Outdoors Croatia, navdušujoče video razglednice

Ante Tonči Fabris iz Outdoors Croatia pravi: “Ko spoznaš, kaj imaš resnično rad in v čem si nekaj posebnega, z lahkoto tudi druge navdušiš in prepričaš, da se pričnejo ukvarjati s tem. Ogledovati si naravo ali biti del nje ni isto. Ko se enkrat naučiš sam znajti v naravi, korak za korakom, skozi outdoor aktivnosti zaživiš srečno življenje”.

To in še več v dolgem intervjuju. Iz uredništva www.pag.si opozarjamo tudi na spremljajoče fotografije (last Outdoors Croatia) in že sedaj vabimo na ogled fantastičnih video izdelkov, ki jih na profesionalnem nivoju producira Outdoor Croatia.

1. Ante Tonči Fabris, lepo pozdravljeni. Ste avanturist in fotograf, ki je pričel s projektom »Outdoors Croatia«. Zaradi tega projekta smo vas tudi povabili k intervjuju, a za sam začetek nam povejte kaj več o vas, vašem delu in družini. O vas vemo namreč več ali manj le to: “Ante Tonči Fabris že od najzgodnejšega otroštva živi v sožitju z naravo in se uči osnov fotografije. Med študijem se je pričel ukvarjati z gorskim kolesarstvom, raziskovati poti po hrvaških planinah, fotografirati in pisati za kolesarski časopis Biker.”

Lep pozdrav vam in vašim bralcem. Odraščal sem na Korčuli, poletja pa sem preživljal na majhnem otoku Vrniku. Tam ni avtomobilov, kavarnic niti trgovin. Kamorkoli smo šli, smo šli z barko. Korčulanski arhipelag je pravi mali raj in tam sem se je rodila tudi moja povezanost z naravo, ki je nisem nikoli izgubil. Kasneje, med študijem v Zagrebu, sem odkril in vzljubil šport. Pravzaprav me je osvojila kombinacija športnega napora, narave in glasbe, saj so se prav takrat pojavili prvi MP3 playerji. Če bi doživeli ta občutek za par sekund, bi se verjetno vsi intenzivno ukvarjali s športom.

2. Ste športnik od A do Ž. Na spletu sem prebral, da se že več kot deset let intenzivno ukvarjate z outdoor aktivnostmi, trail tekom, plezanjem, alpinizmom, MTBjem, s kajakaštvom in podobno. Šport resnično živite?

S športom se ne bi mogel ukvarjati v nekem tradicionalnem smislu, tako, da imam trenerja, sotekmovalce in podobno. Nikoli nisem sodeloval na kakem tekmovanju ali dirki. S športom se ukvarjam izključno iz užitka, kar mi je zadostna nagrada. Kot pravi Bruce Springsteen »nobody wins unless everybody wins« (nihče ne zmaga, dokler ne zmagajo vsi – op.p.) in v športu bi morali biti vsi zmagovalci.

3. Združili ste šport in prekrasno kuliso Hrvaške. V bistvu pozivate ljudi, da gredo nekam ven, v planine, na reke, morje… To je za vsakega človeka zelo pomembno, da na nek način dvigne svoje življenje na višjo stopnjo, na višjo kvaliteto življenja?

Prej bi rekel, da želim ljudem pokazati, kako je narava prekrasna, če se ji približajo na pravilen način. Za to je potrebno najprej spremeniti sebe, se prilagoditi naravi, biti tih, hiter, zgodaj vstati.

Danes lahko na številna prekrasna mesta pridete turistično, vendar pa si ogledovati naravo ali biti njen del ni isto. Ko po dolgem nočnem zimskem vzponu zagledate prve žarke sonca, tega občutka ne morete kupiti, potrebno si ga je zaslužiti.

4. Vaš »life style« in fotografsko znanje ter snemanje so bili očitno super kombinacija, da zaženete projekt Outdoors Croatia. Kako ste prišli na to idejo, koliko energije in časa je že vloženo vanj in kakšni so njegovi, oziroma vaši, kratkoročni ter dolgoročni cilji pri tem edinstvenem projektu?

S fotografijo sem se ukvarjal dolgo časa, zato je bil tudi prehod na video nekako logičen. Če me zdaj vprašate, pa bi dosti prej pričel z videom, saj se je izkazal mnogo lažji kot posneti dobre fotografije. Video snemam med hojo, kamera, s katero sem posnel Plitvice, sploh ni imela ekrana.

Samo obrnil sem jo proti lepemu kadru in šele, ko sem prišel domov, sem videl, kaj sem posnel. Ko pa iz pol ure posnetega materiala izbereš najboljše kadre in to sestaviš v dvominutni video, izpade vse skupaj super. Montaža je prav tako zelo kreativen projekt, v katerem resnično uživam.

5. Outdoors Croatia živi na Facebooku in Instagramu, verjetno pa je najpomembnejši kanal YouTube? Če se ne motim, si je vaš video o »zimskih Plitvicah« ogledalo več kot 200.000 ljudi?! Vse vaše videe pa je, kot pravijo hrvaški mediji, videlo že nekaj milijonov gledalcev! Bravo. Bo imel projekt nekoč tudi svojo spletno stran? Spletne kanale urejate sami ali vam pri tem kdo pomaga?

Najbolj priljubljen je naš kanal na Facebooku, v zadnjih šestih mesecih imamo preko 3 milijone ogledov. Vseeno priporočam, da nas spremljate na YouTube kanalu, saj je kvaliteta videa tam najboljša.

Vse delam sam, zato mi postavitev spletne strani ni lahka. Raje pa tudi posnamem kak video kot pa trošim čas za splet.

6. Vaši video posnetki so odlični. Pravzaprav fantastični. Verjetno pa je za njimi ogromno različnih znanj in izkušenj iz preteklih let? Imate kake nasvete za vse, ki bi morda tudi sami želeli posneti kak podoben video?

Potrebno je znanje, poznavanje opreme, videti je treba dobro svetlobo, snemati ob zlatih urah dneva, znati posneti zvok, izbrati glasbo in podobno. Še mnogo bolj pomembno je prikazati, kar imate resnično radi, prepoznati tisto, po čemer ste posebni.

Namesto, da se sprašujete, kako posneti video, podoben mojemu, bi se morali v resnici vprašati, kaj imate vi tako radi, da bi še druge navdušili za to. Tehnike se lahko naučimo, film pa mora imeti dušo.

7. Ante, nam lahko zaupate, kako se lotite svojega videa? Dobite idejo ali vas pokliče katera turistična skupnost? In kako naprej? Se pripravite za teren? Napišete scenarij? Se zbudite ob treh zjutraj, da ste že na terenu, ko vzide sonce?

Na začetku sem imel dvajset lokacij, ki sem jih želel posneti, med delom pa so se začele utrinjati tudi nove ideje. Do sedaj smo posneli preko 100 filmov, pa imam občutek, da smo še vedno na začetku.

Nedavno so nas pričele angažirati turistične skupnosti, pravkar smo objavili video z Lošinja. Za ta video sem najprej malo raziskoval po internetu in Google Earthu, takoj mi je bilo jasno, da se moram zaradi prečudovitih razgledov povzpeti na Osoršćico.

Ujeli smo prvi trajekt s Krka na Cres ob 5.45, tako, da smo bili na grebenu relativno zgodaj. Še isto popoldne smo obiskali muzej Apoksiomena in posneli nekaj scen Malega Lošinja ob sončnem zahodu.

Zjutraj smo se zbudili še pred zoro in odpluli s kajakom na otok Ilovik, ki nam je bil prav tako zelo všeč, malo naselje brez avtomobilov, čudovito. Z Osoršćice sem videl otoke Susak, Unije, Srakane in takoj se je porodila nova ideja za izlet s kajakom.

Nedavno sem srečal cimra iz časov študija na fakulteti, ki se ukvarja s potapljanjem na dah. Moram priznati, da me je navdušil za ta šport. Skratka, ko sem stal pred kipom Apoksiomena v Malem Lošinju in se spomnil, da so ga našli šele pred kratkim, pred tem pa je bil stoletja dolgo na dnu Jadrana, na dosegu roke, sem se odločil, da bom pričel snemati tudi podmorje. In tako se vrti ta krog in vedno imam neke nove izzive, nove obsedenosti.

8. Nekje sem prebral, da je za odlične videe, za snemanje, najpomembnejša svetloba. To pomeni, da snemate le v idealnih »fotografskih pogojih«? In koliko opreme je za vse to potrebno? Nam lahko poveste, katero opremo uporabljate?

Pri landscape (pokrajinski) fotografiji velja pravilo, da je najprej potrebno najti dobro svetlobo in šele nato predmet fotografiranja. Po pravilu je svetloba ugodna uro po vzhodu sonca, v planinah in pozimi pa je to lahko tudi po dveh urah. Zahod sonca je prav tako lahko zelo atraktiven, meni pa bolj ustreza jutranje snemanje. Ko se sonce dvigne previsoko na obzorje, pospravim opremo za snemanje in uživam v naravi na drug način.

Snemam z Gopro Hero 7 kamero, montirano na mali stabilizator (gimbal) in priključeno na eksterni mikrofon. Zvok je prav tako pomemben in potrebno ga je dobro posneti, kar je velikokrat zahtevneje kot posneti video. Uporabljam tudi DJI Mavic pro dron. Snemanje z dronom je naporno in zna biti stresno, so pa posnetki genialni.

9. Vaša glavna oseba v videih, če se malo pošalimo, pravzaprav niste vi, temveč vaš sibirski husky z imenom Mishka. Kaj prinaša snemanje z Mishko? Katere so dobre in katere slabe strani snemanja s to psičko?

Mishka je resnično obogatila moje izkustvo pohodništva. Husky je pravzaprav čista naravna vrsta, ki izvira neposredno iz volkov. Teči poleg nje v naravi je kot teči ob lisici ali jelenu, veličastno. Mishka ima zelo močno osebnost, najin odnos je bil na trenutke kar turbulenten.

V glavnem dovršeno sodelujeva, včasih pa se tudi skregava in nato nekaj dni »ne govoriva«, nato pa se spet pobotava in greva naprej. Na začetku sem dosti skrbel za njeno varnost. Po nekem času sem razumel, da bi ona sama raje izbrala vsa ta tveganja, da je le svobodna. To je tisto, kar se lahko od nje naučimo, ne dovoliti strahovom, da nam omejijo svobodo.

10. Vaši videi, prav tako kot vi, izžarevajo veliko energije in moči. Z vami se vse zdi tako lahkotno, enostavno… Verjetno pa kljub temu, da ste športnik in velik strokovnjak, naletite na kake ovire? Nam lahko navedete kakšen primer?

Ker največkrat delam sam, kar pomeni samo z Mishko, moram biti zelo previden. To velikokrat pomeni prekinjen vzpon, če ne gre vse po načrtu. Na primer, enkrat sva šla pozimi na Vaganski vrh. Skozi Paklenico naju je premočilo do kože, ko pa sva izstopila preko Buljme, naju je pričakal visok sneg in močna burja. Zelo me je zeblo, vendar sva nadaljevala, saj sem vedel, da imam dobra oblačila, ki bodo kmalu izločila vlago.

Takrat sva prišla v oblak, ki pogosto prekriva vrh Velebita, ko piha burja. Bilo je zelo svetlo in tla so se komaj ločila od megle. Takrat sem se zavedel, da nisem vzel s seboj sončnih očal. Sicer je bila zelo majhna verjetnost, da bi dobil snežno slepoto, vendar tako premražen in sam z Mishko, mi ne bi bilo pomoči. Obrnila sva se in vrnila.

Na tak način razmišljam, ko grem sam na pot, v glavi neprestano premlevam različne scenarije in poskušam tveganje omejiti na minimum.

Z Mishko sem od začetka precej obiskoval Alpe pozimi, kjer sva večkrat naletela na poledenele strmine, kjer se je Misha sicer lahko vzpela, so pa bili sestopi zelo težki. Moral sem jo imeti na kolenih, medtem ko sem dereze in cepin zasajal v poledeneli sneg.

Podobno je bilo tudi, ko sva naletela na stene, kjer je pot zavarovana s klini in jeklenicami. Spominjam se vzpona na Kanjavec, kjer je večji skok na samem grebenu in sem se moral vzpeti par metrov, držeč Mishko in jo preko sebe dvigniti na polico. Ko sem pogledal navzdol in videl prepad na obeh straneh, sem doumel, zakaj se je Mishka bala.

Sedaj, ko je Mishka starejša, ji česa takega ne bi več privoščil. Čeprav so naju prav te prilike zelo povezale. Huskyjev ne moremo trenirati in menim, da nimajo prav dobrega mnenja o planincih. Ko pa sem Mishko spravil po poteh, kjer sama nikakor ne bi mogla iti, sem občutil, kako sem zrasel v njenih očeh. Takrat me je sprejela za enakopravnega člana najine naveze (smeh).

11. Kdaj se bo v vaš projekt Outdoors Croatia aktivneje vključila tudi vaša družina, vaši otroci? Ali pa o tem še ne razmišljate? Kaj o vašem delu meni žena? Ali vam kdaj zavida? 🙂

Soproga in najini deklici gredo pogosto zraven na izlet in resnično uživajo v tem. Starejša že vozi svoj mali kajak. Včasih greva z ženo na zimsko kajakaštvo, kar se nama zdi kot nekakšna zakonska terapija. Mishka ima že sedem let in pričenja uživati v bolj umirjenih izletih, po drugi strani pa deklici rasteta in zmoreta vedno več. Prepričan sem, da bo na kanalu kmalu vse več družinskih dogodivščin.

12. Skozi projekt “Outdoors Croatia” prikazujete najlepše dele Hrvaške in izjemno popularizirate šport v naravi. Katere so tiste hrvaške destinacije, ki so vam osebno najbolj pri srcu? Kakšen nasvet bi dali na primer slovenskim turistom, kam bi jih napotili?

Meni so najljubše pokrajine, oblikovane od vetra in naše kraške reke. Slovencem bi priporočil kajakaštvo po Zrmanji in Cetini, treking ob reki Kolpi, vzpon na Sveto Brdo preko Dušice ali na Dinaro iz Knina preko Brezovca.

Tam boste začutili divjino, kakršne na zahodu skorajda več ni. Če boste imeli srečo, boste morda slišali zavijanje volka. Priporočam vzpone na primorske in otoške vrhove, sicer pa vas tam že redno srečujem. Vedno povem, da ste Slovenci športen narod. Svetoval pa bi, da na Hrvaško ne prihajate samo poleti. Obiščite Velebit, Dinaro, Biokovo pozimi. Navdušeni boste.

13. Živite v Zagrebu, če se ne motim. Če še malo povprašam v imenu turističnih izletnikov iz Slovenije, nam lahko predlagate nekaj odličnih lokacij za šport v naravi v bližini hrvaškega glavnega mesta? Kje v okolici so za turiste, zanimive točke v okolici Zagreba?

Živimo v Zagrebu pod Medvednico, moja najljubša pot za trening je Bikčevićeva, ki vodi do planinskega doma Puntijarka. Pogosto tečem po Savskem nasipu, v zadnjem času vozim tudi kajak na Jarunu. V Zagrebu se vse bolj razvija rekreativna športna skupnost – všeč mi je, da sem med treningom obdan z drugimi športniki. Zaradi velikega obiska so poti na Medvednici široke in zelo primerne za gorsko kolesarstvo, po nekaterih sem se vzpel že tisočkrat, poznam vsak kamen, pa se jih še vedno nisem naveličal.

14. Kot mi je znano, ste rojeni v Dubrovniku, odraščali pa ste na Korčuli. Verjetno odlično poznate ta dalmatinski otok. Predlagajte nam, kaj naj na primer počne turist iz Slovenije na Korčuli. Seveda, razen tega, da leži na plaži in da si ogleda klasične turistične zanimivosti? Katere stvari so nekoliko »skrite«, oziroma jih moramo sami najti?

Zelo zanimiv se mi zdi izlet na vrh Svetega Ilije, najvišji vrh Pelješca ali predel Kočje nad Žrnovim, tek okoli otoka Badije. Pravzaprav bi morali priti s kajakom ali si ga izposoditi ter obiskati otoke Vrnik, Sestrice, Sutvaro, Bisače, Gubavac, vsak je nekaj posebnega in kombinacija veslanja, kopanja in potapljanja vas zagotovo ne bo razočarala.

15. Za sam konec nam povejte še kaj po svoji želji. To, česar vas nismo vprašali, pa bi vas morali. Imate kako sporočilo za vse turiste, ki prihajajo k vam na Hrvaško?

Moje sporočilo vsem turistom je, da raziščejo Hrvaško samostojno. Ne kupite karte za »turistični vlakec« temveč tecite, kolesarite, veslajte. Načrtujte svoje bivanje, poglejte na Google Earth, pozanimajte se o poteh. Naučite se sami znajti v naravi, korak za korakom, pred seboj imate celo življenje. Če se boste pričeli ukvarjati z outdoor-om, bo to srečno življenje.