Kurent in Kurentovanje

Kurent je ena najbolj prepoznavnih in najbolj priljubljenih mask v slovenski ljudski tradiciji, izredno pomemben je predvsem na širšem področju Ptuja. Kurent je svojevrstno mitološko bitje, ki je tesno povezano z ljudskimi običaji, predvsem s pustom in zimskimi obredi. Kurent, ponavadi v večji družbi »bratov z zvonci« ter z drugimi spremljajočimi pustnimi liki, v trenutku pomembno spreminja svet, v katerega stopa. Tudi zato bo kurent, in posledično tudi Kurentovanje (Leta 2016 je Lonely Planet ptujski festival razglasil za sedmi najboljši pustni karneval na svetu), v fokusu tega prispevka.

O pomembnosti kurenta, etnografskega lika, ki se lahko pojavi le v času od svečnice do pepelnične srede, in njegovega izročila govorijo naslednji neizpodbitni podatki: Leta 2012 so bili obhodi kurentov vpisani v slovenski Register nesnovne kulturne dediščine ministrstva za kulturo, tri leta kasneje pa jih je Vlada Republike Slovenije razglasila za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena. Leta 2017 so obhodi kurentov prišli tudi pod okrilje organizacije Unesco, ki jih je vpisala na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Štefan Čelan, dolgoletni kurent in predsednik komisije za Unesco pri Zvezi društev kurentov, je leta 2023 na simpoziju na Ptuju razložil, da so kurentovi obredi namenjeni tudi zahvali materi zemlji: »Kurent ne odganja zime, za to so javne službe. Jaz kot kurent častim zemljo in se zahvaljujem materi naravi.«

Istega mnenja je tudi predsednik Zveze društev kurentov, Aleš Ivančič, ki je za www.metropolitan.si, povedal, da kurent nikoli ni bil in nikoli ne bo karnevalska maska: »Pravi kurent je nekdo, ki mu je bilo poslanstvo kurenta predano z ljudskim izročilom na območju Dravskega in Ptujskega polja, v Halozah in na obronkih Slovenskih goric. Biti kurent je nekaj, kar ti je položeno v zibelko, gre za prenos dediščine in vrednot z očeta na sina.

S kurentovanjem nekje v 80. letih prejšnjega stoletja je začelo prihajati do porasta oblačenja v kurenta, s čimer se je tradicija na nek način izrodila in je danes kurent lahko že skoraj vsak. Dogaja se nam, da srečamo skupine kurentov iz Postojne, iz Novega mesta ter iz drugih regij po Sloveniji, ki ne razumejo kurentovega poslanstva. Vzeli so si ga za pustno masko, kar pa kurent nikakor ni, temveč je del naše nesnovne kulturne dediščine. Zveza društev kurentov žal tu nima nobenega vpliva in ne vemo, kako bi to zajezili.«

Kakor je še poročal lokalni medij www.ptujinfo.com je Štefan Čelan na strokovnem srečanju še poudaril, da se mora vsak, ki si kupi kurentijo (opomba: kurentovo oblačilo oziroma celotno kurentovo opremo), dobro zavedati, kaj je oblekel nase – razumeti mora simbole kostuma in se poistovetiti z živalskimi duhovi, tako kot šaman, ki se zaveda pomena vseh mrtvih živali, ki jih nosi na sebi. Kostum kurenta z različnimi sestavnimi deli izraža nežnost, sočutje, zadovoljstvo, hvaležnost, radost, optimizem, kreativnost, plodnost, radodarnost, duhovnost, stabilnost, izobilje, pogum in samozavest.

Kako sploh je »oblečen« kurent? Spletni portal www.slovenia.si poda naslednji opis: »Kurent, ki spominja na strašnega demona, je oblečen v ovčjo kožo, okoli pasu pa mu visijo veliki kravji zvonci in lepo izvezeni robčki. Na glavi ima masko, na nogah pa gamaše. Kurenti zbirajo robčke od deklet, tisti, ki imajo na pasu več robčkov, pa uživajo večji ugled. Tradicionalno so mladi kurenti od svojih deklet dobili tudi pisane volnene nogavice. Pokrivalo za glavo je izdelano iz strojenega ali včasih celo barvanega usnja z odprtinami za oči, nos in usta.

Sčasoma so ljudje začeli pokrivala krasiti tudi s perjem domačih ptic, predvsem puranov ali gosi, v preteklosti pa so nekateri kurenti uporabljali celo perje vran. Oči in usta so obkroženi z rdečo barvo, nos pa je oblikovan kot usnjeni smrček. Bela zrna, ki predstavljajo zobe, so z nitjo pritrjena na usta. Pod nosom sta dve vejici suhe vrtne mete, ki nadomeščata muce, medtem ko iz kurentovih ust visi dolg rdeč, fino izvezen jezik. Iz glave štrlijo dva kravja roga ali dve tanki palici, okrašeni s šopki perja, ki so povezani skupaj in prepleteni s trakovi iz barvnega papirja. Strah vzbujajoč videz kurenta še poveča njegova palica (ježevka), ki je oblečena v kožo ježa«.

Omenimo, da ježevka (predvsem v nekih drugih časih) veljala kot »obrambno, pa tudi napadalno, orožje«, neredko pa so se fantje, pardon, kurenti iz različnih skupin, vasi stepli tako silovito, da je tekla kri in so pokale še tako trdne kosti.

Wikipedija nas dodatno razsvetli, ker nas poduči, da poznamo dve vrsti kurentov, pernatega markovskega in rogatega haloškega. Naštejmo nekaj osnovnih razlik: gamaše (rdeče – zelene), vezalke (bele – zelene), nos (rilčast – gobčast), rdeč jezik (umeten – usnjen), ušesa (jih sploh nimajo – velika usnjena ušesa), kravji zvonci (lažji – težji). Največja razlika je verjetno pri rogovih: pernati kurenti imajo usnjene, polnjene s slamo (le kot nosilci za perje in trakove), rogati kurenti pa imajo prave kravje ali volovske rogove obrnjene navzdol ali navzgor.

Pri podjetju Tapetništvo Klinc, kjer izdelujejo kurantije, so na spletni strani zapisali: »V prvih desetletjih 20. stoletja so fantje izdelovali kurentije sami, navadno iz domačih materialov: starih kožuhov, zajčjih ali kozjih kož itd. Po zapisu iz Markovcev, domovine kurenta, s konca 19. stoletja je bil kurent videti, kakor da bi bil ušel iz pekla in se pobratil s samim Luciferjem. Oblečen je bil v narobe obrnjen kožuh in pokrit s kapo z obraznim delom iz starega usnja, ki je bila zadaj kosmata. Imel je rogove iz usnja in klobučevine, na koncih rogov pa še gosji peresi. Na hrbtu je imel velik kravji zvonec s katerim je že od daleč opozarjal nase«.

Nakup kurentije vas bo stal vsaj nekaj sto evrov, pa naj bo kurentija narejena za moškega, žensko ali celo (močnejšega!) otroka. Poudarimo, da je »nekoč« veljalo, da je kurentovo masko nosil le samski moški, sedaj pa neredko kakšna ženska začuti, da bi lahko bila nosilka kurentove oprave (ta zdrži le nekaj let).

Se pa je treba zavedati, da lahko najtežja kurentija tehta tudi petintrideset kilogramov (šest kilogramov maska, šest kožuh, preostalo težo dodajo kravji zvonci). Pod masko je zaradi »nekontroliranega divjega kurentovega plesa« izredno vroče, zaradi teže opreme izredno trpi hrbtenica, človek, ki hoče biti kurent, mora biti načeloma izredno močan, pa tudi neverjetno vzdržljiv, saj znajo pustna rajanja trajati nekaj dni, tednov (in to skorajda brez resnih premorov).

Kurenti neprenehoma opozarjajo na bistvo svoje naloge: »Kurenti z nošenjem svoje težke oprave, kot to veleva naše poslanstvo, trpimo za to, da delamo dobro za druge. Smo tisti, ki prebujamo, začenjamo nov življenjski ciklus«. Sedaj je kurentov, včlanjenih v uradna slovenska društva, tam okrog 1.200, neuradno pa naj bi kurentijo vsako leto obleklo vsaj 2.000 ljudi (mnogi tudi na Dolenjskem, v Ljubljani, na Primorskem?!). Skratka, fascinacija z magičnim likom kurenta je zmeraj bolj očitna.

Zakaj? Žebljico na glavico so mogoče zadeli v Zvezi kurentov, kjer so preroško podali naslednjo misel: »V sodobnem svetu tekmovalnosti, individualizma, egoizma, nerazumnega uničevanja okolja postaja kurent s svojo sporočilno vrednostjo ambasador socialnih in kulturnih sprememb, ki nas vračajo v čase, ko je človek živel v sozvočju z naravo, rastlinstvom, živalstvom in sočlovekom; ko je sebe smatral kot neločljivi del vsega bivajočega in se ni postavljal v nadrejeno vlogo gospodarja in izkoriščevalca vsega in vseh zgolj za lastne kratkoročne koristi«.

Od kod sploh izvira kurent? Spletna stran www.nadlani.si zapiše, da ima kurent sorodnike po vsem svetu: »Poganske navade, ki zaključujejo zimo, so se ohranile v marsikateri državi sveta. Nam najbližja maska je madžarski buso, ki se ravno tako ponaša z demonskim obrazom ter rogovi in je odet v ovčje kože. Delo humorno doda: »S kurentom imajo še danes težave etimologi, mitologi, etnologi in razni drugi preučevalci. Predvsem v obroču sredozemskih držav odkrivajo njegove brate, bratrance ali njegovo daljno žlahto.«

Na področju hrvaške Reke so se ohranili zvončarji (opomba, glej članek: Halubajski zvončarji), ravno tako z rogovi in živalskimi kožami, ki kot naši kurenti nosijo zvonce okoli pasu. Ti danes v pustnem času odganjajo zimo, legenda pa pravi, da so uspešno prestrašili in pregnali tudi Tatare in Turke. Prav tako na hrvaškem, v Grobniku, se s kožami in rogovi na glavi iz volovske lobanje zimi zoperstavljajo dondolaši (opomba, glej tekst z naslovom Grobnički dondolaši preganjajo zle duhove).

V Bolgariji spremljajo kože in rogovi lesene obrazne maske, celoten kostum pa nosi ime kukeri. Tudi njegov namen je ob koncu zime vabiti v deželo dobro in odgnati vse slabo. V nekaterih predelih Nemčije pa so izjemno grozljive pustne maske imenovane “Perchten”, v primerjavi s katerimi je naš kurent videti prav dobrohoten in simpatičen. Nemška različica je namreč podobna najhujšim parkljem, kar si jih lahko predstavljate«. Vsekakor priporočamo tudi klik na članek z naslovom: Pust, čas norčij.

Od kdaj sploh izvira kurent? Izvor kurenta je precej skrivnosten, tudi časovno obdobje nastanka kurenta ni povsem znano. Na www.etno-muzej.si je zapisano: »Kurentov izvor še ni pojasnjen, obstaja nekaj domnev, povezanih z ilirsko-keltskim izročilom, z mitskimi spremljevalci boginje Kibele, ki so jo častili na našem ozemlju v pozni antiki, s predniki Slovencev, z naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju, itd. Kurenta je s ptujskopoljskimi orači prvi upodobil Jurij Šubic v leta 1880 natisnjeni knjigi Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Leta 1884 pa se kurenti v literaturi že omenjajo kot samostojni pustni liki«.

Dodajamo še, da sta kurenta likovno rada upodabljala slikarja France Mihelič in Hinko Smrekar, o Kurentu je tekla beseda Aleša Štegra v njegovem prvencu za otroke in mladino, tudi pisatelj Miha Remec se posveti kurentu. Že zelo star, pa še zmeraj zanimiv, je Štigličev film Praznovanje pomladi, narejena pa je bila tudi glasbeno-gledališka predstava Kurentova svatba.

Seveda pa bomo o kurentu zagotovo največ izvedeli, če bomo v roke vzeli knjigo Kurent – korant : ali veš, kdo si? že omenjenega Štefana Čelana. Založnik o knjigi: »Avtor v tej knjigi strne več desetletij raziskovanja kurentovega obredja kot kolektivne šamanske prakse v družbenem in širšem kozmološkem kontekstu, ki jo sam od rane mladosti tudi aktivno izvaja. V času, ko kurente vse pogosteje srečujemo na številnih športnih prireditvah, turističnih suvenirjih in v televizijskih šovih, nas Čelan opozarja na kurentovo izrazito duhovno dimenzijo in obredno etiko«.

Te se dotakne tudi Delov članek z naslovom Ptujsko kurentovanje: Po prvinska doživetja v pustni muzej na prostem: »Kdor se želi napolniti s čisto energijo za vse pustne dneve, mora na Kurantov/korentov skok na domačijo Matevža Zokija v Budini pri Ptuju in to že prvo sekundo pustnega časa. Kurenti si prvič nadenejo zvonce, ob velikanskem kresu počakajo, da odbije polnoč drugega februarja in potem brez kap delirično skočijo v pustni čas, plešejo in norijo okoli ognja, da se njihova energija spaja s plameni in zaliva vse okoli prisotne, plane na rodovitne njive naokoli, vdre v domačije in v hipu prebudi v slehernem željo, da bi še sam razdivjal svoje telo do brezumja«.

V istem prekrasnem članku o festivalskem dogajanju, Kurentovanju, srečanju tisoče obiskovalcev s kurenti, novinarski kolega Franc Milošič izbrano zapiše: »Najbolj pa se obiskovalcem vtisne v spomin srečanje s kurentom in pri današnji tehnologiji o tem vsakemu ostanejo za večno ljube fotografije z njim v družbi. Mladenkam in gospem poleg tega ostane še spomin, kako jo je ujel med svoje roke in jo zavrtel v divji ples, iz katerega se ni izvila, dokler mu ni podarila žepnega robca, da si ga je bahavo privezal na ročaj ježevke ali na verigo okoli pasu.

Otrokom pa ponujena močna kurentova roka za pozdrav in spravo, v resnici pa še bolj za odganjanje strahu pred tem kožuhastim stvorom, ki se ga potem naj več ne bi bali – a vsi vemo, da še po stoterih rokovanjih in srečanjih s kurentom ne moremo premagati prav posebnih mravljincev strahu in navdušenja obenem, ki nam preplavijo telo.

Brez rokovanja s kurentom, brez občutka v dlani, ko zagrabite ali le pobožate njegov kožuh, brez posvojene vzvišenosti, ki jo prinese razdivjana skupina kožuharjev in trušča njihovih zvoncev v ušesih in srcu, s ptujskega kurentovanja pač ni mogoče oditi. Naj smo še tako racionalni in hladni, to je nerazumljivi čas vračanja človeka v prvobitno stanje«.

Vsekakor se fascinantna slika, ko se na med karnevalsko povorko na enem izmed ptujskih trgov ustavi večja grupa kurentov ter s svojim divjim zvonjenjem in gibanjem straši in fascinira prav vse obiskovalce, še posebej pa tiste, ki se z likom mitskega kurenta soočajo prvič. Za lažjo predstavo lahko kliknete na video predstavitev povorke iz leta 2022 ter na uradno promocijsko video predstavitev iz leta 2020. 🙂

Festivalsko pustovanje, Kurentovanje v starodavnem Ptuju, je mimohod zares številnih raznolikih mask (zaradi zgodovinske povezanosti je v povorki mnogo »Rimljanov«, kakor pa je navada, ne manjka niti satirične graje napak političnih veljakov). Kurenta – seveda – spremljajo domače etnografske maske, skupine, ki dopolnjujejo njegov magični ples, obiskovalcem maske poženejo kri v žile. Na zanimivi in zelo informativni spletni strani www.kurentovanje.net so etnografske maske oziroma skupine, čeprav le na kratko, prav lepo opisane.

Naštete so takole: Baba nosi deda (igriv prikaz zakonskih vlog); radoživi cigani iz Dornave; hudič (naj bi skrbel za nemoten obhod in delovanje skupine kurentov); Jürek in Rabolj (Zeleni Jurij premaga zimskega demona); Moža išče kopanja (slamnata nevesta išče svojega ženina); kopjaš (nepogrešljiv spremljevalec ženitnega para); kurike in piceki (fantiči v pisanih trakovih in perju); nagajivi medved; orači (pustno oranje je priljubljena šega); ploharji (ki čarajo plodnost); pustni plesači s Pobrežja (ples in glasba); pokači z dolgimi biči; rusa (je pustna žival, s katero pustne šeme želijo plodnost in zdravje pri živini); vile (plesoče in pojoče znanilke dobrega).

Ptuj in njegovo pustno festivalsko Kurentovanje predstavljata edinstveno doživetje, ki združuje tradicijo, zabavo in skupinsko veselje ter hkrati ponuja vpogled v slovensko kulturno dediščino. To praznovanje pustnega časa na Ptuju ostaja eno najbolj množičnih in priljubljenih ljudskih festivalov v Sloveniji (samo na dan Kurentovanja, ki je tradicionalno na pustno nedeljo, se v Ptuj praviloma zgrne vsaj 50 ali 60 tisoč obiskovalcev). Kurentovanje je čas, ko se mesto najstarejše slovensko mesto Ptuj spremeni v največji etnografski muzej nesnovne kulturne dediščine na prostem.

Kratek pogled v zgodovino. Wikipedija zapiše: »25. februarja 1873 je bila na Ptuju izpeljana prva ptujska povorka, sočasno so na Ptuju že imeli prve karnevalske prince, a je zadeva kmalu zamrla, ter se spet obudila leta 1999/00. Po mestu so šli vozovi, meščani so se našemili in cel dan sprehajali po mestu in veselo zapili pust vsak v svoji gostilni. Na 140. obletnico tega dogodka, so temu v čast ponovno obudili mestni pustni korzo na katerem naj bi v sprevodu sodelovali samo meščani«.

Seveda pa se poleg glavne pustne povorke, torej Kurentovanja, na ptujskih ulicah (in krajih v bližini Ptuja) v celotnem pustnem obdobju odvijajo številni spremljevalni dogodki, med katerimi so različne razstave in ustvarjalne delavnice, kjer obiskovalci lahko ustvarijo svoje maske, in seveda različni koncerti ter glasbeni nastopi.

Zveza kurentov nam poda nekoliko bolj natančne (geografske) podatke: »Etnografski del pustnih dogajanj, ki ga zaznamuje osrednji pustni lik kurent oziroma korant, je omejen na regijo Spodnje Podravje, ki zajema devetnajst občin. Mikro območje obhodov kurentov pa je omejeno na mestno občino Ptuj, občino Ormož in manjše občine Ptujskega in Dravskega polja (Markovci, Dornava, Gorišnica, Videm, Hajdina, Kidričevo), Haloz (Podlehnik, Žetale, Majšperk) ter Slovenskih goric (Juršinci, Destrnik, Sveti Andraž). Po številu nosilcev (družine, sekcije, društva) izstopajo vasi: Markovci, Zabovci, Spuhlja, Bukovci, Borovci, Stojnci, Lancova vas, Pobrežje, Draženci, Janežovci, Vareja, Prvenci, Grajena, Mestni Vrh«.

To »ptujsko geografsko območje«, če ga lahko tako imenujemo, za čas pustovanja postane pravo prizorišče veselja, smeha in barvitih oblačil. Vse oživi v duhu tradicije, prijateljstva in skupinske zabave, ki traja dneve in noči, neprenehoma, brez zadržkov in brez premora. Princ karnevala prevzame občinsko oblast. Nastane prava »pustna norišnica«, ki jo je treba doživeti. 🙂 Obiščite Ptuj v času pustovanja, oglejte si tudi glavno pustno povorko, Kurentovanje, verjemite, ne bo vam žal.

Počasi končajmo. Če pa se boste na Ptuju znašli izven »pustnega obdobja«, pa lahko tudi vendarle »poiščete kurenta«. Na spletni strani www.kurentovanje.net je namreč objavljen narisan zemljevid, ki ga dopolnjuje naslednji tekst: »Naj bo to na pustni torek ali čisto običajen vroč poletni dan, kurenta lahko v starem mestnem jedru srečate na vsakem koraku. Gleda nas s fasadnih dekoracij meščanskih hiš, obiskovalce pričakuje v muzeju na mogočnem Ptujskem gradu, navdušene raziskovalce pozdravlja v turistično-informacijskem centru ali pa ga srečate v kateri od tipičnih ptujskih gostiln«.

Seveda pa ne smemo pozabiti na dokaj novo t.i. Kurentovo hišo, na naslovu Murkova ulica 7, v samem centru Ptuja. Turizem Ptuj je o Kurentovi hiši zapisal: »Spoznajte kurenta, najbolj priljubljen in množičen tradicionalni etnografski pustni lik, značilen za območje Ptujskega in Dravskega polja, Haloz in Slovenskih goric. Z uporabo najnovejših interaktivnih tehnologij se podučite o kulturni dediščini območja ter o kurentovem/korantovem izvajanju obredja, ki se je iz pradavnine ohranilo do današnjih dni. V Kurentovi hiši je skozi vse leto moč videti, slišati in začutiti posebno energijo kurentov/korantov in njihovega sporočila«.

Ps. Fotografije: Zavod za turizem Ptuj – www.visitptuj.eu (fotograf Stanko Kozel) in Slovenska turistična organizacija – www.slovenia.info (fotografi: Marko Pigac, foto Langerholz, Katja Gönc).