Oliver Dragojević in »Trag u beskraju«

Oliver Dragojević je glasbeni maestro, velikan dalmatinske, hrvaške, svetovne glasbene scene. Oliver Dragojević je prejemnik kar tridesetih t.i. »porinov«, hrvaških glasbenih nagrad, med drugim tudi za življenjsko delo.

V dodaten dokaz, če ga sploh potrebujete; newyorški Carnegie Hall, londonski Royal Albert Hall, pariška Olympia, Opera Houseu u Sydneyju so le nekatere kultne koncertne dvorane v katerih je več kot uspešno nastopal Oliver Dragojević, skromni dalmatinski trubadur, ki je znal kljub svoji nesporni slavi ponižno reči: »Nikoli nisem razmišljal, kako bom dosegel točko, na kateri sem. Vsa ta leta sem le prepeval«.

Oliver Dragojević je legendarni pevec, dober prijatelj, preprost človek, čigar življenje je bilo posvečeno glasbi, morju in ribolovu. 29. julij je dan, ko se Vela Luka, tam na zahodnem delu otoka Korčule, pa tudi ves svet, še posebej spominja svojega starega morskega volka, prijatelja, velikega glasbenika, navadnega malega človeka in domačina Oliverja Dragojevića.

V tednu, posvečenem bogati glasbeni dediščini Oliverja Dragojevića, se njegovi prijatelji, glasbeniki in družina spoštljivo zberejo v Veli Luki, njegovem rojstnem kraju in zadnjem počivališču. Oliver Dragojević je namreč zapustil nenadomestljivo mesto v hrvaški glasbeni sceni in v srcih svojih oboževalcev, a spomin nanj nedvomno živi skozi njegova številna glasbena dela, skozi njegove nepozabne pesmi in ljudi, ki bodo tudi letos na različne načine sodelovali pri obeležitvi njegovega življenja in dela.

Vrhunec številnih različnih prireditev, ki jih leta 2024 med 26. in 31. 7., svojemu slavnemu someščanu v spomin organizira mestece Vela Luka, je zagotovo velik koncert z imenom Trag v beskraju (ta bo 29. 7. 2024, prenašala pa ga bo tudi hrvaška televizija). Spomin nanj se v Veli Luki čuti na vsakem koraku, saj je Oliver Dragojević v neskončnosti pustil neizbrisno, mogočno in edinstveno sled.

Domačini o Oliverju Dragojeviću govorijo s hrepenenjem v očeh, pa tudi z nasmehom, saj so imeli to srečo, da so ga osebno poznali. Zato Vela Luka vsako leto, še posebej ob obletnici njegove smrti, na svoj poseben način pošilja najlepše pozdrave svojemu kapitanu, svojemu Oliverju Dragojeviću, in kot da mu sporoča z žalostnimi in pretresljivimi besedami enega svojih najbližjih prijateljev Zlatana Stipišića – Gibonnija (glej video!): “Da je vse tako kot mora biti in da je vse morje samo zanj.”

Leto kasneje po smrti Oliverja Dragojevića, pred prvim glasbenim spektaklom Trag u beskraju v Veliki Luki, je Mirela Goreta, novinarka Slobodne Dalmacije, zapisala: »Opeval je vse, kar Dalmacija je. Tako, kot živi Dalmacija, je živel on. Dalmacija se je čutila v vsakem dihu Oliverja Dragojevića, v vsakem njegovem verzu in vsaki noti, ki jo je z neznosno lahkoto preigraval na klavirju.

Duh Dalmacije je Oliver Dragojević ponesel po svetu, globoko zavedajoč se lepote podnebja, ki ga je rodilo. Oliver Dragojević se je boril v tišini, z vero in dostojanstvom, obdan s pozornostjo in ljubeznijo svojih najdražjih, dokler ni na koncu izgubil bitke s hudo boleznijo. In ostal vseprisoten zaradi brezčasnih pesmi, ki jih poslušamo vsak dan«.

Rok Tamše pa je za časopis Delo, tri leta po smrti Oliverja Dragojevića zapisal te prekrasne, pa čeprav nekoliko žalostne, besede: Oliver je odšel, a nam še vedno poje. Poslušalci so v radijskem etru z izjemnim čustvenim nabojem delili svoje spomine nanj, na doživljaje, povezane z njegovimi nesmrtnimi pesmimi. “Kar nam je zapustil, nikoli ne bo odšlo iz nas,” je v srce parajočem tonu svojo dušo olajšal eden od oboževalcev.

Ko Oliver poje o objemih, poljubih, srcu, duši, ljubezni, morju, soncu, galebih, upanju, sanjah, bolečini, žalosti, slovesih, to zveni in učinkuje drugače, povsem drugače. Njegov raskavi glas se je usodno dotaknil številnih generacij jugoslovanskih duš. Tudi moje.

»Vsi smo po malem Dalmatinci in Oliver poje samo nam. Če ne drugače, vsaj med dopustom na hrvaški obali in otokih. Oliver nas povezuje v vsej naši ranljivosti. Ko poje Oliver, zahlipajo tudi najbolj okoreli frajerji. Oliver nam je pustil sled v neskončnosti. Ime ji je ljubezen«, v samem zaključku svojega teksta zapiše Rok Tamše za časopis Delo.

Oliver Dragojević, eden izmed najbolj priljubljenih izvajalcev hrvaške pop glasbe in dalmatinskega šansona, se je rodil 7. 12. 1947 in umrl 29. 7. 2018 v glavnem mestu Dalmacije, Splitu. Toda njegov resničen dom, njegovo edino pravo zavetišče, je bilo v Veli Luki, na Korčuli, od tam izhaja njegova družina, njegovi predniki, tam je Oliver Dragojević preživljal svoje otroštvo in svoja najlepša, pa tudi najbolj ustvarjalna, leta svojega življenja.

Glasbeno šolo je Oliver Dragojević obiskoval v Splitu. Najprej se je učil klavir, nato klarinet in kitaro. Z glasbo se je prvič srečal pri petih letih, ko je od očeta v dar dobil ustno harmoniko, s katero je zabaval svoje vrstnike v bližnjih ulicah Vele Luke in potnike na trajektu na liniji Split – Vela Luka. Svoj prvi javni nastop je Oliver Dragojević imel na Splitskem otroškem festivalu leta 1961 (torej pri svojih štirinajstih letih!) s priljubljeno skladbo Baloni.

Že leta 1962, torej pri svojih petnajstih letih (!) se je kot klaviaturist in pevec »zaposlil« v skupini Tequila, ki se je kmalu preimenovala v Batala in si pridobila večjo popularnost na novi splitski pop sceni (igrali pa so predvsem priredbe pesmi, ki so jih poslušali na Radiu Luxembourg).

Poleg duha sredozemskega glasbenega izročila Oliver Dragojević glasbeno profiliral pod vplivom Raya Charlesa, Elvisa Presleya, Stevieja Wonderja, skladateljskega tandema Lennon – McCartney in baladnega popa.Prvi nastop na prestižnem festivalu v Splitu je Oliver Dragojević imel leta 1967, vendar s pesmijo »Picaferaj« skladatelja Zdenka Runjića ni zabeležil večjega uspeha.

Med letoma 1967 in 1972 je Oliver Dragojević svoje znanje in izkušnje nadgrajeval po številnih zahodnoevropskih klubih, krajši čas je sodeloval tudi z uveljavljenimi Dubrovniškimi trubadurji (v tistem času je v Dubrovniku spoznal tudi svojo ženo Vesno), s splitsko skupino More, poleti leta 1974 pa se je ponovno pridružil skupini Batali.

Kariera Oliverja Dragojevića, zapiše Hrvaška enciklopedija, je dobila nov zagon, ko je srečal uspešnega skladatelja Zdenka Runjića, s čigar skladbo »Picaferaj« je leta 1967 debitiral na Splitskem festivalu. Ta izvedba Oliverju Dragojeviću sicer ni zagotovila preboja v festivalski finale, je pa postavila estetske predpostavke glasbenega izraza, pozneje znanega kot dalmatinski šanson, ki je postal nekakšna sinteza belcanta, elementov klapske pesmi, šansona in nasploh močne mediteranske senzibilnosti, z besedili v dalmatinskem narečju.

Spletni portal muzika.hr je med drugim v tekstu z naslovom In memoriam: Oliver Dragojević, čovjek koji je vjerovao pjesmi zapisal: »Zdi se, da nam je Oliver Dragojević pel pesmi vsakemu posebej. Lahko rečemo, da je bila takšna vsa njegova kariera. Kot splošne poudarke celotnega opusa pesmi, ki jih je zapel, izstopata dve: Galeb i ja in Cesarica (avtorja Zlatana Stipišića Gibonnija, s katerim je tudi kasneje veliko sodeloval).

Prva je bila izvedena leta 1975 na Splitskem festivalu, na začetku Oliverjevih komercialnih in ustvarjalnih uspehov v tedanji Jugoslaviji, druga pa leta 1993, po prekinitvi sodelovanja z njegovim zvestim sodelavcem Zdenkom Runjićem (skupaj sta naredila okrog 200 pesmi), ko se je Oliver Dragojević odločil obrniti k številnim različnim mlajšim avtorjem in producentom (Remi Kazinoti, Neno Belan, Dino Dvornik, Zlatan Stipišić Gibonni, i dr.).

Mnogi glasbeni kritiki menijo, da je skrivnost Oliverjevega uspeha tudi v tem, da je znal prepoznati pesem nadarjenega avtorja in jo narediti najbolj znano, kar jih je ta avtor kdaj napisal. Morebiti tudi zaradi tega vsi njegovi oboževalci lahko dneve in noči prepevamo njegove številne hite in najlepše pesmi?!

Krešimir Tomec (Cubismo), basist, producent je za Delo izjavil: »Oliverju si verjel, da je vse, kar poje, čista resnica. Čeprav ni bil avtor besedil, jih je interpretiral tako prepričljivo, kot bi bile osebnoizpovedne zgodbe. Njegova moč je bila v tem, da je lahko tudi iz slabega komada naredil uspešnico. Če je pevec slab, ne pomaga niti najboljša produkcija.

Kot ljubitelj latino glasbe ga lahko primerjam z brazilskimi glasbeniki, ki pojejo tako, kot govorijo. Ne trudijo se, ampak so preprosto taki, kot so v resnici. Zanimivo je, da kakšne Oliverjeve pesmi v glasbenem smislu niso nič posebnega, a ko jih zapoje on, ga je užitek poslušati«. S tem se strinja tudi Vlado Kreslin, k je dejal, »Zanj je veljala znana prispodoba, da bi lahko pel tudi telefonski imenik, pa bi bila to uspešnica«.

Katere pesmi so obeležile delo Oliverja Dragojevića? Omenjajo se predvsem te:  Galeb i ja ter Cesarica (ki smo ju že omenili), sledijo pa Skalinada, Oprosti mi pape, Vjeruj u ljubav, Sve bi da za nju, Tko sam ja da ti sudim, Moj lipi anđele, Piva klapa ispo’ volta, Nadalina, Karoca, Kad mi dođeš ti, Ča je život vengo fantažija, Nadalina, Nisam ja za te (dvaput san umra), Pismo moja, Molitvu za Magdalenu, Nevera, Trag u beskraju, Ča će mi Copacabana, Bez tebe, Nedostaješ mi ti, Lipa moja.

V dobrih 40 letih glasbene kariere je ustvarjalni Dalmatinec, neumorni Oliver Dragojević izdal kar 23 studijskih albumov in številne glasbene kompilacije. Ustvarjal je s številnimi glasbeniki, omenili smo že Gibonnija, po potrebi je Oliver Dragojević širil svoj glasbeni izraz, npr. ob sodelovanju z že pokojnim Dinom Dvornikom je zaradi pesmi Nadalina proglašen za »prvega splitskega reperja«.

Oliver Dragojević je sodeloval celo z jazzerji (med drugim je bil celo med ustanovitelji veloluškega Open Jazz Festivala) in country skupino Plava trava zaborava, pa tudi s Stjepanom Hauserjem (2Cellos), s katerim je posnel impresiven sodelovalni album “Noć nek tiho svira”. Tudi Dragojevićev vpliv na glasbenike presega lokalno in žarovsko: Hladno pivo je zapelo »Kaj si naredil«, neverjetni Damir Urban “Pustim te same”, Yammat “Don’t rush girls”, TBF “Adio kumpanji”, Zabranjeno pušenje “Oprosti mi pape”.

Od leta 1974 je bil Oliver Dragojević poročen z Vesno Dragojević, ki je mediju Jutranji.hr zaupala naslednjo anekdoto: »Ali veste, da ko naju je nekdo povabil na večerjo, je Oliver, ki je sicer oboževal predvsem govejo juho, špagete in vse vrste rib, vedno najprej večerjal doma? Tako je pač bilo. Oliver je bil neomajen, rekel bi: Jedel bom doma. Res je, da nas baje čaka okusna večerja, ampak jaz nisem prepričan kam grem«.

Oliver Dragojević, ki ga je v enainsedemdesetem letu pokončal rak, je imel tri sinove, Dina, dvojčka Davorja in Damirja, sedem vnukov in vnukinj. Življenje Oliverja Dragojevića je bilo posvečeno glasbi, družini, morju in ribolovu. Kot je rekel, mu je več pomenilo uloviti ribo kot prejemati nagrade za pesmi.

Zato je Oliver Dragojvić postavil svoja pravila igre v glasbenem poslu, – kakor pišejo mediji – baje sploh ni imel svojega menedžerja. Poleti je Oliver Dragojević zlahka prekinil koncerte, koncertne turneje in je v obdobju, ko bi lahko vsak večer nastopal za velik denar, raje odšel v svojo oboževano Velo Luko (ki se mu bo – upam – nekoč zahvalila vsaj s kakšnim mini spominskim centrom in spomenikom) in tam preživljal poletje z družino ter bil v nenehnem stiku z morjem.

Nina Sever, organizatorka koncertov, je o Oliverju Dragojeviću dejala: Preprost, kot je bil, je tudi v poslu deloval enostavno. Nobenih zvezdniških zahtev, zvezdniške drže, tega ni poznal, saj je glasbo in življenje na odru enostavno živel. Po triurnem koncertu je v zaodrju ali v restavraciji na večerji – zapel. In ne samo zapel, ko so se mu pridružili njegovi glasbeniki, je petje trajalo pozno v noč. To je bilo njegovo življenje.

Kaj povedati za sam konec tega teksta o Oliverju Dragojeviću, enemu izmed najbolj priljubljenih hrvaških vokalnih stilistov? Mogoče bi se vendarle poslovili s povabilom na otok Korčulo? Če ste ljubiteljica ali ljubitelj glasbene dediščine Oliverja Dragojevića, potem zadnji teden julija preživite v Veli Luki in postanite del »Traga u beskraj«, bodite del neizbrisljive sledi v (Oliverjevi) večnosti.

Ps. Za fotografije se www.pag.si, slovenski portal o hrvaškem turizmu, zahvaljuje TZ Vela Luka.