster vrh, oster hrib. Cerkev sv. Vida, ki leži na hribu vzhodno od naselja, je lep ohranjen primer starohrvaške arhitekture iz devetega do dvanajstega stoletja.
Župnijska cerkev sv. Kuzme in Damjana je bila v današnji obliki zgrajena leta 1886, na mestu nekdanje – iz 16. stoletja. Na pročelju cerkve so vklesane besede: “Božja ljubezen in sloga ljudi Velega Grablja 1886 (uradno, v hrvaščini: »Bogoljubstvo i sloga grabaljskog puka 1886). Župnijska cerkev sv. Kuzme in Damjana je ena izmed redkih cerkva na otoku Hvaru, ki jo krasijo freske. Ob kipu Matere Božje so na zidovih naslikani cvetovi sivke ter vinska trta. To sta osnovni rastlini, ki sta v Velo Grablje prinesli gospodarski razcvet in mnogo boljšo kakovost življenja.
Sicer velja, da je bil v teh hvarskih krajih že od antičnih časov najpomembnejši izdelek za prodajo – vino. Baje sta mu sledili dve »izvozni« rastlini, dalmatinski bolhač in rožmarin. Ostale izdelke kot so npr. olive (oljčno olje), fige, rožiči in med pa so lokalni prebivalci uporabljali predvsem za osebne potrebe, šele nato za prodajo.
V vasici Velo Grablje deluje kmetijska zadruga, ustanovljena leta 1892, prva na otoku Hvaru, z imenom “Ružmarinska zadruga”. Zadruga se postavlja z večstoletno tradicijo pridelave eteričnega olja iz rožmarina, sivke in pa tudi odličnega oljčnega olja. Vendar pa je Velo Grablje svojo kmetijsko pot najprej začelo z gojenjem vinske trte, ki pa je na žalost propadla v epidemijah t.i. »filoksere«, trtne uši, po vsej Dalmaciji. Poleg tega je administrativen ukrep, vinska klavzula iz leta 1892, prepoved prodaje in izvoza vina iz Dalmacije, spodbudila ogromno prebivalcev Velega Grablja k iskanju boljšega življenja onkraj oceana, v Severni in Južni Ameriki.
Velo Grablje je danes najbolj znano po gojenju sivke, začetki te kmetijske gospodarske dejavnosti segajo v uvod dvajsetega stoletja. Tako je vasica Velo Grablje v nekem zgodovinskem obdobju postala nekakšna »dalmatinska Provansa«. 🙂 V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je otok Hvar, pri tem je vodstveno vlogo odigrala vasica Velo Grablje, ustvaril kar 10 odstotkov celotne svetovne pridelave sivke!?!
Toda z nezadržnim razvojem turizma in ustvarjanjem drugačne gospodarske klime, se je prebivalstvo začelo trajno preseljevati predvsem v bližnje mestece Hvar, počasi toda vztrajno se je opuščalo prejšnji način življenja. Čeprav je ogromne nasade sivke zapustila človeška roka, kraj pa sta opustošila tudi dva ogromna požara, ki sta naredila ogromno dolgotrajne škode na nasadih sivke, je ta škrlatna roža še vedno glavni simbol kraja, je središče identitete naselja Velo Grablje.
V »zadružnih muzejskih prostorih« si lahko še danes ogledate starinske naprave za destilacijo rožmarinovega in sivkinega olja ter oljarno za predelavo oljk. V vasici Velo Grablje se z varovanjem kulturne in naravne dediščine ter revitalizacijo intenzivno ukvarja društvo Pjover (o vasici glej lep video: https://vimeo.com/386035270), ki želi v projektu »etno eko vas« hkrati ohraniti prvinskost in bogato izročilo prednikov, ob tem pa vsakemu novodobnemu obiskovalcu ponuditi tudi edinstveno etnološko doživetje vasi, otoške lepote in pristnega načina življenja.
Če se boste do vasice Velo Grablje zapeljali z lokalne ceste Hvar – Jelsa (tam v bližini odseka »Milna«), pa predlagamo, da se prej še ustavite v zapuščenem naselju Malo Grablje. Lahko pa rečemo tudi drugače, npr.: iz Velega Grablja se lahko ob suhem potoku, približno dva kilometra, sprehodimo v smeri morja do Malega Grablja.
Naselbina Malo Grablje leži nad hvarskim zalivom Milna in spominja na gnezdo, saj je umeščena, stisnjena v kamnito skalo, v prav ozki soteski. Malo Grablje je, čeprav skorajda popolnoma zapuščeno (leta 2023 sem tam videl le eno prenovljeno hišo, v poletnih mesecih pa je delovala gostinska »konoba«), skorajda pravljično mesto (duhov), ki vsekakor pritegne turistovo pozornost, saj lahko tam še zmeraj najdete kamnite hiše in mirne kamnite uličice, ki jih počasi zažira pristno naravno okolje.
Spletni zapisi trdijo, da so ljudje Malo Grablje zapustili okrog leta 1962 (večina jih ni odšla daleč, ustalili so se na bližnji morski obali, v Milni, ob istoimenskem zalivčku, tam je sedaj krasno kopališče). Malo grablje so prebivalci zapustili zaradi številnih naravnih škodljivcev, ki so drastično uničevali oljčne in predvsem vinogradniške nasade.
Malo Grablje skozi desetletja zapuščenosti počasi uničuje zimzelena narava, trmaste in neustrašne rastline bodo – verjetno – sčasoma zrahljale in podrle kamnite zidove, zato bodite previdni, če se odločite vstopiti v katero od praznih hiš. Hvarski turistični delavci menijo, da je to sicer čudovit kraj za sprehajanje ali treking, zelo ustrezen zna biti tudi za kakšen bolj intenziven šport (kolesarjenje ali plezanje).
Marsikateri pohodnik se radovedno sprašuje, zakaj so ljudje, okrog 180 jih je bilo, opustili svoje domove, zapustili svoja ognjišča in se preselili na (bližnjo) jadransko obalo, v Milno. Odgovor je dokaj enostaven. Družinam je bilo lažje preživeti in živeti ob morju, od turizma, kot pa med temi hribi, od le navidezno idiličnega kmetovanja.
Mogoče pa hvarsko naselje Malo Grablje vendarle čaka »svetlejša prihodnost«? Mogoče se celo povrne življenje v to zapuščeno vasico? Na začetku vasice Malo Grablje so namreč nekdanjo zapuščeno stanovanjsko hišo že uspešno spremenili v lep turistični objekt (Villa Fulmin; apartmaji z manjšim bazenom), pa tudi cerkvica sveti Tudor že izgleda »nekoliko obnovljena«. Mogoče bo primeru sledilo še več ljudi?! Počakajmo, čas bo – kakor zmeraj – prinesel nedvoumne odgovore. 🙂
Ps. Tekst je, ob izdatni pomoči društva Pjover, napisal Peter Gavez, ki je dodal še nekaj lastnih amaterskih fotografij. Sicer pa sta lepše fotografije prispevala društvo Pjover in Turistična skupnost Hvar.
