Lastovski poklad

Zanimiv hrvaški portal morski.hr v prispevku o Lastovskem pokladu uvodoma zapiše približno takole: »Pokladi«, (slovensko bi lahko rekli – pustni običaji, pustovanje), na otoku Lastovo kot čas zabave, sprostitve in pobega od družbenih in verskih omejitev, težkega življenja obstajajo že od antičnih časov. Pokladi so v Lastovskem statutu iz leta 1310 imenovani kot Carnevale, to je čas zabave, tudi dobre hrane in pijače, to je obdobje svojevrstne brezskrbnosti (ker je narava počivala, posledično tudi – v teh zimskih tednih – ni bilo pretiranega dela na poljih).

Časovno je pustovanje (širom Evrope in sveta) postavljeno v zimski čas, po cerkvenih praznikih (božič, sv. Štefan, med tremi kralji in pepelnično sredo), ko so dnevi kratki in noči dolge. Zato je to pravi čas za ljudske norčije in priprave na prihajajoči pust ter velika spomladanska dela na polju in morju.

Pokladna, torej pustna, tradicija, kot jo imamo danes, je skozi stoletja doživela različne preobrazbe. Za nas Lastovčane je najpomembnejše to, da se je, kljub vsem stiskam in preizkušnjam, ki so jih naši predniki prestajali v preteklih stoletjih in pod tujo nadvlado (Beneška republika, Dubrovniška republika, Francija, Anglija, Avstro-Ogrska, Italija in Jugoslavija), pustna tradicija uspela ohraniti vse do danes. S ponosom ugotavljamo, da imamo na Lastovu enega najstarejših in avtohtonih pustnih običajev v tem delu Evrope, uvodoma zaključijo na portalu morski.hr.

Lastovski poklad ima temelj v resničnih, zgodovinskih dogodkih. Ljudska legenda pravi, da je lastovski karneval, Lastovski poklad, nastal v spomin, ko so leta 1483 Mavri (»Hrvati jih imenujejo tudi Katalani) napadli Korčulo (glej tudi zanimiv tekst z naslovom Moreška, ples z meči), hkrati pa so na bližnji otok Lastovo poslali svojega (vojaškega) odposlanca, ki naj bi pregovoril prebivalce Lastova, naj se predajo popolnoma brez borbe.

Namesto brezpogojne predaje pa so se Lastovčani oborožili po najboljših močeh in prosili vsemogočnega boga za božjo pomoč. Ta je prišla v obliki mogočne nevihte, ki je potopila skorajda vse katalonske bojne ladje. Posledično so Lastovčani katalonskega vojnega odposlanca zadržali, zaprli v zapor, kasneje pa so ga zvezanega na oslu vodili skozi majhno mestece ter ga na koncu trikrat z bližnjega vrha hriba spustili po 300 metrov dolgi vrvi na vaški trg Lastova.

Na spletni strani www.hkm.hr (Hrvaška katoliška mreža) nekdanja direktorica turistične skupnosti Lastovo samozavestno zatrdi, da je Lastovski poklad za vse prebivalce Lastova zagotovo najpomembnejši družabni dogodek v celotnem letu.

Bruna Rizvanović o pomembnosti Lastovskega poklada razlaga približno takole: »Lastovski poklad je naš tradicionalen ljudski običaj, pri katerem sodeluje vsa otoška skupnost, torej vse generacije, na otok Lastovo v tistem času prihajajo tudi naši izseljenci in njihovi potomci z raznih koncev sveta. Za to priložnost, za Lastovski poklad, se mesece šivajo kostumi, stara lastovska noša se vzame iz skrinje, omare in se pripravi. Celotna organizacija za Lastovski poklad traja kar nekaj časa, a vsi pri svojem delu zelo uživajo.«

Za Lastovski poklad, se je, predvsem nekoč, v tednih brezskrbnega pustovanja, ko je bilo skorajda vse dovoljeno in skorajda vse oproščeno, iskalo zelo domiselne načine zabave. Posamezniki in skupine so zbijali različne »mastne« šale, o katerih naša sogovornica Bruna Rizvanović izpostavlja nekaj pripetljajev: »Redno se je dogajalo, da je skupina mladeničev, ki jim je bilo všeč neko lokalno dekle, za šalo zažgala vhodna vrata njene družine.

Redno so komu iz hleva odpeljali osla in ga odpeljali na zelo težko dostopno mesto. Ko je razjarjeni lastnik to ugotovil, se je krohotala že vsa vas. Med seboj sprte lastovske družine, ki dolga leta niso govorile med seboj, so v času karnevala, Lastovskega poklada, zakopale bojne sekire in normalno funkcionirale, komunicirale. Seveda bi bilo že takoj po koncu Lastovskega poklada vse po starem, nadaljevali bi s sovraštvom in tako bi se zadeva ponovila prav vsako leto znova.«

Spletni portal www.croatiantraveljournal.com nam Lastovski poklad približa z naslednjimi besedami: »Lastovski poklad ne sodi med običajne prireditve, ki se spreminjajo iz leta v leto kot drugod. Lastovski poklad je svojevrstno ljudsko gledališče, ki neprekinjeno poteka že od petnajstega stoletja.

Lastovski poklad je pristen, avtentičen in nespremenjen že dolga stoletja. Lutka nesrečnega mavrskega glasnika se še danes trikrat spusti s Pokladarove grže na lastovski trg z vsesplošnim ljudskim posmehom in smehom. Nanj so tako kot nekoč privezane bombe, ki se aktivirajo in sprožijo, počijo ob vsakem padcu, prvič petkrat, drugič sedemkrat in tretjič devetkrat«.

Ves čas spuščanja (na Lastovem bi rekli »culjanja«) slamnate lutke udeleženci pustovanja neumorno plešejo pokladarsko kolo. Na koncu se vsi udeleženci Lastovskega poklada zberejo ob velikem ognju, kjer zažgejo poklad (pusta oziroma slamnato lutko). Ljudsko rajanje na dnu lastovskega Dolca, osrednjega trga, traja vse do zgodnjih jutranjih ur.

Lastovski poklad vsekakor velja za velik ljudski festival na otoku Lastovo, ta je poznan daleč naokoli po Dalmaciji pa tudi širše. Med Lastovskim pokladom se po hišah in ulicah Lastova zbirajo preoblečeni knezi, nakičeni vojaki, seksi kurtizane, razvajena mestna gospoda in uborni kmeti. Med Lastovskim pokladom se prebivalci Lastova družijo podnevi in ponoči, obiskujejo drug drugega, zbirajo se po hišah, pojejo, muzicirajo, se zabavajo, kolikor je mogoče.«

Prebivalci celotnega otoka Lastova ta starodavni karneval, pustovanje jemljejo zelo resno in nikakor ni mišljen kot “turistična atrakcija” (resnici na ljubo, turistom je, praviloma in z razlogom, bolj povšeči lastovsko poletje s svojim soncem in morjem). So pa udeleženci karnevala še posebej ponosni na svoj tradicionalni Lastovski poklad.

Temu mnenju pritrjuje tudi Gregor Čampa, član novomeškega jadralnega kluba, ki je v svojem blogu, med drugim, zapisal: »Lastovski Poklad je običaj, vezan na legendo iz lastovske zgodovine. Celotno dogajanje je strogo vezano na izročilo tradicije. Spominja na ostale pustne karnevale, a je mnogo več kot zgolj maškarada. Prav nič ni prirejeno turizmu. Domačini ga prirejajo sami sebi in v tem je dodatni čar dogajanj. V dneh, ko smo bili mi tam, smo bili eni od redkih »fureštov«. Poleg dveh televiziskih ekip, domače RTL 2 in britanske BBC, za katere je snemala češka televizija in redkih novinarjev in etnologa, ni bilo drugih obiskovalcev.

Tri dni intenzivno preživeti z domačini! Kako drugačno morje… Sprva sem imel nelagoden občutek, da vdiram v njihovo zasebnost. Ta občutek pa je dokončno izginil zvečer prvega dne intenzivnega spremljanja dogajanj, ko je »kapo sale« stopil k meni, ponudil roko in dejal: «Petar! Drago mi je!« Sala je dvorana sredi vasi, namenjena predvsem Lastovcem in njihovim družabni dogodkom, kapo sale pa domačin, ki ga pokladarji izberejo iz svojih vrst in imenujejo za vodjo. Imeti mora avtoriteto. Skrbno pazi na spoštovanje »regul«. V zadnjih treh pokladnih dneh, ki pravzaprav trajajo od svetih treh kraljev do pepelnične srede, se mora namreč vse odvijati ob točno določenih urah, na določenih prostorih, skratka vse kot veleva tradicija«.

Tistim najbolj radovednim, ki o Lastovskem pokladu želijo izvedeti še dodatne podrobnosti, predlagamo, da kliknejo na naslednjo povezavo http://macevni-plesovi.org/obicaji/lastovski-poklad/. Sam vendarle menim, da se bom na Lastovo raje odpravil spet poleti, ko me na čudovitih plažah modrega Jadrana zagotovo zagrabi »počitniška lenobnost«. Svojo zimsko pustno razigranost pa bom raje izživel na ptujskem kurentovanju, mogoče pa se – kar se pustovanj tiče – odpravim še na morje, na Jadran, v Reko, na znameniti Reški karneval.

Ps. Fotografije Marko Lorenzo Blaslov in Turistična skupnost Lastovo (TZ Lastovo).