Compare Listings

Velimir Vrzić – podvodni raziskovalec

V kategoriji »intervju« gostimo potapljača in podvodnega raziskovalca Velimirja Vrzića: »Že nekaj let poskušam najti kraj, kjer se je v času rimskega imperija na Jadranu odvijala največja bitka, o kateri je govoril sam Cezar«.

Velimir Vrzić – podvodni raziskovalec

Velimir Vrzić je v intervjuju povedal tudi: »Med potapljanjem vas zajame občutek breztežnosti, popolnega miru, kjer slišite samo svoj izdihan zrak«. Poglejmo podrobneje.

1. Gospod Velimir Vrzić, bi nam, prosim, razkrili kako in kdaj se je vse začelo oziroma na kateri točki ste ugotovili, da so morske globine vaš življenjski klic? Od kod toliko ljubezni in strasti do morja, potapljanja, raziskovanja?

Seveda, z veseljem. Naj se najprej vam in vašim bralcem na www.pag.si, slovenskem portalu o hrvaškem turizmu, zahvalim za vašo pozornost, zanimanju o raziskovanju Jadranskega morja. Že kot otroka me je nezadržno vleklo proti morju. Takrat sem s široko razprtimi očmi opazoval očeta, kako se je potapljal in iz morja prinašal školjke.

Še posebej pa mi je iz tistega časa v spominu ostala modra kovinska ali aluminijasta posodica kreme Nivea, v kateri je oče zbiral prstane, ogrlice in zapestnice, ki so jih nepazljivi plavalci izgubili med plavanjem. Tega ne bom nikoli pozabil. Čeprav sem bil takrat še zelo majhen, se je v meni sprožila izredno velika želja, da bi se tudi sam potapljal.

Verjetno je bil ravno to trenutek, ki me je nekako zaznamoval, ki je določil smer mojega kasnejšega dela, zanimanja. Potapljanje, odkrivanje novega, še neodkritega v neskončni  modri barvi, pa vendar na varen način, je postalo moje življenjsko gibalo.

2. Kako zgleda vaš običajni delovni dan? Kako pogosto se potapljate in koliko časa v povprečju preživite pod vodo v enem dnevu, tednu ali mesecu?

Večina našega dela se vendarle opravi že na kopnem. Vse je strogo načrtovano, organizirano. Od januarja do februarja servisiram vso opremo, od februarja do aprila raziskujem arhive, muzeje, zgodovinske knjige, rimske vodne poti, bitke na Jadranu in pomorske karte. Naredim načrte kje, kdaj, kako in s kakšnimi plini se bom potapljal ter se pripravljam na podvodne raziskave. Potapljanje se začne aprila in traja skorajda neprekinjeno do junija, ko naredim “rekapitulacijo” raziskav in koordiniram potapljanje in terenska dela.

Vso jesen znova preživim v morju, na začetku zime pa spet kopljem po arhivih, muzejih in knjigah ter nadaljujem s potapljanjem. Med enim potopom preživim vsaj 120 minut do 240 minut pod morjem. Zaradi organizacije, teže opreme in veliko težkega fizičnega dela predvsem okrog logistike ne grem v morje, če je potop krajši od 60 minut ali zaradi kakršne koli možnosti slabega vremena.

Sam sem zelo organiziran, tudi logičen in umirjen, pa – seveda – tudi zelo previden. Redno in pogosto preverjam vreme – morje (valovi) na DHMZ (aladin) in pline, ki jih vdihujem, vsekakor se moje življenje vrti okrog morskega potapljanja. Praviloma se potapljam 3-krat na teden ali 12-krat na mesec. Vsekakor menim, tega se tudi načeloma držim, da je bolje opraviti le en dober potop kot pa tri slabe. Te natančne organizacije in stroge discipline sem se navadil skozi leta dela na policiji.

3. Velimir Vrzić, kako se počutite, ko ste pod vodo? Ali lahko ta občutek primerjate s katero koli drugo izkušnjo?

Seveda, kratko in jasno. To je neskončno dober občutek. Med potapljanjem vas zajame občutek breztežnosti, popolnega miru, kjer slišite samo svoj izdihan zrak. Če ste stabilna, uravnotežena oseba, lahko ure in ure uživate popolnoma sproščeno, ne da bi pozabili na bistvene elemente fizike, ne da bi ogrozili zdravje sebe in svojega podvodnega “partnerja”.

4. Kako nevarno ali težko je pravzaprav vaše delo? Ali obstajajo omejitve, npr. vreme ali oprema, ki vam preprečujejo izvajanje določenih nalog, opravil?

Seveda. Osebno bi rekel, da je potapljanje enako nevarno kot prečkanje ulice. Če namreč kot pešec ne upoštevate rdeče luči na semaforju, se lahko kaj hitro zgodi, da vas povozi avto. Enako je pri potapljanju. Če niste pozorni na nekatere parametre, lahko pride do nevarnih posledic za vaše zdravje, ki v skrajnih primerih lahko privedejo do smrti.

Poudaril bi, da danes starši otrokom kupijo masko in plavuti ter jih pustijo, da se potapljajo kar sami. To je lahko zelo nevarno, ker je statistično gledano potapljanje na dah, t.i. “apneja” 10-krat bolj nevarno kot »tehnično« potapljanje s potapljaškimi jeklenkami (potapljanje z aparati »odprtega kroga«). Ko imate na sebi samo masko in plavuti, imate na voljo le en vdih, ko pa ste v morju z jeklenkami zraka, ste lahko v morskih globinah ure in ure popolnoma brezskrbni.

5. Koliko sem lahko izbral iz objav v medijih, je za vami zelo uspešno potapljaško leto. Npr.  na reški plaži Sablićevo ste našli nemško »protiladijsko« mino, dve podobni mini na otoku Pagu, stotine betonskih bomb v Ližnjanu, rimsko ladjo s tovorom amfor na Krku … Verjetno vse te najdbe niso zgolj naključne, za njimi se, tako sklepam, skriva ogromno »brskanja in raziskovanja po arhivskih dokumentih«. Ali ta “kopni” del dela, ki vzame zelo veliko časa, opravljate z enakim navdušenjem kot same potope? Kaj v bistvu obsega vaš poklic? Ali svoje podvodne raziskave opravljate povsem sami ali sodelujete z različnimi strokovnjaki?

Tako je, pravilno sklepate. Nekoč, pred 30 leti, ko sem se začel potapljati, sem šele spoznaval naš Jadran, potapljal sem se izključno v potapljaških centrih. Danes se potapljam povsod, vsi potopi pa so vendarle zelo skrbno načrtovani. Najdbe niso naključne. Potapljam se na podlagi arhivskih podatkov, ki jih pridobim večinoma v zimskih mesecih in v dneh, ko pihata močan jugo ali slavna burja. Ko fizično ne morem v morje, opravljam raziskovalno delo po prašnih arhivih.

Vsi ti »suhi« koščki mozaika so zelo pomembni, ker lahko le tako »moker« oz. morski del opravimo čim bolj kakovostno. Izkušnje, ki sem jih nabral v triindvajsetih letih policijskega dela na postaji pomorske policije v Reki, mi sedaj pri mojem »drugem in novem delu« zelo pomagajo. Naučil sem se namreč razmišljati kot detektiv in to sem s pridom uporabil pri mojem potapljaškem hobiju, ki je hitro prerasel v resen posel.

Ljudski rek govori, da človek ni ustvarjen zato, da bi bil sam. Tudi jaz nisem sam. Na srečo pa imam zelo razumevajočo ženo. Moja žena je tudi potapljačica zato zagotovo lažje razume specifiko mojega dela, zato me v vseh segmentih mojega življenja podpira brez zadržkov.

Vsekakor pa velja, da takšno potapljanje, ki ga opravljam sam, zahteva »celega človeka« in številne vsakodnevne prilagoditve ter obveznosti. Moj način življenja moram podrediti predvsem potapljanju. Paziti moram na prehrano. Redno moram telovadit v fitnesu, ker je potapljaška oprema izjemno težka. Potem moram tvorno sodelovat s številnimi državnimi institucijami, ki mi nudijo organizacijsko in finančno podporo. Le odlična organizacija, usklajenost številnih opravil lahko pripelje do razveseljujočih rezultatov, do novih podmorskih odkritij.

6. Velimir Vrzić, kolikšen odstotek Kvarnerskega zaliva je bil do sedaj sploh raziskan, koliko možnosti in prostora za raziskave ponujajo ta območja?

Potencial je ogromen. Kvarner ima kot tak namreč povprečno globino 50-65 metrov, kar presega meje rekreativnega potapljanja. Reka je bila večinoma svojega časa na zgodovinskem prepihu, ima burno preteklost in v njeni morski okolici je »marsikaj potonilo«.

Posebej bi rad izpostavil 4 »pogrešane« jadrnice, ki so se »utrgale z današnjega luškega valobrana« in številna torpeda, ki so potonila med testiranjem v okolici tovarniške lansirne rampe. Na območju Kvarnerja bomo zagotovo »še kaj našli«, a vse to zahteva čas in nešteto potopov.

7. Velimir Vrzić, kaj je vam osebno najbolj zanimivo, kar ste odkrili pod vodo?

Posebej bi poudaril evforičen občutek, ki me je zajel, ko sem naletel na potopljene ladjo iz antičnih časov in amfore, ki so bile zakopane v bližnjem morskem pesku. Nikoli namreč ne moreš vedeti, kaj je ladja v tistem trenutku prevažala. V amforah so večinoma skladiščili vino in olivno olje, pa tudi zlato in srebro.

Na žalost je bilo v »mojih amforah« le ničvredno kamenje. Po morski najdbi nadaljnje raziskave prevzamejo podvodni arheologi, ki jih je na Hrvaškem kar veliko, moram pa jih pohvaliti, saj so zelo marljivi in ​​profesionalni.

8. Leta 49 pred našim štetjem je pri otočku Sv. Marka med Cezarjevo floto pod poveljstvom Marka Antonija in Pompejevo floto pod poveljstvom Oktavijana Avgusta prišlo do spopada, pomorske bitke. Velimir Vrzić, ali ima rimska ladja, ki ste jo našli na Krku, kaj skupnega s temi zgodovinskimi osebnostmi, torej z obdobjem značilnim za čas državljanske vojne v Rimski republiki?

Res je, da sam že nekaj let poskušam najti kraj, kjer se je v času rimskega imperija na Jadranu odvijala največja bitka, o kateri je govoril sam Cezar. Žal ta ladja, ki sem jo našel, ni povezana s to pomorsko bitko, saj gre le za manjšo trgovsko ladjo, ki je prevažala amfore.

Od posamezne (rimske) vojaške ladje, ki jo poznamo iz filmov, se je do danes lahko ohranil le še t.i. »RAM«, bronasti kljun, s katerim se je ladja zaletavala v druga plovila in jih na takšen način poskušala takoj potopiti. Takšnih bronastih kljunov je na dnu Kvarnerja “določeno število” in so kot taki neprecenljivi, žal pa nobenega ne najdemo v kakšnem hrvaškem muzeju.

Na črnem trgu, s katerim sem imel opravka med mojim delom v policiji, nismo nikoli zasledili, da bi te »RAM-e« imel kdo v zasebni zbirki na območju Balkana. Lahko pa te izredno zanimive in dragocene bronaste kljune občudujete v italijanskih muzejih.

Iskreno upam, da bom doživel trenutek, ko me bo poklical nekdo iz pisarne predsednika vlade in sporočil, da so zagotovili ustrezen čoln in sredstva za manjšo posadko, ki bi lahko kontinuirano raziskovala jadransko podmorje. To bi bilo v korist vseh državljanov Hrvaške,  še posebej pa bi se morali za takšen princip dela zavzemati na ministrstvih za kulturo, obrambo in notranje zadeve. Plovil, ki so v lasti Republike Hrvaške, je na stotine, vendar še nobeno ni uporabljeno na način, za katerega osebno menim, da ima velik potencial.

9. Pri najdbah različnih vrst min opozarjate na možno nevarnost aktiviranja obstoječih eksplozivov. Kako resnična, velika je ta nevarnost? Se na tem področju naredi dovolj?

Da, tako je, realna nevarnost vsekakor obstaja. Jadran je bil namreč skozi prvo in drugo svetovno vojno prizorišče številnih pomorskih bitk. Nemška mornarica na Jadranu ni imela mnogo ladij, obrambo obale je gradila predvsem s podvodnimi minami vseh vrst.

Mine so po drugi svetovni vojni pripadniki JLA pridno uničevali. Kljub temu pa je na dno, potem ko so zaradi teže različnih morskih organizmov (predvsem školjk) mine izgubile pozitiven vzgon, potonilo na stotine nevarnih eksplozivnih teles. Opozoril bi, da je mina, ne glede na to koliko je zaraščena z morskimi organizmi, še zmeraj normalno delujoča in je zaradi tega enako smrtonosna kot je bila prvi dan, ko so jo izdelali ali nastavili v vodo. Nikakor ne smemo pozabiti, mina je nevarna tudi danes, že več kot 50 let po svoji izdelavi, le eno sidro na napačnem mestu pa lahko privede do prave tragedije.

Rad bi omenil, da imajo uslužbenci hrvaškega ministrstva za notranje zadeve – oddelek specialne policije zelo kakovostno osebje, ki je usposobljeno za nevtralizacijo vseh različnih min in eksplozivnih naprav. Med te spadajo tudi ogromne količine letalskih bomb, ki so jih zavezniki odvrgli npr. na območje pristanišča Reka med številnimi bombardiranji. Mnoge od teh odvrženih letalskih bomb niso nikoli eksplodirale in še danes ležijo na dnu morja in “čakajo”.

10. Med vašimi zadnji odkritji izstopa razkritje stotin betonskih letalskih bomb v morju  Ližnjana (v bližini sta večja Medulin in Pulj). Pravite, da so te betonske bombe izjemno škodljive za okolje, torej za ves podvodni svet in njegove ekosisteme. Kakšno je nasploh stanje Kvarnerskega zaliva in/ali Jadranskega morja glede odpadkov in onesnaženja?

V času nekdanje Jugoslavije je bil v Ližnjanu, tudi na morju, vojaški poligon. Tam so imeli piloti nekdanje JNA redna usposabljanja in so tako na kopnem kot na morju med drugim vadili tudi streljanje in bombardiranje. Ena ali dve takšni lažni, torej betonski, bombi jadranskega morja ne bosta kaj prida onesnažili, ne bosta sprožili nobenega ekološkega »ekocida«.

Če pa pogledamo predvsem iz turističnega vidika, potem pa imamo tukaj na dnu morja, ob robu prekrasnih plaž na stotine, tisoče betonskih bomb, ki zagotovo ne ustvarjajo prekrasne turistične zgodbe. Če se kdo s tem ne strinja, naj si na vrtu svojega apartmaja, ki ga oddaja, predstavlja vsaj na desetine grdih, naključno razmetanih betonskih kock, ogromnih zidakov.

11. Velimir Vrzić, ali Hrvaška dovolj skrbi za svojo podmorje, za čudovito Jadransko morje, pa naj bo tukaj govora o varovanju okolja ali pa o odstranjevanju potencialno nevarnih eksplozivov?

Hrvaška ima popolnoma vse odlično napisano na papirju. Zakonodaja je usklajena z vsemi predpisi Evropske unije in je v celoti opravljena tako kot mora biti. Potem pa se v Kvarner ponoči »prikrade« ladja, ki v morje spusti svoje balastne vode, ki so polne odpadnega olja, o tem pa nihče nič ne ve?! Dno Kvarnerja je zelo onesnaženo in polno smeti vseh oblik in vrst.

Seveda obstajajo območja, ki so tudi zelo čista, to ne rečem. Pri tem pomagajo tudi številni potapljaški centri na območju Kvarnerja, ker se potapljači večinoma zavedamo, da je bilo morje včeraj in danes, da pa mora ostati tudi za jutri, za prihodnje generacije.

Kar pa zadeva odstranjevanje min, ministrstvo za notranje zadeve to odlično opravlja. Rekel bi celo, da uslužbenci ministrstva opravljajo skorajda nemogoče delo, upoštevajoč majhno število usposobljenih ljudi in zelo borna sredstva, s katerimi razpolagajo.

12. V zadnjem času smo lahko v medijih prebrali, da zapuščate Hrvaško zaradi ponudbe ameriškega zasebnega vlagatelja, ki vam ponuja službo svetovalca na raziskovalni ladji. Nam boste povedali, za kaj gre in ali nameravate oditi v ZDA?

Kot je razvidno iz fotografij, sva bila s soprogo gosta na 100 metrov dolgi raziskovalni ladji. Povabil naju je zasebni investitor in ljubitelj morja z newyorškega Wall Streeta. Poletje sva preživela na ladji s številno posadko in ostalimi raziskovalci, različnimi strokovnjaki.

Med križarjenjem po Sredozemlju smo preizkusili tudi sposobnosti podmornice tipa triton, ki se brez problemov potaplja vse do 1000 metrov globine. Na voljo pa so nam bile tudi ostale ultramoderne »igračke«, ki človeku zelo pomagajo pri raziskovanju morskih voda.

Na žalost je že tako da, medtem ko mi stopicljamo na mestu, svet nezadržno gazi naprej. Ameriška ponudba je na mizi in je odprta, ekipi 40-ih ljudi na ladji se lahko priključim kadarkoli hočem, edini pogoj je le, »da se nekoliko umiri ta zoprna situacija s korona virusom« oz. da smo vsi na ladji cepljeni. Na koncu koncev, zdravje je najpomembnejše.

Upam pa, da se kmalu zatem zgodi tudi nek velik čudež in bo vendarle nekdo od naših odgovornih vendarle ugotovil, da je na Jadranu toliko dragocenega, da se splača narediti prve resnejše korake in nekaj narediti tudi doma. Sam sem nepopravljiv optimist, zato verjamem, da v vladi sedijo »pravi ljudje«, ki želijo naši družbi le najboljše.

Upam, da se bodo ustrezna državna sredstva usmerila tudi v prepotrebna morska raziskovanja. Če pa se ta projekt ne bo speljal, pa lahko spet računamo na kakšno novo tragedijo, spomnimo se samo tiste, ki se je zgodila pred reškim valobranom; na srečo tam ni bilo človeških žrtev, nastala je le velika materialna škoda.

13. Velimir Vrzić, domnevno ste izjavili: “Medtem, ko se naši ljudje borijo proti ustašem in partizanom, nam zasebni vlagatelji kradejo strokovni kader.” Ali je mogoče na Hrvaškem živeti od podvodnih raziskav? Kaj je treba spremenit, da bi se razmere na Hrvaškem izboljšale?

Na Hrvaškem ni mogoče dostojno živeti, če se ukvarjaš s podvodnimi raziskavami. Poglejmo npr. samo primer znanega potapljača gospoda Chubre iz Voloskega, ki je vozil tudi  tovornjak, da je lahko preživel. Na Hrvaškem se, vsaj kolikor je meni znano, s potapljanjem ni nihče obogatil. Nekateri potapljači nekako le uspevajo, večina pa le životari.

Trenutno vse raziskave opravljam sam. Seveda obstajajo nekateri sponzorji, ki – na mojo srečo – financirajo projekte, ki jih izvajam. Hvaležen sem za kakršno koli pomoč. Omenil bi zadnjo donacijo državne institucije v višini 2.500 kun (dobrih 300 evrov) za raziskovanje min, kar je lepa gesta.

Če pa govorimo o realnih, visokih stroških potapljanja in raziskovanja, pa naj naštejem le nekaj številk: ena suha potapljaška obleka DUI FLX, ki jo uporabljam za potapljanje, stane 2.500 evrov; podvodni skuter Suex XJs ima ceno 7.000 evrov, moj celoten sistem za fotografiranje pod morjem je vreden vsaj 10.000 evrov … Vse to financiram sam.

Vendar poudarjam, neskončno hvaležen sem za prav vsako pomoč, ker mi vsak evro »prav pride«. Ministrstva bi lahko pomagala tudi z recimo nakupom računalnika za obdelavo videov, s katerimi jaz dokazujem svoje raziskovalno delo. Ali pa bi mi priskočili na pomoč vsaj pri nakupu 20 kilogramske litijeve baterije, ki jo moram za normalno delovanje mojega podvodnega skuterja zamenjati na dve leti.

Toda ne glede na to ali bo kdo pomagal ali pa ne bo, jaz z raziskovanjem jadranskega podmorja ne mislim nehati. To sem namreč jaz, potapljanje je moje življenje, moja bit. Moje delo me osrečuje in vse dokler bom zdrav in dokler bom lahko financiral podmorske projekte, se bom ukvarjal s tem. To je moj cilj, to je moje poslanstvo.

14. Velimir Vrzić, kakšno je vaše sporočilo ob samem koncu tega intervjuja? Kaj bi povedali, položili na srce mladim potapljačem, našim bralcem ali komu drugemu?

Vsi naj gredo svojo začrtano pot, naj bodo (samo)svoji. Naj prisluhnejo svojim instinktom ter  naj pogumno in pozitivno rinejo naprej. Formule za uspeh ni, potrebno pa je vztrajati. Vsak naj najde svojo lastno pot. Vsekakor pa naj bodo vsi v prvi vrsti dobri ljudje, skozi šport in kakovostno prehrano pa jim je lahko meja samo nebo.

Ps. Uredništvo www.pag.si se Velimirju Vrziću iskreno zahvaljuje tudi za fotografsko gradivo.

Sorodni članki

Oliver Dragojević in »Trag u beskraju«

Sled v večnosti (po hrvaško Trag u beskraju) je v prvi vrsti pesem v genialni izvedbi Oliverja Dragojevića. »Trag u beskraju« pa je hkrati tudi ime glasbene prireditve, ki jo vsako leto, po smrti velikana hrvaške glasbe, 29. julija leta 2018, sredi poletja prirejajo v Veli Luki, »Oliverjevi domači luki«, na otoku Korčuli. Na koncertu v čast in v spomin na Oliverja Dragojevića je zmeraj slovesno, solze pa še zmeraj tečejo v potokih.

Nadaljujte z branjem

Miro Štebe: »Povsod sem srečal dobre ljudi«

Miro Štebe v zelo zanimivem intervjuju med drugim pravi: »Rad bi svetoval ljudem, da naj hodijo po svetu z odprtimi očmi, naj razmišljajo o tem kar vidijo, kaj jim govorijo narava in sledovi naših prednikov. Od njih smo dobili čudovito popotnico. Tudi mi moramo za zanamce ohraniti lepoto in pestrost naše Zemljice! Odvrniti bi se morali od politikov, ki v svoji nečimrnosti, zagledanosti samih vase in v svoje kopičenje oblasti in materialnih dobrin širijo negativno energijo, sovraštvo in laži. Uničujejo ta svet!«

Nadaljujte z branjem

Najboljše hrvaške restavracije

Katere so najboljše restavracije na Hrvaškem? Zagotovo so med njimi tiste, ki so prejele Michelinovo zvezdico. Nove MICHELINOVE zvezdice z letnico 2024 so prispele na Hrvaško. Restavracija Agli Amici iz Rovinja je prva nosilka dveh Michelinovih zvezdic na Hrvaškem. Seveda pa (francoski) Michelinovi strokovnjaki niso edini, ki dajejo ocene najboljšim hrvaškim restavracijam. Poglejmo podrobneje, spoznajmo vodiče, ki nas vodijo po najboljših hrvaških restavracijah.

Nadaljujte z branjem