4.000 km italijanskega Jadrana
Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, 5. del
Počasi, toda vztrajno se je približeval finale najinega popotovanja po Italiji 2023. Tudi sedaj sva verjela, da se bo najina potovalna izbira izkazala »vsaj za dokaj srečno«. Zagotovo je bil Otranto, s svojimi najožjimi jadranskimi vrati, popoln zadetek v polno. Vsaj meni se je zdelo mestece Otranto, s svojimi turkiznimi barvami morja, idealno za lenobno dopustovanje. Mogoče nekoč. Tudi Torre Sant’Andrea in Grotta della Poesia naslednji dan sta naju dobesedno očarala, od številnih obiskovalcev si lahko slišal mnogotere zadovoljne zvoke v stilu: »oooh in aaaah«. Ne vem zakaj, toda razočaral me je Lecce, skorajda zasovražil pa sem pristaniški Taranto. Poglejmo.

Deveti dan: Ostuni, Brindisi, Otranto, Marina Serra, app v kraju Salento
Zelo osebno zapišem: Ko sva naslednji dan – slepo sledeč najin načrt – dokaj zgodaj zjutraj zapuščala Ostuni, sem se skoraj zjokal. Ko sem namreč med vožnjo še zadnjič pogledal Ostuni, ki čepi na vrhu nižjega hriba, sem videl eno izmed najlepših vasic oziroma mestec v mojem življenju. Ostuni, sneženo bel, se je namreč kopal v zlatem jutranjem soncu. Prizor, za katerega upam, da ga nikoli ne pozabim. Če mi ne verjamete, skočite na splet in poiščite slike Ostunija, ki so ga pod drobnogled vzeli profesionalni fotografi. ČUDOVITO, prav zares!! Ostuni, tebi pa obljubljam, če bom še kdaj v tvojih krajih, te zagotovo obiščem. In to vsaj za nekaj dni. 🙂
Naredila sva napako in takoj zdrvela še v naslednjo. Brindisi je mesto na jadranski obali v provinci Apuliji v južni Italiji. Zaradi svoje strateške lege in naravnega pristanišča je imel pomembno zgodovinsko vlogo v kulturi in trgovanju z Grčijo in Bližnjim vzhodom. Med sedanje gospodarske dejavnosti mesta spadajo kmetijstvo, kemična industrija in proizvodnja električne energije. Tako napiše wikipedija.
Če boste pozorni, med gospodarskimi dejavnostmi turizem ni omenjen. Še ena najina brca v prazno, ki pa nama na srečo ni pobrala mnogo časa niti energije. Kraj si bom zapomnil le po skoraj 20 metrov visokem rimskem stebru, ki naj bi označeval konec rimske poti Apulije ter po spomeniku italijanskim pomorščakom. V globini zaliva je bilo parkiranih še nekaj italijanskih vojnih ladij, to pa je v bistvu vse, kar mi je bilo še dokaj všeč. Nasvet: Brindisi lahko turisti, brez slabe vesti, enostavno preskočite.
Je pa deveti dan najinega potovanja rešil božanski kraj Otranto. Še danes, s časovno distanco, ocenjujem, da je bil Otranto eden izmed vrhuncev najinega popotovanja. Otranto leži na vzhodni obali polotoka Salento ob morskem prelivu Otrantska vrata, ki povezuje Jadransko morje z Jonskim morjem. Mestno pristanišče je majhno in nima velikega gospodarskega pomena. Wikipedija še dodaja, da je pokrajina zelo rodovitna in – zanimivo – znana tudi po konjereji.
Fotografi pa vsaj približno pokažejo barve morja, ki jih vidimo v božanski paleti modrozelenih odtenkov. Hvala ti vesolje, za tole. Otranto ima ob morju še nekaj adutov v rokavu. Mestece je idilično, stari del, skupaj s trdnjavo, v kateri so dandanes razstave, je dvignjen nad morjem. V uličicah se skrivajo simpatične gostilnice in številne art trgovinice. Cerkev je polna lobanj, na obali je, v opomin, razstavljen čoln, v katerem so umrli številni begunci. Po mestu se sprehajajo srečni turisti. Otranto bi, vsaj po mojih merilih, lahko bil dober približek raja. No, mogoče edino manjka vonj borovcev, ki npr. Dalmacijo naredijo še bolj privlačno. Zaključek: Otranto je zakon, odličen za počitniško ali dopustniško lenarjenje.
Plaža Marina Serra, ki jo imenujejo “naravno morsko kopališče“, je čudovit kraj za sončenje in kopanje. Marina Serra se nahaja pod starinskim obmorskim stražnim stolpom Torre Palane in leži na morju, ki je del Tricase in Corsana. To je naravni rez v skalnato obalo, ki se vije med stenami grebena in v nekaj votlinah. To je resnično očarljiv kraj! Takšne in podobne (dokaj lažnive) zapise najdemo na spletu.
Sam iskreno opozarjam: ne nasedajte reklami. Že res, da Marina Serra slovi po naravnem morskem bazenu, ampak verjemite, da ni vredna niti pol ure vožnje do tja. Sam sem, bedak, ob močni sugestiji, zapustil prekrasen Otranto in se odpravil na kar dolgo vožnjo skozi tečne vasice, skozi katere so brez kontrole drveli domači vozniki. Komaj sem rešil nesrečo ali dve. Kakorkoli, naravni bazen Marina Serra vsekakor ni nudil ustreznega turističnega zadovoljstva. Še več, zlahka napišem, da je bila plaža Marina Serra eno veliko razočaranje. Izognite se je v velikem ovinku, ne bo nobene škode. Odpeljala sva se v Salento, v apartma, da prenočiva. Lahko noč!
Deseti dan: Torre Sant’Andrea in Grotta della Poesia, Lecce, Taranto, Gioia del Colle
Življenje nas nauči, da za vsakim dežjem zagotovo posije sonce. Po sinočnjem kiksu s plažo Marina Serra je bilo samo vprašanje časa, kdaj bova spet »zadela na turistični loteriji«. Nisva dolgo čakala. Še več, Alenka – zaljubljenec v naravo, še posebej v planine – meni, da je morska lokacija Torre Sant’Andrea, naravni čudež, ki ga le redko vidiš, še več, po njenem mnenju je Torre Sant’Andrea (skupaj z Grotta della Poesia) njen top izbor »najlepšega na tem najinem potovanju na italijanski škorenj«.
Torre Sant’Andrea, Puglia, Italija – to je je moč narave in lepota narave hkrati. Velikanske skale in zeleno-modro morje v morskem zalivu Torre Sant’Andrea so – dobesedno – rajski. Na spletnem turističnem velikanu, TripAdviser-ju, je velika večina ljudi naravni čudež Torre Sant’Andrea ocenila z »excellent«, najvišjo oceno. Barve morja so božanske, instagram fotografi ne potrebujejo barvnih filtrov. Mnogi tam zaplavajo, midva nisva. Meni je še sedaj žal, da tega v Torre Sant’Andrea nisem storil (izgovor: mrzla voda). Mimogrede, mislim, da nisem nikjer videl opozorilne table, da je kopanje v zalivih Sant’Andrea prepovedano (dopuščam pa možnost, da se motim).
Torre Sant’Andrea je eden najlepših predelov Salenta, majhna in starodavna ribiška vasica v občini Melendugno, nekaj kilometrov od Lecceja in v neposredni bližini Otranta. Torre Sant’Andrea se nahaja na delu obale nepredstavljive lepote, kjer se iz kristalno čistih voda Jadranskega morja izvijajo velikanske mase apnenčastih skal in ustvarjajo eno najbolj spektakularnih podob v Apuliji. T.i. »faraglioni«, morski stebri, ki jih je izklesala spretna roka matere narave, predstavljajo naravni in neokrnjen simbol te očarljive in divje lokacije. Gre za edinstven kraj, ki ga mora obiskati vsakdo, ki se odloči preživeti počitnice v tem čudovitem kotičku Italije.
»Salento ima veliko obrazov in veliko duš: le v oddaljenih krajih, kot je Torre Sant’Andrea v Pugliji , je v vsakem primeru mogoče dojeti pravo identiteto kraja. Majhno obmorsko letovišče v bližini mesta Melendugno, ki je znano po svojih arheoloških najdiščih, je naseljeno samo v poletni sezoni. Na njenem ozemlju gospodarijo skale, morje in divja narava, ki rišejo pogled redke veličastnosti«, zapiše italijanski Harper’s Bazaar.
Jaz bi dodal še kakšen presežnik, množico presežnikov. Torre Sant’Andrea te zares očara. Klifi in skale, ki se kopajo v nebeških barvah Jadranskega morja. Noro in nepozabno, človek je lahko ob teh prizorih le preprosto srečen, ker mu je dano videti te prekrasne prizore. Svet je lep, razišči ga! 🙂 Baje so bližnji Torre del Orse, kjer naj bi bilo nekoliko več peščenih plaž – vsaj tako namiguje svetovni splet -, dokaj podobni Torre Sant’Andrea, zato sva se midva odločila, da raje skočiva nekoliko dlje, do »poetične jame« oziroma do Grotta della Poesia.
Grotta della Poesia je biser Salenta, eden najlepših naravnih bazenov na svetu, poln arheoloških in krajinskih zakladov. Skratka, (jama) Grotta della Poesia ne samo, da je čudež narave, tam – v kraju Roca Vecchia – je tudi arheološko najdišče, zato so Italijani registrirali naravni park. Arheologi pravijo, da so tam npr. ruševine nekakšnega grajskega obzidja, stražni stolp, visok steber Santa Maria di Roca z ostanki starega svetišča.
Ampak večino turistov, obiskovalcev zanima predvsem naravni bazen, ki se skriva v kraških strukturah naravnega parka Grotta della Poesia. Morske votline so bile nekoč jame s skalnim pokrovom. Sčasoma so se zaradi impulzivnosti morja ter kraških in atmosferskih pojavov porušili stropi in jih spremenili v sugestivne naravne tolmune s smaragdno obarvanimi vodami, ki pustijo brez besed vsakega, ki jih ima srečo občudovati.
Naravni bazen s tisočletnim šarmom, največji in najspektakularnejši, Grotte della Poesia, je elipsaste oblike in je – če me spomin ne vara – oddaljen le nekaj deset metrov od morja, s katerim je – baje – povezan »preko podvodnih skalnatih tunelov« skozi katere se da tudi plavat?!
Kako je nastalo ime Grotta della Poesia? Na prvo žogo se zdi, da ime izhaja iz grškega izraza “posia”, ki je označeval kraje, kjer je bilo mogoče najti sladko vodo za pitje. Toda druga verzija ljudske legende govori o čudoviti princesi, ki se je potopila v te zimzelene morske vode in vzbudila umetniški navdih moških, ki so jo – nič kaj sramežljivo – glasno občudovali. Med njimi so bili pesniki in pevci, ki so očarani nad tolikšno lepoto hipoma sestavljali veličastne verze o lepem plavajočem dekletu.
Sam za sam konec teksta o Grotta della Poesia dodajam, da je ta naravni pesniški bazen prav super (okolica pač ne, skale so ostre). Kar precej pa me je živciralo dejstvo, da so v tem naravnem parku, v samem bazenu, nekateri obiskovalci, kljub prepovedi, zaplavali. Že res, da zimzelen bazen vabi na skok, na osvežitev – še posebej v poletnih vročinah -, toda naravna čudovitost pa ob plavajočih nekulturnih turistih vendarle trpi oziroma izginja. Kje je kakšen redar, policist, ko ga potrebuješ?! Ups, a je med plavalci tudi Alenka? Ups, je med grešniki tudi Had? Gremo naprej. In to hitro, zelo hitro. 🙂
Po naravi in njenih prekrasnih »primerkih« je bil čas za nekaj urbanega. Seveda mesta Lecce, ki je zasidran v sredini »italijanske pete«, nisva smela izpustiti. Lecce leži na jugu Italije, je glavno mesto pokrajine Lecce, v deželi Apulija. Ima nekaj manj kot 100 tisoč prebivalcev. Zaradi bogatih baročnih arhitekturnih spomenikov, ki jih najdemo v mestu, se Lecce običajno imenuje “Južne Firence”. Mesto ima tudi dolgo tradicionalno sorodnost z grško kulturo, ki sega od njenih temeljev; v grških zapisih pravijo, da so bili Mesapi, ki so ustanovili mesto, Krečani. Do danes se v Grecia Salentina, skupini naselij nedaleč od Lecceja, še vedno govori jezik griko.
Kakor sva na tem potovanju že skorajda popolnoma navadila, v mestih so ponavadi največje in najlepše turistične atrakcije – cerkve. Po poročanju vsevedne wikipedije se Lecce ponaša predvsem z dvema. Prva je bazilika sv. Križa, druga pa je stolnica, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju. Obe sta dokončno zgrajeni v drugi polovici sedemnajstega stoletja, prva je čudovito baročno okrašena, druga pa ima čez 70 metrov visok zvonik. V njem je (dokaj drago) dvigalo, ki v vročih dneh ponuja dokaj boren razgled. Baje je drugače, ko je »ozračje čisto«, takrat se – baje – preko Jadranskega morja vidi tudi albansko gorovje.
Sam moram reči, da me je mesto Lecce morebiti vendarle vsaj nekoliko razočaralo. Res je, da sem imel dokaj velika pričakovanja, sami pa vemo, da se upi znajo dokaj hitro razbliniti kot milni mehurčki. In res je tudi, da ima v Italiji »vsako selo« čudovito cerkvico, cerkev, katedralo, baziliko. Zna biti, da se sčasoma tega tudi naveličaš (baje se tudi odlične – enolične – hrane hitro preobješ?!). Res pa je, da – po drugi strani – o Lecceju ne morem reči nekaj zelo posebno slabega. Mogoče pa si Lecce zasluži mojo drugo priložnost?! Bomo videli, če bodo dopuščali čas, zdravje in finance. 🙂
Brez dvoma pa si Taranto, najin naslednji načrtni cilj, v mojih očeh zasluži negativno turistično oceno. Še več, Taranto je najina največja napaka tega potovanja. Taranto v deželi Apuliji je sicer obalno mesto z okoli 200.000 prebivalci, je eno izmed pomembnejših gospodarskih središč južne Italije. Taranto je – seveda – tudi glavno mesto pokrajine Taranto, ki služi predvsem kot pomembno trgovsko pristanišče in tudi glavno italijansko pomorsko vojaško oporišče.
Tako splet. Dodajam na kratko. Taranto si ne zasluži obiska. Nima nobene vredne turistične znamenitosti. Da sem ga sploh obiskal, sem kriv sam, še bolj pa Alenka. 🙂 Taranto je namreč lep primer slabo narejene domače naloge. Doma, za računalnikom, sem si pred potovanjem vzel premalo časa in preslabo preveril turistično vrednost tega – žal, več ali manj – le industrijskega mesta. Še sedaj, ko se spomnim njegove “turistične brezveznosti” in cijazenja v avtomobilski koloni, postanem ves razdražen in jezen. Negativna ocena zame, pa tudi ne-turističnemu Tarantu. Večer je pozitivno obarval prav prisrčen apartma v Vili Isabelli v kraju Gioia del Colle, ampak to pa je že zgodba za nek drug zapis.
Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, v šestih člankih (klik na link, prosim, povej naprej):
1. Maribor, Padova, Ferrara, Commachio, Porto Garibaldi, Ravena, San Marino, Rimini
2. Urbino, Gubbio, Perugia, Assisi, Loreto, app v Potenza Picena
3. Ascoli Piceno, Terrmoli, Margherita di Savoia, Monte S. Angelo, NP Gargano, Vieste
4. Trani, Castel del Monte, Polignano a Mare, Bari, Alberobello, Locorotondo, Martina Franca, Ostuni
5. Brindisi, Otranto, Marina Serra, app v kraju Salento, Torre Sant’Andrea in Grotta della Poesia, Lecce, Taranto, app v Gioia del Colle
6. Matera, Lido Di Classe, Ravena, Maribor.
Ps. Tekst Peter Gavez, za www.pag.si fotografije Peter Gavez in Alenka Galun; za video klik na https://www.instagram.com/petergavez/.