Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta prečudoviti mesteci

Vremenarji so složno napovedovali dež, toda zbudili so naju sončni žarki. Zato sva se po obilnem zajtrku optimistično odpravila novim sardinskim dogodivščinam naproti. Takoj »za bližnjim ovinkom« sva se ustavila pri enem izmed t.i. nuragiju, ki so simbol Sardinije in njene značilne nuraške kulture. Na Sardiniji stoji bolje ali slabše ohranjenih še okrog 7 tisoč nuragijev (prav zavidljivo, kajne?! ??). Midva sva si pri dotičnem nuraškem stolpu privoščila razgibano mini fotoseanso.

ISOLA ROSSA, KRAJ LEPEGA IMENA

Alenka je za prvo resno postojanko dneva izbrala kraj Isola Rossa. Sam sem se – »ne-vem-točno-zakaj« – tej odločitvi nekaj časa upiral, ampak zmagala je – kakor ponavadi – nepremagljiva ženska trma. Toda že kmalu po parkiranju avta sem skrušen priznal, da sem se grdo motil. Isola Rossa ni ponujala le lepega imena kraja, celotna obmorska vasica je bila krasna v neki svoji intimni spokojnosti. Ime kraja sicer pomeni “Rdeči otok” in izhaja iz majhnega otočka, ki leži izredno blizu obale in je znan po svoji značilni rdečkasti granitni skali.

Isola Rossa je bila nekoč ribiška vasica, danes pa je priljubljeno turistično središče. V mini mestecu so še vedno vidni sledovi preteklosti, z majhnim pristaniščem in dolgim pomolom, kjer so tradicionalno privezane ribiške ladje. Nad krajem samozavestno stoji španski stolp (Torre Aragonese), ki so ga v 16. stoletju zgradili Španci kot del obalne obrambne linije proti piratom. Stolp ponuja čudovit razgled na obalo in je priljubljena točka za obiskovalce. Na tistem koncu, pod stolpom, tečejo številne priobalne sprehajalne poti.

SARDINIJA IN NJE PLAŽE … KRAJ ZA SANJARJENJE

Med prvimi dežnimi kapljicami sem si ob pogledu na »mestno« plažo, ki se je dobesedno dotikala apartmajskih hiš, zlahka predstavljal, da v tej vasici preživim celoten letni dopust. S knjigo v roki, na peščeni plaži, z barčkom za hrbtom, s pogledom na turkizno morje, z ljubljeno osebo ob sebi … Kaj pa bi mi manjkalo?! Nič. Popolnoma nič. Močan dežni naliv me je prebudil iz sladkega sanjarjenja.

Imela sva le še toliko časa in volje, da sva si na hitro nekoliko južneje od Isole Rossa ogledala plažo prav simpatičnega naziva: Spiaggia della Baia delle Mimose. Tam je med peskom na stotine praznih ležalnikov in senčnikov neumorno ječalo v hudem vetru in dežju ter prosilo za lepe sončne dni in lenobne obiskovalce. Le morja ni motil zmeraj močnejši dežni naliv, visoki valovi so se vse glasneje igrali med seboj ter si peneče nazdravljali med vsakim zabavnim trkom.

SANTA TERESA GALLURA JE OSTALA LE ŽELJA

Nama, že dodobra premočenima v avtu, ni bilo vseeno. Zavedala sva se, da bi bilo vsakršno nadaljnje potovanje naprej na skrajni severozahodni konec Sardinije brezplodno. In kaj sva zaradi jokajočega se neba zamudila? V načrtu sva vsekakor imela, da se zapeljeva vse do Santa Teresa Gallura ter si ogledava bližnjo in daljno okolico tega kraja, vključno z Tomba Dei Giganti, ki naj bi bilo dokaj znano arheološko najdišče z grobnicami iz ogromnih kamnitih plošč iz bronaste dobe.

Glede na fotografski in video material, ki sva ga našla na spletu, sva zagotovo zamudila prekrasno naravo. O kraju Santa Teresa Gallura pa sem prebral: »S plaže se vidi južna obala francoskega otoka Korzika. Mesto je ena od več možnih lokacij antičnega mesta Tibula. Ima približno 5.000 stalnih prebivalcev, ki se s poletnim turizmom povečajo na 10.000 do 15.000. Na glavnem mestnem trgu so različne turistične trgovine in restavracije; številne od njih se zunaj sezone zaprejo«. Za več vas lahko napotim le na uradno turistično stran: www.santateresagalluraturismo.com.

NEPTUNOVA JAMA IN MOGOČNA IGRA NARAVE

Poklapana sva se vrnila nazaj v Castelsardo. Alenkino odlično kosilo (ali pa je bila mogoče že večerja?!) naju je navdalo z nalezljivim optimizmom. Za vsak primer sva pred spanjem vse bogove, ki jih poznava, vendarle prosila, da naj odpihnejo deževne oblake in vsaj zjasnijo nebo nad Sardinijo. Molitev je bila uslišana. Ko sva se zbudila, so bile ulice suhe, na nebu pa nobenega zares temnega, deževnega oblaka, tu in tam je sramežljivo posijalo celo sonce. To priložnost sva hotela izkoristiti, hitro sva sedla v avto in se odpeljala na jug. Smer: Neptunova jama (Grotta di Nettuno).

V strmo pobočje je umeščeno strmo, zelo navdihujoče, stopnišče s 600 stopnicami, ki vas v spremstvu vodnika popeljejo do – baje – dokaj spektakularne podzemne votline z manjšimi »jezeri« in stalaktiti. Toda, ker je bilo v času najinega obiska zelo vetrovno in morje valovito, je bila jama zaprta. Prodajalec kart je to dejstvo komentiral takole: »Če bi šli dol, bi nas morje zagrabilo in nikoli več izpustilo«.

Nisem se kaj dosti živciral zaradi tega, itak dvomim, da je Neptunova jama lepša od n slovite slovenske Postojnske jame. Smo pa dokaj številni obiskovalci tako imeli nekaj več časa, da smo se posvetili občudovanju vredni, mogočni vzpetini Capo Caccia s svetilnikom na vrhu (bližnji dostop je zaradi vojske onemogočen).

Območje naravnega parka Capo Caccia sicer slovi po pohodništvu, toda midva sva raje skorajda »skurila fotoaparat« v mobilniku, ko sva gledala mogočno moč valov, ki so se divje in – popolnoma brezuspešno – zaletavali v kamniti otoček, ogromno skalo z imenom Isola Foradada. Adrenalina polna (veter je obiskovalcem na dolgem razgledišču dobesedno premikal noge) sva se odpravila do naslednjega cilja – Alghera, od katerega sva – zaradi opisov številnih blogerjev – veliko pričakovala.

ALGHERO IMA FASCINANTNE PLAŽE

Na srečo se je vreme v času vožnje nekoliko umirilo, toplejše sonce naju je hitro prepričalo, da je bolje, da si pred samim vstopom v mesto Alghero, ogledava še nekaj njegovih bližnjih plaž. Bile so ena lepša od druge in popolnoma različne. Alenka je bila najbolj navdušena nad popolnoma belo plažo Maria Pia, ki jo je hipoma očarala s svojimi širokimi in visokimi sipinami ter sosednjim borovim gozdičkom. Verjamem, da je ob lepem vremenu, tukaj »zares zelo, zelo zanimivo in prečudovito«.

Toda midva sva za piknik ob morju raje izbirala med krasnima plažama Le Bombarde in »di Torre del Lazzaretto«, kjer veter peska ni nosil po zraku. Mimogrede, opazila sva, da na vse omenjene plaže pogostoma vozijo tudi lokalni avtobusi. Prijetno naju je presenetila tudi dokaj številna množica ljudi, ki je kljub dokaj slabemu vremenu prišla na plažo.

Morje je bilo resda relativno dokaj toplo, toda ker je sonce kazalo le svojo nežno rumeno barvo, žal pa ni izžarevalo neke resne toplote, se je večina obiskovalcev plaže raje odločila za koktejl »aperol spritz« kot pa – nič kaj osvežilen – skok v vodo. Tudi nama se ta ideja ni zdela slaba, še posebej, ker je bil bar ob plaži že skorajda kičasto romantičen. Zato naj vas ne preseneča, da sva že v zgodnjih popoldanskih urah zelo dobre volje parkirala v Algheru.

CELOTEN ALGHERO JE – OČITNO – TURISTIČNI RAJ

Alghero je slikovito obmorsko mesto na severozahodni obali Sardinije, znano je po svoji izredno bogati zgodovini, čudovitih plažah in katalonskem vplivu, zaradi katerega ga pogosto imenujejo Barceloneta oziroma “mala Barcelona”. Ta vpliv sega v 14. stoletje, ko so mesto Alghero zavzeli Aragonci, še sedaj pa se kaže v številnih arhitekturnih in jezikovnih posebnostih, nekateri to govorjenje laično imenujejo kar »algherese katalonski«. Tudi cerkvi, katedrala svete Marije (Cattedrale di Santa Maria) in cerkev sv. Frančiška (Chiesa di San Francesco), pričata o zanimivi mešanici kulturnih vplivov.

Mestno obzidje tik ob širnem morju je zagotovo eden najbolj prepoznavnih simbolov Alghera. Sprehod po obzidju ponuja čudovit razgled na Tirensko morje in bližnje otoke. Zdi se, da to atraktivno in zelo široko sprehajališče prehodijo prav vsi turisti, ki obiščejo to mesto. V večernih urah se sprehajalna pot po obzidju spremeni v priljubljeno zbirališče, kjer obiskovalci in domačini (okrog 45 tisoč jih je) uživajo v sončnem zahodu, živahnem vzdušju in odličnih jedeh v lokalnih restavracijah.

Del obzidja so številni »starinski stolpi« (Torre di Sant’Elmo, Torre di Sulis, Torre di Porta Terra, Torre San Giacomo, Bastione Cristoforo Colombo, Torre della Maddalena), ki so bili nekoč pomemben del obrambnega sistema mesta. Meni osebno – ob obzidju – se je v Algheru v spomin vtisnilo tudi zares veliko pristanišče z »nešteto turističnimi ladjicami in jadrnicam«.

Svoj poseben čar ima tudi radovedno pohajkovanje po ozkih uličicah in trgih, kjer prodajalci obiskovalce privabljajo z zanimivimi spominki, gostinci pa umetelno pripravljajo svoje mize, tu in tam zadiši po kakšni domači kulinarični specialiteti. V tem starem, priobalnem delu Alghera tudi kaj hitro spoznamo, da mora biti Alghero tudi večje središče sardinskega vinogradništva, hitro namreč naletimo na reklame za degustacije ali obiske vinskih kleti. Mogoče zaradi podnebja, ki naj bi bilo tukaj »zelo blago do ljudi«?! Ali moram poudariti, da Alghero turista – skorajda zagotovo – hipoma očara? 🙂

RDEČE KORALE VSEPOVSOD

Alenka, ki obožuje zelo raznolik nakit, seveda ni pozabila, da je Alghero tudi mesto rdečih koral. Tudi zato se je skorajda sistematsko lotila nakupovanja. Mene je medtem wikipedija podučila takole: »Korale iz Alghera so med najboljšimi v Sredozemlju in slovijo po količini, kakovosti, stiskanju in rubinasto rdeči barvi. Pravzaprav je ta korala eden najpomembnejših gospodarskih vidikov tega področja, zaradi česar je ta del obale dobil ime Riviera del Corallo«.

Ker so bile mnoge gostilne zaradi »dokaj slabega vremena« in slabšega turističnega obiska zaprte, sva se odločila, da vendarle ne bova »čakala večernega Alghera z njegovim opevanim romantičnim vzdušjem« in da ne bova po nepotrebnem postopala po njegovem starem centru mesta (»centro storico«).

Po uspešnem iskanju nakita za spomin, naju je Alenka za sam konec najinega raziskovanja Alghera, ki je vsekakor čudovit turistični biser severne Sardinije, odpeljala še v muzej koral – Museo del Corallo di Alghero, ki pa naju je oba dokaj razočaral.

TUDI PICA, KOT NA HRVAŠKEM, ZNA BITI DOKAJ DRAGA

Ne vem točno, kako nama je to uspelo, ampak v »najin« Castelcardo, v picerijo z neverjetnim razgledom, nama je uspelo priti še tik pred sončnim zahodom. Tudi dokaj visok račun (2 pici, 2 domači pivi, plus razgled (?!), plus postrežba, plus obvezna napitnina, ki se – očitno – pač dodatno plačujejo v Italiji – kar debelih in zasoljenih 45 evrov) pa nama ni mogel pokvariti najinega odličnega razpoloženja. Preživela sva namreč prav lep dan. Še opomba (in meni osebno opozorilo za podobno priložnost nekje drugič, nekje drugje); še sedaj mi je žal, da si namesto pice nisem naročil kakšne značilne lokalne jedi.

SEDAJ PA NA JUG, NAJPREJ DO ZNAMENITE »TIGRASTE« CERKVE

Castelsardo z lepim bazenskim apartmajem nama je nudil odlično bazo za raziskovanje severnega dela Sardinije. Zato sva se z nekoliko težkim srcem poslovila od njega. Kako hitro minevajo dnevi, ko je lepo!?! Med krajem Castelsardo na severu in mestom Cagliari na jugu je le okrog 3 ure in pol vožnje. Toda, ker je bil najin »izletniški načrtovalec« poln dodatnih napotkov, sva vedela, da naju čaka prav naporen dan. V upanju, da bo tudi zanimiv in lep, sva sedla v avto in se uvodoma po mehkobnih hribčkih odpeljala do turistične znamenitosti, ki je bila na spletu nemalokrat »dokaj hvaljena«.

Church of the Holy Trinity Saccargia (italijansko Chiesa della SS. Trinita di Saccargia) je lepa (predvsem s svojimi fotogeničnimi, »tigrastimi« črtami). Se pa zaradi te cerkve – po mojem mnenju -, ki stoji v mirnem podeželskem okolju, ne splača izgubljati ne vem koliko časa. Midva sva se pač ustavila tukaj, ker sva se peljala mimo. Če koga vendarle zanima: to je dokaj velika romanska cerkev, zgrajena leta 1116. Cerkev ima prav fascinanten izgled, markanten zvonik, tudi v notranjosti je zanimiva freska. Ostanki obzidja okrog cerkve pa verodostojno dokazujejo, da je bil nekoč tukaj dokaj velik samostan.

BOSA, MESTO MAVRIČNIH BARV IN RAZGLEDNEGA GRADU

Že nekaj slabih kilometrov pred samim prihodom v Boso sva ustavljala avto in iz daljave navdušeno fotografirala to izredno fotogenično mestece, ki je od Alghera, ki sva ga obiskala le en dan prej, oddaljeno le 45 kilometrov. Že pogled na zemljevid razkriva, da je skozi Boso speljan dokaj pomemben vodotok. Na licu mesta vidimo, da je reka Temo, ki lenobno teče skozi mesto, pravzaprav edina plovna reka na Sardiniji in daje Bosi, skupaj s t.i. »Starim mostom« (Ponte Vecchio), ki v zanimivem umetniškem loku povezuje obe strani mesta, prav poseben čar.

Že tik ob reki so postavljene prve barvite hiše, ki se zrcalijo v vodi, kar ustvarja slikovite prizore, ki se jih obiskovalec ne naveliča zlahka. Staro mestno jedro Bose, imenovano Sa Costa, je eden najbolj slikovitih delov mesta. Bosa je znana po svojih pisanih hišah (mimogrede, ste že obiskali Murano?!), ki se vzpenjajo po hribu pod srednjeveškim gradom Malaspina.

Pisana pročelja hiš v pastelnih barvah so značilna za Bosino arhitekturo in dajejo mestu edinstven čar. Ob sprehodu skozi Sa Costa boste odkrili številne starodavne stavbe, majhne trgovine s številnimi obrtniškimi izdelki in gostilne, kjer strežejo lokalne jedi (fregola – testenine iz zdroba, sveže ribe in porcheddu – pečen odojek)., skorajda obvezno vsepovsod točijo njihovo najbolj znano vino – malvazijo.

Ozke tlakovane ulice vodijo do različnih majhnih trgov in cerkva, zlahka tudi do gradu, ki samozavestno dominira nad mestom. Grad Malaspina (Castello Malaspina ali tudi Castello di Serravalle) je v 12. stoletju zgradila družina Malaspina, ki je bila pomembna plemiška družina tistega časa. Grad Malaspina, ki se dviga nad mestom Bosa, je sicer ena izmed glavnih turističnih znamenitosti Bose.

Sam grad Malaspina oziroma njegovi ostanki, vas morebiti ne bodo »vrgli na rit«, zlahka pa bodo to storili razgledi, ki jih ponuja njegovo obzidje, še v večji meri nekoliko višji razgledni stolp. Pogledi nam bodo največkrat švigali v smeri morja, kjer tik ob obali stoji širok stolp – Torre di Bosa, ki – v sedanjem času – čuva obiskovalce številnih (raznolikih) plaž. Z Alenko sva bila nad mestom – preprosto rečeno – zelo navdušena.

Že v nekajurnem pohajkovanju po mestu, sva zlahka ugotovila, da ima Bosa ima prav bogato kulturno dediščino in skozi vse leto prireja različne dogodke (npr. »Carnival of Bosa« znan tudi kot Karrasegare, je morda najbolj vesel in zabaven pustni praznik med vsemi sardinskimi). Kar nekako otožna (ker ga zapuščava!), sva zapeljala iz čudovitega mesteca Rosa. Toda ni bilo potrebno čakati prav dolgo, da se nama je popravilo razpoloženje, ob pogledu na spretne in razigrane deskarje (!?!) se nama je smejalo. Uganeš, kje sva se ustavila?! Klikni, če poznaš ali ne poznaš odgovora. 🙂

Tako si sledijo članki o najinem potepanju po Sardiniji:
1. Sardinija – evropski Bahami (uvodne besede o Sardiniji, nekaj njenih osnovnih podatkov in temeljnih otoških značilnosti, vrhunci najinega potovanja).
2. Sardinija: Genova in nočni trajekt, razvpita – bogataška – Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania in prvi apartma.
3. Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, najin grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je – preprosto – božansko, neponovljivo.

4. Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta – brez kančka dvoma – prečudoviti mesteci.
5. Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju, murali so izredno pomemben del sardinske identitete.
6. Sardinija: Plaža Poetta in glavno mesto Cagliari, sipine neverjetnih dimenzij – Spiaggia di Piscinas, turisti obožujemo lokacijo Porto Flavia.

7. Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbatax-a kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, znamenita cesta Orientale Sarda se vije med oblaki.
8. Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada s trdnjave nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do presenetljivo prijetnega Livorna.
9. Sardinija: na poti domov se ustaviva v Palmanovi, dodani so še odstavki o nožih in pustu, pametnem urbanizmu ter ugotovitev, da je Sardinija – nedvomno – rajski otok.
10. In dodatno še prav posebna objava: NAJLEPŠE PLAŽE NA SARDINIJI.

Ps. Fotografije: Alenka Galun, Peter Gavez in Italijanska turistična skupnost (oziroma uradno, za promocijske fotografije: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism). Tekst: Peter Gavez (ter tudi video na instagramu).