Grobnički dondolaši preganjajo zle duhove

Najprej malo podrobneje poglejmo, kam geografsko umestiti »Grobničke dondolaše«. Grobnik je marsikateremu ljubitelju velikih hitrosti zelo odlično znan predvsem po  (motociklističnem) dirkališču, vsem ostalim bralcem pa povejmo, da Grobnik najdemo v zaledju »pristaniške« Reke, tam nekje na «bližnjih stranpoteh« do zelenega Gorskega kotarja. Domača ognjišča Grobničkih dondolašev so prižgana predvsem v naslednjih krajih in naseljih: Dražice, Jurčevo, Kalin, Podhum, Soboli, Zastenice, Lukeži, Jelenje, Ratulji, Lubarska, Brnelići, Trnovica, Čavle in, seveda, sam Grobnik.

Na področju t. i. Kastavštine (poimenovanje po kraju Kastav) so najbolj znane pustne maske »zvončari«, med najbolj znane karnevalske »zvončarje« pa hrvaški splet prišteva naslednje skupine: Halubajski zvončari, Zvonejski zvončari, Brgujski zvončari, Žejanski zvončari in Grobnički dondolaši, ki se jim nekoliko podrobneje posvečamo v tem tekstu.

Samo poreklo zvončarjev oz. dondolašev seže daleč v preteklost. V čase, ko se je v teh krajih živelo zelo težko, najbolj pa je bila prebivalcem v teh vasicah v pomoč in preživetje živina, govedo in predvsem ovce. Ta »pastirski živelj« je zato vsako leto »po pogansko« preganjal mrzlo zimo in z velikim hrepenenjem klical zeleno-živo pomlad. Dondolaši, tako govorijo ljudske pripovedke, izhajajo neposredno iz tradicije pastirstva. V času fevdalizma so morali namreč pastirji redno braniti domačo drobnico. Za odganjanje krvoločnih gozdnih živali (volk, ris, medved) so morali biti pastirji oblečeni čim bolj strašljivo, ob tem pa je bilo priporočljivo zganjati čim večji hrup.

Toda dondolaši (zvončarji) so se v mitsko zgodovino vpisali tudi z dogodkom, ki se je zgodil leta 1242. Takrat so Tatari, pod poveljstvom Bučuk Butukana, vnuka legendarnega svetovnega osvajalca Džingiskana, ustrahovali »vse živo in mrtvo«. Prav na 20 kvadratnih kilometrov velikem »Grobničkem polju« naj bi se odvila bitka, ki je bila ključnega pomena za obstanek Hrvatov na teh prostorih. V najbolj pomembnih trenutkih spopada so hrvaškim vitezom na pomoč priskočili pogumni lokalni pastirji. Oblečeni v strah vzbujajoče obleke in z neznosnim hrupom so v beg nagnali horde vzhodnjaških napadalcev.

Toda v desetletjih, stoletjih tega čudovitega sveta, ki je bil poln simbolike in misticizma, so se z razvojem industrije in s samo stagnacijo »enostavnega« ovčarstva izgubljali tudi običaji »dondolanja (zvončkanja, bi se lahko »pohecali« Slovenci, ki pa tudi poznamo svoje strašne in glasne maske, pri tem mislim večinoma na »ptujske« kurente oz. korante). Nov zagon, popolni preporod, so Grobnički dondolaši doživeli mnogo kasneje, s samim rojstvom aktualne hrvaške države (in slavljenjem vsega hrvaškega), ob vse pomembnejši vlogi turizma in  zagonu velikega karnevala v Reki.

Društvo »Grobnički dondolaši« je bilo zasnovano leta 1999, ustanovni člani pa dandanes pripovedujejo nekako takole:« … zbralo se nas je okrog 20 … pojma nismo imeli o starih običajih zato nas je najprej čakalo raziskovanje … poslušali smo stare ljudi, ki so nam pripovedovali stvari, ob katerih smo imeli odprta usta … nekoč »dondolaši« niso imeli ničesar, živeli so zares zelo borno … zato smo se mi odločili, da bomo mi koreografijo in obleko zasnovali na novo, nekoliko po svoje …«

In tako so iz pepela potegnili staro pustno masko in ji na novo vdihnili življenje. Danes je Grobnički dondolaš prekrasna, zelo prepoznavna maska. Grobnički dondolaši imajo oblečeno  značilno rdeče-črno karirasto flanelasto srajco – stomanji, nosijo črne hlače – brageše, obute imajo črne kožne in visoke čevlje – postoli ter volnene nogavice, vrat jim krasi črni šal, ogrnjeni so pa v ovčje krzno. Na glavi imajo »strah in trepet«, živalsko lobanjo bika (brava) in rogove (krabuja). Lice si ponavadi namažejo s črnimi odtenki, okrog pasu si zavežejo tri velike zvonce, v roki grozeče držijo leseno rogovilo (stlizirani buzdovan).  Dondolaši se obvezno premikajo v parih, saj se le tako udarjajo s hrbti na katerih imajo ponavadi pritrjen največji in najglasnejši zvonec.

Pravilo je, da se dondolaši premikajo v večjih ali manjših skupinah. Vsi člani skupine pazijo na zastavo, ki jo ponavadi nosi eden izmed najstarejših članov društva. Na red in formacijo v skupini pa pazi »meštar«, ki ima lahko tudi nekaj pomočnikov, te morajo dondolaši brezpogojno poslušati in ubogati njihove ukaze. Ob zaustavitvi skupine Grobnički dondolaši formirajo krog, ki je tudi najbolj naravna obrambna formacija.

V koreografiji, ki jo prikažejo v tem obroču, se vrtijo v nasprotni smeri urinih kazalcev, saj tako simbolično poudarjajo svojo povezanost s svojo slavno preteklostjo. S sinhroniziranim zvonjenjem, hrupom kažejo neizmerno željo po skladnem, polnem življenju, s svojim, na trenutke, grozečim nastopom, pa dajo vsem prisotnim vedeti, da bodo svoje tradicionalne vrednote branili z vsem svojim srcem. Po napornem nastopu dondolaši snamejo maske, da se lahko pozdravijo z domačini, ki so jih obiskali na svojem nezadržnem pohodu po domačih vaseh.

Seveda se Grobnički dondolaši radi udeležujejo tudi različnih pustnih festivalov, na reškem so prava maskota (podobno kot naši kurenti na Ptuju). Samo društvo Grobnički dondolaši je zelo aktivno v svojem okolju, kar dokazuje tudi njihova himna (klik na youtube), o njihovi dobroti pa priča tudi dobrodelni koledar, ki so ga izdali. Denar od prodanega koledarja bodo razdelili pomoči potrebnim krajanom. Posebne omembe vredna sta tudi Marina in Nikola Vrančić, ki ročno izdelujeta in razstavljata tradicionalne maske iz vse Evrope (glej spletno stran: http://www.maskeurope.eu).

Na koncu dodajmo le, da so Grobnički dondolaši tudi veliki ambasadorji lokalnega turizma in skupaj z lokalno turistično organizacijo TZ Čavle iskreno vabijo v svoje lepe kraje.

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo društvu Grobnički dondolaši.