Compare Listings

Obnašajmo se spoštljivo

“Od zajtrka do večerje ležimo na plaži”

Novinarka Barbara Gavez Volčjak v intervjuju: In zakaj bi se Slovenci na dopustu obnašali drugače kot doma? Saj se tudi doma večinoma ne premaknemo iz svojih stanovanj in hiš, razen do službe in trgovine. Koliko Slovencev pa dejansko potuje po Sloveniji in spoznava novosti? Po mojem premalo.

“Od zajtrka do večerje ležimo na plaži”
Barbara Gavez Volčjak

Tokrat smo intervju opravili z novinarko Večera, Barbaro Gavez Volčjak. Najprej pokuka v svoj Maribor, seveda se pogovarjamo tudi o turistični Hrvaški. Bralcem Barbara v razmislek polaga naslednje besede: »Potujte po svetu z odprtimi očmi in zaprtimi usti. Obnašajte se spoštljivo in zavedajte se, da ste v tujini gost in lahko tudi kadarkoli odidete, če vam kje ni všeč«. Poglejmo podrobneje.

1. Barbara Gavez Volčjak, pozdravljena na www.pag.si, slovenskem portalu o hrvaškem turizmu. Kakor je pri nas že navada, te prosim, da se za sam uvod predstaviš našim bralcem. Sam vem, da si zaposlena na Večeru, si pa tudi članica Društva turističnih novinarjev Slovenije.

Peter, zdravo. Si me kar precej presenetil z vabilom k temu intervjuju, ponavadi sem na drugi strani diktafona in jaz postavljam vprašanja, za kar mislim, da mi verjetno tudi bolje gre kot odgovarjanje. Pa bom poskusila.

Res je, zaposlena sem pri Večeru, in to že polnih 21 let. Ker sem po izobrazbi profesorica slovenščine in nemščine, sem še pred diplomo dobila delo kot lektorica. A sčasoma me je popravljanje tujih člankov začelo dolgočasiti in iskala sem možnost, da bi v podjetju počela kaj drugega.

Utrecht je precej manjši od Amsterdama, a prav tako živahen in zato morda celo privlačnejši. Glavno prevozno sredstvo je seveda tudi tukaj kolo.

Tu in tam sem kaj prevedla, občasno napisala kak članek za kulturno redakcijo, potem pa se mi je ponudila priložnost za sodelovanje pri otroški reviji Večerko, ki sem jo sourejala. Nato so mi naložili urejanje križankarske revije. Potem se je upokojil moj »cimer« v pisarni, ki je urejal priloge o turizmu in rekreaciji, in sem »podedovala« še njegovo delo. In kar naenkrat sem iz lektorice postala urednica, preskočila pa sem novinarsko osnovno šolo, saj veš, po čem je solata na tržnici in tako. Se mi še vedno zdi, da mi manjka, ampak se pač učim sproti.

2. O sebi si na spletnih straneh časopisa Večer zapisala: »Bralcem poskušam posredovati zanimive vsebine, koristne informacije, predvsem pa spodbudo, da je vsak dan priložnost za nov začetek. Za aktivno življenje in nova spoznanja ne potrebujemo veliko denarja, le veliko volje in odločnosti. In kanček radovednosti«.

No, radovedna sicer po naravi nisem, to je mogoče hendikep pri novinarskem delu, sem pa vedoželjna, kar se meni zdi ogromna razlika. Nikoli (upam, da se mi ne bo zareklo) ne bi šla na primer Tanje Ribič spraševat, kje si kupuje spodnje perilo, in takih stvari niti v sanjah ne berem, res me ne zanimajo.

Na mojem seznamu se je Amsterdam znašel bolj po naključju, sem pa vesela, da sem odkljukala tudi ta »must see« običajnih slovenskih turistov.

Bi me pa zanimalo, kako se spopada z vsesplošno ignoranco do kulture v državi, kako ohranja igralsko kondicijo in podobne zadeve. Čeprav nimam novinarske osnovne šole, sem zavezana novinarskemu kodeksu in se ga čim bolj držim, čeprav je to pri nekaterih mojih projektih – komercialnih prilogah – včasih težko.

3. Na Večeru si zadolžena predvsem »za posebne projekte, edicije, priloge«. Pred izbruhom korona virusa je bilo tudi s tvoje strani mnogo več člankov na temo turizma. V času pandemije, seveda, je bilo »pokrivanja turističnih tem« mnogo manj?! Kako se sicer posledice pandemije odražajo pri tvojem delu, pri ustvarjanju časopisa? Pandemija bo za nekaj let zavrla tudi turizem, napovedujejo strokovnjaki …

Res je, urejam turistično prilogo Počitnice, poleg te pa še prilogo Moj sonček o nosečnosti in otrocih, različne oglasne priloge, v katerih predstavljamo na primer uspešna podjetja ali nove produkte na tržišču.

V zadnjem letu se je moral Večer seveda zelo prilagajati situaciji, Počitnice denimo na ta način, da smo namesto reportaž o tujih počitniških destinacijah predstavljali lepote Slovenije in skušali pomagati bralcem najti lep kraj za dopust v domovini. Ampak ker, kot rečeno, ne pišem zgolj o turizmu, sem imela dela kljub pandemiji dovolj, enako kot moji sodelavci. Mislim, da nam je s trudom in vztrajnostjo uspelo prepričati bralce, da lahko zaupajo našemu poročanju.

V nizozemskem letovišču Zandvoort aan zee blizu Amsterdama vsako leto organizirajo festival peščenih skulptur, ki ostanejo na ogled štiri mesece.

4. Barbara, doma si v Mariboru. Kaj lahko poveš o štajerski prestolnici, predvsem s turističnega vidika? Jaz osebno sem zelo kritičen, saj se mi zdi, da Maribor spi, da velikih turističnih projektov ni, le tu in tam se kaj zaiskri.

Te razumem, tudi meni se je še pred nekaj leti smilil vsak tujec, ki je zataval v Maribor. Dokler nisem sama zaradi dela začela razmišljati o turizmu. Verjetno so tudi leta pripomogla, da zame dopust ni zgolj ležanje na plaži nekje ob morju. V nekaj letih sem korenito spremenila mnenje, ampak zdi se mi, da je k temu pripomogla tudi splošna klima.

Več se govori o tem, da je dopust predvsem sprememba okolja, miselni odklop od vsakdanje rutine, ne glede na to, kje in kako ga preživljaš. In takšen dopust lahko tujci preživijo tudi v Mariboru, sploh če bi ga recimo obiskali v času Festivala Lent, kakršen je bil še predlani, ali Festivala Maribor, če imajo radi klasično glasbo, ali med Borštnikovim srečanjem, če imajo radi gledališče.

Vsekakor si ne želim navala turistov v Maribor, ga pa tudi ne pričakujem. A če že pridejo, mislim, da lahko tudi kaj doživijo, sploh če se obrnejo na TIC ali Rajzefiber, ki ponujata vodenja. Predvsem dobro povedane zgodbe so dodana vrednost mariborskega turizma, pri nas pač ni pariškega Louvra ali rimskega Koloseja in podobnih znamenitosti.

Pomorski in zgodovinski muzej hrvaškega Primorja na Reki je urejen v fascinantni nekdanji Guvernerjevi palači v starem mestnem jedru Reke. Če dopustujete kje v bližini, je aktualna evropska prestolnica kulture vsekakor vredna ogleda.

Lahko pa bi recimo naredili 3D-rekonstrukcijo trdnjave na Piramidi in ob njej pripovedovali celo zgodovino srednje Evrope, od preseljevanja narodov do industrializacije mesta v 20. stoletju, s Piramide vidiš vse, od Drave, po kateri so pluli splavi, ki so omogočili prvi gospodarski vzpon mesta, vidiš Pohorje, s katerega je prišel les za te splave, rodovitna polja, ki so dajala hrano, vidiš – ali vsaj slutiš – elektrarne, ki so dajale elektriko prvim tovarnam, vidiš velike silose in tovarniške hale v Melju pa vse do sodobnih trgovskih centrov, ki so izpraznili središče mesta.

Maribor ima nešteto zgodb, ki samo čakajo, da jih nekdo sliši. Če jih združiš še z odlično hrano in pijačo, ki ju ne manjka, dodaš kanček čokoladnega glamurja, rekreacijo na Dravski kolesarski poti ali na Pohorju, se že nabere nekaj tudi za več dni.

5. Preden se odpraviva v svet in na Hrvaško, te prosim, da vendarle našteješ največje turistične adute, ki jih ponuja Maribor z okolico. Mogoče nam lahko izdaš še kakšno tvojo misel, kako si ti predstavljaš turistično prihodnost Maribora? Kaj bi bilo treba narediti, postoriti?

V avstrijskem Linzu, ki je bil pred leti evropska prestolnica kulture, so velike prazne stene poslovnih stavb ob Donavi prepustili umetnikom, da so jih poslikali z ogromnimi murali. Ogledate si jih lahko med vožnjo z ladjo. So zgled za to, da je mogoče tudi z malo sredstvi doseči velik učinek.

Nekaj sem naštela že v prejšnjem odgovoru, sicer pa kaj preveč ne morem pametovati. Verjetno že vrabci na veji čivkajo, da je prihodnost v povezovanju. Obiskovalcu je treba ponuditi cel paket: udobno namestitev, vrhunsko hrano, nekaj dogajanja, predvsem pa občutek, da mesto živi, da smo tukaj ljudje zadovoljni in da lahko za nekaj časa pozabi na svoje skrbi. Da lahko sede k mizi na nabrežju Drave – ko bo seveda nabrežje zaprto za promet in brez avtomobilov – in v miru popije kavo, pivo, vino, opazuje dogajanje ob Dravi – recimo glasbene nastope v živo ob toplih poletnih večerih – in podobno.

Ampak za tako ponudbo se morajo povezati hotelirji, gostinci, glasbeni producenti, prevozniki, marketingarji in tržniki. Pa seveda načrtovalci mestne politike in infrastrukture. Saj gre v tej smeri, ampak pač počasi. Najpomembnejše ob vsem tem pa se mi zdi, da bi morali Mariborčani sami vedeti, da živimo v lepem mestu, v katerem se marsikaj dogaja, če le hočeš videti, in bi želeli vanj povabiti tudi obiskovalce. Trenutno se mi zdi, da smo sami sebi ne le dovolj, ampak včasih že odveč.

6. Barbara Gavez Volčjak, sedaj pa, prosim, da težišče intervjuja preseliva v tujino, da ne bomo na našem portalu www.pag.si izgubili »rdeče niti«. Vem, da si prepotovala že »kar nekaj« držav, spoznala turizem v številnih krajih. Vprašam, kaj je tebi pomembno, ko potuješ, ko se »greš turista«?

Novejši del Amsterdama ob našem obisku ni prišel na vrsto, ker je zmanjkalo časa. Morda kdaj drugič.

Priznam, da sem za turistično novinarko prepotovala sramotno malo sveta, ampak se še ne počutim prestara, da to nadoknadim. Kaj mi je pomembno, je odvisno od tega, kako in zakaj se grem turista. Ko potujem službeno, se popolnoma prilagodim organizatorju potovanja, z zanimanjem si vse ogledam in poskušam tudi čim več predstavljenega posredovati bralcem. Navsezadnje me je organizator zato povabil na potovanje in to zame niso počitnice, čeprav marsikdo misli, da tam samo uživam.

Kadar potujem zasebno, pa je prav tako odvisno od tega, ali se želim samo spočiti, si nabrati novih moči, ali odkriti kaj novega, si ogledati tudi kulturne znamenitosti, saj zaradi tega navsezadnje potujemo. S tem si širimo obzorja, se včasih znebimo tudi kakega predsodka. Če prideš s potovanja enak, kot si bil pred njim, si samo porabil čas in denar. Ker žal nimam na voljo neomejeno časa in denarja, ponavadi poskušam stlačiti v čas dopusta vsega po malem.

7. Turistične strategije držav se zelo razlikujejo. Pri nas v Sloveniji je največ govora o zelenem in trajnostnem, butičnem turizmu … Hrvaška, ki je v fokusu našega portala, pa kljub svojim različnim naravnim danostim, očitno ne more iz primeža »sonce-morje« turizma?

Z najvišjega vrha otoka Raba, Kamenjaka ali Straže, je čudovit razgled: proti jugozahodu na kvarnerske otoke, proti severovzhodu na Velebit. S 408 metri nadmorske višine je primeren cilj za zgodnjo jutranjo turo.

Ne bi rekla, da se strategije tako zelo razlikujejo, v osnovi se mi zdijo kar podobne. Države, ki nimajo močne industrije, obsežnih naravnih bogastev, nafte in podobnih resursov, pač poskušajo živeti od turizma. Privabiti čim več tujcev in dobiti od njih čim več denarja v zameno za oddih, sprostitev, doživetja, zdravje. Pri tem pač ponujajo tisto, kar imajo.

Mi nimamo morja, imamo pa veliko zelenja, zato je ta outdoor ponudba logična. Enako kot butična, saj je pri nas vse butično, v omejenih količinah. Dolgo je bilo tudi število turistov butično, v letih 2018 in 2019, ko je v nekaterih krajih po Sloveniji konkretno zraslo, pa smo se turistov tam skoraj že otepali. No, vsaj domačih, ki niso tako zapravljivi kot tujci. Kar se je hitro maščevalo. Koliko je naš turizem trajnosten, se bo po mojem pokazalo šele čez nekaj let.

Hrvaška ima pač res dolgo in lepo morsko obalo, na katero so 60 let, vse od petdesetih, romale kolone vozil iz vse srednje Evrope. Tega se ne da kar na hitro spremeniti, čeprav se hrvaški turistični delavci zelo trudijo promovirati tudi kulturno ponudbo ob morju in zanimivosti v drugih delih države, Slavoniji, Gorskem kotarju, Zagorju, pa nacionalne parke in seveda Zagreb. Mislim, da smo turisti tiste »lenobe«, ki se jim ne ljubi pogledati dlje od postelje in krožnika.

Hotel Lišanj v Novem Vinodolskem je posebej dizajniran za družine z otroki, v vsakem kotičku so igrala, njihovi višini so prilagojeni celo barski pult in barski stolčki. Žal smo si ga samo na hitro ogledali med eno od študijskih tur.

8. Barbara, tudi tebe nemalokrat zanese na Hrvaško, na hrvaško obalo. Katere so tvoje največje kritike, ko govorimo o hrvaškem turizmu? Kaj te moti, na koncu koncev, kaj moti tvoje prijatelje, kolege, družino?

Mogoče bi bilo lepše, če bi najprej povedala, kaj mi je na hrvaški obali všeč, ne da začnem s kritiko. Kajti glede na to, da večina ljudi, ki jih poznam, poletni dopust še vedno preživlja na jadranski obali, nam je tam očitno všeč. Stvari, ki me motijo, morda motijo samo mene, sem pač malo posebne sorte.

Moti me recimo masovni turizem, gneča na ulicah, plaži, v hotelskih restavracijah. Ampak temu se pač izognem. Moti me, če so turisti zgolj vir zaslužka, kar se hitro vidi v kakovosti storitve: prašnih apartmajih, slabi gostinski ponudbi, neprijaznem odnosu do gostov.

Na vse to sem žal že naletela. Ampak na srečo sem naletela tudi na nasprotja, na prijazen sprejem, urejeno nastanitev, vrhunsko kulinariko. Zato še kar vztrajam.

9. Da ne bodo ljudje govorili, da smo samo kritični, pa te sedaj pozivam, da nam izdaš pozitivne stvari, ki jih opažaš pri samem hrvaškem turizmu. Nam lahko podaš tudi kakšne dobre, odlične primere? Obstaja kakšna (mikro) hrvaška turistična destinacija, ki ti je bila zelo všeč?

Pred severnim vstopom v mesto Senj je označen 45. vzporednik, od katerega je bojda natanko 5000 kilometrov do ekvatorja in 5000 do severnega pola. Tudi tako se delajo zgodbe.

Na življenje poskušam vedno gledati s pozitivne plati, zato tudi v manj všečnih okoliščinah poiščem kaj pozitivnega. Tudi največji hotel – ki jih res ne maram – ima nekje miren kotiček, kjer lahko sediš in opazuješ, kakšne vrste ljudje so se odločili za počitnice v njem, kako se obnašajo do svojih sopotnikov – družine, sodelavcev, ljubimcev, s komerkoli že pač potujejo – in kako se vedejo do zaposlenih.

Enako je s plažami, restavracijami, gradovi, cerkvami, cestami, športnimi objekti, kampi, parki, vsem, s čimer se pač srečamo na potovanju. Vse ima svoje dobre in slabe plati. Čudovito je na primer obhoditi dubrovniško obzidje, čeprav potem izgubiš živce, ko v mestnem jedru iščeš prostor za kosilo. Čudovito je zaplavati v toplem, kristalno čistem morju, čeprav se ne maraš drenjati na neudobni prodnati plaži med množico prepotenih teles različnih vonjev.

Čudovito je uživati v sončnem zahodu na terasi restavracije, s krožnikom sveže pečenih rib pred sabo, čeprav moraš ob tem poslušati glasno glasbo in te v hrbet drega stol sosednje mize. Bolj konkretno ti ne znam opisati svojih občutkov, upam, da to zadostuje. Če bi poimensko naštela kraje, ki so mi všeč, bi lahko mogoče koga užalila.

10.  Številni, tudi hrvaški, turistični delavci, strokovnjaki odkrito in brez zadržkov govorijo o tem, da Istra močno odstopa po kakovosti svoje turistične ponudbe, svojih turističnih uslug od ostalega dela Hrvaške? Imaš tudi ti takšen občutek? Sam osebno se s tem deloma strinjam, hkrati pa z veseljem spremljam »dokaj hitro prebujanje turizma« v notranjosti države.

Žal moram spet reči, da povsod naletiš na dobre in slabe primere. Istra mi osebno ni preveč pri srcu, vsaj ne severna. Morje je plitvo, namestitev in turistov absolutno preveč za moj okus, storitve temu primerno površne. V konici sezone turistični delavci ne zmorejo dobro opraviti vsega dela, naval je enostavno prevelik.

V Malem Lošinju je prikupen majhen muzej, posvečen enemu samemu eksponatu – 2000 let staremu bronastemu kipu, ki so ga dvignili z dna morja blizu Lošinja. Zgodba o njem je tako zanimiva, da v muzeju zlahka prebiješ najmanj dve uri.

Enako dobre storitve kot v Istri so po mojem mnenju tudi v Kvarnerju in na kvarnerskih otokih. Za nižje dele obale pa si ne upam nič reči, že kar nekaj časa mi jih ni uspelo obiskati. V notranjosti, kolikor sem je videla, se zelo trudijo, s kulinariko, prireditvami, kulturno dediščino. Mi pa pač še vedno šibamo na morje.

11. Slovenci smo na Hrvaškem, prav vsako leto, zaradi dobro znanih razlogov, med najštevilčnejšimi tujimi turisti. To se, vsaj tako se zdi meni, ne bo spremenilo še leta in leta. Hkrati pa me nekoliko jezi dejstvo, da se Slovenci še mnogo premalo premaknemo s svojega koščka plaže. Kot da se ne zavedamo, da si je (zelo verjetno)  v krogu nekaj deset kilometrov mogoče ogledati številne kulturne in naravne znamenitosti, da športne in adrenalinske atrakcije kar kličejo po aktivnosti …

Res je, množično hodimo na hrvaško obalo, zraven pa smo še tako arogantni, da tam kupujemo nepremičnine ali vsaj mobilne hiške, da čim bolj prišparamo, in se razburjamo čez hrvaške zakone, ravnanje njihove vlade, domnevno negostoljubnost ali pretirani nacionalizem.

Če že hodiš tja, bodi tiho, konec koncev si gost, če ti kaj ne ustreza, pa pojdi kam drugam. Sicer pa: zakaj bi bilo v turizmu kaj drugače kot na drugih področjih družbe? Ljudje smo kronično nezadovoljni, nergamo čez vse živo, nič nam ne ustreza, družbena omrežja pa so nam dala še moč, da to svoje nezadovoljstvo javno objavljamo.

In zakaj bi se Slovenci na dopustu obnašali drugače kot doma? Saj se tudi doma večinoma ne premaknemo iz svojih stanovanj in hiš, razen do službe in trgovine. Koliko Slovencev pa dejansko potuje po Sloveniji in spoznava novosti? Po mojem premalo.

Grad Veliki Tabor v hrvaškem Zagorju, blizu vasi Desinić, gradi prepoznavnost na zgodbi o Frideriku II. Celjskem in Veroniki Deseniški. Zveni poznano?

Pa ne le novosti, zanimivo bi bilo vedeti, koliko Slovencev je denimo obiskalo več kot 20 odstotkov Slovenije, čeprav je tako majhna. Koliko Ljubljančanov je že bilo v Mariboru ali na Goričkem? Koliko Portorožanov je že bilo na Koroškem? Koliko Lendavčanov je že bilo v Radovljici?

Enako je na dopustu: večinoma si poiščemo kamp, apartma ali hotel nekje na jadranski obali in potem od zajtrka do večerje ležimo na plaži z občasnimi skoki v morje. Aja, da ne pozabim, Slovenci smo seveda športno aktivni, zato jih veliko pred zajtrkom teče ob morju. Redki takrat celo plavajo v njem. Nekateri pa ob desetih ali enajstih dopoldne igrajo tenis. Zvečer se sprehodimo po rivi, poližemo sladoled, pogledamo ponudbo na stojnicah in gremo spat. Ali pa žurat, odvisno od starosti.

Vem, da pretiravam in delam krivico tistim, ki si med počitnicami dejansko ogledujejo kulturne znamenitosti, obiskujejo prireditve ali naravne zanimivosti, na primer slapove, jezera, vrhove, ki jih na Hrvaškem ne manjka. Ampak mislim, da so takšni turisti v manjšini. Je pa marsikaj tudi stvar komunikacije, kako turistični delavci predstavijo svojo ponudbo in kako nagovorijo, povabijo obiskovalce. Kjer se turisti počutijo kot molzne krave, ne kot dobrodošli gostje, se ne bodo vračali. Tako je povsod po svetu.

Rabsko torto, značilno oblikovano specialiteto z mandljevim nadevom, prodajajo tudi kot spominek.

12. Barbara, ob samem koncu te prosim le še dvoje. Prvič, nameni nekaj stavkov temi, ki je bila v mojih vprašanjih zanemarjena, pa bi bilo o tem vendarle treba spregovoriti (nekoliko več). In drugo, kaj polagaš na srce slovenskim turistom, kakšno je tvoje sporočilo našim bralcem?

Mislim, da sem se že preveč razgovorila, čeprav bi se dalo o turizmu razpravljati na dolgo in široko. Ampak to so bolj šank razprave, saj vsi mislimo, da o turizmu nekaj vemo, ker pač občasno potujemo. Tako da se bom od bralcev poslovila s tole mislijo: potujte po svetu z odprtimi očmi in zaprtimi usti. Obnašajte se spoštljivo in zavedajte se, da ste v tujini gost in lahko tudi kadarkoli odidete, če vam kje ni všeč.

Ps. Barbari se na www.pag.si zahvaljujemo tudi za fotomaterial, vse fotografije, razen naslovne, so njene.

Sorodni članki

Oliver Dragojević in »Trag u beskraju«

Sled v večnosti (po hrvaško Trag u beskraju) je v prvi vrsti pesem v genialni izvedbi Oliverja Dragojevića. »Trag u beskraju« pa je hkrati tudi ime glasbene prireditve, ki jo vsako leto, po smrti velikana hrvaške glasbe, 29. julija leta 2018, sredi poletja prirejajo v Veli Luki, »Oliverjevi domači luki«, na otoku Korčuli. Na koncertu v čast in v spomin na Oliverja Dragojevića je zmeraj slovesno, solze pa še zmeraj tečejo v potokih.

Nadaljujte z branjem

Miro Štebe: »Povsod sem srečal dobre ljudi«

Miro Štebe v zelo zanimivem intervjuju med drugim pravi: »Rad bi svetoval ljudem, da naj hodijo po svetu z odprtimi očmi, naj razmišljajo o tem kar vidijo, kaj jim govorijo narava in sledovi naših prednikov. Od njih smo dobili čudovito popotnico. Tudi mi moramo za zanamce ohraniti lepoto in pestrost naše Zemljice! Odvrniti bi se morali od politikov, ki v svoji nečimrnosti, zagledanosti samih vase in v svoje kopičenje oblasti in materialnih dobrin širijo negativno energijo, sovraštvo in laži. Uničujejo ta svet!«

Nadaljujte z branjem

Najboljše hrvaške restavracije

Katere so najboljše restavracije na Hrvaškem? Zagotovo so med njimi tiste, ki so prejele Michelinovo zvezdico. Nove MICHELINOVE zvezdice z letnico 2024 so prispele na Hrvaško. Restavracija Agli Amici iz Rovinja je prva nosilka dveh Michelinovih zvezdic na Hrvaškem. Seveda pa (francoski) Michelinovi strokovnjaki niso edini, ki dajejo ocene najboljšim hrvaškim restavracijam. Poglejmo podrobneje, spoznajmo vodiče, ki nas vodijo po najboljših hrvaških restavracijah.

Nadaljujte z branjem