Toskana, srčna dežela Italije

Toskana je pravljična. In to v vseh (turističnih) ozirih. Obisk Toskane je edinstveno doživetje, ki v sebi združuje bogato kulturno dediščino, slikovite pokrajine, vrhunsko kulinariko in izjemno gostoljubnost lokalnega prebivalstva. Toskana se ponaša s številnimi zgodovinskimi mesti, v katerih so v preteklih stoletjih delovali številni slavni in pomembni možje zgodovine. Firence, Siena, San Gimignano, Lucca, Pisa, Arezzo očarajo! Ta mesta, kraji, skupaj z idiličnim, izredno fotogeničnim, koščkom sveta, imenovanim Val d’Orcia, naredijo Toskano za najlepšo, mogoče tudi najpomembnejšo, turistično pokrajino na celotni zemeljski obli. Brez zadržkov lahko rečemo, da je Toskana nebeški raj za turiste.

Toskana (originalno, v italijanskem izvirniku Toscana) je – dobesedno – oboževana turistična destinacija! O italijanski Toskani me ni sram pisati v superlativih, Toskana si to – preprosto – zasluži. Ta članek o Toskani, ta turistični vodič o Toskani, nikakor ne bo reklamno pisanje, pa čeprav bo večinoma tako izgledalo. Toskana je namreč ultra mogočna zvezda svetovnega turizma. In to ne brez razloga.

Razvpita zgodovinska in umetniška mesta Firence, Siena, San Gimignano, Lucca, Pisa, Volterra in Arezzo, mehkoba pokrajine Val d’Orcia, skupaj z nešteto vasicami, ki prav tekmujejo, katera je lepša, ob čudoviti italijanski hrani in odličnem vinu (v Toskani domuje tudi vinski košček »Chianti«) ter pregovorna italijanska gostoljubnost naredijo čislano, slavno Toskano za super fantastično turistično destinacijo.

Mislite, da pretiravam? Nikakor. Mojim besedam v bran stopi tudi naslednje dejstvo; v Toskani je šest lokacij na seznamu prestižne Unescove svetovne dediščine. To so zgodovinsko središče Firenc (1982), zgodovinsko središče Siene (1995), Stolnični trg v Pisi (1987), zgodovinsko središče San Gimignana (1990), zgodovinsko središče Pienze (1996) in Val d’Orcia (2004). Še dvomite v turistično lepoto Toskane?

Pomembno je poudariti naslednje, to je zelo pomembno: Toskana je ena redkih svetovnih turističnih destinacij, v kateri npr. glavni trg v Firencah, pa naj bo še tako poln turistov, očara s svojo pozitivno atmosfero. Toda enako dobro ali pa mogoče še boljše vzdušje, s polno dozo nebeške energije, nam bo pričarala tudi manjša vasica v »izgubljenem koščku Toskane«, pa čeprav tam od poldneva pa do zgodnjega večera na ozkih (vročih poletnih) kamnitih ulicah skorajda ne bomo srečali žive duše.

Iz rokava bom izvlekel še naslednjega aduta. Npr. Slovenija je krasna v svoji zeleni naravni barvi, Hrvaška očara, še posebej ob pasu modrega Jadranskega morja. Toda nobena se ne more pohvaliti s celo kopico slavnih imen, ki so »tvorno ustvarjali celotno svetovno (predvsem umetniško) zgodovino«. To pa zlahka stori Toskana, rojstni kraj renesanse (štirinajsto, petnajsto stoletje), ki se lahko ponosno pohvali s številnimi imeni svojih zlatih sinov: Leonardo da Vinci, Michelangelo, Galileo Galilei, Dante Alighieri, Amerigo Vespucci, Niccolo Machiavelli, Giorgio Vasari.

To so osnovni in najbolj pomembni razlogi, zakaj obiskati Toskano. Na srečo je nam, Slovencem, Toskana dokaj enostavno dosegljiva, npr. Ljubljana je od Firenc oddaljena okrog 480 kilometrov, do Pise je 550 km, skorajda enako število kilometrov je do Siene. Ne koristite letala, železnice ali avtobusa, vsekakor priporočamo, da si za popotovanje po Toskani omislite avto (ali motor), le z njim(a) lahko doživite Toskano »popolnoma na polno, doživeto in tako kot je treba«.

Tudi sicer vam prijazno predlagamo, da npr. ob kakšnem 10-dnevnem brezbrižnem pohajkovanju po Toskani, zamenjate prenočišče vsaj dvakrat ali trikrat (takrat ne bo toliko vožnje). Toskana je namreč kar velika, upoštevajte tudi, da boste ob »resnem raziskovanju« zlahka naredili še vsaj nekaj sto kilometrov na dan.

Toskana se sicer razteza na skorajda triindvajset tisoč kvadratnih kilometrih (torej je nekoliko večja od Slovenije, ki ima skupne površine 20.271 kvadratnih kilometrov). Ima pa Toskana v primerjavi s Slovenijo mnogo večjo gostoto prebivalcev, šteje jih skorajda štiri milijone. Osnovno gonilo toskanskega gospodarstva je, pričakovano, turizem. Wikipedija nam razkrije, da se na 40 odstotkih toskanskega ozemlja prideluje žito, oljka, vinska trta in celo tobak za toskanske cigare!?

Osebno me je zelo presenetil podatek o poraščenosti z gozdovi, kar 44 odstotkov deželnega ozemlja je pokritih z gozdovi (listavcev, obmorskih in visokogorskih iglavcev, plutovcem) in 7 odstotkov z mediteransko makijo. Ozemlje Toskane je večinoma »zelo mehkobno« gričevnato (67 odstotkov), le z nekaterimi višjimi gorami: Prado (2064 metrov nadmorske višine), Pisanino (1946 m) in ognjenik Amiata (1738 m). Med najdaljšimi toskanskimi rekami so: Arno, Ombrone in Serchio.

Toskana, upravno gledano, je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo, glavno mesto Toskane so Firence. Na severu Toskana meji z deželo Emilija – Romanja, na vzhodu z Markami in Umbrijo, na jugu z Lacijem in na zahodu z Ligurijo in Tirenskim morjem. V Toskano spada tudi Toskansko otočje med Ligurskim in Tirenskim morjem (najpomembnejši je otok Elba, ki ima nekaj čez 30 tisoč prebivalcev).

Dežela Toskana je razdeljena na deset pokrajin: Arezzo, Firence, Grosseto, Livorno, Lucca, Massa-Carrara, Pisa, Pistoia, Prato in Siena. Vsaka od teh pokrajin ima svoje posebne značilnosti, ki prispevajo k raznolikosti in bogastvu celotne dežele Toskane.

O bogati zgodovini Toskane bi se lahko razpisali na dolgo in široko. Vendar se bomo v tem članku, ker je vendarle »ožje fokusiran na glavne turistične poudarke Toskane«, preteklosti dotaknili le skozi en časovni segment, med letoma 1434 in 1737. Takrat so bili Medičejci (italijansko Medici) t.i. sinjori Firenc. Medičejci, ki so tri stoletja uspešno vodili firenško srednjeveško državo, so bili velikanski podporniki znanosti in umetnosti, iz Firenc so ustvarili središče kulture tedanjega znanega sveta.

Tudi zato se spodobi, da naš seznam turističnih poudarkov Toskane (v dokaj naključnem vrstnem redu) začnemo prav s Firencami, glavnim mestom Toskane. Dodatno v vednost; sicer bomo nekoč tem posameznim toskanskim mestom posvetili posebne prispevke, zato bomo tukaj navajali le njihove glavne turistične značilnosti.

1. FIRENCE: simbol renesanse, katedrala Santa Maria del Fiore in muzej Uffizi

Firence, ki imajo v svojem »ožjem smislu« skorajda 400 tisoč prebivalcev (širše gledano pa tudi milijon in pol), so turistom zanimive zaradi svojega prekrasnega zgodovinskega središča. Wikipedija o zgodovinskem središču Firenc (zgrajenem na ostankih etruščanskega naselja), ki je pod zaščito Unesca, poznavalsko zapiše: »Njegovih 600 let izredne umetniške dejavnosti je mogoče videti predvsem v stolnici iz 13. stoletja (Santa Maria del Fiore), baziliki Santa Croce, palači Uffizi in palači Pitti, delih velikih mojstrov, kot so Giotto, Brunelleschi, Botticelli in Michelangelo«.

Firenška stolnica, italijansko Cattedrale di Santa Maria del Fiore, tudi Duomo di Firenze, je izredno markantna zgradba. Gradnja se je začela leta 1296 v gotskem slogu po zasnovi Arnolfa di Cambia, zaključena pa je bila leta 1436 z značilno rdečo kupolo, ki jo je oblikoval Filippo Brunelleschi. Kompleks katedrale Santa Maria del Fiore, ki stoji na Piazza del Duomo, obsega tudi čudovito krstilnico (Baptisterij svetega Janeza Krstnika, ki je znan po svoji »nebeški svetlobi«) in Giottov sloki »campanile« (na zvonik se lahko turisti tudi povzpnemo). Nasvet: izognite se gneči, pridite zjutraj (vsaj okrog osmih) ter primerno oblečeni (da ne boste imeli težav z varnostnikom, ker imate prekratke hlače ali krilo, mogoče preveč odkrita ramena :-)).

Galerija Uffizi (italijansko Galleria degli Uffizi) velja za najstarejšo galerijo na svetu in hkrati za najbolj obiskan italijanski muzej. Uffizi ima eno od najboljših zbirk italijanske umetnosti (npr. Sandro Botticelli: »Pomlad« in »Rojstvo Venere«, Tizian: Urbinska Venera, Caravaggio: Meduza, Michelangelo: Sveta družina – Doni Tondo). Svetovno znan muzej Uffizi se ponaša z več kot 1.800 razstavljenimi slikami, obiskovalci se, »opiti z neopisljivo umetniško lepoto«, ure in ure izgubljajo v labirintih 45 velikih sob.

Poznavalci umetnosti nas »pod oznako nujno« usmerijo tudi do muzeja Galleria dell’Accademia, ki je najbolj znan kot dom Michelangelovega kipa Davida (5,17 metra visok marmornat kip stoječega golega moškega). Ko se vendarle nekoliko zasitite – sicer prefinjene – umetnosti, na katero lahko naletite, skorajda dobesedno, v vsaki manjši uličici, se odpravite še do znamenitega obokanega mostu »Ponte Vecchio« (s številnimi prodajalnami spominkov) ali pa do prekrasnega renesančnega parka, ki ga bo google zlahka našel, ko boste odtipkali The Boboli Gardens (Giardino di Boboli).

2. SIENA: Piazza del Campo in Duomo di Siena

Siena je čudovito zgodovinsko mesto v samem srcu sončne Toskane. Mesto na hribu je znano po svoji bogati zgodovini, slikovitih srednjeveških ulicah, čudovitih trgih in spektakularnih kulturnih dogodkih, v prvi vrsti imamo tukaj v mislih t.i. »Palio di Siena«, znamenito konjsko dirko, katere korenine se vlečejo vse do srednjega veka. Palio v Sieni poteka dvakrat na leto, 2. julija in 16. avgusta, med sabo se pomerijo sienske mestne četrti (oz. »kontrade«), ki v neizprosen boj pošljejo konja z jahačem.

Konjska dirka »palio« poteka v treh krogih okoli Piazza del Campo, ki velja za enega največjih evropskih srednjeveških trgov. Piazza del Campo, ki se »spušča in dviga«, ter zato spominja na obliko morske školjke, po vsem svetu slovi pa slovi po svoji lepoti in arhitekturni celovitosti. Na severozahodnem robu trga je v belem marmorju postavljen vodnjak Gaia (iz leta 1419), toda pozornost turistov vsekakor najbolj pritegne ekstravaganten »Palazzo Pubblico« (mestna hiša) in njegov visok ter slok razgledni stolp Torre del Mangia (v višino meri 102 metra, zgrajen je bil leta 1344).

Trg Piazza del Campo tesno obrobljajo številne palače (t.i. »palazzi signorili«), ki v pritličju skrivajo tudi kakšen uživaški bar. Verjemite, greh bi bil, da si tam ne bi privoščili kozarčka vina in »radovedno prisluhnili trenutku toskanske sproščenosti«.

Tudi, če ste zaklet ateist, iskreno priporočamo vstop v siensko stolnico (italijansko: Duomo di Siena), ki je bila zasnovana in dokončana med letoma 1215 in 1263. Zunanjost in notranjost cerkve sta zgrajeni iz belega in zelenkasto-črnega marmorja v izmeničnih črtah, z dodatkom rdečega kamna. Fasada stolnice v Sieni je impresivna, fascinantna pa so tudi mozaična marmornata tla (umetniki so jih ustvarjali od 14. do 16. stoletja). Siena, ki velja za izrazito »učenjaško« mesto (20.000 študentov, univerza je bila ustanovljena že leta 1240), si vsekakor zasluži naš obisk.

3. SAN GIMIGNANO: neverjeten »toskanski Manhattan«

San Gimignano, s svojimi osem tisoč prebivalci, je čarobno srednjeveško mesto, znano po svojih fotogeničnih srednjeveških stolpih, ki se dvigajo nad slikovitimi toskanskimi griči. Tudi mestece San Gimignano je uvrščeno na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine, velja za eno najbolj očarljivih in priljubljenih turističnih destinacij v Toskani. Mestece San Gimignano, skozi katerega je tekla pomembna romarska in križarska pot, je cvetelo vse do leta 1348, ko ga je prizadela črna smrt (kuga).

Značilno silhueta mesteca San Gimignano tvorijo nad hišami dvignjeni kamniti stolpi, ki so posledica nekdanjega tekmovanja med bogatimi družinami, ki so si prizadevale za status in prestiž. Čeprav je bilo nekoč v San Gimignano več desetin stolpov, jih je danes ostalo le še nekaj, vendar še vedno dajejo mestu edinstven in slikovit videz, vizura mesteca, ki je postavljen na hribu, je enostavno čudovita. San Gimignano, imenovan tudi »toskanski Manhattan« ali pa »mesto lepih stolpov«, je množično obiskan – logično, popolnoma razumljivo – prav zaradi nenavadnih stolpičev.

Proti koncu srednjeveškega obdobja je bilo postavljenih 72 stolpov, visokih do 70 metrov. Vse se je začelo nekako »po pameti kontrolirati«, ko je mestni svet vendarle odločil, da noben stolp ne sme biti višji od stolpa v bližini Palazzo Comunale (mestne hiše). San Gimignanu je skozi pestro zgodovino do danes uspelo ohraniti štirinajst stolpov različnih višin.

Najvišji stolp med njimi je muzejski »Torre Grossa«, iz leta 1311, v višino meri 54 metrov, turisti pa za njegov fantastičen razgledni obisk potrpežljivo stojimo v dolgi čakalni vrsti (in medtem v dolgi sprehajalni ulici, ki se vleče v dokaj strm hrib, nakupujemo prekrasne lokalne spominke in osvežilni sladoled :-)). Ko se boste znašli na trgu Piazza del Duomo, v samem središču mesta, priporočamo še bežen skok v Kolegijsko cerkev Marijinega vnebovzetja (posvečena je bila 21. novembra 1148), saj je freske te bazilike svetovni UNESCO opisal kot »dela izjemne lepote«.

4. LUCCA: simpatično mestece skladatelja Puccinija

Lucca, z okrog 90 tisoč prebivalci, je šarmantno, izredno zapeljivo turistično mestece, sprehod po njenih uličicah je pravi blagoslov za našo popotniško dušo. Lucca leži ob reki Serchio, v rodovitni ravnini dokaj blizu Ligurskega morja, ponaša se z izredno bogato zgodovino. Npr. podatek iz wikipedija razkrije naslednje: Lucca je bila druga največja italijanska mestna država (po Benetkah) z republiško ustavo (‘komuna’), ki je skozi stoletja ostala neodvisna. Leta 1805 je republiko Lucca Napoleon spremenil v monarhijo in svojo sestro Eliso Bonaparte Baciocchi postavil za ‘princeso Lucce’.

Staro mestno jedro, ki je turistom najpomembnejše, obdaja zelo dobro ohranjeno obzidje, po katerem dandanes poteka sprehajalna in kolesarska pot. Znotraj obzidanega kroga je pešec edini pravi kralj, njegova cilja pa sta predvsem dva. Prvi je Guinigi Tower (italijansko: Torre Guinigi), 45 metrov visok opečnati stolp iz 14. stoletja (nanj vodi 233 stopnic), na vrhu katerega je pravi mini park z manjšimi hrasti in razgledišči. Stolp so lokalni oblasti podarili potomci bogate družine Guinigi.

Druga turistična znamenitost mesteca Lucca pa je Piazza dell’Anfiteatro (na tem trgu prekrasne ovalne oblike, je v starih časih stal rimski amfiteater). Danes je trg, Piazza dell’Anfiteatro, obdan s srednjeveškimi hišami, ki gostijo tudi številne prisrčne kavarne. Prebijajoč se skozi labirint ozkih ulic bomo naleteli na številne cerkve (mestecu Lucca baje pogosto pravijo kar mesto stotih cerkva). Seveda pa moramo omeniti tudi, da je Lucca rojstni kraj svetovno znanega skladatelja Giacoma Puccinija (La Boheme in Madam Butterfly).

Na www.lingula.si smo zasledili zanimiv podatek: »Lucco turisti še posebej oblegajo oktobra, saj takrat poteka festival Lucca Comics & Games. V mestu boste takrat videli ljudi, oblečene v like iz filmov, stripov, risane junake in srednjeveške viteze, ki se sprehajajo in fotografirajo z občudovalci! To je največji festival te vrste v Evropi in drugi največji na svetu«. Avtor tega prispevka pa opozarja tudi na številne palače z razkošnimi zgodovinskimi vrtovi, ki so razmetane predvsem po bližnji okolici Lucce.

5. PISA: oboževani poševni stolp na Trgu čudežev

Piazza del Duomo, trg znan tudi po bolj poetičnem opisu Piazza dei Miracoli (Trg čudežev ali Čudežni trg), je najpomembnejše turistično središče Pise, od leta 1987 se nahaja na seznamu Unescove svetovne dediščine.

Mojstrstvo evropske romanske arhitekture v istem kompleksu izžarevajo predvsem stolnica sv. Marije Vnebovzete (Cattedrale di Pisa, iz leta 1092), krstilnica (Battistero di San Giovanni), pokopališče (Camposanto Monumentale) in zvonik oziroma svetovno znani poševni stolp v Pisi (Torre di Pisa), ki ga obožujejo predvsem iznajdljivi fotografi, ki iščejo motive v izrazito zabavnih, domiselnih perspektivah.

»Torre Pendente«, poševni stolp, je ikonična znamenitost Pise, turisti tja v dopoldanskih urah derejo kot neustrašen hudournik po mogočni nevihti. Iz izkušenj lahko dam nasvet, ki ste ga v življenju slišali vsaj že tisočkrat: rana ura – zlata ura. Verjemite, splača se priti relativno zgodaj, ko še ni neskončnih kolon turistov, saj bo takrat tudi fotografiranje manj stresno oziroma mnogo bolj sproščeno in veselo.

Približno 56 metrov visok stolp so gradili kar 176 let, med 12. in 14. stoletjem, že med gradnjo se je začel nagibati zaradi slabih temeljev na mehki podlagi (dovolj povedno je že, da samo ime Pisa izhaja iz grške besede za močvirnato – »paludoso« – zemljo.

V poševnem stolpu je nameščenih sedem ogromnih zvonov, ki pa že od 20. stoletja ne zvonijo več. Inženirje namreč skrbi, da bi lahko teža zvonov in premikanje med zvonjenjem povzročila še večji nagib ali celo bolj resne poškodbe stolpa, ki ga je fašistični diktator Benito Mussolini označil za nacionalno sramoto in posmeh ugledu celotne Italije.

6. »Idealno mesto« PIENZA in fotogenična regija VAL D’ORCIA

Pienza je mesto in občina v pokrajini Siena v italijanski deželi Toskani v zgodovinski regiji Val d’Orcia. Leži med mestoma Montepulciano in Montalcino in velja za »stičišče renesančnega urbanizma«. Leta 1996 je UNESCO zgodovinski center mesta Pienza razglasil za območje svetovne dediščine, leta 2004 pa je bila celotna regija Val d’Orcia uvrščena na seznam Unescovih svetovnih kulturnih krajin.

Mesto Pienza je znano tudi kot “idealno mesto renesanse” in je bilo uvrščeno na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine zaradi svoje edinstvene arhitekture in urbanističnega načrtovanja. Pojasnilo nam na dlani ponudi wikipedija: »Leta 1405 se je v Corsignanu rodil Enej Silvij Piccolomini (ital. Enea Silvio Piccolomini), renesančni humanist, rojen v izgnani sienski družini, ki je kasneje postal papež Pij II. Ko je postal poglavar rimskokatoliške Cerkve, je Piccolomini dal svojo celotno vas obnoviti kot idealno renesančno mesto in jo po sebi preimenoval v Pienza, kar pomeni Pijevo mesto«. Zanimivo, kajne?

Mesto Pienza leži v regiji Val d’Orcia, ki je svetovno znana po svoji nebeški, edinstveni lepoti. Predstavljajte si modro nebo, kopaste oblake. Nežno in mehkobno, izredno skrbno negovano gričevnato krajino, ki se kopa v zlatih sončnih žarkih in ki jo tu in tam poetično dopolnjujejo doline in pravljične vasi, je skozi stoletja poskušalo »razumeti« na tisoče slikarjev, danes jim sledijo novodobni romarji, digitalni fotografi.

Ste vedeli, da je ena izmed njih tudi Andreja Ravnjak iz Celja, ki si je prav s fotografijo iz Toskane na največjem svetovnem natečaju popotniške fotografije prislužila laskavi naziv »Travel Photographer of the Year«?! Mogoče tudi vas zanima kakšen foto potep? Mini nasvet; če se boste sami vozili z avtomobilom po regiji Val d’Orcia, si privoščite počasno vožnjo s številnimi uživaškimi postanki (v pomoč, v google maps npr. napišite Gladiator Shooting Spot, Chapel Vitaleta, Strada per la Cappella, podere Belvedere, Cartolina Toscana).

7. AREZZO: Življenje je lepo

Arezzo je gostoljubno mesto in dokaj intimno mesto, pa čeprav ima okrog 100.000 prebivalcev. Lokalni turistični delavci samozavestno trdijo: »Arezzo je toskanski dragulj, ki se je ustavil v času, kjer se preteklost in sedanjost prepletata v harmoničnem plesu. Arezzo nudi potovanje med izbranimi okusi, veličastnimi dogodki, napetimi zgodbami, sugestivnimi prebliski in starinskim šarmom. Arezzo je mesto, kjer umetnost in davna preteklost zaznamujeta prav vsak kotiček zgodovinskega središča. Arezzo, njegov center zlahka prehodimo peš, je mesto muzejev in spomenikov ter je hkrati kraj identičnega toskanskega ambienta«.

Arezzo, naslonjen na davno etruščansko in rimsko kulturo, se slavni zgodovini prikloni vsak prvi vikend v mesecu. Takrat je namreč znova in znova organiziran velikanski sejem starin, ki zna na stojnice (preko 500 jih postavijo) in v številne starinarnice privabiti tudi preko 30 tisoč obiskovalcev, ki bodo morebiti iskali ugodno ponudbo starega denarja, žepnih ur in umetelno poslikanega porcelana. Predzadnjo soboto v juniju in prvo nedeljo v septembru se trg Grande spremeni v središče prireditve Giostra del Saracino, ki se pokloni srednjeveškim viteškem turnirjem.

Med osnovnimi turističnimi znamenitosmi Arezza izstopajo: že omenjeni trg – Piazza Grande, Cathedral of Santi Donato e Pietro, The Medici Fortress z velikim parkom, San Francesco Basilica, Museum of Medieval and Modern Art. V Arezzu so se rodile številne znamenite osebnosti, kot so Vasari (obišči Vasari House Museum), Piero della Francesca, Francesco Redi in Francesco Petrarca. Za konec dodajmo, da lahko Arezzo odkrivate (skupaj z vodičem) tudi na lokacijah, kjer je domačin Roberto Benigni leta 1997 snemal odličen, tudi z oskarjem nagrajeni, film “La Vita e Bella« (Življenje je lepo).

8. Toskana: JESTI & PITI (vinorodni Chianti)

Toskanska kulinarika je znana po svoji preprostosti, izvrstnih sestavinah in okusnih tradicionalnih jedeh, ki izražajo bogato kulinarično dediščino te regije. Osnova tradicionalne kuhinje so kakovostne in sveže sestavine, ki jih prebivalci mojstrsko kombinirajo v preprostih in raznolikih, a že na prvi pogled zelo okusnih jedeh.

Toskana se ponaša tudi z odličnimi vini, v pridelavi kakovostnega toskanskega vina prednjači vinorodna dežela Chianti, ki si je za svoj zaščitni znak izbrala (črnega) petelina. Chianti ima odlične klimatske razmere za vzgojo vinske trte; nadmorska višina od 200 do 400 metrov omogoča dnevno temperaturno nihanje, ki pomaga grozdju (večina mora biti »sangiovese«), da ohrani odlično razmerje med sladkorjem in kislostjo.

Izletniško popotovanje po deželi chiantija, po vinskih poteh, si lahko omislite od gradu do gradu, od ene velikanske vinske kleti pa do druge, med najbolj znanimi v tistem okrožju so: Brolio, Meleto, Vertine. Poznavalci pravijo, da se vino chianti odlično ujame predvsem s preprostimi testeninami s paradižnikovo omako, dovršenemu raguju, rdečemu mesu ter srednje in dolgo zorjenim sirom.

Dobrohoten nasvet. Tu in tam se le ustavite v kakšni lepi restavraciji, s številnimi pogledi na oljčne nasade, vinograde ali ciprese. Krožnik domačih testenih »nikakor ne bo predrag«, še posebej, če se boste s kozarcem vina v roki »znali prepustiti sproščenemu, lagodnemu toskanskemu trenutku«.

In še dodatek (da ne boste rekli, da vami nismo povedali :-)); v izborih za najlepše vinske kleti na svetu se pogostokrat znajde futuristična Marchesi Antinori (slabih 30 km južno od Firenc). Vsekakor velja, da je Toskana dišeča in okusna, včasih tudi zelo kontrastna, lahko je zelo energično razgibana, pa tudi zaspano umirjena.

Smo končali z naštevanjem največjih, najbolj pomembnih turističnih poudarkov Toskane? Da. Pa čeprav bi lahko le zajeli sapo in našli še kakšne dodatne turistične sladkorčke.

Podajamo nekaj primerov, začenjamo: kraj Volterra (z rimskim gledališčem), Carrara (se ponaša s prekrasnim marmorjem), Castello del Boccale (čudovit grad na obali Liturgijskega morja), otok Elba (prav rad bi si ga ogledal, prav tako otoček Giglio :-)), Montalcino (slovi po svojem obzidju in vinu Brunello di Montalcino), Cortona (severno od Trasimenskega jezera), Lucignano (vasica eliptične oblike), Quercia delle Checche (fotogeničen, mogočen hrast), Via Cave (pohodne poti vklesane v skalo).

Nadaljujemo: Pitigliano (znano kot mali Jeruzalem, zaradi zgodovinske prisotnosti judovske skupnosti), Manciano (»Domačini veliko dajo na cvetje, kar daje vasici zares poseben čar«, zapiše Mateja Mazgan Senegačnik), La Verna (gorsko zatočišče svetega Frančiška Asiškega in eno glavnih romarskih središč v Toskani), šarmantna Cortona (trdnjava, imenovana Fortezza del Girifalco ali Fortezza Medicea), opatija San Galgano (Abbazia di San Galgano; ostanki gotske cerkve).

Zaključujemo: Triangolo verde Belvedere (velike umetniške inštalacije »na smetišču«), vasica Monteriggioni (znana po popolnoma ohranjenem mestnem obzidju), vasica Collodi (ki slovi po dolgem nosu – Ostržku), številni naravni parki vabijo (bi mogoče obiskali obmorskega – Parco Naturale della Maremma ali planinskega – Parco Regionale delle Alpi Apuane?!), Viale del Gombo (eden izmed najlepših drevoredov, dolg je več kot 4 kilometre!), vasica Vinci (in Museo Leonardiano di Vinci, nekoliko “zaspan” muzej slavnega genija, izumitelja).

Lahko pa bi tudi še kaj »počeli«, npr.: odšli na »lov za tartufi«, se vozili s skuterjem (ali električnim kolesom), odšli na kuharski tečaj, se sprehajali na peščeni morski obali, v prijetni družbi pričakali sončni zahod, se odšli kopat v kakšno termalno kopališče (v Toskani jih ne manjka, obiskovalci se načeloma hodimo fotografirat v »žveplene« kaskadne Terme di Saturnia), se izgubljali v številnih muzejih (zdi se, da imajo v vsakem nekoliko večjem toskanskem kraju »muzej mučenja«?!), poiskali najboljši sladoled, se mogoče udeležili tečaja slikanja ali pa bi, po poletu z balonom, mogoče le »testirali toskanska vina«?! Oh, koliko je različnih, odličnih možnosti! 🙂

Turistična skupnost Toskane o Toskani poudari: »Velika mesta umetnosti, prestižni muzeji in znameniti spomeniki, umetniki, ki s svojo iznajdljivostjo in ustvarjalnostjo navdušujejo svet. Tu je zgoščeno bistvo Toskane in njene edinstvene dediščine, tistih zakladov, ki jih ni mogoče prezreti, saj se njihova čudovitost razteza skozi stoletja: obogatila je preteklost, navdihuje sedanjost in osvetljuje prihodnost. Če sanjate o počitnicah, polnih lepote in kulture, boste tukaj našli barve, s katerimi jih boste lahko naslikali, in orodja, s katerimi jih boste lahko oblikovali«.

Kaj reči na samem koncu tega osnovnega turističnega vodiča po tem čudovitem delu Italije? Toskana je dežela, ki navdihuje. V Toskani najdeš božansko lepoto vsepovsod, levo in desno, zgoraj in spodaj, pod kamnom in na travniku, v sončnem pomežiku, veselem oblaku, v mestu in podeželju, v sliki in na ulici, v kozarcu vina, na vsakem koraku, vsak dan, vsak trenutek znova in znova. Toskana je več kot le kraj, to so sanje, potovanje skozi čas in prostor. Toskana je ljubezen, ki pušča globoke sledi v srcu. Toskana življenju daje svetlobo in mavrico, pa nasmeh ter upanje.

V Toskani se potepajte. Včasih tudi brezciljno. Verjemite, vsepovsod vas bo prevevala sproščenost, spokojnost. Kamorkoli boste prišli, boste uživali. Zadihali na polno. Se čudili. In to ne glede na to, ali se boste sprehajali po tlakovanih ulicah Firenc, ali pa boste v mehkobni Val d’Orcia iskali najboljši fotografski motiv.

Toskana je pravljična dežela, mogoče jo lepo definira beseda »uživancija«. V Toskani uživajte v razgledih, zgodovini in umetnosti, pokrajini, vinu in hrani. In, kar je mogoče najpomembnejše (na vsakem potovanju), sebi in svojim sopotnikom podarite kvaliteten čas. Ustvarite magične (skupne) trenutke. Zagotovo vam bo Toskana pri tem v veliko in nesebično pomoč. 🙂

Ps. Tekst: Peter Gavez, fotografije: Italijanska turistična skupnost (uradno, za promo foto: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism) in novinarji www.pag.si, ki priporočajo tudi klik na izčrpen, »nadaljevalni« članek Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja.

Sledi še drugi del fotogalerije, amaterski fotografski izdelki iz www.pag.si (se opravičujemo, nekatere fotografije so manjše kot običajno).