Čipka iz agave

Hvarska čipka iz agave je skupaj s čipko iz mesta Paga na otoku Pagu ter čipko iz Lepoglave (v bližini Varaždina) vpisana na prestižen Unescov seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine. Če upoštevamo to dejstvo ter v istem stavku omenimo še, da hvarska čipka iz agave skorajda zagotovo velja za najlepši turistični spominek, ki ga lahko kupite na celotnem otoku Hvaru, še posebej pa v samem mestu Hvar, potem imamo že dva izredno pomembna razloga, da se tej temi posvetimo nekoliko podrobneje. Poglejmo.

Na našo prošnjo, da nam z izbranimi besedami predstavi zgodbo čipke iz agave, se je Turistična skupnost Hvar prijazno odzvala, zapisali pa so približno takole: »V najstarejšem delu hiše renesančnega pisca Hanibala Lucića, kjer je danes benediktinski samostan v Hvaru, so iz prvotne hiše ohranjene izbrana cerkvena umetnost, liturgični predmeti in zelo lepa zbirka čipk iz agave, ki jih še danes izdelujejo benediktinske redovnice, ki prav nikoli ne zapuščajo samostana. Čipko iz agave izdelujejo le v samostanu, po ustaljeni tradiciji izpred skorajda 150 let.

Delo priprave agavinih niti je mukotrpno, saj so nitke pridobljene iz svežih listov agave in obdelane na zelo specifičen način. Če bi radi odlično začutili floskulo »moli in delaj«, ste odkrili pravo mesto. Samostan svetega Benedikta v starem delu Hvara (opomba, najdemo ga na peš poti proti Fortici, hvarski trdnjavi) ljubosumno skriva redovnice, čigar pridne, dragocene roke so bodisi sklenjene v molitvi bodisi ustvarjajo čudovite čipkaste vzorce.

Po tehniki dela ločimo tri vrste hvarskih čipk iz agave: tenerifsko, tenerifsko z valovi v krogu in vezanje s tanko iglo na mrežo (opomba, originalno hrvaško se to sliši takole: »tenerifa, tenerifa s mreškanjem u krugu te vezanje tankom iglom za mrežu«). Vsaka čipka je bila zasnovana v lastni domišljiji posamezne redovnice in je kot taka popolnoma unikatno umetniško delo, saj je vsak posamezen motiv, kos čipke, oblikovan posebej – brez predloge – ter narejen z neverjetno natančnostjo.

Obstaja veliko razlogov, zakaj turisti vsako leto obiščejo otok Hvar v zares velikem številu. Ob odhodu z dopusta pa vsi iščejo nekaj pristnega, kar bi jih tudi v njihovih domovih spominjalo na sončen Hvar. Turistični spominek čipka iz agave je zagotovo pravilna odločitev, to dokazuje tudi dejstvo, da je bila hvarska čipka, kot del hrvaškega čipkarstva, leta 2009 vpisana na Unescov seznam nesnovne svetovne kulturne dediščine.

Dalmatinski medij Slobodna Dalmacija tehnike čipkarstva v Hvaru deli nekoliko preprosteje: ‘‘tenerifa’’, ‘‘mreškanje’’ in ‘‘antika’’. Ob tem pa v članku z naslovom »Čipka od agave najvrjedniji hvarski suvenir« ponosno zapiše še: »Lepota čipk iz agave je predvsem v tem, da nobena čipka nima predloge (načrta), ampak je plod domišljije, sposobnosti in umetniškega talenta posamezne »čipkarice«, predvsem pa njihove ljubezni in potrpežljivosti, torej vsaka čipka je unikatna in prav ta neponovljivost daje hvarski čipki iz agave posebno vrednost«.

Ob obisku samostana svetega Benedikta na Hvaru ter ob raziskovanju tematike na svetovnem spletu, smo naleteli še na nekaj dodatnih, zanimivejših informacij, ki jih bomo z veseljem delili z vami.

Za začetek je tukaj nekaj podatkov o sami rastlini agava, podučili nas bodo vrtnarski strokovnjaki iz »kluba gaia«: Beseda “agaue” pomeni v grščini prevzvišena. Agava je pri nas dobro poznana in priljubljena rastlina. Doma je v Mehiki zato jo zaradi klimatskih razmer pri nas gojimo kot posodovko. Izjemoma lahko na Primorskem raste na sončnih izpostavljenih legah. Ponavadi se agava razvije v grm ali pol grm v obliki rozete. To so rastline, ki imajo v steblih, listih ali koreninah mesnata tkiva, v katerih shranjujejo vodo. Agave so vedno zelene večletne rastline. Cvetijo samo enkrat, nato iz cvetov nastanejo plodovi, kasneje pa rastlina odmre. Poznamo več kot 200 sort agav, ki se razlikujejo po obliki listov in višini«.

Turistična skupnost iz Starega Grada na otoku Hvaru je poznavalsko zapisala: »Čipka je nežna tkanina iz niti v različnih vzorcih, ki je nastala v času renesanse v Sredozemlju in zahodni Evropi. Osnovni tehniki »čipkarjenja« sta šivanje z iglo in klekljanje s t.i. kleklji (opomba: Hrvati bi rekli: »preplitanje pomoću batića«).

Danes na Hrvaškem obstajajo tri glavna središča izdelave čipke, ki nadaljujejo dolgo tradicijo izdelave čipke. To so Lepoglava v hrvaškem Zagorju s čipko narejeno s kleklji (opomba: klekljanje; takšno tehniko pozna tudi slovenska Idrija), otok Pag s čipko na iglo in otok Hvar s čipko iz agave.

Veščina izdelovanja čipke iz agave v mestu Hvar je specifična po materialu iz katerega je narejena in po povezavi z benediktinskim samostanom, ustanovljenim leta 1664. Samostan se nahaja v nekdanjem stanovanjskem kompleksu družine pesnika Hanibala Lucića, ta je nepremičnino zapustil Cerkvi. Prve redovnice so v mesto Hvar prišle z otoka Raba in od takrat samostan deluje neprekinjeno. Največji samostanski prispevek je bil v izobraževanju, saj so samostanske sestre od leta 1826 pa vse do leta 1886 vodile ljudsko šolo.

Danes je samostan najbolj znan po čipki iz agave, ki jo izdelujejo že vse od konca 19. stoletja. Delo priprave nitk iz rastline agave je dolgotrajno in mukotrpno. Tanke bele niti se pridobivajo iz svežih listov agave, ki so nabrani prav ob določenem letnem času. Praviloma se nitke ne pridobivajo tik po burji, saj jih močan veter, v kombinaciji z mrzlim in suhim zrakom, naredi krhke. Elegantne nitke so umetelno vtkane v različne vzorce, čipke, ki nastanejo, pa so prekrasen simbol otoka Hvara«.

Časopis Delo zapiše: »Kako iz agave nastane čipka, si je težko predstavljati, videti pa tega ne moremo. Tudi domačinka Marija to ve menda samo približno: ne premlad agavin list se namaka v morju, da se razgradi, ostanejo pa samo čvrsta vlakna, ki jih je treba menda še streti, beliti … No, in umetnost prepletanja niti se tu šele začne«.

Benediktinke so se s svojimi svetimi zaobljubami zavezale, da bodo za vedno ostale v stenah samostana, toda skrivnostni sad dela njihovih rok še vedno prihaja na ulice, v svet. Nune izdelujejo edinstvene čipke, ki so znane po svoji »nežni zračnosti«, v zanimivem članku zapišejo na spletni strani https://www.callegari.hr/.

Ter dodajo: »Hvarska čipka, imenovana tudi sončna čipka, je poseben način izdelave čipke z iglo. Poznane so tri tehnike izdelave čipke iz agave: »Tenerifa« – delo z majhno šivalno iglo na kartonu; “Tenerifa s t.i. mreškanjem v krogu” – delo z malo šivalno iglo in kovinsko iglo za mrežo, ki ji dodamo mreškanje v krogu in “vezenje s tanko iglo za mrežo” – vezenje z malo šivanko je izvedeno na napeti mreži z različnimi šivi.

Ime čipke iz agave izhaja iz videza motiva, ki spominja na sončne žarke. Namen te čipke je bil zgolj dekorativen, krasila je predvsem posteljnino, srajce, robce in rute za pokrivanje glave in ramen, čipko iz agave pa so uporabljali tudi kot okras na oltarnih pregrinjalih in mašnih srajcah«.

Zapišimo, da se majhen, toda lepo urejen, samostanski muzej vsekakor splača obiskati. In to kljub temu, da redovnice ne bodo zgovorne, nasploh so zelo skrivnostne (skrivajo podatke), tudi z novinarji niso ravno zelo prijazne, pa še nad fotografiranjem muzeja in muzejske zbirke se bodo – skorajda zagotovo – močno jezile. 🙂

V relativno skromni muzejski zbirki je sicer na ogled več prekrasnih kosov čipke iz agave, razstavljeni pa so tudi redki predmeti iz cerkvene zakladnice: kuhinjska posoda, predmeti domače obrti, cerkvena oblačila.

Za sam konec pa le še tole: »Čipka iz agave se ne pere in ne lika, običajno je čipka postavljena pod steklo, ali pa previdno uokvirjena kot kakšna slika. V notranjosti muzejske trgovine si boste lahko ogledali kar nekaj čipk, cenite neizmeren trud, ki je bil potreben za en sam prestižen izdelek, npr. za hvarsko čipko iz agave s premerom 45 centimetrov je bilo baje potrebnih okrog 5 mesecev natančnega dela?! 🙂

Ps. Tekst je oblikoval Peter Gavez. Za pomoč pri pripravi teksta se uredništvo turističnega portala zahvaljujejo hvarski turistični skupnosti, ki nam je v uporabo poslala tudi nekaj lepih promocijskih fotografij (fotograf »Saša Ćetković za Hvar Tourist Board«). Nekaj amaterskih fotografij dodaja tudi novinarska ekipa www.pag.si.