Sardinija, evropski Bahami

Lokalni prebivalci so prijazni in odprti, majhne vasice pa so kot okna v preteklost, kjer lahko doživiš resnično sardinsko gostoljubnost. Sardinija tako ponuja popoln oddih za ljubitelje narave, kulture, zgodovine in kulinarike. Verjemite, ob poležavanju na prekrasnih plažah, raznolikost Sardinije dodatno zagotavlja, da bo vsak obisk tega italijanskega otoka edinstven in poln nepozabnih trenutkov.

Sardinijo (v različnih jezikih: Sardinia, Sardegna, Sardigna/Sardinnia) sva Alenka in Peter, dokaj radovedna turistična popotnika, obiskala septembra 2024. In tudi midva, kot večina obiskovalcev tega velikega otoka (večjega od celotne Slovenije!), sva bila nad Sardinijo popolnoma očarana. In to kljub temu, da sva se po Sardiniji potepala v času ciklona Borisa, ki je nesramno in zelo grdo pustošil po velikem kosu Evrope.

Strašanskemu nalivu, neurju sva midva na Sardiniji tu in tam srečno ubežala le za las, uvodoma je vse spominjalo na najino še nekoliko daljšo pot »ob Jadranu na jug Italije«, to je opisano v nizu člankov z osnovnim naslovom: »Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja«.

Za pot (avtomobil in trajekt) ter za raziskovanje same Sardinije sva si rezervirala štirinajst dni časa. Najine vtise sva strnila v nekakšne »napol dnevniške zapise«, za lažjo predstavo uvodoma v tem osnovnem članku o Sardiniji navajava spletne povezave (in delovne naslove), ki razkrivajo oziroma prav lepo nakazujejo najine »smeri izletnikovanja« po tej izredno čislani otoški turistični destinaciji.

Tako si kmalu sledijo članki o najinem potepanju po Sardiniji:
1. Sardinija – evropski Bahami (uvodne besede o Sardiniji, nekaj njenih osnovnih podatkov in temeljnih otoških značilnosti, vrhunci najinega potovanja).
2. Sardinija: Genova in nočni trajekt, razvpita – bogataška – Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania in apartma.
3. Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, najin grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je – preprosto – božansko, neponovljivo.

4. Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta – brez kančka dvoma – prečudoviti mesteci.
5. Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju, murali so izredno pomemben del sardinske identitete.
6. Sardinija: Plaža Poetta in glavno mesto Cagliari, sipine neverjetnih dimenzij – Spiaggia di Piscinas, turisti obožujemo lokacijo Porto Flavia.

7. Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbatax-a kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, znamenita cesta Orientale Sarda se vije med oblaki.
8. Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada s trdnjave nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do presenetljivo prijetnega Livorna.
9. Sardinija: na poti domov se ustaviva v Palmanovi, dodani so še odstavki o nožih in pustu, pametnem urbanizmu ter ugotovitev, da je Sardinija – nedvomno – rajski otok.
10. In dodatno še prav posebna objava: NAJLEPŠE PLAŽE NA SARDINIJI.

Vrhunci najinega sardinskega potovanja: plaže, plaže in ponovno plaže (skorajda prav vse po vrsti so bile dobesedno fantastične, mogoče so še dodatno nekoliko izstopale tiste s peščenimi sipinami!); kraji in mesta: Castelsardo, Bosa, Alghero, Cagliari; turistične atrakcije oziroma zanimivosti: Magdalensko otočje, Area archeologica di Tharros (ostanki kopeli, templjev in grobišč, ki so jih zgradile številne starodavne kulture), zelo zanimiv zaliv Porto Flavia, zaščitena narava (plaže) Spiaggia di Piscinas (z zares visokimi – okrog 50 metrov – visokimi peščenimi sipinami), lokacija Nora (arheološki park, z ostanki feničanskega mesta, ki ga dopolnjuje »nebeški umetniški projekt« in bližnja plaža z najlepšim razgledom).

Zelo očarana sva bila tudi nad: Su Nuraxi di Barumini (muzejsko področje, ki najbolje odslikava znamenito t.i. »Nuraško civilizacijo« – od 23. stoletja pr. n. št. do rimske kolonizacije leta 238 pr. n. št.); roza pticami »plamenci« (pogovorno tudi flamengi; Alenka jih dobesedno obožuje); panoramsko vožnjo po cesti SS125 Orientale Sarda (ta cesta poteka vzdolž vzhodne obale otoka in velja za eno najlepših in najbolj slikovitih voženj v Sredozemlju); slikovitimi rdečimi skalami (Rocce Rosse, Arbatax) in vasico Posada, ki jo krasi čudovit razgledni stolp, »intimna vasica« Isola Rossa, S’Archittu (sedenje ob stolpu in opazovanje morskega plesa surferjev, deskarjev).

Zelo pohvalno: Čeprav nisem delal nekakšnega temeljitega turističnega raziskovanja, moram omeniti še dve stvari, ki sta mi bili na Sardiniji zares izredno, izredno všeč. Prva je njihov odnos do smeti. Vse pridno ločujejo, vsepovsod, prav vsepovsod so postavljeni štirje različni smetnjaki, v katere se vrže ustrezno odvečno vsebino. Primer: pozno popoldan, ko smo obiskovalci množično zapuščali plažo, nas je ob izhodu pričakal redar, ki nam je pomagal pri razvrščanju smeti v ustrezne smetnjake.

Pohvalen odnos do okolja se kaže tudi v njihovem urbanizmu (še posebej izven urbanih središč). Izredno všečno je videti, kako na Sardiniji skrbijo za svoj življenjski prostor. Zdi se, da tam ni prostora za nekakšno divjo zazidalno izživljanje, ki je mnogo prepogosto videno na hrvaški obali. Še več, na Sardiniji več ali manj vidiš le stavbe, ki so dobesedno zlite z naravo, okolico.

Pazijo, da so hiše, hoteli in plažni bari večinoma »skriti v naravnem zelenilu«, da ne odstopajo niti po višini niti po barvi. Tako stavbe ne kazijo slike, ki jo v prekrasni lepoti ljudem ponuja mati narava. Obiskovalec Sardinije ima vsekakor občutek, da se na njihovih turističnih območjih gradi zelo kontrolirano in pazljivo. Vsekakor lahko temu le iskreno zaploskamo.

Razočaranje: meni osebno le zaliv Orosei (angleško Gulf of Orosei, italijansko Golfo di Orosei), ki je med turisti izredno razvpit po svojih neštetih izletih z ladjicami in čolni. Sam sem bil npr., kljub lepi naravni znamenitosti »Cala Luna«, dokaj razočaran. Na širšo turistično lokacijo »zaliva Orosei« namreč vozi na »tisoče plovil«, posledično je tam izredna gneča. To se je poznalo že v najinem primeru, pa čeprav sva bila tam v turistični posezoni (in v času napovedanega relativno slabega vremena). Kakšna natrpanost mora biti tam šele julija ali avgusta, na višku italijanske turistične sezone!?! Svetujem vsaj resen premislek o obisku. 🙁

Nekoliko negativno sem bil presenečen tudi nad relativno majhnim številom kolesarjev na Sardiniji. Med vsakodnevnimi vožnjami po lokalnih cestah sva le tu in tam videla nekaj (cestnih) kolesarjev?!? Dopuščam pa možnost, da so se mogoče (gorski) kolesarji podili po kakšnih zahtevnejših, težavnejših progah?! Načeloma pa moram nezahtevne, amaterske kolesarje opozoriti, da »enostavnih turističnih kolesarskih tur« na Sardiniji skorajda zagotovo ni. Verjetno predvsem zaradi tega, ker klasičnih, lepih kolesarskih poti zaenkrat na otoku še ne poznajo. Če se motim, pa naj me kolesarski poznavalci opozorijo, bom popravil napisane navedbe.

Nadnaslov »Okrog Sardinije v štirinajstih dnevih« pomenljivo razkriva, da je bila nama v osnovnem fokusu predvsem »obalna Sardinija«, le tu in tam sva ciljno naredila kakšen manjši skok v samo srčiko notranjosti otoka. Sardinske obale sva se držala z razlogom. Zaradi preštevilnih spletnih člankov in objav na instagramu pa tudi tik-toku sva namreč vedela, da Sardinija slovi predvsem po svojih ekstremno lepih plažah. No, nama je relativno slabo vreme onemogočalo »redno in – predvsem daljše – poležavanje na plažah«, sva pa zato, večinoma oblačno in dokaj vetrovno vreme, pridoma izkoristila za številne izlete (ki jih ob mnogo večji, poletni vročini zagotovo ne bi bilo toliko).

Vožnja z avtomobilom po Sardiniji je dokaj enostavna, je pa tudi dokaj naporna. Treba se je namreč zavedati, da je Sardinija zelo hribovita in zelo velika (za otok). Dokaj ozke, čeprav lepo urejene, zavite lokalne ceste redno vodijo čez hribe, kilometri se premagujejo izredno počasi. Primer: iz kraja Castelsadro, kjer sva imela prvo prenočišče, sva do kraja Palau, od koder vozi trajekt na Magdalensko otočje, potrebovala dobro uro in pol vožnje. Prevaliti pa sva morala le okrog 85-kilometrsko razdaljo!?!

Skratka, če se boste z avtomobilom gibali po lokalnih cestah, upoštevajte, da boste naredili le približno kilometer na minuto. In to ob dejstvu, da na cesti ne bo pretiranih prometnih zamaškov (te vsekakor ob skorajda vsaki dnevni in nočni uri pričakujte na širšem območju mesta Cagliari).

Parkiranje na Sardiniji zna biti komplicirano zaradi turistične gneče. V sezoni se verjetno splača biti hitro na plačljivih plažah, izven sezone se parking dobi skorajda brez težav (razen v glavnem mestu Sardinije ?). Večinoma sva midva uporabljala zelo uporabno aplikacijo »easy parking«.

Pozor: na mnogih parkiriščih uporabljajo druge aplikacije, ali pa morate avtomatu plačati z gotovino/kartico. Mimogrede, enkrat sva dobila kazen, pa čeprav sva uporabila ustrezno aplikacijo. Iz izkušenj povem, da kreganje z uslužbencem, ki ni »ustrezno preveril statusa najinega parkiranja«, ni prav nič zabavno.

Še to; avtoceste na Sardiniji se (zaenkrat) ne plačujejo, kar je super. Bencin je v primerjavi s Slovenijo (ali celinsko Italijo) le nekoliko dražji (ob pomembnem pogoju, da bencin točite sami!). Mimogrede, v 14-dneh dopustniškega potovanja sva prevalila skorajda 3.800 kilometrov (izhodišče je bilo v Mariboru; za eno smer vožnje do trajekta iz Slovenije računajte okrog 7 ali 8 ur vožnje).

Za trajekt, tja in nazaj, sva plačala nekaj čez 500 evrov, v to je bila vključena »nočna spalna kabina za dva« (brez spanja v kajuti trajekta bi bila cena okrog 250 evrov). Ne pozabite pa, da lahko na Sardinijo tudi letite s kakšnim letalskim »nizko cenovnikom«.

Cene v trgovinah z živili znajo biti na Sardiniji – vsaj ob dokaj preudarnem nakupovanju – mnogo cenejše kot v naši ljubi Sloveniji, zagotovo pa so sardinske trgovinske cene mnogo bolj ugodne kot npr. v hrvaški Dalmaciji (če me spomin ne vara, je le meso – in posledično suhomesni izdelki – na Sardiniji dražje).

Apartmajske, kamp in hotelske cene so zelo raznolike, vzamete pač tisto, kar vam dovoljuje vaša denarnica. Midva sva bila pridna, na bookingu sva marljivo poiskala dokaj ugodne prenočitvene zmogljivosti, glede na kombinacijo cene in kakovosti bivanja sva bila zelo zadovoljna, skorajda zagotovo bi več plačala na Hrvaškem.

Tudi tokrat sva – kakor to počneva večinoma – potovala v lastni režiji (ne s kakšno turistično agencijo, pa čeprav ne vidim v tem prav nič slabega!), zato sva tudi sama skrbela za najino prehrano. Ob vsakodnevnih številnih izletih, ki sva jih opravila, preprosto nisva imela dovolj časa (in energije), da raziščeva sardinsko kulinariko.

Glede na to, da sva se cel dan potepala, ob večerih več ali manj nisva imela dovolj energije, da bi počakala, da restavracije vendarle končno odprejo svoja vrata (lačni gosti so v gostilne večinoma začeli kapljati šele po 20-uri zvečer?!). Iz takšnih zagat naju je reševala Alenka, ki je odlična mojstrica hitre kuhe (tudi italijanskih specialitet). 🙂

Preden zaključim uvodni članek o Sardiniji ter se v naslednjih prispevkih lotim najinega štirinajstdnevnega potepanja, bom navedel le še nekaj osnovnih informacij o drugem največjem otoku v Sredozemskem morju. Sardinija je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Sardinija je nekoliko večja od Slovenije (Slovenija ima več kot 20 tisoč kvadratnih kilometrov, Sardinija jih ima štiri več). Ima pa Slovenija več prebivalcev – okrog 2,2 milijona, na Sardiniji pa živi okrog 1,6 milijona prebivalcev.

Sardinija ima edinstvene geografske značilnosti, ki jo ločujejo od drugih sredozemskih otokov, njena raznolikost je zelo privlačna predvsem za ljubitelje narave. Gorovje Gennargentu je najvišje in najpomembnejše gorovje na otoku, ki se nahaja v osrednjem delu Sardinije. Vrh Punta La Marmora je najvišji vrh na otoku, visok 1.834 metrov. Čeprav Sardinija nima zelo visokih gora, so njena hribovja razmeroma strma in ne preveč dostopna, kar ustvarja dramatično pokrajino.

Otok Sardinija ima številne planote, najpomembnejša je planota Giara di Gesturi. Znana je po svoji edinstveni flori in favni ter divjih konjih. Campidano je največja ravnina na otoku in se nahaja na jugozahodnem delu med mestoma Oristano in Cagliari. To je ena redkih ravninskih regij, ki je primerna za kmetijstvo.

Sardinija ima izredno velikansko obalno črto, dolgo približno 1.850 kilometrov, na njej se bohoti na stotine prečudovitih plaž. Na obali Sardinije najdemo osupljive pečine, plaže in zalive. Severni del otoka, zlasti Costa Smeralda, je znan po ekskluzivnih resortih in luksuznih marinah, medtem ko je vzhodna obala bolj divja in manj obljudena. Arhipelag La Maddalena severno od otoka Sardinija sestavljajo številni majhni otoki z rajskimi plažami in kristalno čistim morjem.

Sardinija je bogata tudi s kraškimi jamami, med katerimi je najbolj znana Grotte di Nettuno (Neptunova jama). Kanjon Gola di Gorropu velja za enega najglobljih kanjonov v Evropi in je priljubljen za pohodništvo. Sardinija nima zelo velikih rek, najdaljši sta reki Tirso in Flumendosa. Otok Sardinija ma tudi nekaj umetnih jezer, kot sta Lago Omodeo in Lago del Coghinas, ki so ustvarjena zaradi hidroenergetskih projektov.

Sardinijo prekriva sredozemsko rastje, značilno za tople suhe kraje, z veliko gozdovi hrasta »plutovca« (polno izdelkov iz plute!), makijo, borovci in oljkami. Naravna vegetacija je zaradi sredozemskega podnebja izjemno prilagojena sušnim razmeram. Naravne parke, kot sta npr. Narodni park Asinara in Narodni park Arcipelago della Maddalena, ščitijo redke in avtohtone vrste ter nudijo zavetje mnogim vrstam živali.

Sardinija ima značilno sredozemsko podnebje, z vročimi, suhimi poletji in blagimi, vlažnimi zimami. V osrednjem visokogorju so zime hladnejše, s snežnimi padavinami, zlasti v gorovju Gennargentu. Poznavalci turističnih razmer trdijo, da je Sardinijo najbolje obiskati junija ali septembra, saj zna biti v glavni sredini leta »preklemano vroče, pa tudi turistov iz različnih držav je takrat ogromno« (kar pa – po drugi strani – ni slabo za lenobno poležavanje na plažah ali pa navezovanje stikov :-)).

Sardinija je geografsko izredno raznolika, kar jo naredi privlačno destinacijo za različne dejavnosti v naravi – od raziskovanja jam in kanjonov, do počitka na peščenih plažah ter pohodništva po goratih poteh. Ko dodamo še, da nam bo Sardinija zagotovo postregla tudi z zanimivimi kraji in mesti, pa gostoljubnimi domačini, lahko že uvodoma ugotovimo, da je Sardinija – preprosto rečeno – pravi turistični raj, ekoturizem in trajnostni turizem sta tam pomembna pojma.

Tisti, ki vas zanima več osnovnih podatkov o Sardiniji, kliknite na vsesplošno poznavalsko wikipedijo, sam pa predlagam, da se nama »s klikom« pridružite na najinem krožnem potovanju po Sardiniji. Več ali manj sva obiskala prav vse te znamenitosti, ki jih radovednim ponuja tudi lep, daljši youtube video z naslovom: Uncover Sardinia | The Most Amazing Places to Visit in Sardinia Italy. 🙂

Ps. Fotografije: Alenka Galun, Peter Gavez in uvodoma Italijanska turistična skupnost (oziroma uradno, za promocijske fotografije: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism). Tekst: Peter Gavez.