Soparnik, gastronomska »delicija«
Poljički soparnik – Poljički zeljanik – Poljički uljenak
Ko blitvo, rdečo čebulo, olivno olje, sol in česen »omotamo« v preprosto testo iz moke in vode dobimo soparnik, avtohtono dalmatinsko gastronomsko specialiteto, ki je doma »tam nekje« med Splitom, Sinjem in Omišem.
Poljički soparnik oz. enostavneje rečeno samo soparnik je preprosta kmečka jed, ki pa je na ravni EU prejela zaščiteno znamko odličnosti in geografskega izvora in je tudi zaradi tega postala prava »gastronomska turistična atrakcija«. Zato tudi ne čudi prenekatera izjava ugodno presenečenega turista, ki prve grižljaje soparnika komentira približno takole: Ta jed je zares super, pa še zelo okusna in zdrava je.
EU je zaščitila Poljički soparnik predvsem zato, ker temelji na dolgotrajni tradiciji proizvodnje. Ta skromna, revna kmečka jed izhaja še iz »turških časov«, oziroma iz časov Poljičke republike, ki je obstajala od 13-ega stoletja, pa vse do leta 1807, ko je obstoj Poljičke republike ukinil Napoleonov maršal Marmont.
Še dodaten info za ljubitelje zgodovine: Tudi v času največje turške prevlade na teh prostorih je Poljička republika obstajala (le davek so morali redno plačevati veliki Turčiji). Zgodovinarji ocenjujejo, da je bil Poljički soparnik – vsaj v nekem obdobju – nekakšen obredni pekarski produkt, ki so ga pripravljali siromašni kmetje predvsem ob različnih praznikih.
Kakor smo navedli že v samem naslovu ima soparnik iz področja dalmatinske Zagore lahko tri imena: Poljički soparnik – Poljički zeljanik – Poljički uljenak. Soparnik je okrogel, v premeru lahko meri od 90 do 110 centimetrov. Vas to vsaj malo spominja na italijansko pizzo?
In kako se soparnik pripravi? Približno tako: Blitvo (okrog 2 kilograma) narežemo na ožje trakove, v njo dodamo, zmešamo sol, rdečo čebulo in olivno olje (ponekod zmešajo sončnično ter olivno olje v razmerju 1:1, neorginalni recepti pa priporočajo tudi dodatek peteršilja). Na tanko se razvalja enostavno (krušno) testo ter se na njega vsipa prej pripravljena »blitvina zmes«. Nato to pokrijemo z drugim testom. Robove spodnjega in zgornjega testa zlepimo, da nam »blitvina zmes« med pečenjem ne »uide«.
Zakurimo krušno peč, ob primerni vročini začnemo peči (priporočajo se »drva iz vinske trte«). Zanimivo je, da celotno jed prekrijemo z žgočo žerjavico in pa tudi pepelom, ki da soparniku značilen okus. Ko je soparnik dovolj pečen (okrog 20 minut), ga vzamemo iz krušne peči in zelo pozorno očistimo. Na zgornjo plast posipamo zelo na drobno sesekljan česen potem pa na testo vlijemo in vtremo še 2 do 3 decilitre olivnega olja. Soparnik na koncu obvezno razrežemo na romboidne kose in postrežemo gostom.
Novejši, lahko rečemo tudi turistični trendi, dopuščajo razne »dodatke« k tej zanimivi, avtohtoni jedi dalmatinske Zagore. Tako bomo tu in tam na spletu naleteli na nasvet, da se ob soparniku priporočajo še zalogajčki sira (lahko je tudi nariban po površini soparnika?!), mogoče tudi rezine pršuta in – seveda – kozarec ali dva dobrega (rdečega) vina. Dober tek!
Vse fotografije: HTZ in Ivo Bioćina:
