Compare Listings

Strašne maske »Halubajskih zvončara«

Halubajski zvončarji

V Halubju živijo Halubajski zvončarji, divji varuhi stoletne tradicije. Halubajski zvončarji se vsako leto na istem kraju in ob istem – pustnem – času odpravijo na tradicionalne pohode po vaseh Halubja in nasploh Kastavštine po že dolgo utečenih poteh, odganjajo zimo, kličejo in hrepenijo po pomladi.

Halubajski zvončarji

Kdo so (pustni) zvončarji? Lahko bi rekli tudi takole: to je skupina zelo divjih mož ogrnjenih v ovčje kože, ki z zvonjenjem velikih zvoncev (ta visi na hrbtu Halubajskega zvončarja, povezan na pasu posameznega zvončarja) odganjajo številne zle duhove.

Zvončarji so najbolj razširjeni v Sredozemlju, predvsem na kraških območjih, kjer je bila drobnica stoletja skorajda glavna gospodarska panoga. »Halubajski zvončari« (slovensko pa Halubajski zvončarji – ni prav velike razlike, kajne?) so le ena, toda zelo lepa in reprezentativna, veja vseh že omenjenih sredozemskih zvončarjev.

»Halubajski zvončari«, najbolj znani zvončarji s področja Kastavščine (kraji severo-zahodno nas pristaniško Reko, glej tudi tekst Kastav, čarobno mesto na hribčku), so pod zaščito UNESCO-a,  »z nesnovno kulturno dediščino Halubajskih zvončarjev pa se lahko najbolj hvalijo v majhni vasici Viškovo in naselju Marčelji«.

Sicer nam hrvaški medijo podrobneje in natančneje razložijo, da so Halubajski zvončari skupaj s skupinami Brežanski zvončari, Brgujski zvončari, Mučićevi zvončari, Munski zvončari, Rukavački zvončari, Zvonećanski zvončari, Žejanski zvončari, Zvončari Frlanije, Zvončari Vlahov Breg in Zvončari Korenskega skupaj vpisani na UNESCO-v seznam nematerialne kulturne dediščine sveta.

Halubajski zvončarji z Viškova so ena izmed najbolj privlačnih in oboževanih pustnih skupin, »Halubajski zvončari« so tudi ena izmed največjih hrvaških zvončarskih skupin (skupno število starejših članov – 270 in mlajših (otrok) – 130 – sega do zavidljive številke 400).

Prva pisna sled o Halubajskih zvončarjih sega v sredino devetnajstega stoletja, ko je skupina domačinov iz vasi Marčelji naročila bronaste zvonove iz mariborske livarne, legenda pa pravi, da so zvončarji zagotovo obstajali že sredi srednjega veka.

Prvič so – baje -, da bi ohranili svoj »zaklad« in domačo vas, ob glasnem zvonjenju nosili ovčje kože in strašljive maske, na Grobničkem polju, ko so se hrabro borili proti Turkom (glej tudi tekst z naslovom Grobnički dondolaši preganjajo zle duhove).

Vsako leto za pusta (aktualni so predvsem pustna nedelja, pustni ponedeljek in pustni torek) Halubajski zvončarji opravijo dolgo in naporno pustno turnejo po svojem »Halubju, ki je vzhodni del Kastavščine«. Vse tri omenjene dneve začno svoj pohod v zgodnjih jutranjih urah v vasici Marčelji; pustno zvonjenje pa poneha šele z večerom.

Halubski zvončarji tečejo oz. se gibljejo po že dolgo utečenih poteh Halubja, torej vzhodnem delu Kastavščine, dnevno obiščejo približno dvajset zaselkov, naselij in vasi. V vsakem – vsaj nekoliko – urbanem kraju se ustavijo na krajšem okrepčilu in druženju z gostitelji, kar prispeva k rasti povezanosti celotne lokalne skupnosti in ohranjanju te žive tradicije na tem višje ležečem geografskem področju v bližini Reke.

Pustno obdobje oziroma pustovanje z obveznim karnevalom na Viškovem traja od dneva »svetega Antuna ali Antonje« (17. januarja) do pusta, dan pred pepelnično ali veliko sredo, ki označuje začetek posta. Začetek (halubskega) pustnega obdobja se oznani s pihanjem v rog in obešanjem slamnate lutke – Pusta, ki bo zažgan za vsa zla preteklega leta.

Pust sovpada z obdobjem mirovanja vegetacije, tik pred njenim ponovnim – spomladanskim – prebujanjem, kar je v preteklosti pomenilo odmor od celodnevnega dela. Ljudje so pustni čas tako lahko brez slabe vesti izkoristili za druženje in zabavo, ki se vse do danes ni spremenila. Zato ni presenetljivo, da se je to pustno obdobje v letu imenovalo tudi “peti letni čas”.

Kako zgleda oblačilo, oprava Halubajskega zvončarja? Halubajski zvončarji so odeti v značilne ovčje kože (privezana z vrvjo), na hrbtu, za pasom imajo privezan zares velik in težak zvonec. Na glavah imajo posebej strašne, stilizirane, demonske maske – čudne živalske glave z rdečimi štrlečimi jeziki in rogovi. Oblečeni so v bele hlače z rdečo črto in mornarske srajce, obute imajo volnene nogavice in črne čevlje, okrog vratu jim visi facol – rdeča »ruta«. Zvončarji imajo v rokah t.i. balto ali bačuko – stiliziran buzdovan.

Posebnost, po kateri se Halubajski zvončarji razlikujejo od ostalih zvončarjev, je maska, ki v celoti pokriva obraz, in tradicionalni pohodi, ki potekajo v treh postnih dneh (nedelja, ponedeljek in torek) vedno v enakem vrstnem redu.

Pohod in kolono Halubajskih zvončarjev zmeraj vodi preudarni komandant, ob njem neredko stopa zastavonoša, ob ponosnih in močnih zvončarjih pa hodijo tudi nekatere pustne maske, ki pa imajo le dokaj »stransko vlogo« (t.i. jajar – ta zbira jajca, medved in njegova črna čuvaja). Dodatno veselje ustvarjajo muzikantje; ko so v polni zasedbi, jih je kar osem – za pravi ansambel.

Čeprav je (obredno ali demonsko) hipnotično zvonjenje povezano s starodavnimi obredi priklica pomladi, novega življenja in odganjanja zime, torej zla, je pustovanje še danes pomemben in neizbežen del družabnega življenja v vseh naseljih Kastavštine.

To pustno tradicijo, ki je z rdečo nitjo povezana z lokalno gastronomijo, rokodelstvom in plesi, so poskušali totalitarni režimi večkrat zadušiti in uničiti, vendar so se pustni običaji v Kastavščini, še posebej pa trdoživi lokalni Halubajski zvončarji, ohranili, še več, vstali so kot Feniks, neredko še bolj močni, s še širšo podporo celotnega lokalnega prebivalstva.

Halubajski zvončarji so s svojim impresivnim scenskim nastopom postali prvovrstna turistična atrakcija (nastopajo na številnih karnevalih) in izziv za številne znanstvene študije (o Halubajskih zvončarjih je bil posnet tudi dokumentarni film, narejena otroška slikanica avtorice Tatjane Udović, napisana knjiga).

Ti varuhi folklornih izročil in identitete Halubja in Kastavštine so znani daleč onkraj regijskih meja in so zato idealen primer povezovanja avtohtonega, tradicionalnega z novim, modernim.

Poti, koder stopajo maske Halubajski zvončarji, so dandanes dobro označene, postale so del turističnih, tako pohodniških kot kolesarskih, poti, ki so obogatene s številnimi z informativnimi in izobraževalnimi vsebinami. V treh pustnih dneh Halubajski zvončarji prehodijo tudi okrog 60 kilometrov, v naseljih se obvezno ustavijo, v t.i. »kolu« (krogu) pa ob divjem gibanju uprizorijo neznanski hrup  (zaradi naporov med samim pohodom med njimi ni žensk in – seveda – tudi otrok).

Pustni pohod Halubajski zvončarji opravijo po zgodovinskih, kulturnih in gastronomskih točkah, ki povezujejo tradicionalni način življenja s potrebo sodobnega človeka, ki si prizadeva za izkušnjo, ki ga bo odvrnila od vsakdanje (dolgočasne) realnosti in v kateri bo podoživel nek povsem drugačen in vznemirljiv magičen čas, ki gleda globoko v slavno preteklost.

Ko skalnati griči Kastavščine odmevajo od neumornega in bučnega zvonjenja, ko začno tla podrhtavati, ko napetost med prebivalci, ki nestrpno čakajo na prihod živalsko divjih Halubajskih zvončarjev, strmo narašča, takrat se zgodijo tisti trenutki, ki so morebiti še najbližje mistiki, ki jo lahko doseže moderen evropski človek 21. stoletja.

Izgleda, da so pred Halubajskimi zvončarji, ki so brez dvoma odlični varuhi tradicije, običajev in identitete Halubja in Kastavščine, »dobri, zlati časi«, ki jih nakazuje tudi gradnja ‘Kuće halubajskega zvončara’, ki naj bi bila zgrajena že leta 2023.

Ob postavitvi temeljnega kamna (jeseni 2021) »hiše halubajskega zvončarja« je Sanja Udović, županja občine Viškovo, izpostavila: »Pomen zvončarjev v tradiciji naših krajev je težko opisati z besedami. So identiteta naše regije. Hiša Halubajskega zvončarja bo prostor, kjer bomo ohranjali večstoletno bogato tradicijo naših zvončarjev, a jo tudi ohranjali živo skozi vse leto.

Poleg stalne muzejske razstave, ki bo predstavila zgodovino, običaje in izročilo zvončarjev na tem območju, so v okviru hiše zvončarjev predvideni prostori, kjer se bodo odvile galerijske, kulturne, izobraževalne, zabavne, gastronomske in gostinske prireditve ter strokovna in znanstvena srečanja. S tem bo hiša Halubajskega zvončarja postala nepogrešljiva točka na zemljevidu dogajanja na tem območju in mesto izmenjave idej ter edinstveno zbirališče.«

Direktorica Turistične skupnosti občine Viškovo, Marina Jurić, pa je dodala: »Glede na naraščajoče povpraševanje po turističnih in kulturnih vsebinah, trdno verjamemo, da bo hiša Halubajskega zvončarja zanimiva tako dnevnim izletnikom, kot tudi turistom, ki bivajo na širšem območju regije, pa tudi za organizacijo strokovnih izobraževalnih programov.

V sklopu hiše Halubajskega zvončarja bodo zaživeli tudi otroško igrišče, restavracija s teraso, trgovina s spominki, raziskovalni kotiček, predvidena je izgradnja parka skulptur, ki bi zunanjost hiše obogatil z liki iz lokalnih legend in verovanj. Domačini, obiskovalci in turisti, otroci in dijaki – vsi se bodo lahko udeležili celoletnih dejavnosti, delavnic, predavanj in predstavitev, povezanih z običaji zvončarjev iz Viškova.

Obiskovalci bodo poleg spoznavanja našega kraja in običajev imeli možnost uživati ​​v lepo urejenem okolju in bogati gastronomski ponudbi avtohtonih jedi tega kraja«.

Tudi slovensko uredništvo www.pag.si, portala o hrvaškem turizmu, se veseli odprtja hiša Halubajskega zvončarja, seveda pa bomo o tem, po samem odprtju, poročali še mnogo podrobneje. 🙂

Ps. Za pomoč pri pripravi teksta in za vse fotografije se zahvaljujemo TZ Viškovo.

Sorodni članki

Hrvaški pomorski muzej Split

Hrvaški pomorski muzej Split (hrvaško: Hrvatski pomorski muzej Split) je specializirana znanstvena ustanova, ki raziskuje, zbira, ohranja, varuje in obnavlja ter predstavlja pomorsko dediščino. Aktualna muzejska zbirka je koncipirana skozi dve razstavni celoti (trgovsko in vojno pomorstvo), dopolnjuje pa jo zunanja zbirka.

Nadaljujte z branjem

Muzej pelješke tradicije

Muzej pelješke tradicije (nekateri hrvaški mediji ga imenujejo tudi »Muzej pelješke težačke tradicije«) bi lahko v nekoliko svobodnejšem slovenskem prevodu imenovali »muzej kmečke, dninarske tradicije, izročila Pelješca«.

Nadaljujte z branjem

Mesečev plato nad Baško na otoku Krku

Tokrat se bomo sprehodili do Meseca in nazaj. Nad Baško, na otoku Krku, le 380 metrov nad morjem se namreč razkriva surov, kamnit, planotast svet, ki je (baje) dejansko podoben luninemu površju in je zato ustrezno poimenovan Mesečev plato (včasih tudi Planina Mjesec). Do Mesečevega platoja (hrvaško Plato Mjeseca) vodi dokaj široka, izredno urejena planinsko-sprehajalna pot, ki jo – ob pohodnikih – radi prevozijo tudi (gorski) kolesarji.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.