Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, 4. del

Sedmi dan: Trani, Castel del Monte, Polignano a Mare, Bari, še zadnjič v Margherita di Savoia.

Lep sončni vzhod je obljubljal dober dan. Na pot sva se odpravila zgodaj, ker se nama je obetal zelo zahteven dnevni program. Izletniško ogrevanje sva si omislila v kraju Trani, ki je pristanišče s 55.000 prebivalci v Apuliji, v južni Italiji, ob Jadranskem morju.

Nasploh se Trani, vsaj njegov stari del, vije okrog simpatičnega pristanišča, ki kar kliče po kratkem sprehodu. Številne zgodovinske stavbe v Traniju so bile zgrajene iz naravnega kamna z današnjim trgovskim imenom »pietra tranese«. Ta svetel in rdečkast naravni kamen daje mestu izrazit značaj. Nekatere ulice ostajajo takšne, kot so bile v srednjem veku, številne hiše pa imajo več ali manj normansko dekoracijo.

Sam si bom Trani zapolnil predvsem po stolnici ob obali (»ker ima luknjo v zvoniku«). Cerkev je posvečena svetemu Nikolaju romarju, Grku, ki je umrl v Traniju leta 1094 na poti v Rim, nekaj let pozneje pa ga je papež Urban II. kanoniziral. Pod visokim stolpom/zvonikom stolnice je zanimiv lok, ki je deloma podprt na stranski steni cerkve, deloma pa na masivnem stebru. Loki romanskega portala so lepo ornamentirani, na način, ki – baje – kaže na arabski vpliv. Ker je bil muzej v nekakšni trdnjavi v neposredni bližini stolnice – zaradi jutranje ure – še zaprt (grrrr!), drugih pomembnejših spominov in zabeležk za cenjeno bralstvo na Trani nimam.

Peljala sva se po pokrajini kot iz sanj, bilo je lepo in romantično hkrati. Božansko, filmsko. Z avtom se voziš po magistralni cesti, ki jo omejujejo kamniti suhozidi, na levi vidiš morje oliv, na desni se sončijo vinogradi, tu in tam opaziš kakšno podeželska vilo. V ozračju je čutiti spokojnost. Predvsem avtodomarjem polagam na srce, rezervirajte si kakšen dan v tem prečudovitem okolju. In sredi te valovite, zeleno-cvetoče pokrajine se na nekoliko višjem hribčku, 540 metrov nadmorske višine, nagajivo razkazuje sloviti grad s polnim imenom Castel del Monte.

Castel del Monte je v trinajstem stoletju zgradil kralj Friderik II. Hohenstaufen, ki je deželo Apulijo podedoval od svoje matere Konstance Sicilske. V 18. stoletju so iz gradu odstranili notranjost iz marmorja in preostalo pohištvo. Castel del Monte nima niti jarka niti dvižnega mostu in nekateri menijo, da nikoli ni bil mišljen kot obrambna trdnjava, vendar arheološka dela kažejo, da je prvotno imel obzidje, pravi wikipedija.

Enciclopedia Italiana Castel del Monte opisuje kot »najbolj fascinantni grad«, ki ga je zgradil Friderik II. Geometrijska zasnova Castel del Monte edinstvena. Grad oranžnih barv je osmerokotna prizma z osmerokotnim stolpom na vsakem vogalu. Stolpi so bili sprva kakšnih 5 m višji kot zdaj in bi morda morali vključevati še tretje nadstropje. V obeh nadstropjih je osem sob, središče gradu pa zaseda osemstransko dvorišče. Glavno zidovje gradu, ki je navdihnil številne umetnike (književnost, film) je visoko 25 m, osem bastijonov pa po 26 m. Stranice glavnega osmerokotnika so dolge 16,5 m, stranice osmerokotnih stolpov pa 3,1 m. Grad ima premer 56 metrov. Noro!

UNESCO je zapisal: »Ko je cesar Friderik II. v 13. stoletju v bližini Barija zgradil ta grad, mu je vdihnil simbolni pomen, ki se odraža v lokaciji, matematični in astronomski natančnosti načrta ter popolnoma pravilni obliki. Grad Castel del Monte je edinstven primer srednjeveške vojaške arhitekture in je uspešna mešanica elementov klasične antike, islamskega Orienta in severnoevropske cistercijanske gotike«.

Obiskovalci se okrog gradu lahko sprehodimo, sedemo na klopce in »vdahnimo lepoto pokrajine«. Ah, ob koncu še dokaj slaba novica: parkirišče ob Castel del Monte je dokaj drago. Avto lahko pustiš nižje, skorajda v dolini, ampak se bo pot – v vročini – zelo, zelo vlekla. ?Drago parkiranje ni pokvarilo najinega razpoloženja. Ob fotografiranju sva (naključno) odkrila, da si ob ogledu gradu (iz daljave) lahko privoščiva še idiličen piknik. Če bi bil v bližini še kakšen osvežilen bazen, bi se lahko zgodilo, da bi – preprosto – umrl od sreče. 🙂

Ob obisku gradu »Castel del Monte« sva mislila, da sva dosegla turistični vrhunec dneva. Toda, ko sva prispela v Polignano a Mare, sva takoj vedela, da sva se zmotila. Še več, Polignano a Mare lahko brez kančka slabe vesti razglasim za eno izmed najboljših »točk celotnega popotovanja na jug italijanskega škornja«.

Verjetno najbolj znan izvozni artikel mesteca Polignano a Mare je veliki Domenico Modugno, ki je napisal in zapel številne klasične pesmi, med njimi tudi veliko mednarodno uspešnico Volare (izvirni naslov Nel Blu Dipinto di Blu)! Domačini so izjemno ponosni na svojo najljubšo pesem in to upravičeno.

Ko se boste sprehajali po ulicah, ki so navdihnile tako čudovito pesem, se lahko zgodi, da boste nehote zapeli ali zažvižgali: “Volare, oh,oh… Cantare, oh,oh,oh,oh,oh… Nel blu dipinto di blu… felice di stare lassu…”. Mimogrede, na mojem instagram profilu, si lahko pogledate kratek »žurerski Volare video«, ki je bil posnet med turistično vožnjo z značilnim, luštnim motornim triciklom.

Sicer je Polignano a Mare, ki ima manj kot 20 tisoč prebivalcev, izredno znan tudi po zalivčku, ki se zajeda globoko v srce mesteca.

V ta zaliv, tu in tam, – baje – organizirajo skoke iz hiš, dokaj visoko, nad zalivom (Red Bull Cliff Diving World Series). Tam je mini, mini plaža z imenom Lama Monachile (uradno ime je Cala Porto), ki se v lepem vremenu hipoma napolni s kopalci z vseh koncev sveta.

Baje pa zaliv postane še posebno atraktiven, ko se vreme poslabša in se od jeze penasti modro-zeleni valovi zaletavajo v skale neposredno pod hišami kraja Polignano a Mare. Takrat se polno ljudi zbere na ogromni skalnati razgledni ploščadi in se iz vala v val čudi ogromni moči nepredvidljive narave. To naravno, skalnato razgledišče je tik pod razvpitim spomenikom Domenicu Modugnu, vmes so široke stopnice. Kip je izdelal argentinski kipar Hermann Mejer, ki glasbenika upodablja s široko razprtimi rokami, kot bi hotel objeti svoj rojstni kraj.

Ulice, zidovi in vrata v prekrasnem središču mesta Polignano so posejani s poezijo, ki jo je napisal Guido Il Flâneur. Ne glede na to, ali je vsa (ali celo katera koli) njegova, je ta pesnik iz Barija vsekakor lokalni zvezdnik. Sprehod »nad morjem«, med belimi uličicami, polne dobre hrane in turističnih spominkov, celotno izkušnjo naredijo nepozabno. Turistično gledano je Polignano a Mare pravi cuker, pravi sonček. Obvezen ogled!!! In tudi v takojšen razmislek: Apulija je čarobna. Je to najlepša pokrajina na svetu? 🙂

Ob vseh prelepih doživetjih ne preseneča, da sva v mestu Bari parkirala, ko se je že počasi spuščal mrak. Bari je veliko pristanišče, glavno mesto dežele Apulije. Bari je, za Neapljem, drugo najpomembnejše gospodarsko središče južne Italije. Samo mesto Bari ima okoli 315.000 prebivalcev, širše mestno območje ima vsaj okrog 750.000 prebivalcev. Tako uči wikipedija.

Sam se bom tokrat nekega komentiranja vzdržal. Ko se namreč v zgodnjem mraku, utrujen kot pes, na brzino sprehodiš skozi stari del mesta, nimaš ravno pravice postavljat nekakšnega turističnega ogledala. Nevtralen kot Švica lahko dodam, da je bilo vzdušje v mestu, kljub njegovi velikosti, kar prijetno. Po drugi strani mi se globoko v spomin ni vtisnila prav nobena zadeva. Mogoče le to, da so v Bariju kar nekako povezani s Črno goro (številni spomeniki kažejo na to) in svetim Nikolajem, nekoliko dominira velika cerkev z njegovimi ostanki (če se ne motim)?!

Osmi dan: Alberobello, Locorotondo, Martina Franca, Ostuni

Prišla sva pozno, zaspala hitro. Zjutraj sva, nekoliko žalostna – hitro se navadiš na, čeprav le začasno, domovanje, kajne? -, zapustila najin tridnevni bazni tabor v Margheriti di Savoia. Približno uro in pol sva se vozila do enega izmed največjih čudes Italije. Slavijo ga vsi, turistični obiskovalci in novinarji, eden izmed naslovov glasno kriči: »Slikoviti Alberobello je romantično mestece v Italiji, ki ga morate obiskati!« Na srečo sva prišla dokaj zgodaj, ko ga še ni okupiralo na tisoče turistov (dodaten plus: še parking sva dobila blizu, zlahka in zastonj?!).

Alberobello je znan po svojih t.i. »trullo« stavbah, »trullo« hiškah. Trulli v Alberobellu so od leta 1996 uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine (sicer te trullo hiške, še kakšne pol ure, ko z avtom zapustiš Alberobello). Zgodovina trullov je povezana s Prammatico de Baronibus, ediktom Neapeljskega kraljestva iz 15. stoletja, ki je vsako novo naselje podvrgla davku. Leta 1481 so grofje Conversano D’Acquaviva Aragonski, lastniki ozemlja Alberobella, prebivalcem naložili, da so svoja stanovanja gradili na suho, brez uporabe malte, da bi jih lahko konfigurirali kot negotove zgradbe in jih zlahka porušili.

Ker so morali uporabljati samo kamne, so kmetje našli najpreprostejšo konfiguracijo v okrogli obliki s samonosno kupolasto streho. Strehe so bile okrašene z okrasnimi vrhovi, ki predstavljajo podpis arhitekta (mostra trullaro). Ta obveznost gradnje hiš s suhimi kamni je bila grofova korist, da bi se izognil plačilu davkov španskemu podkralju Neapeljskega kraljestva.

Na spletni strani www.ajdas.com beremo nadaljevanje zgodbe: »Zakaj brez malte? Ker je bila gradnja takšna, da so z odstranitvijo enega samega (točno določenega) »zidaka«, hišo v nekaj sekundah spremenili v kup kamenja. Tako jih takratni »nepremičninski davek« ni doletel. Izpopolniti so torej morali način gradnje in istočasno biti pripravljeni hiško vsakič znova postaviti. Način gradnje je specifičen za to območje in so ga uporabljali že pred srednjim vekom – takratni prebivalci so ga uporabljali za gradnjo zavetrja pred soncem in vetrovi, predvsem za živino.

Počasi so torej začeli v hiškah živeti tudi sami in jih (ob priliki) podirali ter znova postavili, ko so pobiralci dajatev odšli mimo. Šele v 18. stoletju so bili tlaka in dajatve odpravljene, tip gradnje pa je ostal – tokrat sicer v trdnejši in bolj vzdržljivi zidani variaciji. Majhne hiške so postale tudi večje, dobile so prizidke in celo sčasoma postale dvonadstropne. Ti dvonadstropni trulliji so imenovani Trullo Sovrano in danes veljajo za pravo luksuzno nepremičnino«.

Sam dodajam, da je kraj Alberobello zaradi teh fantastičnih stavb prvovrstna turistična atrakcija. In, mimogrede, še enkrat poudarjam, takšne stavbe so razmetane po vsej pokrajini. Res pa je, da so le v Alberobellu tako zgoščene, skupaj v strnjeni vasici. V Alberobellu je baje več kot 1.500 trullijev (sam jih nisem prešteval ??), večina je skoncentrirana na dve mestni četrti Rione Monti (bolj turistična in ikonična četrt, ki jo vidite na večini fotografij) in Aia Piccola (v tej dejansko ljudje še danes prebivajo).

Fotografiranja v Alberobellu se zlepa ne naveličaš (mimogrede, še sedaj se čudim, da telefonček, ob vsem tistem non-stop fotografiranju, ni omagal :-)), ker imaš občutek, da je vsak trulli popolnoma unikaten. V njih sedaj prodajajo raznorazne spominke, redki trulliji so spremenjeni v turistične apartmaje. Vso naselje Alberobello je izredno belo, nedolžno belo. In kar kliče po tem, da se – že zaradi fotografskega kontrasta – odeneš v živo pisana oblačila.

Zaključne besede: Alberobello je majhno mestece na jugu Italije, ki vas bo osvojilo na prvi pogled s svojim neustavljivim šarmom, slikovitimi uličicami in zelo, zelo nenavadno arhitekturo. V njem boste zlahka preživeli kar nekaj »dolgih ur« pa dolgčasa ne boste zaznali niti pod mikroskopom. Na koncu koncev – Alberobello je pravljično mesto! In sedaj jaz vas vprašam: »Imate radi pravljice?« 🙂

Locorotondo je eden najlepših krajev v Apuliji, z lepo ohranjenim središčem in mirnim, sproščenim vzdušjem. Njegovi svetli, belo obiti zidovi in panoramski položaj spominjajo na Ostuni, Citta’ Bianca, vendar njegova lega sredi doline Valle d’Itria spodbuja primerjave s sosednjim mestom Alberobello, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Tako beremo na neki spletni strani. Verjetno vse drži.

Sam dodajam: »Po obisku Alberobella takoj obiskati nek drugi kraj in ga primerjati, to je dokaj nehvaležno. Locorotondo resda slavi kot ena najlepših vasic Italije, toda meni se je zdela popolnoma povprečna. Nimam nekakšnih slabih pripomb, toda v spominu mi kraj Locorotondo – verjamem – ne bo ostal prav dolgo.

Mogoče vendarle bizarna malenkost. Godba na pihala je prav lepo igrala, neki turisti iz Francije so celo ploskali, dokler ni bilo popolnoma jasno, da so glasbeniki le del pogrebne ceremonije. Francoska zadrega do neba, pardon, nebes. Ampak se zgodi, na potovanju še toliko prej?!« 🙂

Zatem sva še na brzino – na izrecno Alenkino željo – skočila še do kraja Martina Franca. Kraj je lušten, to dokazuje tudi nekaj fotografij, nima pa »pomembnejših turističnih znamenitosti«. Kaj več o kraju Martina Franca vam ne znam povedati, ker sem bil takrat že »zmatran kot pes« in »naveličan – dobesedno – vsega«. Še en dokaz več, da z obiskovanjem turističnih krajev ne smeš pretiravati. Vsaj »moj slog« potovanja je takšen: raje nekaj manj, pa tisto nekoliko bolj podrobno (in z veseljem!).

Ko sva prispela v Ostuni, se je že rahlo spuščal mrak (mimogrede, apartma raje iščem, ko je še vsaj nekaj dnevne svetlobe). Ker sva bila nastanjena v zares zelo ozki ulici, sem bil že resno »razdražen« (včasih parkirati na takšnih mestih ni ravno mačji kašelj). Ker pa je še upraviteljica, sicer lepega, apartmaja kakšno uro – iz neznanega vzroka – ignorirala najino telefoniranje, sem bil že na robu »manjšega živčnega zloma«. Situacijo je pretkano rešila Alenka, ki me je v stari »center storico« mesta Ostuni povabila na rešilno pivo ali dve. Na zdravje. 🙂

Wikipedija za radovedne: »Ostuni je mesto in občina približno 8 km oddaljena od obale Jadranskega morja, v pokrajini Brindisi v deželi Apuliji v Italiji. Mesto ima pozimi približno 32.000 prebivalcev, poleti pa lahko naraste na 100.000 prebivalcev, saj je med glavnimi mesti, ki privabljajo turiste v Apuliji.

Staro mestno jedro je Ostunijeva citadela, zgrajena na vrhu hriba in še vedno utrjena s starodavnim obzidjem. Ostuni se običajno imenuje Belo mesto (La Citta Bianca v italijanščini) zaradi svojih belih sten in tipično bele barve arhitekture. Največji spomeniki v mestu so stolnica in škofovska palača, skupaj s številnimi palačami lokalnih aristokratskih družin«. Skratka, če bi bil turist spočit, bi v večerno-nočnem sprehodu po Ostuniju neizmerno užival.

Italija 2023 se nadaljuje …