Kastav, čarobno mesto na hribčku

Sedim na klopi, pod stoletnimi krošnjami divjega kostanja, sem na kastavski Fortici (nekdanja utrdba je danes promenada in prijeten kraj za počitek) in neizmerno uživam v enem najlepših razgledov Kvarnerja.

Pravzaprav je to eden izmed mojih najlepših razgledov doslej. In doživela sem jih zares veliko in to po vsem širnem svetu. Znala sem uživati v njih. A nikoli kot v razgledih, ki mi jih ponuja »moj Kastav«.

Vem, v teh uvodnih stavkih ste prepoznali  (pre)veliko dozo »lokalpatriotizma«? Ampak, a ni ravno v tem poanta? Da vam prenesem svoje tople občutke do Kastava in to v takšni meri, da ga boste želeli obiskati tudi sami? In potem, po vašem obisku Kastava, boste lahko svoje občutke primerjali z mojimi.

Na Fortici smo na točno 333 metrih nadmorske višine in se nahajamo zunaj nekdanjega mestnega obzidja. V delu mesta, imenovanem Dukići. In v plemeniti družbi.

Tukaj so kastavski velikani: Vladimir Nazor, Matko Laginja, Matko Mandić, Vjekoslav Spinčić in Ivan Matetić Ronjgov. Toda o njih nekoliko kasneje.

Kako je Kastav sploh dobil svoje ime? O tem obstaja več teorij, a moja najljubša je ta, da je ilirska kraljica Teuta, ki je vladala Liburniji, z grožnjo smrtne kazni odredila, da v mesto ne sme vstopiti noben vitez, ki ni kreposten. Tako so kraj poimenovali Castua (Čista). Vidite, Kastav je poseben že od samega začetka svojega obstoja.

In ti začetki Kastava segajo v prazgodovino. O tem priča tudi nekropola Mišinci ob vznožju vzhodnega kastavskega obzidja. V rimskih časih Kastava nihče ne omenja, čeprav vemo, da je bil tu. Skupaj s cesto. Slovani so prišli v 6. in 7. stoletju, do leta 1028 je bil Kastav v lasti pićanskega škofa (Pićan je kraj vzhodno od Pazina), takrat pa je bil prodan puljskemu škofu.

V 12. stoletju so Kastavom vladali Devinski grofje. Izhajajo iz Devina pri Trstu, bodite pozorni naslednjič, ko boste nakupovali v Palmanovi ali Benetkah. Na vaši levi, le »streljaj« od slovensko-italijanske meje, na morskih klifih stojita varuha bogate lokalne zgodovine, stari, skorajda popolnoma razrušen in novi, ponosni devinski grad.

Zadnji grof Devinski zapusti območje »Kastavščine« svojemu zetu Walseeju, ta pa ga preda naprej Habsburžanom. Ti so v vojni z Benečani. In tudi s Turki. Nekje v 17. stoletju so Avstrijci Kastav podarili reškim jezuitom. Pod njihovo oblastjo, upravljanjem je Kastav naslednjih 150 let.

O zgodovini Kastava bi lahko mnogo podrobneje in bolj strokovno razpravljali. Vendar bo dovolj, raje se sprehodimo. Še vedno se nahajamo zunaj mestnega obzidja. Na naši desni stoji cerkev svetnikov Fabiana in Sebastiana. Ta cerkev iz 16. stoletja je bila postavljena, da prebivalce zaščiti pred kugo. Mogoče ščiti tudi pred korona virusom. Treba bi bilo preveriti.

Kakšnih ​​30 metrov višje po hribu, na Trgu Matka Laginje, enega izmed velikanov iz t.i. »Aleje velikanov« je našla svoj prostor kastavska Loža. Zgrajena je bila leta 1571 in je največja ter najbolj ohranjena loža v Kvarnerju. Je zelo akustična. Kar je bilo zelo priročno, glede na to, za kaj se je ta kamnita zgradba uporabljala – prebivalce Kastava »je obveščala« o vseh pomembnih informacijah, tudi o tistih iz bližnje Reke.

Tako se domačini niso mogli izgovarjati, da niso bili obveščeni. So pa ložo uporabljali tudi za zabave, ljudje so se tam zbrali na znamenito »belo nedeljo« pa tudi ob drugih sejmih.

Le še korak ali dva in že smo pred »Voltico« (mestnimi vrati). Tukaj so nekoč stala lesena vrata, skozi katera se je vstopala v utrjeno mestece Kastav. »Kastavske zidine« su eden izmed najbolj ohranjenih elementov obrambnega obzidja iz 15. in 16. stoletju. Te »zidine« so bile zgrajene kot utrdba v utrdbi. Dvojna varnost. Zunanji del obrambnega obzidja je imel v svoji strukturi sedem obrambnih stolpov, notranji del pa je imel 3 obrambne stolpe, skupaj 10, do danes jih je ohranjenih kar devet.

Sicer pa, če živeli v tistem času in zunaj obzidja, bi vas imenovali »vanjščaki«. In če bi imeli srečo, da bi živeli znotraj zidov, bi bili imenovani s skupnim imenom »grajani«. Na Voltici, torej mestnimi vrati, boste opazili dve stvari – prvič, da ni več lesenih vrat in drugič, da sta nad kamnitim obokom vklesana grb in letnica. Če uganete, kateri grb in leto »sta zapisana« na mestnih vratih, častim kavico, ko obiščete Kastav.

Ko vstopimo skozi Voltico, se znajdemo na glavni kastavski ulici – Spinčićevi. Ampak sama te ne bom te peljala po njej. Mi se bomo odpravili drugam, v zelo lep košček Kastava, v najstarejšo »kastavsko četrt« – Pelini. To je kraj, na katerega so prebivalci Kastava še posebej ponosni. Tam namreč najdemo »Kuću belice«, hišo avtohone »belice«, domačega vina.

Tam je bila nekoč »Vikotova bačvarija« (Vikotovo sodarstvo). Danes pa je vse to skupaj povezano v etnografski muzej, vse to je del »Mićinih zavičajnih muzeja«. Kar je trden, materialen dokaz, da so Kastavci zares zelo ponosni na svojo bogato zgodovino. S pridelavo vina belice, ki nastane z mešanjem različnih vinorodnih sort (verdić, divjak, mejsko in malvazija) še naprej ohranjajo  svoje (več)stoletne običaje. Povejmo, da je Društvo Belica pred kratkim uredilo še majhen vinograd, v katerem bodo še posebno skrbno skrbeli za tiste trte, ki so nujno potrebne za proizvodnjo belice.

Nadaljujmo sprehod. Mogoče kdo ve, kako je slavni Napoleon povezan s Kastavom? V pomoč, smo le nekaj metrov oddaljeni od »Idičine peknjice«. Odgovor: tukaj je bila nekoč zadnja redno delujoča pekarna v Kastavu, imenovala pa se je po lastnici – Idi Idici Bačić. V tej (nekdanji) pekarni še zmeraj stoji delujoča krušna peč (!?), zgradili pa so jo Napoleonovi vojaki in sicer leta 1809. Zanimivo je, da peč v širino in dolžino meri enako – tri metre in pol.

Raziskovanje Kastava naj se nadaljuje. Sklonimo glave, ker gremo še skozi ena mestna vrata (voltico), ki nas bodo usmerila nazaj do Spinčićeve ulice.

Ta, glavna, kastavska ulica mi je zelo pri srcu, saj me spominja na simpatične uličice toskanskih mestec. Tudi Kastav je, med drugim, mesto umetnikov. To opazi še tako površen naključni sprehajalec, saj se v ulici nahajajo številni ateljeji, ki ponosno razkazujejo svoje umetniške inštalacije.

Ne vem zate, toda mene ta mačka vedno nasmeji, razveseli. Kot napis na vratih slikarja Željana – »Prosim, vstopi, če znaš sanjati«. In povem vam, Kastav je mestece, v katerem zelo zlahka sanjaš … Na fotografiji res ne opazite mačke?!? Kaj pa, če bi jo kar sami poiskali v Kastavu?!

Nahajamo se že čisto blizu »Crekvine«, toda inštalacija imenovana »U krilu majke Kastva« umetnice Yasne Skorup Kmeta, me vsakokrat »vrže iz tira«, zlahka odtavam v nek drug, sanjav svet.

In že tukaj, tik pred nami. Ena in edina, neponovljiva – Crekvina. Morala bi postati največja cerkev na naši jadranski obali. Danes je tukaj ena sama velika ruševina. Cerkev, ki naj bi bila dolga 50 metrov in široka 20 metrov, so gradili jezuiti. V njej je lahko molilo kar tri tisoč vernikov. In morala je biti visoka, zelo visoka. Si lahko predstavljate velikost, veličino te katedrale?

Kako je bila cerkev zgrajena in kako porušena, ni točno znano. Vemo pa, da obstaja legenda o vdovi s tremi (nekateri pravijo štirimi) otroki, ki je preklela gradnjo Crekvine. Ko boste prišli v Kastav, vam bom to zgodbo povedala na dolgo in široko. 🙂

Psst … razkrila ti bom skrivnost. Za Crekvino ležita gozda z imenom »Loza in Lužina«. Tam se lahko sprehodite, vozite kolo – če nimate svojega, lahko pri nas v Kastavu najamete električno. Lahko se odpravite na konjsko ježo, nabirat šparglje ali užitna zelišča. Lahko pa raziskujete rapalsko mejo (T.i. »Rapalska pogodba« je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija.

S pogodbo je bila določena meja med državama, s čimer je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS.)

Toda mi danes ne bomo šli v gozd, raje se bomo povzpeli na 377 metrov nadmorske višine, da bomo uživali na drugi najvišji razgledni točki v Kastavu, tisti pred cerkvijo sv. Jelene Križarice. Ta cerkev je najstarejša krščanska zgradba na območju Kastavščine. Zgrajena je bila tam nekje med 5. in 7. stoletjem. Ob njej ponosno stoji 32 metrov visok zvonik.

In za cerkvijo, skrito v enem od obrambnih stolpov, najdemo Speleogalerijo. Muzejsko-galerijski prostor Speleogalerija je edinstven na Hrvaškem, razvija se pod budnim očesom in  taktirko speleološkega društva Estavela.

Pojdimo naprej. Veste, kaj »giudicare« pomeni v italijanščini? Pomeni presojati, obsojati, soditi. In ravno zato je Žudika dobila takšno ime. Ker so tukaj nekoč izvrševali kazni za različne zločine, stari dokumenti pa omenjajo tudi sežiganje čarovnic. Čarovnic, baje, ni več, se pa pred nami razleze čudovit panoramski pogled po celotnem Kvarnerskem zalivu.

Čas je, da gremo počasi tudi navzdol, »zdolun« bi rekli domačini. Vse do glavnega kastavskega mestnega trga – Lokvina, ki je bil skozi stoletja priča številnim zanimivim dogodkom.

Najbolje je sedeti na terasi hotela in restavracije Kukuriku in uživati ​​v pogledu na »šterno« (vodno cisterno), v kateri so prebivalci Kastava leta 1666 utopili hudobnega vojaškega poveljnika Morellija. Tržaški in dunajski preiskovalci krivcev nikakor niso mogli najti, zato so sklenili, da mora 20 najbolj sumljivih, ki so morebiti zagrešili umor, leto dni nositi vrv okoli vratu. Ljudstvo jih je imenovalo »obešenjaki«.

Uživali boste tudi v pogledu na cerkev Svete Trojice, ki so jo prebivalci Kastava skušali razširiti s potiskanjem zidov. Tukaj je tudi kaštel, kjer so nekoč živeli vojaški poveljniki, leta 1770 pa je bila tam odprta tudi prva (osnovna) šola. Če ste me poslušali in sedite na terasi restavracije Kukuriku, potem za vašim hrbtom stoji stavba »Delavske šole«, izobraževalne ustanove, ki je ustvarila številne odlične obrtnike.

Ker ste popili kavo, pojdimo počasi naprej. Sprehodimo se čez trg Istarske vile, vse do muzeja z muzejsko zbirko Kastavščine (mimogrede, v celotni Kastavščini živi okrog 14 tisoč ljudi). Tam vas bo sprejel kustos Marko, ki je, to boste ugotovili kaj kmalu, odličen gostitelj in predavatelj.

Po temeljitem ogledu Kastava je morebiti prišel trenutek, ko bi uživali tudi v kakšnih gastronomskih dobrotah? Osebno priporočam kosilo v Oštariji Fortica in pico v piceriji Rustica. Kavico si najraje privoščim v lokalu Guitar Cafe, nasploh pa velja, da so vsi kastavski gostinski objekti zelo priljubljeni in dobro obiskani.

Ups, skoraj sem pozabila omeniti »Halubajske zvončare«. Pustne maske, ki so pod »zaščito«, saj spadajo med UNESCO-vo nesnovno kulturno dediščino.

Pridite v Kastav  na pustni ponedeljek in  uživajte v pustni povorki Halubajskih zvončarjev. Ne bo vam žal. Tudi če pridete dvakrat. 🙂

Če vam ne ustreza izletnikovanje/potovanje v času pusta in pustovanj, pa nas lahko v Kastavu morebiti obiščete v času božičnih praznikov? Naš, kastavski advent ponuja odlično živo glasbo in, poudarjamo ponovno, najlepši pogled na Kvarner.

Spletni portal za hrvaški turizem, www.pag.si, se za tekst zahvaljuje Ivani Karanikić, lastnici turistične agencije Prolingua Travel DMC. Fotografije so prijazno prispevali: Dean Grbac, TZ Kastav in Prolingua Travel DMC.