Trka na prstenac

Trka na prstenac (v slovenščini bi lahko rekli: »dirka na obroč« ali pa – morebiti nekoliko lepše »bitka za obroč«) v istrskem Barbanu je, poleg tega, da je plemenita konjeniška viteška igra, tudi odlična varuhinja lokalne tradicije in kulture.

Seveda pa je trka na prstenac v Barbanu (na jugovzhodu Istre, do Pulja je 30 km, do Opatije 50 km, do Pazina 25 km, do Labina je le 15 km, do Rabca pa še kakšen kilometer več), ob tem da združuje konjeništvo in športni duh, v zadnjih desetletjih postala tudi prava turistična atrakcija, pravi turistični bonbonček. Tega se zavedajo tudi v Barbanu, zato so v centru kraja postavili manjši muzej, center za obiskovalce, ki slavi njihovo tekmovanje Trka na prstenac. Poglejmo nekoliko podrobneje.

Disciplina ciljanja manjšega obroča (ali druge manjše tarče) v konjskem galopu je arabskega izvora, v Evropo pa so jo prinesli križarji po prvi križarski vojni. Glavna razlika je v orožju – Arabci so obroč ciljali s sabljo, Evropejci pa z daljšo sulico, kopjem.

Barban je Trko na prstenac, v približno prav takšni obliki, kot jo neguje še danes, poznal že leta 1696 (trajala pa je le do leta 1703), o tem dogodku v Barbanu so ohranjeni tudi pisni dokumenti (med sejmom je lokalni fevdni gospod Franjo Loredan organiziral viteško tekmovanje, zmagal je Ottavio Quellis). Kot zanimivost dodajmo, da korenine Sinjske alke (s katero zelo radi primerjamo Trko na prstenac) segajo šele v leto 1715, torej je Trka na prstenac starejša od tiste v srcu Dalmacije.

Resnici na ljubo pa je treba poudariti, da se Sinjska alka skorajda neprekinjeno odvija že preko 300 let; glej tekst z naslovom Sinjska alka in Muzej sinjske alke. Po drugi strani je bila Trka na prstenac, ta atraktivna konjeniško-viteška manifestacija, dolga leta, desetletja in stoletja pozabljena, v Barbanu so jo v življenje obudili šele leta 1976.

Na uradni spletni strani lahko o tem beremo tako: »To skrito seme Trke na prstenac je vzklilo po 280 letih. Na poti, ki vodi iz centra Barbana proti Gradišću, je bil vsak dotik sulice in prstanca zvonjenje v čast obnovljeni tradiciji. Barbanski zvonovi danes ne bi tako močno zvonili, če ne bi bilo dr. Danila Klena, zgodovinarja, ki je raziskoval in objavil podatke o prvih Trkah na prstenac.  Domačin, prof. Mario Kalčić, je objavil te znanstvene raziskave, ki so v Barbanu padle na plodna tla.
Po teh podatkih so istrski študenti, zbrani v klubu Mate Balota v Zagrebu, člani barbanskega športnega društva v sodelovanju z barbanskim aktivom in predsednikom Čakavskega zbora rekonstruirali prireditev Trka na prstenac in jo predstavili 14. avgusta 1976. Od takrat poteka vsako leto predzadnji konec tedna v avgustu«.

Ali veste, kako izgleda barbanska narodna noša, ki jo konjeniki nosijo na dirki? Sestavljajo jo: pokrivalo (nizka rjava kapa brez roba), bela platnena srajca, »kružata« (rjav, topel telovnik z rdečo obrobo), »brageša brnaveka« (bele platnene hlače), »bičve« (bele nogavice), »postole« (ponavadi črni škornji), »jaketa« (suknjič z rdečo obrobo), »kamižola« (dolg rjav telovnik) in »kapota s kapučon« (plašč s kapuco).

Na tekmi Trka na prstenac v Barbanu lahko tekmujejo samo izbrani prebivalci Istre, stari od 18 do 60 let, dokončno besedo, kljub predtekmovanjem (trka za Viticu), ima posebno sodišče Društva Trka na prstenac, ki izbere 16 finalistov, ki bodo nastopili v »nedeljskem glavnem programu. V svečani obleki, na konju, med hitrim jahanjem, s tremi metri dolgo, leseno sulico ciljajo na majhen, viseč obroč oz. t.i. »prstenac«, ki je sestavljen iz dveh koncentričnih krogov.

Med krogoma je prostor obroča torej »prstenca« razdeljen na štiri enako velika polja in centralnim, zelo majhnim krogom. Zunanji krog je premera 110 milimetrov, medtem ko je notranji velik vsega 32 milimetrov, kar je v primerjavi z debelino sulice le 2 milimetra razlike.

Če konjenik s sulico zadane majhen notranji krog, dobi maksimalne tri točke. Če zadane polje nad manjšim krogom, se mu štejeta dve točki, eno točki dobi, če sulico zadane polje v spodnji del obroča, le pol točke pa mu prištejejo, če tekmovalec s sulico zadane polje na levi ali desni strani obroča oziroma t.i. »prstenca«.

Za celoten vtis oziroma odličen rezultat konjenika je pomembna odlična tehnika, spretnost in pa seveda hitrost, saj mora tekmovalec 150-metrsko tekmovalno progo s svojim konjem premagati v času znotraj dvanajstih sekund.

Kulminacija takšnega teka je zadetek s sulico v center, »sridu« obroča oziroma »prstanca«, ki visi nad ciljno črto na višini 2,80 metra. Zato so veščine konjenika in njegova povezanost s konjem nujno potrebne za dober zadetek, odličen rezultat. Jahač, ki v treh krogih osvoji največ točk (ob enakih, izenačenih rezultatih so potrebni »podaljški«, dodatne tekme), postane cenjeni zmagovalec barbanske Trke na prstenac.

Trke na prstanac se je od leta 1976 udeležilo okoli sedemdeset tekmovalcev (v samo finale tekmovanja Trke za prstenac se je treba uvrstiti tudi preko predtekmovanj). Cenjen naslov zmagovalca pa je do leta 2022 osvojilo štiriindvajset različnih tekmovalcev.

Dolgo je bil najtrofejnejši Vazmoslav Vale s štirimi osvojenimi naslovi, dokler mu se leta 2017 ni z enakim številom zmag pridružil Maksimilijan Rojnić. Trikrat so okus zmage okusili Zdravko Prhat, Miro Grgorović in Mario Učkar. Od leta 1997 udeleženci Trke na prstenac  pripadajo »Prvom hrvatskom zdrugu« in tvorijo eno od uradnih hrvaških zgodovinskih vojaških enot.

Milio Grabrović, dolgoletni tekmovalec je za Glas Istre delil nekaj svojih opažanj: »V bistvu smo imeli vsi tekmovalci svoj prvi stik s Trko na prstenac in konji prav kot suličarji. Nato začneš počasi jahati, se pripravljati in čakati na priložnost, da začutiš, da si pripravljen in da se lahko prijaviš na tekmovanje. Tekmuješ lahko v starosti od 18 do 60 let, a mislim, da mlajšega od 23 let še nismo imeli. Ko se prijaviš na tekmovanje, se pravi, intenzivni treningi začno približno mesec in pol pred samim tekmovanjem in to poteka kar v Gradišću, na uradnem tekmovališču.

Je pa potrebno s konjem tudi izven tekmovališča zelo veliko delati, ker ni kar tako, da bi pripeljal konja v Gradišće in galopiral gor in dol, konju sploh ni lahko, še posebej, ko ga pri polni hitrosti ustavljamo na cilju. Vsak konjenik dela individualno vsak dan s svojim konjem na svoji kmetiji, na svojem ranču, nato pa imamo enkrat tedensko skupinske treninge v Gradišću, pred strogim častnim razsodiščem.

Sodniki nas sicer opazujejo vse leto, saj za uspešnost kvalifikacij ni pomembno samo dobro odjahati in prejahati tekmovalno progo v določenem času ali biti natančen s kopjem. Sodniki – seveda – gledajo tudi to, vendar te v praksi ocenjujejo tudi kot osebo in opazujejo, kako se obnašaš kot človek in kakšen član svoje skupnosti si skozi vse leto. Res bi lahko rekli, da se od tekmovalcev zahteva viteštvo in zelo sem vesel, da je temu tako.

Zatorej o tem, ali se boš uvrstil na Trko na prstenac, odloča veliko ljudi in dejavnikov, ki se seštevajo. S takšnim, zelo širokim, pristopom se izognemo tistim potencialno nepoštenim situacijam, ko bi lahko npr. nekdo skorajda slučajno, srečno zmagal na treningu in se samo zaradi tega uvrstil na finalno, nedeljsko tekmo.

Po drugi strani pa nekdo, ki je stokrat boljši konjenik, pa vendar ravno na ta trening dan, kljub svojemu celoletnemu trudu, ne bi imel sreče in se mu ne bi uspelo kvalificirati na glavno tekmo. Mislim, da je prav zato stokrat bolje, da smo morebitni tekmovalci ocenjeni skozi našo celotno in celoletno družbeno angažiranost ter še skozi vseh 10 treningov«.

Trka na prstenac je postala zaščitni znak Barbana in ena najbolj znanih poletnih prireditev v Istri. Na turističnem zavodu Barban (avtor Branko Blažina) so med drugim zapisali nekako tako: »Najbolj se veselimo prihoda velikega števila obiskovalcev. Odgovornost organizatorjev, npr. tudi tega da je priprava konjenikov na ustrezno visokem profesionalnem nivoju, je zaradi tisoče obiskovalcev, pa tudi tistih, ki si Trko na prstanac z največjo radovednostjo ogledajo v neposrednem prenosu po televiziji, izredno velika.

Trka na prstenac nikakor ne sme izgubiti ničesar od svoje izvirnosti in tradicionalnosti, seveda pa moderni časi zahtevajo ustrezno nadgradnjo. Tukaj ni prostora za hinavščino, za laži in sprenevedanje. Zato se v Barbanu iz leta v leto iskreno trudimo, da ohranimo zanos, ki smo ga ponovno zajahali v letu 1976. Želimo si, da ne bi nikoli popačili Trke na prstenac.

Trka na prstenac je prav posebno tekmovanje, ki ni bilo nikoli suženj uglajene zunanjosti, uklanjanja javnosti ali medijem. Bistvo Trke na prstanac se skriva v  njeni zgodovinski podlagi in preprostosti, sama predstavitev tekmovanja v Barbanu pa je bila vedno izvedena na briljanten, vizualno učinkovit, tekmovalno sproščen, neposreden in zelo dostopen način.

In tako je bilo iz leta v leto, vsaka Trka za prstenac je bila prav posebna, pa čeprav je bila vsaka organizirana brez posebnega in dodatnega imperativa razveseljevanja obiskovalcev. Kljub temu pa so obiskovalci Trko za prstenac vzeli za svojo, postala jim je všeč, radi jo imajo. Še več, Trka za prstenac je postala tudi ljubljenka medijev, s sliko in besedo je prepotovala širni svet.

Toda ni ga novinarskega peresa, ki bi tako zvesto podalo to konjeniško barbansko podobo, v kateri se plemenita načela viteštva mešajo, prepletajo z neverjetno doživljajsko močjo obiskovalcev. Prav zato morate osebno priti na Trko za prstenac, šele takrat boste videli, kako so tekmovalci iskreno zvesti svojemu zgodovinskemu poslanstvu.

Prav zato je Trka za prstenac postala vaba za množico obiskovalcev, ki prihajajo iz vse Istre v Barban, vsako leto pritegne vse več tujih turistov. V Barban prihajajo tudi ugledni gostje iz sveta politike, kulture, gospodarstva in javnega življenja, povabljeni so tudi najvišji predstavniki zakonodajne in izvršilne oblasti Republike Hrvaške«.

Leta 2019 je Kolinda Grabar-Kitarović, tedanja predsednica Republike Hrvaške, v Barbanu dejala: “V tej manifestaciji se zrcali mirnost, disciplina, moč in odločnost, Istra se zrcali v njej. V marsičem je Istra med hrvaškimi regijami, ki so najbližje Hrvaški, ki si jo želim – in to je Hrvaška, kjer se dobro in lepo živi, Hrvaška po meri vsakega človeka«. Hrvaški premier Andrej Plenković pa je izpostavil, da je Trka za prstenac odličen primer velike kulturne dediščine Istre in Hrvaške, ter čestital vsem, ki so obudili to lepo tradicijo in tako obujajo spomin na viteštvo, junaštvo in slavijo odlično pripravljenost konjenikov oz. športnikov.

Celotna turistična prireditev Trka na prstenac ima bogat, zelo raznolik tridnevni program, npr.: številni koncerti in veselice, dvig zastave, nogometni turnir, turnir v kartanju (briškula), tekmovanje robotov, streljanje glinenih golobov, turnir v »pljočkanju« (metanju ploščatih kamnov), nastop mažoretk in godbe na pihala, ognjemet in – seveda – tekmovalni nastop konjenikov (v nedeljo, na lokaciji Gradišče). Organizatorji zagotavljajo, da obiskovalci ne bomo lačni in žejni (Trka na prstenac ima tudi svoje uradno vino, toči pa se tudi poseben šampanjec). 🙂

Če pa se vam ne uspe udeležiti same prireditve Trke na prstenac, pa si lahko v Barbanu, v samem centru, stari loži, zmeraj ogledate njihov manjši muzej, center za obiskovalce, ki je večinoma posvečen prav opisani viteški igri.

Muzej, center za obiskovalce, je multimedijski prostor, kjer je na zanimiv način pripovedovana zgodovina Barbana, opisane so znamenitosti kraja, kulture, običajev, na ogled je narodna noša. Poudarek pa je – seveda – na prikazu in opisu slovite Trke za prstenac (zgodovina, zmagovalci, zanimivosti, oprema, nošnja, pogledamo si lahko tudi različne 3D filmčke, pa tudi sami si lahko nadenemo 3D očala, virtualno jahamo in vihtimo sulico).

V elegantnem gibanju konj, v narodnih nošah in tradicijskih oblačilih, v rožljanju sulic in ostalega starega orožja, v celotnem spremstvu, ki spremlja tekmujoče konjenike, bodo obiskovalci Barbana, Trke na prstenac, ponovno imeli nepozaben uvid v zanimive strani zgodovine, v svojevrstno spominsko knjigo. Spektakularna Trka na prstenac vsako leto v notranjost Istre, v Barban, privabi več deset tisoč radovednežev, med njimi je vse več tudi tujih turistov. Boš med njimi tudi ti?

Fotografije: Turistična skupnost Barban.