Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, 1. del

Nekega strašnega in dolgoročnega načrtovanja poti – vsaj z moje strani – ni bilo. Ker se je praznoval Alenkin osebni praznik, sem več ali manj popustil njenim željam (le tu in tam sem zagrozil, da bom zapustil projekt, če ne bo – kot po tekočem traku – nehala dodajati, nizati turističnih mest, krajev in turističnih znamenitosti oziroma »sladkorčkov« kot jih imenujemo na www.pag.si). Mimogrede, sam nerad le »zdrvim« skozi pokrajine in se potem važim ali tolažim, da sem vse »dodobra pogledal«.

Pošteno moram priznati, da je Alenka vsaj nekoliko upoštevala moje pomisleke. Časovni okvir je bil sprva okrog 10 dni, na koncu sva v Italiji prespala 11-krat, intenzivno je bilo celotnih 12 dni. Ker sva italijanski severni teritorij ob Jadranu, ki – pavšalno rečeno – sega od Trsta do Benetk, nekajkrat obiskala že v prejšnjih letih (in desetletjih), je padla odločitev, da najino avanturo »ob Jadranu na jug Italije« začneva nekje ob »geografskem vzporedniku v višini Bologne«.

Za prenočišča sva, kakor ponavadi, izbirala med solidnimi, pa vendar cenovno ugodnimi, apartmaji in hoteli, – kakor ponavadi – sva se naslonila na spletno platformo www.booking.com. Prenočišča sva – razen zadnjega dne – rezervirala vnaprej, ker sva se – zaradi morebitne hude utrujenosti in pomanjkanja časa – bala iskanj prenočišč v zadnjem hipu, za naslednji ali isti dan. Cenovno se nama je izšlo zelo (dokaj?) ugodno, v povprečju naju je italijanska prenočitev 2023 stala točno 53 evrov (in nemalokrat je bil v to ceno vključen tudi zelo soliden zajtrk).

Uvodoma naj izdam, da sva imela nasploh dokaj srečno roko (bova pa sicer o teh najinih prenočiščih ter o »značilnostih prehranjevanja« napisala prav poseben članek). Največje sreče sva bila deležna že prvi dan. Ker so bila vsa ustrezna prenočišča v Bologni dokaj draga ali zasedena, sva se odločila, da lahko »booking iskanje« razširiva. Na koncu sva se odločila za kraj Porto Garibaldi, večji bližnji kraj je Comacchio, ob sami jadranski obali (kar je bilo meni, ki dobesedno obožujem morje, še posebej všeč).

Najino odločitev je očitno – z oljčno vejico – požegnal sam bog ali pa se je naju usmililo celotno vesolje, saj sva že drugi dan Italije, ob gledanju italijanskih informativnih oddaj izvedela, da je v strašni nevihti, ob vesoljnem potopu, umrlo vsaj 15 ljudi, na varno pa so preselili kakšnih 50 tisoč ljudi. In zakaj sva midva imela več sreče kot pameti? TV-posnetki so prikazovali tudi Bologno, avtomobili tam so dobesedno pluli med ulicami (pa kaj bi vam govoril Slovenci, saj veste kako je to, avgusta 2023 smo sami doživeli strašne poplave).

Preden se lotim časovno sistematičnega preleta najinega italijanskega popotovanja, naj le še povem, da je najin fokus med pohajkovanjem po turistični destinaciji večinoma takšen: lenobno radoveden sprehod po (turističnem, starinskem) centru izbranega mesta ali kraja; z največjim veseljem se sprehodiva po številnih muzejih in galerijah, tudi slavnih trdnjavah in cerkvah, tu in tam – seveda – tudi parkih. Če nekje slučajno »ujameva« kakšnega domačina, ki nama po svoje »razloži dinamiko in vizijo turističnega kraja«, pa še toliko bolje.

Vmes veselo narediva na desetine ali stotine fotografij (in to kar na gsm telefona, ker pač nisva profesionalna fotografa). Če se pokaže priložnost, se s kakšnim (električnim) kolesom odpraviva na kakšen nekaj urni izlet. In tukaj se najin (turistični) šport tudi nekako konča (pa čeprav Alenka, planinska vodička, nemalokrat ob tem jezno cepeta). Skratka, oprostite, toda športa (razen hoje in morebitnih posledičnih žuljev, na dan se v takšnem ritmu v povprečju prehodi vsaj 10 kilometrov) v tem prispevku, ne boste (kaj dosti) deležni.

Opisi bodo dokaj kratki (osnova bodo kratki zapisi iz mojega instagrama, tam si lahko dodatno pogledate tudi nekaj zanimivih informativnih filmčkov). Bom pa verjetno posebej naredil dodatek z nekakšnim izborom v stilu »TOP 10 Italija 2023«, kjer bodo najbolj odlični turistični poudarki dobili svoj poseben predal.

Prvi dan: Maribor, Padova, Ferrara, Commachio, Porto Garibaldi.

Iz Maribora sva štartala skorajda »sredi noči«, tako da sva se v jutranjih urah že sprehajala po Padovi, kjer sva imela le en cilj. S sabo sva nosila prijazno vabilo njihove krovne turistične skupnosti, da lahko, ker sva turistična novinarja, brezplačno obiščeva slavno kapelo Scrovegni (Cappela della Scrovegni, glej www.cappelladegliscrovegni.it ali https://sl.wikipedia.org/wiki/Kapela_Scrovegni).

Kapela vsebuje cikel Giottovih fresk, dokončanih okoli leta 1305 in velja za pomembno mojstrovino zahodne umetnosti. No, midva sva se za ogled te mojstrovine obrisala pred nosom, ker so naju na vhodu, kljub gratis vstopnicama, prijazno odslovili, ker nisva imela rezervacije prav za ta dan. Vstop obiskovalcev v kapelico je namreč številčno (dnevno) omejen. Če nisi predsednik republike ali pomemben škof, te v kapelico – baje – ne spustijo »niti pod razno«. So pa nama zelo vljudno ponudili možnost, da jih obiščeva čez kakšne dobre tri tedne, ko se jim sprosti prvi prosti termin za vstop. ?

Dolgih nosov in nič kaj dobre volje sva se odpravila naprej, do mesteca Ferrara. Ferrara je občina v deželi Emiliji – Romanji v severni Italiji in – seveda – tudi glavno mesto pokrajine Ferrara 50 km severovzhodno od Bologne ob kanalu Volano, ki je krak glavnega toka reke Pad (5 km severno od mesta). Ferrara ima široke ulice in številne palače iz 14. in 15. stoletja, ko je mestu vladala rodbina Este. Zaradi svoje lepote in kulturne pomembnosti je Unesco mesto uvrstil na seznam svetovne dediščine. Tako nas uvodoma poduči wikipedija.

Sam težko dodam kaj pametnega, ker sva se v napol dežju le na brzino sprehodila skozi center. Zaradi bližajoče ujme so bile kulturno-zgodovinske ustanove družno zaprte. Med njimi tudi veličasten Estejev grad (Castello Estense) iz rdečkaste opeke, ki stoji v samem središču mesta in je prava ikona mesta Ferrare. Estejev grad ali grad svetega Mihaela (castello di San Michele) je srednjeveški grad, ki je zgrajen leta 1385, obkrožen z jarkom s štirimi velikimi vogalnimi stolpi. Veselil sem se ogleda te markantne stavbe, sedaj pa ne morem po muzejskih grajskih sobanah. Grrrrrr!

Reka Pad se konča z delto, ki štrli v Jadransko morje blizu Benetk. Namaka površino 74.000 kvadratnih kilometrov. Pad je najdaljša reka v Italiji, skorajda 700 km ima v dolžino; na najširši točki je njegova širina 503 metrov. No, midva sva Pad in njegove pritoke, če se ne motim, prečila tik preden se je v Italiji zgodil vesoljni potop. Odličen termin sva si izbrala za potovanje, kajne? Ampak v avtu – brezskrbna in »dopustniška« (lahko bi napisal tudi nekoliko bolj grobo, kajne? :-)) – nisva imela občutka, da narava že pleše svoj divji ples.

Tudi ko sva v krajinskem parku (https://www.parcodeltapo.org/) uslužbence javnega zavoda spraševala, če po izlivnem porečju reke Pad vozijo turistične ladjice, so le nejeverno odkimavali z glavo. Govorili niso kaj dosti, verjetno so bili v šoku, ko so slišali, da bi se midva med (bližajočo) naravno katastrofo (ki je – poudarjam – sama še vedno nisva zaznala!?!) še uživaško popeljala po močvirnih rokavih reke Pad oz, reke Po, kot jo imenujejo Italijani.

Ker ladjica ni obratovala (»mast, so mehkužni ti Italijani«, sem neumno komentiral) nama ni preostala drugega, kot da rečne okljuke in ostale rečne znamenitosti raziščeva kar sama. To nama je uspelo, toda le zares na kratko, ker je dež »že kar pošteno škropil«. Ko sva se ustavila še v kraju Commachio, ki je bil v »najinem potovalnem načrtu« – zaradi prekrasnega »mostovja« – podčrtan z debelo rdečo črto, nama je – takrat že zelo okrepljen – orkanski veter dal vedeti, da bi bilo namesto turističnega pohajkovanja mogoče pametneje poiskati kakšno varno zavetišče.

Z močnim zapletom iskanja točne lokacije (zahvala za pomoč gre naključnemu nepremičninskemu agentu – našla sva ga v njegovi pisarni -, ki je z detektivskim pristopom ob bičanju močnega dežja le našel ključ, ki je počival pod vhodnim predpražnikom pred neoznačenim blokovskim vhodom v sosednji ulici – lastnici solidnega apartmaja sva samo zaradi tega dala dokaj nizko oceno bivanja -) sva se pozno popoldan le znašla v najinem apartmaju (kraj Porto Garibaldi).

Zvečer sem, v želji, da naslednji dan vendarle nadaljujeva z najino italijansko avanturo, prosil vsemogočno vesolje, da naj se moj parkirani avto ne spremeni v plehnati, neuporaben čoln. Vrhunec strašnega viharja, vodnega naliva, ki je najbolj prizadel območje italijanske dežele Emilija-Romanja (v italijanskem izvirniku Emilia-Romagna) je bil ponoči. Kljub neumornem bučanju vetra in treskanju debelih dežnih kapelj ob streho in v močno zatesnjena okna sem – utrujen – sladko zaspal.

Drugi dan: Porto Garibaldi, Ravena, San Marino, Rimini.

Zbudila sva se dobre volje, zunaj je bilo nekoliko oblačno, vendar »dokaj svetlo«, tudi deževnega naliva ni bilo več. Pihalo je še zmeraj, toda orkanski veter je izginil. Super. Avto je bil tam, živ in zdrav. Čakajoč na nove izzive. In ob njem umazano Jadransko morje. Rjave pene so se jezno – kot vroč nescafe v skodelici – visoko metale v zrak. Če bi imel čas, bi si prinesel ležalnik in to igro narave opazoval ure in ure. Mislim, da mi ne bi bilo dolgčas.

Toda morala sva naprej. Najprej do Ravene, na ogled slavnih mozaikov. Ko sva prišla do prve cerkve, sva zagledala napis, ki se je glasil nekako takole: »Zaradi poplav so vse kulturne ustanove danes zaprte«. Verjemite, v mestu slavnega Danteja Alighierija ob tej informaciji nisem pokazal nobenega božanskega nasmeha.

Ko sva se vozila proti mini državici San Marino, sva – po sili razmer – cikcakala zaradi nekaterih poplavljenih poti. Tu in tam je bila ob cesti kakšna »hiša do kolen v vodi«. Nad nama so brneli helikopterji, gasilci so mimo naju drveli s prižganimi sirenami. Šele takrat sva ugotovila, da je verjetno zelo hudo, da se je narava močno znesla nad ljudmi. Jezo zaradi zaklenjenih vrat cerkva v Ravenni je zamenjal strah. Je vse v redu, je bilo kaj mrtvih, kakšne slike nam bodo podale večerne tv-novice?! Vsaj midva sva imela srečo, pot do San Marina se je kmalu nadaljevala brez težav na (in ob) cesti.

Republika San Marino (italijansko: Serenissima Repubblica di San Marino), je celinska država v južni Evropi in ena od najmanjših držav na svetu (61 kvadratnih kilometrov, 27.000 prebivalcev), ki jo popolnoma obkroža Italija. Je tudi ena najstarejših držav na svetu, nastala je tretjega septembra leta 301. Neuradno naj bi bil krivec za nastanek San Marina dotični kamnosek Marino (tja je – trdijo predvsem Hrvati – prišel s hrvaškega otoka Raba), ki naj bi se umaknil v italijanske strme skale, da bi tam ustanovil krščansko skupnost (gostilničar v San Marinu poda svojo verzijo: Marino je sem ubežal pred nesojeno italijansko ženo)?!

Je pa sicer samo mestece San Marino, oziroma obisk njegovega starega dela, nora turistična izkušnja. Celo staro mesto San Marino (z novimi dozidki, stanovanjskimi bloki) je namreč narejeno na dokaj visokih, zelo špičastih vrhovih. Na ključnih obrambnih točkah so bili sezidani nekakšni mini gradovi, obrambne utrdbe.

Ni čudno, da San Marina v stoletjih ni nihče osvojil, nemogoče se je z orožjem zaganjat v te navpične strmine. In ko se sedaj sprehajaš po teh ulicah, se ti ob pogledu v dolino – na preostanek države San Marino – lahko kaj hitro zvrti od višine (še posebej meni :-)).

Ravne površine v starem mestnem delu San Marina ni niti za pošteno nogometno igrišče. Tudi v dežju, takšna je najina izkušnja, mestece San Marino nonstop napadajo brezkončni avtobusi hrupnih turistov. Noro. Smeji se predvsem lokalnim trgovcem, ker ob nižjih davščinah prodajajo dobesedno vse, od številne kitajske krame, poceni bencina, pa do najbolj prestižnih izdelkov vrhunsko dragih modnih hiš. Vsekakor izlet, ki ga ne bom pozabil. In to kljub temu, da omembe vrednih muzejev v San Marinu ni. Ali pa jih vsaj midva nisva našla. 🙂

Že dokaj zgodaj popoldan, sva se znašla v Riminiju. Avto sva pustila kar pri hotelu Zenith (solidno, brez presežkov, poceni), kjer sva rezervirala naslednjo prenočitev, ter se odpravila v center mesta.

Rimini je italijansko obmorsko mesto in glavno mesto pokrajine Rimini v italijanski deželi Emilija – Romanja. Leži v vzhodni Italiji, v neposredni bližini Jadranskega morja. Z okoli 140.000 prebivalci je 28. največje mesto v Italiji. Glavni dejavnosti sta ribištvo in turizem. Tako uvodoma zapiše wikipedija.

Sam dodajam, da je bilo samo mesto Rimini v turistični predsezoni dokaj dolgočasno. Meni osebno je bilo največ všeč ogromno panoramsko kolo (zaradi posledic neurja ni delovalo), ki se je umestilo v pristanišče, tam med stotinami ribiških ladij. Je pa res, da ga poleti – baje – z največjim veseljem obišče na stotisoče turistov. Ti se podnevi drenjajo pod pisanimi senčniki na desetine kilometrov dolgih peščenih plažah (mivka!) ter komaj čakajo na dokaj pozne večerne ure, ko lačni zasedejo številne gostilne in žejni hrupne žurerske bare.

Ps. Alenka ima prav na ta dan rojstni dan. Ker se je pohajkovanje po Riminiju zavleklo že skorajda v noč, »mimogrede, naključno« pa ne najdeva ustreznega lokala za nazdravit (ogromno lokalov je zaprtih, sanirajo škodo po neurju) mini praznovanje prestaviva na boljšo in lepšo priložnost v bližnji prihodnosti.

Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, v šestih člankih (klik na link, prosim, povej naprej):
1. Maribor, Padova, Ferrara, Commachio, Porto Garibaldi, Ravena, San Marino, Rimini
2. Urbino, Gubbio, Perugia, Assisi, Loreto, app v Potenza Picena
3. Ascoli Piceno, Terrmoli, Margherita di Savoia, Monte S. Angelo, NP Gargano, Vieste
4. Trani, Castel del Monte, Polignano a Mare, Bari, Alberobello, Locorotondo, Martina Franca, Ostuni
5. Brindisi, Otranto, Marina Serra, app v kraju Salento, Torre Sant’Andrea in Grotta della Poesia, Lecce, Taranto, app v Gioia del Colle
6. Matera, Lido Di Classe, Ravena, Maribor.

Ps. Tekst Peter Gavez, za www.pag.si fotografije Peter Gavez in Alenka Galun; za video klik na https://www.instagram.com/petergavez/.