Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, 3. del

Peti dan: App v Potenza Picena, Ascoli Piceno, Terrmoli, Margherita di Savoia

Prenočišče B&B La Cipolla d’Oro v Potenza Picena je blizu marijanskega svetišča v Loretu in pa tudi jadranskega morja. Verjetno sem zato spal sladko, mogoče celo blaženo?! 🙂 Ko sva se naslednji dan zbudila v dež (orkanska nevihta je ljudem kazala še zadnje atome svoje preostale moči), nisem imel dobrega občutka. Tudi vožnja v dežju ni obljubljala lepega dne. Slutnja se je uresničila kaj kmalu, ko sva prispela v Ascoli Piceno (meni se je hipoma zdel stisnjen v neko ozko dolino, lahko pa, da se motim).

Ascoli Piceno je mesto in občina v italijanski deželi Marke, Italija. Ascoli Piceno je prestolnica istoimenske pokrajine, po podatkih iz leta 2020 pa v njem živi 46.846 prebivalcev, širše mestno območje naseljuje 93 tisoč ljudi. »Midva sva ga obiskala, ker sva na spletu zasledila, da ima fotogenične trge«, je svojo (morebitno napačno) odločitev utemeljevala Alenka.

Ascoli Piceno nama ni bil všeč. Obisk tega kraja je bila napaka (verjetno bi morala o kraju že doma zbrati več relevantnih podatkov?!). Sam stari del mesta je v času najinega obiska zgledal kot veliko delovišče. Številni mogočni delovni stroji so pokvarili vizuro skorajda vsakega trga. Mogoče bi bil Ascoli Piceno lepši v sončnem vremenu? Pojma nimam, lahko le rečem, da osebno ne priporočam obiska. Wikipedija se z menoj verjetno ne bi strinjala, klik na povezavo https://it.wikipedia.org/wiki/Ascoli_Piceno-.

Mesto mi bo ostalo – vsaj nekaj časa – v spominu zaradi značilnih polnjenih ocvrtih oliv, ki jih ponujajo vsepovsod ter po stolpih, baje jih je vsaj delno ohranjenih še okrog 50 (v zlatem obdobju mesteca Ascoli Piceno jih je bilo postavljenih okrog 200). Nič gremo dalje, stran od dežja, zato še naprej bežimo proti jugu italijanskega škornja.

Do obmorskega Termolija, naslednje začrtane destinacije, sva v sproščenem, oblačnem vzdušju prevozila 200 kilometrov. Premalo, da bi ubežala deževnim oblakom. Mimogrede, nagradno vprašanje: Se sploh spomnimo kakšnega italijanskega filma, v katerem bi deževalo več kot pol ure?! 🙂 Sva pa vmes vendarle izkoristila dobro uro lepega vremena ter si v naravnem parku privoščila okrepčilen piknik s pogledom na Mezzavalle Beach.

Termoli je občina na južni jadranski obali v Italiji, v pokrajini Campobasso, regija Molise. Terrmoli ima približno 32.000 prebivalcev, saj se je kraj po drugi svetovni vojni, ko je bila tukaj zelo srdita bitka med Nemci in zavezniki, hitro razširil. Danes je Termoli slikovito lokalno letovišče, znano po svojih plažah in starih utrdbah. Grad Termoli je najpomembnejša zgradba v kraju Termoli, zgradil ga je grof Robert I. Loritello v času normanske nadvlade (11. stoletje). Sicer je grad del širšega utrdbenega sistema, vključno z mogočnim obzidjem, ki je obdajalo celotno (staro) mesto.

Sprehod med starimi uličicami, ki se skrivajo za visokim obzidjem (mogoče 20 ali 30 metrov nad morjem), očara. Številne hiše so bile po potresu v petnajstem stoletju lepo obnovljene in pobarvane v različnih, simpatičnih pastelnih barvah (tradicija pastelnih hiš se je ohranila pa vse do danes). Obiskovalec Termolija še posebej uživa ob pogledu na morje, peščene plaže, ribiško hiško, ki romantično plava nad morjem (splet razloži: to so t.i. trabucchi, lesene konstrukcije za ribolov brez uporabe čolnov).

Splet dokazuje, da je v sončnem vremenu v Termoliju prav lepo. Toda naju, vsaj zaenkrat, pa čeprav smo v zadnji tretjini maja, še zmeraj zaliva, na srečo dokaj rahel, dež. Ne preostane nama drugega, kot da se odpraviva do naslednjega prenočišča, v kraju Margherita di Savoia. Apartma, ki se je ob prihodu izkazal za čudovito opremljeno ozko hišo v treh nadstropjih, je postal najin dom v naslednjih treh dneh.

Ob-jadranski kraj Margherita di Savoia je novo ime, leta 1879, dobil po italijanski kraljici Margeriti Savojski (Margherita Maria Teresa Giovanna, 20. november 1851 – 4. januar 1926, je bila italijanska kraljica, poročena z Umbertom I.). Kraj Margherita di Savoia, ki se je pred spremembo imena imenoval Saline di Barletta, se nahaja ob ustju reke Ofanto, nekoč je bilo to območje znano predvsem po istoimenskih slanih močvirjih in velikanskih solinah, enih največjih v Evropi.

Po melioraciji in ureditvi slanih jezerc, se je tam – baje – proizvodnja soli zmanjšana na minimum (še zmeraj pa je na ogled muzej soli), nastal pa je velik državni naravni rezervat, mokrišče mednarodne vrednosti, ki jo naseljujejo številne ptice, še posebej izrazite pa so velike jate prečudovitih plamencev (pogovorno jim pravimo flamingi).

Čeprav svetovni splet kaže desetine fotografij Margherite di Savoia z značilnimi senčniki na dolgih peščenih plažah, kraj – verjemite – »v tistem delu Italije ni prav zelo čislan turistični center«. Je pa bil nama kraj Margherita di Savoia odlično izhodišče za nekajdnevno neumorno izletniško potepanje po bližnjih, pa tudi nekoliko bolj oddaljenih, turističnih mestecih in znamenitostih.

Še nekoliko bolj osebna opomba: meni osebno ni ravno super, ko se prenočuje vsak dan drugod (iskanje apartmajsko/hotelske lokacije – hvala bogu za spletne zemljevide -, pa premetavanje najnujnejše prtljage, spoznavanje okolice – poudarek na varnosti – itd). 🙂 Zaspala sva optimistična, da se končno zbudiva v lepo jutro. In glej ga zlomka, zjutraj je na (najin) svet zares posijalo dokaj močno sonce. Aleluja! ??

Šesti dan: Monte S. Angelo, Narodni park Gargano, Vieste, nazaj v Margherita di Savoia.

Monte S. Angelo je mestece in občina v Apuliji v južni Italiji, v pokrajini Foggia, na južnih pobočjih gore Gargano. Je član združenja I Borghi piu belli d’Italia (“Najlepše vasi Italije”). Upravičeno. Mesto je »odštekano, vso je v beli barvi, visoko v planini, v daljavi se vidi morje. Čeprav lahko v Monte S. Angelo pogledamo obnovljen manjši grad, je – s turističnega vidika – dokaj nepomemben. Celotno življenje se vrti okrog svetišča svetega Mihaela nadangela, ki ga je v 13. stoletju zgradil Karel I. Anžujski.

Odbor za svetovno dediščino je leta 2011 svetišče San Michele Arcangelo v Monte Sant’Angelu dodal na Unescov seznam svetovne dediščine. Svetišče je ena od sedmih skupin zgodovinskih stavb, vključenih v območje svetovne dediščine “Longobardi v Italiji. Mesta moči (568-774 n. št.)”. Cerkev je dobesedno v živih skalah, globoko v drugi kleti. Ker sva bila tam ravno v nedeljo, med mašo, je bila kar gneča. Od vzhičenosti, verskega zanosa, so jokale ženske, pa tu in tam je še kakšen moški spustil solzo. Cerkev je res čudovita, še poslikave ima prekrasne.

Po ulicah so romarji, v številnih pekarnah, množično iskali značilen, okrogel in nagrajen kruh. Ker sem tudi sam oboževalec testa, sem ga seveda kupil en manjši kolač. Sem pa ugotovil, da Italijani pojma nimajo, še moj domači avtomat za kruh speče boljšega?! 🙂

Ker sva imela v roki velik kos kruha, sva se odločila za piknik v gozdovih narodnega parka Gargano. Alenka je na daljšem sprehodu po urejenih potkah visokoraslih dreves, ob ribniku, spoznavanju z gozdnimi živalmi, neznansko uživala, mene pa je razganjalo od dolgčasa, spet sem si želel na sonce in – seveda – na morje.

Vieste je mesto, občina in nekdanja katoliška škofija v pokrajini Foggia, v regiji Apulija na jugovzhodu Italije. Uvodoma naj povem, da je Viste pravi turistični sladkorček, kraj mi je ostal v prelepem spominu. Vieste zaznamuje skoraj 27 metrov visoka skala tik ob eni izmed plaž. Ta ogromna skala čofota v morju, kamnita gmota se imenuje Pizzomunno, po ljudskem pripovedovanju se je znašla v nekakšnem čudnem ljubezenskem trikotniku, ki ga dopolnjujeta še ribič in morska sirena.

V srednjem veku so pristanišče pogosto napadali pirati, Saraceni in drugi sovražniki Neapeljskega kraljestva. Leta 1554 so Turki zasužnjili približno 7.000 prebivalcev. Tiste, za katere so menili, da so preveč stari ali onemogli za suženjstvo, so usmrtili.
Sprehajanje po uličicah mestece Vieste je dobesedno blaženo. Velik del radovednega raziskovanja narediš po obzidju, s katerega se ponujajo fantastični razgledi. Mesto je nedolžno belo, na koncu polotoka je cerkev, od tam pa lahko vržeš kamen proti osamljenemu svetilniku.

Ker po dolgem času izza oblakov sramežljivo kuka sonce, je takšen dan preprosto čudovit. Med pozno popoldansko vožnjo proti najini »vili« v Margherita di Savoia, sva razigrano mahala stotinam rožnatim flamingom, ki pa nama niso namenili niti kančka pozornosti. Toliko o živalski prijaznosti. 🙂

Se nadaljuje …