Burano, beneški mavrični otok

Burano se nahaja severovzhodno od slavnih Benetk, je manjši otok in naselje v beneški laguni. No, pravzaprav bi morali – če smo zares natančni – reči, da je Burano skupek štirih manjših otočkov, ki so povezani v »eno celoto« s kanali (okrog 10 metrov v širino, okrog 10 mostičkov). Burano je, navajajoč svetovne spletne medije, sestavljen takole: »otočki Rio Pontinello na zahodu, Rio Zuecca na jugu in Rio Terranova na vzhodu. Kanal petega otoka so napolnili z zemljo in tako je nastala sedanja ulica Via Baldassare Galuppi, ki združuje dva majhna otoka San Martino Destra in San Martino Sinistra«.

Pogled na zemljevid nam razkrije, da je Burano z mostom povezan s sosednjim otočkom Mazzorbo, na katerem je umeščeno tudi buransko pokopališče. V neposredni bližini Burana sta tudi otočka Mazzorbetto in Isola dei Laghi. Že nekoliko bolj oddaljen od Burana, severneje, skorajda v smeri bližnjega beneškega letališča, je umeščen Torcello, ki je dokaj pomemben za celotno »beneško zgodovino«. Najdem tudi naslednji podatek: »Burano je bil, ne glede na svojo širitev prebivalstva in razvoj, zelo dolgo podrejen Torcellu in nikoli ni imel takšnih privilegij kot Murano«.

Ampak v našem fokusu je danes Burano, zato na hitro poglejmo, kaj slovenska wikipedija pravi o zgodovini Burana. Tako je napisano: »Ime otoka naj bi izhajalo iz Boreana, kot so se imenovala ena od vrat mesta Altinum, ki so ga prebivalci zapustili najprej iz strahu pred Huni leta 452, nato zaradi slabe uprave s strani Langobardov, ki so mesto zavzeli leta 568. Ta vrata so bila postavljena na severovzhodu mesta in je skoznje pihala burja, od tukaj tudi ime. Po propadu Altinuma in izginotju njegovega obzidja je ime ostalo le v poimenovanju otoka Burano«. V bistvu nič kaj »v nebo vpijočega«, kajne?!

Na otoček Burano, ki je velik (oziroma majhen :-)) le približno kakšnih 600 krat 400 metrov, na njem živi nekaj čez 3 tisoč “Burančanov”, turisti v veliki meri najlažje pridemo z vodnimi avtobusi – t.i. vaporeti. Iz okrog sedem kilometrov oddaljenih Benetk vožnja po beneških kanalih traja okrog 40 minut. Slovencem bi morebiti raje predlagali, da za izlet v Benetke parkirajo avto na lokaciji Treporti oziroma Punta Sabbioni odkoder vaporeti redno in pogosto vozijo v Benetke.

Splača se kupiti celodnevno vozovnico, s katero lahko opravite poljubno število morskih avtobusnih voženj. Vaporeto številka 12 (morebiti tudi št. 14, preverite prosim) se med vožnjo od Benetk ustavi tudi na otočkoma Burano in Murano (znanem po steklu), kar je odlično za celodnevno turistično pohajkovanje po treh znamenitih beneških otokih. Še to; vaporeto vožnja med Punta Sabbioni in luko na Buranu traja okrog pol ure.

Takoj po izkrcanju na otoku Burano ugotovimo, da smo »se znašli v svetu »živopisane otroške slikanice«. Pozornost nam namreč hipoma pritegnejo pobarvane fasade hiš, ki očarajo s svojimi živimi barvami. Vsaka hiša na otoku je pobarvana v živahne, svetle in močne barve, ki ustvarjajo čudovit kontrast s sivimi kanali in dokaj ozkimi ulicami. Burano s svojimi hišami ustvarja zelo barvit, zelo slikovit in zelo edinstven videz, zaradi česar je Burano izredno priljubljena turistična destinacija.

Zakaj so prav vse hiše na otoku Burano pobarvane? Verodostojen, pa hkrati še nekoliko hudomušno začinjen, odgovor nam je ponudil del zanimivega članka o otoku Buranu na spletnem mestu www.vzajemnost.si: »Kako lepo je pri vas! Mavrico imate 365 dni na leto! Od kdaj pa so hiške tako pisane?« vprašam starejšo gospo, ki skrbno zaliva edino pelargonijo na okenski polici. »Veste, kaj pravijo? Da so začeli hiše barvati ribiči, da bi jih v megli videli že od daleč. Ampak … (gospa začne šepetati) mi rečemo, da so jih prebarvali zato, da bi pijani že od daleč prepoznali svoj dom!«

Čudovito živo pobarvane hiše so na otoku Buranu izjemno barvno usklajene. Na spletu smo našli te (nepreverjene) stavke: »Na otoku živi približno 3.000 prebivalcev in za vse velja enako pravilo – nihče ne sme po lastni volji in okusu spreminjati barve svoje lastne hiše. Najprej je potrebno zaprositi lokalne oblasti za dovoljenje, ki lahko odobrijo vašo željo ali predlagajo drugačno, primernejšo barvo. Potem pa mora vsakdo poskrbeti za svojo hišo, da jo lepo vzdržuje in jo vsaj dva krat na leto sveže prepleska«. Vsekakor pa nedvomno drži, da je Burano izredno, izredno fotogeničen.

»Instagramerji in izkušenejši spletni vplivneži« vendarle iščejo še nekoliko lepše »Burano foto točke«: trg Galuppi (trg Piacca Baldassare Galuppi je poimenovan po znanem skladatelju, rojenem na otoku Burano), mostički (Ponte della Vigna, Ponte Pontinello, Tre Ponti), Colourful bricked house, Casa di Gianfranco Rosso, In Pescaria Vecia, CA´Burano, Casa Editrice Satya di Silvano Baseggio, Pescheria di Burano, Osteria Cicchetteria da Gigetto in – seveda – Bepi’s House.

Med kratkim sprehajanjem po Buranu bomo skorajda zagotovo naleteli tudi na »poševni cerkveni zvonik cerkve San Martino iz sedemnajstega stoletja, kjer so na ogled umetnine slikarja Giambattista Tiepole«. Ta ni tako zelo nagnjen kot tisti v toskanski Pisi (4 metre), se pa že na daleč vidi, da je rahlo »opotekajoč«, baje se nagiba za 1,8 metra.

Turisti na Buranu, več ali manj, fotografiramo skorajda nonstop, mogoče pa si bomo vendarle privoščili kratek oddih in »ležerno zadihali« ob obisku kakšnega bara ali restavracije? Ker so na Buranu domači ribiči vsak dan zelo pridni, nam gastronomski strokovnjaki svetujejo, da si privoščimo »velik krožnik svežega morskega razvajanja«.

Na spletu bomo redno zasledili, da so cene gostinskih lokalov v Buranu mnogo bolj ugodne kot v središču samih Benetk. To zagotovo drži, nikakor pa ne pričakujte zelo, zelo ugodne ponudbe, saj se je vendarle treba zavedati, da na Burano otoček turisti »ne kapljajo, ampak se zlivajo« in tega se prav dobro zavedajo tudi gostinci, ki brez prevelikega truda zelo uspešno upravljajo s svojimi t.i. »trattorijami in osterijami«.

Če pa želite domov odnesti mini kulinarični spominek, lahko kupite paket piškotov “bussola oziroma buranelli”, ki jih iz jajc, moke, masla in sladkorja izdelujejo na otočku Burano. Mogoče bi raje domov raje odnesli dragocen (in dražji) delček buranske tradicije?! Takrat boste morali zaviti v kakšno izmed številnih trgovin z znano buransko čipko.

V 16. stoletju se je na beneškem področju intenzivno začelo razvijati čipkarstvo. Legenda trdi, da je svetovni genij Leonardo da Vinci leta 1481 obiskal mestece na Cipru, ki so mu takrat vladale Benetke, in je tam kupil čipkast prt za glavni oltar stolnice v Milanu.

Čipkarsko znanje naj bi se desetletja zatem ukoreninilo prav na beneškem otočku Burano. Od tam so začeli svojo čipko izredne kvalitete izvažati v druge države. Čipka z otoka Burano je bila v Evropi dolga stoletja zelo cenjena, delo žensk z otočka Burano so čislali tudi številni veljaki in monarhi (pardon, njihove žene :-)).

Zlasti čipka, znana kot »Punto di Burano«, se je pridno in zagnano izdelovala vse do konca 18. stoletja, ko je ta industrija – zaradi industrializacije – na otočku Burano skorajda v celoti zamrla. Leta 1872 je bila ustanovljena čipkarska šola, da bi vsaj nekoliko oživili to panogo in se borili proti revščini, otok Burano pa je tako postal eden zadnjih ohranjenih središč ročne čipkarske obrti. Dandanes na otočku Burano živi in ustvarja relativno malo tekstilnih mojstric, ki še uporabljajo staro tehniko izdelave čipk.

Cene za njihove izdelke niso ravno simbolične, za lep kos umetelne čipke bi morali odšteti nekaj sto, zlahka pa tudi nekaj tisoč evrov, npr. glejte spletno stran blagovne znamke Martina Vidal).

Vsekakor pa pazite, da vam kakšni predrzni trgovci ne bodo prodali »popolnoma navadne kitajske čipke«. Če bi želeli o čipki iz Burana izvedeti mnogo več, od strokovnjakov, priporočamo obisk muzeja čipk – Museo del Merletto, ki ga najdemo ob najbolj pomembnem trgu v Buranu – Piacca Baldassare Galuppi.

Tako. Obisk, sprehod po otoku Burano nam je »ukradel« le nekaj brezbrižnih uric, doživeli pa smo izredno lepo in bogato turistično izkušnjo. Otok Burano je namreč dragulj sanjavih barv. Barvite hiše, živahne kot srčni utrip otoka, veselo plešejo v sončnih žarkih (opozorilo: v beneški megli ali močnem nalivu otoka Burano ne obiskujte :-)). Obiskovalcu se zdi, da je Burano narejen iz čiste ljubezni do barv in življenja. Tudi zato ne oklevajmo, usedimo se v avto (od Ljubljane do parkirišča na rtu Punta Sabbioni so le slabe tri ure vožnje) ter obiščimo Burano, beneški mavrični otok.

Ps. Amaterske fotografije so delo novinarskega dela uredništva www.pag.si. Za ogled lepših fotografij klikni na: https://www.locationscout.net/locations/2447-burano/spots, video pa vidiš ob kliku na https://www.youtube.com/watch?v=63HF6nh0Ts4.  🙂