Compare Listings

»Projektom ne vidim konca.«

Maja Uran Maravić: Rada imam izzive

Maja Uran Maravić?! Mama. Žena. Prijateljica. Razvojnica. Ljubiteljica življenja. Doktorica. Redna profesorica in znanstvena svetnica. Strokovnjakinja za turizem. Medijska komentatorka. Avtorica strokovnih knjig. Radovedna iskalka resnice. Ženska akcije. To in še več je Maja Uran Maravić.

Maja Uran Maravić: Rada imam izzive

Intervju z Majo Uran Maravić je točno 500-ti prispevek, ki ga objavljamo na www.pag.si, slovenskem turističnem portalu o hrvaškem turizmu. In kot urednik tega spletnega mesta moram poudariti, da nam je ta intervju, ob tej naši skromni obletnici, v veliko čast in veliko veselje. Upam, da boste tudi bralci uživali v profesionalni iskrivosti besed, ki nam jih je namenila Maja Uran Maravić.

1. Maja Uran Maravić, marsikdo v Sloveniji vas pozna iz različnih medijev, ste namreč »dežurna« medijska komentatorka dogajanja na turističnem področju. O vaši poklicni poti si verjetno lahko najbolj izčrpno preberemo na spletni strani Turistice, fakultete za turistične študije Portorož, kjer ste profesorica. V začetku bi vas vendarle prosil, da vendarle nekoliko predstavite tudi svojo osebno plat. Kdo je Maja Uran Maravić? Kakšna je Maja Uran Maravić?

Hahaha, ta je pa dobra. To me še nihče ni vprašal. O sebi težko sodim. Če bi morala izbrati pet besed, ki me opredeljujejo: mama, turizem, odbojka, radovednost, iskrenost. Na instagramu imam zapisano naslednje: Mama. Žena. Prijateljica. Razvojnica. Ljubiteljica življenja. Doktorica. Redna profesorica in znanstvena svetnica. Strokovnjakinja za turizem.

Tako se vidim in takšni vrstni red imajo trenutno »vloge« v mojem življenju. Reciva, da sem radovedna iskalka resnice, bojevnica in razvojnica za boljši jutri turizma. Ne vem, ali je to stvar vzgoje ali karakterja, od malega sem zelo osredotočena na doseganje ciljev. Bom povedala z moževimi besedami: ciljno in projektno orientirana oseba. Ali pa z besedami mojega sodelavca: ženska akcije.

A če se lahko tako izrazim, je moj daleč najljubši in trenutno najbolj aktualen projekt v mojem življenju biti mama. Mama sem postala dokaj pozno, sedaj na novo odkrivam svet s svojo 7-letno hčerko in res na polno uživam v tej vlogi.

Ko bom malo manj pomembna v njenem življenju, pa me že čaka 5 knjig, ki jih nujno želim napisati. Želim slikati. Se lotiti kakšnih novih področij. Veliko brati. Vmes bo »uletelo« še kaj nepričakovanega, zagotovo. Vedno je tako, da nas življenje preseneti. Kot pravi moj mož, se mojim projektom ne vidi konca. Zmeraj se lotim nečesa novega, nekaj me stalno žene naprej.

Drugače sem rada obkrožena z radovednimi in dinamičnimi ljudmi, ki se strastno ukvarjajo z različnimi dejavnostmi. Vse me zanima, zanimajo me različne dejavnosti, sem radovednica pač. Želim vedeti, želim se učiti novih stvari. Rada imam nove izzive in nove projekte. Rada imam ljudi, ki strastno živijo svoje poslanstvo. Všeč so mi ljudje, ki se ne sprenevedajo in ki ne komplicirajo ter so dovzetni za stalen osebni razvoj, pa tudi zelo radovedni morajo biti.

Včasih preveč iskreno povem, kar mislim. S svojo iskreno presojo želim pomagati in to me velikokrat drago stane, ker se brez potrebe komu zamerim. Sama nikomur ne želim škodovati, veselim se, če vsi napredujemo in uživamo v življenju v vseh njegovih barvnih odtenkih.

2. Maja, sedaj se šele ogrevava, zato bi prosil, da nam izdate, kako to, da vas je pot zanesla v Opatijo in kakšni spomini vas vežejo na tiste študijske čase?

Pot me je dokaj naključno zanesla v Opatijo. Pri osmih letih sem se namreč odločila, da bom študirala ekonomijo. To je držalo vse do mojega 18. leta, ko sva z mamo med prvomajskimi počitnicami odšli na Hvar. Tam sva se s prijateljico družili s turističnimi vodniki in med pogovorom je eden od njih povedal, da je v Opatiji zelo »kul šola« za turizem. Takrat sem prvič začela resno razmišljati o turizmu.

V 4. letniku srednje šole sem imela ponudbe različnih klubov za igranje odbojke v prvi zvezni ligi. Niti v Beogradu niti v Mariboru mi niso dišale njihove fakultete, zato sem se odločila za Reko. Stvari so se poklopile: »Grem igrat v Reko in v Opatiji bom študirala turizem«. Starši so znoreli, ker sem jaz podpisala pogodbo s klubom in odšla. Prvo leto sem igrala odbojko »na polno«, s študijem se sploh nisem ukvarjala, ker je bila fakulteta oddaljena uro od mene, dvakrat na dan pa sem imela težke treninge.

Toda kmalu zatem sem se resno poškodovala, prenehala igrati, profesionalno tekmovati in ugotovila, da je nastopil čas za študij. To je bila zame velika osebna preizkušnja, takrat sem že 15 let sanjala o profesionalni karieri odbojkarice in čez noč se je sesul ves moj svet. Na srečo sem v tretjem letniku fakultete spoznala, da mi je turizem namenjen že vse življenje in rodila se je nova ljubezen, ljubezen do turizma, ki še vedno traja.

Tudi moje sedanje delo mesto profesorice v Portorožu, na Turistici, se je realiziralo na prav zanimiv način. Z mojo najboljšo prijateljico sva bili na poti iz Opatije v Monte Carlo.

Pokliče me jezna mama, ki »me ima vrh glave zaradi mojih potepanj po svetu in moje nezaposlenosti« (pozor: v tistem času sem že študirala na podiplomskem študiju v Opatiji, imela Zoisovo štipendijo in pridno delala honorarna dela, res pa je, da sem bila pri 25-ih letih še brez redne zaposlitve ). Mama je v medijih opazila, da se je v Portorožu odprla visoka šola za turizem in mi je zabičala, da naj se pozanimam ali imajo zame kakšno službo.

In to sem tudi naredila. Potem pa sem na portoroško Turistico za eno leto pozabila, ker se mi niso nič več oglasili. Zato je bilo presenečenje še večje, ko je na moj dom vendarle prispelo njihovo pismo, v katerem so me pozvali, da se prijavim na razpis, če me zanima služba pri njih. Prijavila sem se za delo asistentke in vse ostalo je sedaj že zgodovina. Na Turistici sem sedaj že 24-to leto.

Nikoli prej si nisem mislila, da bom učiteljica, kaj šele profesorica na fakulteti, a mi je delo takoj postalo všeč. Ko sem trenirala mlajše igralke odbojke, mi je šlo neizmerno na živce, ker niso bile tako zavzete kot sem sama. Tudi zato si nisem mislila, da imam pedagoško noto v sebi. A je moji glavni karakterni lastnosti, moji neizmerni radovednosti, raziskovanje in projektno delo pisano na kožo. Turistica je bila takrat tudi prva zasebna visokošolska institucija, gradili smo nekaj novega v Sloveniji in že to je bilo samo po sebi zelo vznemirljivo.

Tudi sama predavanja pred številnim zborom študentov mi niso delala prevelikih težav, saj sem bila navajena zelo različnega nastopanja (dramski krožek, pevski zbor, športna tekmovanja). Rada delam s študenti, uspešno sodelovanje z njimi me neizmerno polni z energijo. Tudi srečevanje z njimi, v vseh kasnejših fazah njihove profesionalne poti, je čudovito. Veselje je toliko večje, ko vidiš, da jim je uspelo, da pa si vendar želijo razpravljati s teboj. Mnogi imajo tako raznolike interese in vse to tudi mene izjemno bogati.

Verjetno je nekje v vesolju zapis, ki posamezniku prinaša točno določeno zgodbo. Zdaj vem, da bi zelo težko delala na kateremkoli drugem področju. Čeprav ne delam v turizmu, ampak za turizem. Verjamem, da v življenju ni naključij. Vse se zgodi, kot se mora. Na študentska leta, druženja, prijatelje pa imam več kot lepe spomine. To so bila zelo posebna leta tudi zaradi vojne na Hrvaškem, veliko je bilo tovarištva in pristne pomoči med nami. S številnimi sošolci sem še vedno v rednem stiku, nekaj časa pa sem v Opatiji tudi predavala na doktorskem študiju.

3. Maja Uran Maravić, preskočiva mnoga leta vaše profesionalne poti, po branem je bila zares zelo raznolika … Kje je sedaj vaš fokus na področju turizma? Kaj je tisto, kar vas najbolj pritegne in zakaj prav to področje?

Že vso kariero imam dva fokusa: strateški razvoj turizma in kakovost v gostinstvu. Na obeh področjih delam kot pedagog, predavatelj, raziskovalec, vodja projektov in kot svetovalec. Menim, da nisem čisto tipičen profesor, ki opazuje in proučuje stvari iz svojega kabineta, ampak živim za delo na terenu. Najlepši del moje akademske kariere so projekti. V triindvajsetih letih sem jih naredila preko 40.

Naredila sem  razne strategije razvoja destinacij, projekte za razvoj ponudbe ali tematskih turističnih proizvodov in sistemski strateški razvoj različnih vidikov turizma (kadri, kakovost, inovativnost, izobraževanje…) na državni ravni.  Na operativnem področju kakovosti v gostinstvu sem izvajala ocenjevanja restavracij, kategorizacije hotelov ter razvoj novih storitev.

Delo na projektih mi je všeč tudi zaradi tega, ker na ta način svoje znanje lahko zelo koristno uporabim, predvsem pa zato, da se lahko še naprej učim in sem v stiku z realnimi zadevami v poslovnem okolju. Menim tudi, da so moje izkušnje na projektih tudi najbolj cenjena vsebina mojih predavanj.

Danes je študijskih gradiv neskončno veliko, tudi sama sem napisala že 9 knjig za svoji »fokusni« področji. Tisto, kar najbolj šteje pri mojih poslušalcih, so prav zagotovo moje številne izkušnje. V duši sem razvojnica in tisto, kar me najbolj pritegne, so izboljšave ponudbe in storitev, ki jih sooblikujem s turističnimi ponudniki. Neskončno se veselim vsakega udejanjanje rešitev, ki sem jih ponudila v razmislek, rešitev.

Ponosna sem na številne projekte, še posebej pa se rada spomnim tistih, ki so vezani na mesto Ljubljano, hotel Slon in mesto Kočevje. V tem okolju sem ponudila največ rešitev in tukaj so jih tudi največ implementirali. Razvojni pospešek je marsikje več kot očiten, seveda pa zasluga ne gre le meni. Sem le majhen kamenček v mozaiku in zelo ponosna sem, ko sem del uspešnih zgodb.

4. Maja, žal tega intervjuja ne delava leta 2019, ko se je zdelo, da je »turizmu meja samo nebo«. Takrat so padali številni rekordi, statistike so bile neverjetne, turistični delavci so se ukvarjali s problemi prevelikega turističnega obiska na posameznih destinacijah … Žal je korona virus dobesedno vse postavil na glavo. Prav neverjetno, kako se je vse spremenilo v hipu.

Dejansko, če bi mi nekdo v letu 2019 rekel, da je možno, da lahko turizem zaradi česarkoli tako »pade na kolena«, mu ne bi verjela. V bistvu sem že skoraj celo leto v stanju šoka, čakam, da mi nekdo reče, da sem imela nočno moro in da se leto 2020 ni zgodilo.

Moje akademsko delo na srečo teče v enakem obsegu kot prej, seveda z izjemo, da nisem fizično prisotna, s študenti se vidimo preko spletne aplikacije zoom … Obenem pa zelo trpim zaradi številnih prijateljev v gostinstvu in turizmu, ki so obupani in seveda v izjemno težkem položaju. Ne predstavljam si, kaj bi naredila, če bi bila v njihovi koži. Res groza.

Kadar sem bila v krizi jaz, me je večinoma reševalo že zgolj to, da sem verjela vase, da imam »glavo« in dve roki. Tudi če so bile težave zares velike, sem vedela, da bom splavala, ker imam znanje, predvsem pa voljo in vztrajnost. Ker je turizmu pred letom 2020 šlo res dobro, je ta padec na trda tla še toliko hujši. Kot da so nas vrgli iz letala brez padala. Res grozljivo.

5. Maja Uran Maravić, kolikor berem, bo ogromno turistične industrije zaradi pandemije zamrlo, težko se bo pobrala. Kateri segmenti turistične industrije so najbolj prizadeti? V kolikšnem času lahko pričakujemo (vsaj) rezultate iz leta 2019?

Izredno prizadete so vse tiste turistične dejavnosti, kjer prihaja do velikega srečevanja večjega števila ljudi: industrija srečanj, torej poslovni in kongresni turizem, prireditve vseh vrst, dogodki, kulturni turizem.

Če gledam nekatere napovedi na svetovni in lokalni ravni, naj bi se vrnili na obseg turističnega prometa iz leta 2019 šele v petih letih. Vendar to pomeni, da bi morali povprečno letno rasti nad 10 odstotkov, kar pa bo zelo težko uresničljivo. Pred krizo je bila namreč povprečna letna rast v Evropi okoli 5 odstotkov.

Ko smo leta 1991 zaradi vojne v turizmu padli za 50 odstotkov, smo za isti obseg poslovanja kot leta 1990 potrebovali skoraj 15 dolgih let. Vsaj na začetku okrevanja bo manj medkontinentalnih potovanj, se pa – po drugi strani – pričakuje višja »rast potovanj« po sami Evropi. Upam na najboljše.

6. Sam imam občutek, da tudi, ko se bomo rešili tega osnovnega problema – korona virusa, da bomo postavljeni pred številne nove izzive. Zdi se mi, da bo po pandemiji svet postal drugačen … Kaj nas v petih, desetih letih čaka na področju svetovnega turizma?

Kot človek, ki je v osnovi optimističen iskalec boljšega, bi si želela, da je »reset« gumb, ki ga je pritisnil korona virus, trajnejši v vseh pozitivnih stvareh, ki jih je prinesel. Žal smo ljudje narejeni tako, da hitro pozabimo na slabo in gremo takoj nazaj na ustaljene tire.

Ne pozabimo, da se je vendarle veliko lepega zgodilo tudi v letu 2020 … Na koncu koncev smo se vsi kolektivno spomnili, kaj je dejansko pomembno v življenju, in to vsekakor ni dirka za denarjem, temveč družina, ljubezen in čas, ki ga preživimo skupaj. Mnogo prehitro nas bo življenje ponovno dalo v šesto prestavo, ko spet ne bo časa za nič »bolj osebnega«, trajnega, pomembnega. Žal. Upam, da borba za preživetje, ker bo kmalu nastopila tudi gospodarska kriza, ne bo iz nas naredila neljudi, da človek človeku ne bo postal volk.

Danes smo vsi neke vrste vedeževalci. Kaj zagotovo bo jutri? Tega nihče ne more trditi z veliko gotovostjo. Vse se nam lahko zgodi. Od polnega zagona do popolne ukinitve nekaterih vrst turizma za vselej.

Nekateri strokovnjaki turistične napovedi naredijo ob upoštevanju različnih možnih scenarijev, sama temu nisem naklonjena. Mnenja sem, da lahko turizem v prihodnje opisujemo v dveh fazah. Ti dve fazi sta vezani na cepivo/zdravilo in ju določajo odgovori, ali cepivo/zdravilo bo, v kakšen obsegu bo dostopno in kako bo učinkovito.
Ko cepiva/zdravila še ne bo, bo veliko omejitev v turizmu, zelo veliko novih »normal« in malo zaslužka za turistična podjetja. Čaka nas boj za preživetje.

Pričakujem, da bo ta faza trajala še najmanj celo leto 2021. Cepivo imamo, a vprašanje je, kdaj bo precepljenost zadostna, zato menim, da bi morda celotni turizem, tak kot ga poznamo danes, lahko zaživel v letu 2022, vključno z večjim število medkontinentalnih letov. To velja predvsem za prostočasni (leisure) turizem, kot smo mu bili priča že v letu 2020, medtem ko so prognoze za poslovni turizem precej bolj črne. Ampak ob tem je veliko če-jev. Če ne bo novih valov/sevov covid -19, če ne bo finančna kriza prevelika, če ne bo novih bolezni …

7. Maja, za časopis Večer ste na vprašanje o turizmu po koronavirusu med drugim odgovorili tako: »Najprej bo glavno vlogo igrala cena. Pričakujemo, da bo ta nizka, kar pomeni, da bo storitev zelo osnovna, saj sicer ponudniki ne bodo mogli kriti niti svojih stroškov. V hotelirstvu se pričakuje, da bodo ponujali le najnujnejše storitve, prenočitve z zajtrkom, brez na primer ponudbe a la carte ali velnes storitev. Priča bomo tudi novim poslovnim modelom s čim manj posredniki. Menim, da bo sprememb veliko.« Ste lahko malo bolj natančni, kakšne spremembe se nam še obetajo?

Veliko podjetij bo propadlo, veliko dejavnosti bo (začasno) zamrlo. Pri tistih, ki bodo uspeli preživeti, v začetku pričakujem okrnjene storitve, agresivne optimalizacije stroškov na vseh možnih področjih, večjo digitalizacijo storitev.

Za potrebe nekega seminarja sem naredila tudi seznam potencialnih sprememb storitev v restavracijah in hotelih, za katerega mislim, da je še vedno v veliki meri točen:

– brez rezervacije ne boš mogel jesti v restavraciji, v začetku tudi brez npr. merjenja temperature, morda testiranja;
– čakajo nas »sittingi« za kosilo in večerjo, na primer trije »sittingi« na dan, kot to poznajo na križarjenjih in vrhunske restavracije, npr. ob 13.00, 19.00 in 21.00;
– deljen delovni čas;
– manj gostov v prostoru, manj strežnega osebja, nižji stroški dela, a tudi manj prihodkov;
– popolna digitalizacija dela in hotelskih operacij v vseh kategorijah razen luksuzni;
– hotelsko gospodinjstvo bo kar naenkrat najbolj pomemben oddelek zaradi močno zvišanih higienskih standardov, dodatni stroški za opremo in čistila;
– storitve bodo brezstične, minimalna interakcija zaposlenega z gostom v živo, kar je popolno nasprotje bistva gostinstva;
– ne bo več recepcije;
– ne bo več bifejskih obrokov v restavracijah, vsi obroki bodo porcijski in streženi, vključno s strežbo toplih napitkov na zajtrku;
– manj storitev, manj obvezne opreme zaradi zdravstvenih rizikov in potreba po novih standardih kategorizacije;
– nove metode prezračevanja prostorov.

Seveda, vse to bo veljalo, dokler bomo imeli takšne ali drugačne omejitve. Naj spregovorim še o digitalizaciji, ki se mi je kot gostinki po duši izjemno upirala. Zdaj jo gledam kot pomoč pri izboljšanju in nadgradnji storitev. Bistvo gostinstva je gostiteljstvo, neposreden stik med gostiteljem in gostom, med dvema človekoma. Zaradi varnosti bo brezstično poslovanje sedaj postalo nova normala.

Seveda, vse spremembe se bodo ohranile ob pogoju, če bo ta tehnologija bolj prijazna in bolj učinkovita v komunikaciji med ponudnikom in turistom kot pri tradicionalni izvedbi storitev. Če digitalne rešitve ne bodo pomenile boljše uporabniške izkušnje za goste, se ne bodo obdržale. Isto velja tudi za druge spremembe v poslovanju gostinskih podjetij. Za primer si lahko vzamemo spremembe pri prijavi na let v letalski industriji v zadnjih desetletjih.

V Sloveniji ne bo prevelikega zasuka koncepta, temveč samo fino uglaševanje v smeri, ki ji že dolgo sledimo, in to je, da smo najbolj trajnostna destinacija na svetu po vseh stebrih trajnosti in butični po svojem obsegu zmogljivosti. Vseeno bo potrebno kar nekaj prilagoditev na nov način poslovanja. Že digitalizacija storitev bo proces, ki bo trajal dolge mesece. A preživeli bodo najbolj prilagodljivi in seveda avtentični v ponudbi, cenovno najbolj privlačni in vztrajni.

8. Maja Uran Maravić, nekatere države na svetu, med njimi tudi Hrvaška, so zelo odvisne od samega turizma. Celo nekaj čez 20 odstotkov svojega denarja hrvaška država zasluži na področju turizma. Pred takšnimi državami bodo odločitve, po pandemiji, še mnogo bolj ključne?

Izredno pomembno bo pravočasno in zadostno komuniciranje s ciljnim trgom. Tudi ponudba posamezne turistične destinacije bo morala biti skladna z novimi pričakovanji gostov v pokoronskem obdobju.

Verjamem, da bo nastopila gromozanska borba med destinacijami, v veliki meri predvsem cenovna. Za goste bo to super, za ponudnike malo manj. Zmagal bo tisti, ki mu bodo gosti bolj verjeli in bo ponujal več za denar. Predvsem pa bodo zmagali vsi, ki bodo preživeli v tem burnem, težkem času.

9. Maja, lahko vi kot strokovnjakinja vidite v prihodnost in pravilno napoveste turistične trende? Ali pa se tudi ta industrija spreminja prehitro in bi za kaj takšnega potrebovali čarovnikovo stekleno kroglo? Mogoče lahko tudi kaj rečete, kako tehnologija spreminja turizem, kaj lahko pričakujemo na tem področju?

Korona virus je že vsem dokazal, da nihče od nas ne more napovedati prihodnosti. Spomnim se napovedi ob pojavu večje uporabe interneta in videokonferenc tam pred 10 in več leti, da bo to ukinilo industrijo srečanj. Pa je ni, še bolj je rastla. Korona je to vendarle spremenila, sedaj se »srečujemo tudi online«. Spet smo prišli do novega kolektivnega zavedanja, kdaj online funkcionira in kdaj ne. Res pa je, da lahko posamezniki na to zelo različno gledamo. Vse to je odvisno od naših prioritet in motivacije.

Sama uporabljam video povezave za redno komuniciranje s kolegi po svetu že 10 plus let in sem navdušena nad tem, da mi za »vsako figo« ni potrebno potovati in se fizično srečevati. Se pa seveda močno zavedam, kako pomemben je tudi fizičen stik, skupne izkušnje in skupno preživljanje časa in popolnoma razumem, da ne bo šlo vse »na online«. Tudi potovalnim agencijam so že pred desetletjem napovedovali konec, ki se še ni zgodil. Kot rečeno, ohranilo se bo vse, kar bo dolgoročno izboljšalo ali olajšalo uporabniško izkušnjo. Trg vedno odloča, kaj se ohrani in kaj ne. Pričakujem evolucijo, ne revolucijo.

10. Maja Uran Maravić, prosim, pojdiva bolj na lokalno, v mislih imam predvsem našo Slovenijo in pa – seveda, zaradi našega portala – tudi Hrvaško. Slovenci radi izpostavljamo, da moramo iti v smeri butičnega, ekološkega, trajnostnega turizma … Hrvaška pa, vsaj takšen imam sam občutek, kljub svojim (raznolikim naravnim) danostim, na žalost, še zmeraj preveč stavi na »trimesečni poletni masovni morski turizem«.

Zagotovo bosta takoj po koronavirusu, zaradi zdravstveno varnostnih razlogov, potreba in povpraševanje po nemasovnih oblikah turizma in nastanitvah večja. Ne smemo pozabiti, da je turizem posel in da je ekonomika nekaj brez česar ne gre na daljši rok, saj je presežek prihodkov nujno potreben za stalen, normalen razvoj.

Butičnost po nizkih cenah se lahko greš nekaj časa, še posebej, če je to edina opcija, da si sploh odprt, na daljši rok pa ekonomika naredi svoje. Po mojih izračunih Hrvaška naredi več kot 80 odstotkov vsega turističnega prometa v poletnem trimesečju, medtem ko Slovenija zgolj okoli 40 odstotkov.

Ni toliko problem, da je turistični promet skoncentriran na poletje, to je nekako normalno glede na cikle in motive potovanj Evropejcev, večji problem je kakovost, ki je takrat zaradi prevelike koncentracije turistov, prenizka.

11. Maja, če se še malo bolj podrobno fokusirava na Hrvaško … Kakšna so vaša razmišljanja o hrvaškem turizmu, katere njihove strateške odločitve so vredne graje, kje Hrvati delajo največje napake? Katera veja hrvaškega turizma je mnogo preveč zanemarjena in kje se skrivajo aduti?

Naj začnem s podatkom, da imam tudi sama hrvaške korenine, da ne bo »glej jo Slovenko, kako kritizira sosede«. Težko komentiram hrvaške strateške napake, ker toliko vendarle ne poznam ozadij turističnih odločitev na Hrvaškem, lahko pa rečem, da gre prevečkrat na nacionalni in lokalni ravni za odločitve, ki niso bazirane na stroki, temveč gre za politično motivirane odločitve kadrov, ki jih je nastavila visoka, državna politika. To je nemalokrat slabost tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

V osnovi pa mislim, da imajo Hrvati mnogo premajhen delež nastanitvenih zmogljivosti v hotelih oziroma v popolno profesionalnih obratih, kjer turizem ni le stvar dopolnilne dejavnosti in posledično to vpliva tudi na kakovost storitev. Zdi se, da so na Hrvaškem premalo dovzetni za razvoj, izboljšave, mnogo preveč ponudnikov je le povprečnih.

Seveda nič ni narobe v avtentični ponudbi, še več, zelo zaželena je, a tudi ta je lahko ponujena na način, ki je sodobnemu turistu bližje. Zagotovo imajo Hrvati še veliko rezerv v vseh elementih turistične ponudbe, predvsem v t. i. tematskih turističnih proizvodih, kar pa me seveda kot slovensko razvojnico veseli, saj jim mi ne moremo konkurirati v njihovem glavnem produktu, oni pa nam, kot znana turistična destinacija, lahko zlahka.

Zato upam, da se ne naučijo prehitro naših dobrih praks na področju industrije srečanj, zdraviliške dejavnosti in podobno ter nam ne postanejo prehudi konkurenti, če se lahko vsaj malo pošalim.

12. Maja Uran Maravić, v tem intervjuju ne želiva samo grajati, mogoče lahko izpostavite kakšne primere »odličnosti hrvaškega turizma«. Kaj je vam osebno najbolj všeč, prisrčno pri hrvaškem turizmu? Vas lahko prosim, da nam izdate tudi nekaj vam osebno ljubih hrvaških turističnih krajev?

Naj začnem s tem, da je osnova konkurenčnosti v turizmu to, da prodajaš to kar si. Tu imajo Hrvati veliko prednost pred Slovenci. So zelo samozavestni. Verjamejo vase in to, da so najboljši na svetu. Nacionalni ponos na Hrvaškem je neizmeren. To je odlična prodajna pozicija.

Zelo so mi všeč turistične investicije v Rovinju, na Lošinju, v Rabcu, pa manjše družinske nastanitve po notranjosti Istre, drugje sem bila zadnje čase bolj malo. Na splošno je dvig kakovosti pri južnih sosedih, na vseh nivojih, zelo opazen.

Istra dela odlično, išče rešitve na področju razvoja tematskega turizma, na primer, športnega, gastronomskega, se želi diferencirati in postati več kot zgolj sonce/morje destinacija. Zelo rada grem v Istro zunaj poletne sezone in menim, da je ponudba, sploh gastronomska, odlična, boljša denimo kot v naši slovenski Istri.

Če omenim še vrhunske glasbene in športne prireditve, pa denimo teater Ulysses na Brionih, to so stvari, ki so mi zares blizu.

Dostikrat se pošalim, da sem narejena v Dalmaciji, zato me stalno vleče nazaj na Hrvaško. Rada imam predvsem prav vsak kotiček njene obale in otokov. Obstaja kar nekaj krajev, kjer še nisem bila ali pa se tja nisem vrnila že dolgo časa, tako da je potovalnih načrtov zares ogromno, in to ne zgolj za Hrvaško. Ampak številnih potovanj, po pandemiji in posledični karanteni, si verjetno itak želimo vsi.

13. Maja, vas lahko malo bolj podrobno povprašam o sami Opatiji? Kakšno je vašo strokovno mnenje o njej? Kaj je vredno graje in kaj pohvale? In ker Opatijo, verjetno, poznate zelo dobro že iz študentskih časov, bi lahko slovenskemu izletniku, dopustniku namignili še na kaj bo posebno pozoren, ko bo v Opatiji oz. njeni okolici?

Opatija se je zelo spremenila od časov, ko sem jaz študirala tam. Takrat je bila sicer v najslabši kondiciji v svoji zgodovini, na Hrvaškem je bila vojna, v hotelih izgnanci. A je bila tudi takrat Opatija center nočnega življenja Reke in tudi Hrvaške. Številni pomembneži so se za vikend pripeljali v Opatijo, ker dostopa do Dalmacije, zaradi vojne, ni bilo. Že takrat je bila opatijska gastronomija tudi med vodilnimi na Hrvaškem.

Če Opatijo primerjamo z njenim mondenim statusom v času Avstroogrske, pa je bila Opatija konec drugega tisočletja, skoraj enako pa je tudi danes, le njena bleda senca. Opatija bi lahko, bi morala, več narediti predvsem na področju luksuznega, kongresnega in zdravstveno zdraviliškega turizma. Opatija bi lahko ponovno postala mondeno zimovališče srednje Evrope.

Slovencem seveda predlagam, da v Opatiji okusijo odlično gastronomsko ponudbo, kar nekaj restavraciji na tem področju je v špici hrvaške gastronomije, se sprehodijo po sprehajališču Lungomare in uživajo v odlični mediteranski klimi. Popiti kavo v prijetni kavarni, v parku prebirati knjigo, vse to so bile moje takratne najljubše aktivnosti v Opatiji in to se ni kaj dosti spremenilo vse do današnjih dni.

14. Maja, še malo bolj osebno vprašanje. Ko se vi potepate po svetu, se je težko »odklopiti«? Ta strokovnost, ta znanja, ki jih imate … verjetno vsako turistično destinacijo, vsak turistični biser, (nehote) premerite s strogi očmi poznavalke, strokovne profesorice?

Družina me je naučila in se je tudi izborila za to, da jim ne kvarim dopusta. 🙂

Seveda so z menoj tudi sami postali zahtevni in podučeni gosti, a če želim uživati v svojem prostem času, moram svoja profesionalna očala odložiti vsaj za nekaj časa ali pa iti zgolj na lokacije, kjer zelo dobro poznam ponudnike. Pa tukaj ni tako zelo pomembna kakovost ponudbe, mene osebno najbolj razjezi neprimeren, nesočuten odnos do gosta.

Ne zamerim, če ni »porcelana in zlatih žlic«, odprta sem za vse vrste ponudbe, od domačega kruha do kaviarja, zelo zamerim pa hladen in neprijazen odnos.

15. Maja Uran Maravić, verjetno bi moral vprašati že prej … Kaj Maja in njena družina iščejo na dopustu, na potovanjih? Kaj vam je važno: izkušnja, videti nekaj novega, doživeti nekaj novega, se odpočiti, napolniti baterije s športom, se brezskrbno potepati po pokrajini, obiskovati muzeje in galerije, pojesti nekaj dobrega?

Uf, težko vprašanje. Seveda je velika razlika, če potujem sama ali z družino. Če potujem s hčerko, je vse prilagojeno njej, potem tudi možu, ki je vegan, kar precej omejuje naš izbor restavracij in posledično destinacij. Se pravi, če sta zadovoljna »moja dva«, sem tudi jaz. Jaz se čisto in popolnoma prilagodim.

Ravno v letu 2020 so nam naši potovalni načrti padli v vodo. Z vlakom smo želeli v Toskano in Rim ter z letalom v Pariz in London. Moja Mia mora počasi spoznati turistične klasike, žal jih še ni. Družinske okoliščine so bile takšne, da zadnja leta nismo mogli veliko potovati, bolj smo dopustovali z mojimi starši na Hrvaškem.

Ko sem sama, si dam duška, predvsem gastronomsko, saj moja dva ne delita mojega okusa. Moja prva pot po koncu karantene bo zagotovo k naši »svetovni kuharski asici« Ani Roš. Sama rada doživljam destinacije na čim bolj pristen način, skozi oči domačinov. Sito izbora so običajno moji prijatelji in znanci, če že sama nimam zadosti informacij. Ne maram skomercializirane ponudbe, vsaj v okoljih, ki jih dobro poznam in kjer se počutim varno. V državah tretjega sveta pa to zna biti dokaj »zanimiv« izziv.

16. Maja, vem, da vam kradem vaš dragoceni čas. Počasi bom zaključil. Prosim, povejte nam še tisto, kar vam leži na duši. Povejte tisto, kar v svoji nevednosti nisem vprašal, pa bi bilo dobro, da bi …

Morda bi rekla, to je tudi moja stalna strokovna mantra oz. kaj polagam svojim študentom na dušo, kaj je tisto najbolj pomembno v turizmu – in to je razumeti gosta in postavljanje njega v center vseh naših turističnih aktivnosti, t.i. gostocentrizem. Moj glavni strokovni aksiom je razumevanje verige vrednosti za gosta, kar je ključno tako za razvoj destinacij, kot za dvig kakovost in izboljšavo ponudbe.

Všeč mi je še par motov določenih hotelirjev. Zlato pravilo Four Seasons hotels and resorts, vodilnega svetovnega upravljavca luksuznih hotelov, je: Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi.

Dobre turistične delavce odlikuje razumevanje gostov, empatija. Turizem je storitvena dejavnost, kjer je pomembna skrb, podobno kot v medicini – tam skrbiš za pacienta, tu pa za gosta. Če nimaš velike emocionalne inteligence, tega ne boš dobro opravil. Američani trdijo, da se to da naučiti, jaz trdim, da se ne da, ker takšen si ali pa nisi.

Tudi, ko smo npr. pošiljali naše študente v Four Seasons na intervjuje za delo, so tam rekli, da jim je vseeno, kaj ti mladi ljudje že znajo. Poudarili so: »Potrebujemo samo pravi odnos do gosta. Vse ostalo jih bomo že še naučili«.

Razumevanje gosta, pa tudi razumevanje svojih sodelavcev … Turizem je timsko delo. Zelo malo stvari lahko sam narediš. Dobra ekipa pa lahko zares veliko naredi. Tako tudi sama najbolj uživam v svoji ekipi na Turistici, ki je sestavljena tudi iz mojih bivših študentov. Neizmerno sem ponosna na njih, njihove dosežke in na njihov razvoj.

17. Maja Uran Maravić, čaka vas še samo zaključna misel. Kaj sporočate slovenskemu, svetovnemu turistu? Bi želeli nekaj besed nameniti tudi turističnim delavcem ali pa morebitnim bodočim obiskovalcem vaše fakultete?

Ljudem pravim: potujte, bodite radovedni, odkrivajte sebe, svet in nove dimenzije življenja. Veselite se vseh, tudi malih stvari. Sreča in blagostanje sveta se skrivata predvsem v nas samih. Bolj kot smo sami zadovoljni, lepši svet ustvarjamo. S potovanji nedvoumno bogatimo sami sebe, spoznavamo kraje in ljudi, komuniciramo … bogatimo svet. To velja tudi, če potujemo samo v sosednjo slovensko občino.

Kolegom v turizmu želim v letu 2021 vliti vsaj malo optimizma. Turizem je vedno bil in vedno bo. Je čudovita dejavnost, kjer imamo možnost za sočloveka narediti nekaj lepega. Gostinstvo, gostiteljstvo je umetnost lepega. Ne izgubite upanja v teh težkih časih. Le če ohranite upanje, je statistična verjetnost, da se bo zares zgodilo nekaj pozitivnega, nekoliko večja.

In še, če je turizem vaše poslanstvo v življenju, sledite tej želji, sezite po zvezdah.

Maja Uran Maravić, iskrena hvala za vaše izčrpne odgovore, pa tudi spremljajoče fotografije.

Sorodni članki

Najboljše hrvaške restavracije

Katere so najboljše restavracije na Hrvaškem? Zagotovo so med njimi tiste, ki so prejele Michelinovo zvezdico. Najbolj prestižno svetovno znano gastronomsko priznanje ima trenutno v svoji lasti kar 10 hrvaških restavracij: rovinjski Monte, šibenski Pelegrini in restavracija 360º v Dubrovniku iz leta 2018, Noel (Zagreb) in Draga di Lovrana (Lovran) iz leta 2019, paški Boškinac in LD Terrace (otok Korčula) iz leta 2020 ter restavracije Nebo (Reka), Alfred Keller (Mali Lošinj) in Agli Amici (Rovinj) iz leta 2021 .

Nadaljujte z branjem

Kje jesti in piti v osrednji in vzhodni Istri?

Eno - gastro destinacije osrednje in vzhodne Istre, ki jih ne smemo spregledati. Svetujeta Kristina Ritoša & Anamarija Bassanese iz www.delistria.com, ki pravita, da turistično destinacijo spoznavamo tudi skozi jedi in vina.

Nadaljujte z branjem

Hrvaške sladkovodne ribe

V Aquatiki, največjem hrvaškem sladkovodnem akvariju, je predstavljen tok kraške reke z življenjskim prostorom več kot 80 vrst rib, od katerih je 30 endemičnih. Edinstveno doživetje podvodnega sveta, ki se nam le na prvi pogled zdi dobro poznan.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.