NP Paklenica je plezalni raj

Narodni park Paklenica je eden izmed osmih narodnih parkov na Hrvaškem, ime pa je dobil po smoli črnega bora, ki ga imenujejo tudi paklina (smolo so predvsem nekoč redno uporabljali tudi za premazovanje ladij, v naravnem zdravilstvu za mazanje ran, pa tudi kot odlično gorilno snov za ustvarjanje luči oziroma svetlobe). NP Paklenica se razprostira na področju velikem okrog 95 kvadratnih kilometrov.

Dostop do Paklenice je urejen iz morskega kraja Starigrad, kjer je tudi sedež uprave narodnega parka. Nacionalni park Paklenica pri Starigradu je že pravi »outdoor center« in je velik magnet za vse tiste, ki jih privlačijo raznolika adrenalinsko-športno-rekreacijska doživetja. Ko močnejši sončni žarki zbudijo pomlad, se marsikateri evropski plezalec odpravi v smeri severne Dalmacije (do Zadra je kakšnih 50 kilometrov in okrog 50 minut avtomobilske vožnje).

Treba pa je vendarle poudariti, da klimatske značilnosti in edinstveni geografski položaj Paklenice in Starigrada nudijo idealne pogoje za počitnice vsem ljubiteljem narave, ki so športnega in pustolovskega duha.

Nacionalni park Paklenica je del slovitega Velebita (ki je dolg okrog približno 150 kilometrov). Največji znamenitosti narodnega parka Paklenica sta sloviti in slikoviti soteski Mala in Velika Paklenica. Kanjon Velike Paklenice je dolg kar 14 kilometrov ter je širok od 500 pa tja do 800 metrov, le 50 metrov pa je širok v svojem najožjem delu. Planinci obožujejo predvsem tudi čez 700 metrov visoke vertikalne stene, ki se dvigujejo iz obeh strani kanjona.

Kanjon Male Paklenice je – seveda – manjši, skozi pa tečejo manjši potoki (na področju celotnega NP najdemo številne izvire sladke vode). Ta soteska je dolga 12 kilometrov, večinoma je široka med 400 in 500 metri, v svojem najožjem delu le 10 metrov, stene Male Paklenice pa se dvigujejo »le« 650 metrov visoko.

Lahko bi rekli, da Narodni park Paklenica postaja celo pravo kultno mesto plezalcev. Okrog 350 metrov visoka vertikalna stena Anića kuka, pa preko 300 dolgih in približno 90 športnih plezalnih smeri v smeri jastrebovih in orlovih gnezdišč je super magnet in odlično vadbišče, poligon tudi za izkušenejše plezalce oziroma alpiniste.

Ni pa NP Paklenica namenjena samo plezalcem, tudi drugi športni navdušenci, predvsem hribolazci, bodo uživali v »tem koncu Dalmacije in Velebita«. Pešačenje je pa edini mogoči in pravi način, da resnično spoznate narodni park, na področju katerega obstaja vsaj okrog 200 kilometrov stez in pešpoti, ki vodijo do podzemne jame Manita peć, gozdarske koče »Lugarnice«, do »Svetog brda« (1.753 metrov nadmorske višine) ali celo do najvišje gore Velebita – Vaganskega vrha (1.757 metrov nadmorske višine) …

Turistično »ponudbo« narodnega parka Paklenica (ob vsem že napisanem) sestavljajo: podzemna jama Manita Peć (to je edina »špilja«, ki je na področju parka odprta za obiskovalce), gozdna  hiša Lugarnica (tam ob potoku lahko naročite tudi enostavne jedi, od parkirišča je oddaljena 2 uri hoda po glavni stezi kanjona Velike Paklenice), etno hiša Marasović (ob samem vhodu v NP, tam pa si lahko ogledamo mini etnološko zbirko), mlin (nekoč je bilo na področju Paklenice kar 13 mlinov), recepcija v Malo Paklenico (ki je mini učni center o pticah na področju Paklenice), pri upravni stavbi NP Paklenica najdemo tudi manjši predstavitveni center (ogledamo si lahko različne panoje, ki  prikazujejo to področje izjemno raznovrstnih geomorfoloških oblik, ki na in pod površino skrivajo številne, tudi endemske, rastlinske in živalske vrste), prav tako pa je v bližini uprave parka umeščen tudi manjši kamp.

Omenimo tudi podzemno mesto, ki je znano pod imenom “bunkerji”. Ta sistem podzemnih predorov je bil zgrajen v 50-ih letih prejšnjega stoletja za varnostne potrebe nekdanjega jugoslovanskega predsednika in maršala Josipa Broza Tita in njegovih najožjih sodelavcev. Nekdanja velika skrivnost danes postaja vse večji turistični center, ki obiskovalcem poleg ogleda dela infrastrukture nekdanjega podzemnega zaklonišča pred morebitnimi letalskimi in raketnimi napadi ponuja tudi multimedijsko dvorano, turistično infotočko, umetno plezalno steno in zmeraj lepšo trgovino s spominki. Tam se najde tudi ambulanta za nujno medicinsko pomoč, pa tudi prostori gorske reševalne službe.

Kraj Starigrad, ki so nekakšna vrata v Paklenico iz morske strani, leži ob Velebitskem kanalu ob magistralni cesti Reka – Split. Starigrad, kjer se stikata nežno sredozemsko in bolj mrzlo gorsko podnebje, je središče okoli 20 km dolge Pakleniške riviere s številnimi (peščenimi) plažami. Nekatere najbolj znane plaže so: Većka kula (tam, kjer so ruševine Većke kule, ki je bila zgrajena verjetno v turški dobi), Plantaža, Murina, Velebit, Paklenica in Bluesun.

V bližini Starigrada najdemo manjša naselja Tribanj, Šibuljine in Seline, ki pa so prav tako kot Starigrad idealna počitniška mesteca za mirno, družinsko dopustovanje v prekrasni naravi. Seveda to velja predvsem za toplejše mesece v letu, kajti v »mesecih s črko r v besedi« zna v teh krajih strašna burja (ali pa kakšen drug mrzel in hud veter) skorajda dobesedno briti.

Od turističnih znamenitosti moramo zagotovo omeniti tudi t.i. mirila. To so kamnita spominska pogrebna obeležja. Mirila so nastajala v času od 17. do sredine 20. stoletja. Mirilo je, zelo preprosto razloženo, nastalo tam, kjer so pogrebniki s truplom, postali. Na mestu počitka (ker je bila pot do pokopališča zelo dolga) so potem naredili kamnito obeležje (ležišče). Po pogrebu je kamnosek v kamen, tam kjer je imel pokojnik vzglavje, vklesal plitko reliefno obeležje in tako na »likovni način« razložil, kdo je bil pokojnik.

Ob koncu bomo opozorili še na eno zanimivost, ki jo najdemo v Starigradu, natančneje v hotelu Alana Beachclub (nekoč je bil to hotel Alan, potem pa so ga novi lastniki, Angleži, leta 2016 preimenovali). Tam najdemo manjšo razstavo, ki je posvečena knjižno-filmskemu junaku, apaškemu poglavarju Winnetou.

Winnetou muzej so postavili prav tukaj, ker so od leta 1962 do leta 1968 na širšem Velebitskem področju posneli kar 11 legendarnih (nemških) filmov o indijanskem junaku Winnetouju in njegovem zahodnjaškem pajdašu Old Shatterhandu. Skupaj se ta srčna junaka ameriškega Divjega zahoda brezkompromisno bojujeta za pravico in resnico, verjameta v neskončno dobro, spoštujeta naravo, vsa živa bitja.

In zakaj so nemški filmarji snemali prav tukaj? Domačini se radi pohvalijo takole: »Zaradi izjemne lepote neokrnjene narave so bila med številnimi potencialnimi lokacijami po vsem svetu prav hrvaška področja (NP Paklenica, NP Plitvička jezera, NP Krka, Modrič-Rovanjska, Jasenice, kanjon reke Zrmanje, Tulove grede, Vransko jezero, Omiš – reka Cetina, Grobničko polje, Platak itd.) izbrana za snemanje legendarnih filmov o Winnetouju, nastalih po romanih nemškega pisatelja Karla Maya.« In to o lepotah teh krajev bo kar držalo, kajne?