Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, 2. del

Tretji dan: Rimini, Urbino, Gubbio, Perugia, app v neposredni bližini Assisija.

Po zgodnjem zajtrku (vsaj na potovanjih se rada drživa načela Carpe Diem! :-)) se odpraviva v kraj Urbino, nekoliko stran od morja (od najinega hotela v Riminiju 64 kilometrov, Urbino – morski Pesaro, 35 km). Glavna zanimivost v Urbinu je Palazzo Ducale: gradnja se je začela v drugi polovici 15. stoletja po naročilu Federica II. da Montefeltra. V njem je Galleria Nazionale delle Marche z eno najpomembnejših zbirk renesančnih slik na svetu (Rafael, Tizian, Uccello). Mene osebno je začarala slika The Ideal City (Attributed to Luciano Laurana or Melozzo da Forli).

Sicer mestece Urbino šteje okrog 15 tisoč ljudi. V Urbinu je tudi prekrasna stolnica. Mimogrede, zdi se, da so skorajda vse italijanske cerkve – dobesedno – prekrasne, čudovite, sploh oh in ah. Zanimivost: v stolnici si lahko prižgal tudi električno svečo. Urbino priporočam za obisk predvsem tistim, ki imajo radi stare slike. Za konec le še mini nasvet tistim, ki ne maramo pešačenja v strm hrib; od parkirišča do starega centra te, za drobiž denarja, dvigne prostorno dvigalo.

Alenkina začrtana pot naju je vodila naprej, do slikovitega srednjeveškega mesteca Gubbio, ki leži na najnižjem delu pobočja Monte Ingino, majhne gore v Apeninih. Po desni strani teče reka Saonda. Gubbio je mesto in občina z več kot 30.000 prebivalci v skrajnem severovzhodnem delu italijanske pokrajine Perugia v Umbriji. Zgodovinsko središče Gubbia sestavljajo dokaj visoke zgradbe iz temno sivega kamna, z ozkimi ulicami in značilno gotsko arhitekturo.

Veliko hiš je iz 14. in 15. stoletja, in so bile prvotno namenjene stanovanjem premožnih trgovcev, saj imajo pogosto še druga vrata na ulico le nekaj centimetrov od glavnega vhoda. Ta sekundarni vhod je ožji in stopnjo nad samim nivojem ceste. Ta tip vrat se imenuje Porta dei morti (vrata mrtvih), saj pravijo, da so bila uporabljena samo za odstranitev trupla umrlega iz hiše, navaja wikipedija.

Sam dodam, da v Gubbiu prodajajo keramiko (baje eno izmed središč proizvodnje italijanske keramike »majolice« v času renesanse) in črne tartufe v vsaki drugi hiši. Drugače so v času najinega obiska imeli na vseh stavbah obešane zastave, ki so spominjale na filmski srednji vek. Vsak trenutek sem pričakoval, da bom po ulici videl jahati viteze na konjih.

Sicer v Gubbiu zelo na divje, vsako leto 15. maja, praznujejo cerkveni praznik Corsa dei Ceri, ves kraj ima kakšne tri mesece dela z njim. Tri ekipe, posvečene sv. Ubaldu, sv. Giorgiu in sv. Antoniu, nosijo, s podporo množice navijačev (oblečeni so v značilne barve rumeno, modro in črno, z belimi hlačami in rdečimi pasovi), od glavnega trga pred Palazzo dei Consoli do bazilike sv. Ubalda kip svojega svetnika montiran na leseni osmerokotni prizmi, podobne oblike kot ura, 4 metre visok in tehta okoli 280 kg. Dirka ima močan nabožen, državljanski in zgodovinski prizvok in je ena izmed najbolj znanih folklornih prireditev v Italiji.

Nad krajem Gubbio, v višavah, sameva samostan, do njega pa te lahko povleče znamenita sedežnica, v kateri v bistvu stojiš, približno tako kot papiga v utesnjeni ptičji kletki. Nora adrenalinska izkušnja, ampak ne za mene, ki se mi zna zavrteti v glavi že sede na nekoliko višjem barskem stolu.

Med obiskom Gubbia je na najinem popotovanju prvič nekoliko močneje posijalo sonce. In vsak popotnik ve, kako pomembno je takšno dejstvo. Tudi zato je bilo najino iskreno veselje ob sprehajanju po kamnitih ulicah Gubbia toliko izrazitejše. Vsekakor pa obisk Gubbia – ob preudarnem premisleku – priporočam zelo močno, še posebej, če bi se radi nekoliko izgubili v italijanski gorski verigi Apenini ali pa ste mogoče namenjeni do mesta Perugia.

Perugia, (latinsko: Perusia) je s 168.000 prebivalci glavno mesto italijanske dežele Umbrija in središče pokrajine Perugia v osrednji Italiji, ki jo prečka reka Tibera. Nahaja se približno 164 km severno od Rima in 148 km jugovzhodno od Firenc. Perugia leži visoko na hribu, novejši del pa je raztrosen v okoliških dolinah. Dežela Umbrija je obkrožena z deželo Toskano na zahodu, na jugu z deželo Lacij in pokrajino Terni in na severu in na vzhodu z deželo Marke. Tako uvodoma o mestu Perugia razloži wikipedija.

Sam dodajam, da sva jo le na hitro preletela, ker se je bližala noč (apartma pa je bil še daleč). Perugio si bom zapomnil po nekakšnem podzemnem mestu, fontani Maggiore na glavnem trgu (13. stoletje – srednjeveški vodnjak), stolnici (zanimivo – bok ima na glavnem mestnem trgu, ki gleda na Fontano Maggiore in Palazzo dei Priori?!), dveh »živalskih pošastih«, ki čuvata mesto.

Seveda pa ne bom pozabil na čokolado, samo v glavni ulici starega centra Perugie je kar nekaj prodajaln, vse pa imajo v fokusu prodaje bonbone baci. Hiter skok na bližnji splet pove, da v mestu Perugia obratujejo številne večje in manjše delavnice čokolad. Mimogrede, čokoladni festival je vsako leto oktobra.  🙂 Zdi se, da je Perugia »kar zanimivo mestece«. Ampak midva tokrat zanj nimava več časa. Utrujena sva, apartmajsko prenočišče pa je rezervirano nekje v daljavi, na sveti zemlji Assisija.

Četrti dan: Assisi, Loreto, app v Potenza Picena.

Assisi je kraj v Umbriji, v Apeninih, ima nekaj manj kot 30.000 prebivalcev. Assisi je sicer znan kot rojstni kraj svetega Frančiška, ki je leta 1208 ustanovil Red manjših bratov in svete Klare (Chiara d’Offreducci), ustanoviteljice revnih sester, ki je kasneje po njeni smrti postal red ubogih sester Klaris. Sveti Frančišek, tako navaja wikipedija, je bil sin bogatega trgovca, »Francesco« (mali Francozek), so ga klicali zaradi matere, ki je bila Francozinja.

V mladosti je hotel postati vitez, toda »pota Gospodova« so ga naredila za služabniku Bogu, slepo je sledil evangeliju. Spoznal je pomen uboštva v osebnem življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju vse Cerkve. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Odtlej je Frančišek hotel živeti v uboštvu, kot so živeli Kristus in apostoli. Njegove preproste, iskrene in prisrčne besede so šle ljudem do srca. Imel je srce polno ljubezni, zato je znal vse pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti.

Assisi je mesto, v katerem verski turizem živi na polno, vse je podrejeno spominu na svetega Frančiška. Solzne oči v številnih cerkvah Assisija niso nobena redkost. Celo ameriški frančiškani, v značilnih rjavih tunikah in ubornih opankah, polni radosti tavajo po prekrasnem mestecu Assisi. Vse poti v Assisiju vodijo do ogromnega cerkvenega sklopa: Bazilika San Francesco d’Assisi (Bazilika svetega Frančiška Asiškega) – Minoritski sveti samostan (Sacro Convento) ter spodnja in zgornja cerkev (Basilica inferiore in Basilica superiore) svetega Frančiška, ki se je začela graditi takoj po njegovi kanonizaciji leta 1228 in zaključila leta 1253.

Skorajda neverjetno je, da se v Assisiju prelivajo široke reke novcev v roke Cerkvi, pa čeprav so frančiškani skozi stoletja svojega delovanja znani po svoji vzdržnosti in izraziti skromnosti. Cerkvene trgovine so oh in sploh založene, nune so pridne, zelo zagnane, prodajalke. Vmes te še v kleni italijanščini okregajo, če jih fotografiraš, ko zagnano prodajajo raznoliko prodajno šaro. Kasneje ti gre na smeh, ko na istem trgu stojita cerkev in vrtiljak, ki ga ob prepevanju verskih pesmi veselo koristijo tako turisti-romarji kot mladi duhovniki.

Noro, – dobesedno – verski turizem v pozitivnem in tudi, vsaj meni osebno, negativnem smislu. Vsekakor pa si Assisi, ki ju – baje – obvladujeta dva srednjeveška gradova, s svojimi številnimi cerkvami, simpatičnimi ulicami, usklajeno barvo stavb, vsekakor zasluži naše spoštovanje, pa tudi naš obisk. Sredi dneva se je zaključil najin daljši sprehod po Assisiju, toda naključje je hotelo, da sva še isti dan obiskala še eno super pomembno romarsko središče – Loreto.

S strani vernikov oboževani Loreto leži na majhnem hribu, 127 metrov nadmorske višine (odlično se vidi tudi iz avtoceste). Loreto je hkrati občina v italijanski deželi Marke, v pokrajini Ancona. Naselje Loreto je svetovno znan katoliški cilj, sloveč po tamkajšnji prečudoviti baziliki Svete hiše (Basilica della Santa Casa). Glavni mestni spomeniki zasedajo štiri strani trga Piazza della Madonna, ki je presunljivo lep in se odpre na koncu glavne osi mesta kot pravi monumentalni prostor, okoli katerega so razporejene največje arhitekturne mojstrovine Loreta.

Wikipedija rada pomaga s ključnimi, osnovnimi podatki: »Mesto Loreto se je razvilo na križišču prehodov okoli znamenite bazilike, v kateri je svetovno znana relikvija Svete hiše v Nazaretu, kjer se je po izročilu rodila in živela Devica Marija in kjer je prejela oznanilo o čudežnem rojstvu Jezusa. Prva omemba Loreta sega v leto 1315, kjer se omenja rustikalni Sacello, ki so ga obiskali pobožni verniki. Majhna vasica, ki je zrasla naokoli, se je imenovala Villa Loreti. Po le dvajsetih letih od angelskega prinosa Svete hiše iz hrvaškega oziroma reškega Trsata (1294) je tu že nastala prava naseljena vas«.

Sam dodajam, da je tudi hiša svete Marije, ki jo skriva bazilika, neverjetno lepa. Na stenah, fasadi Marijine hiše, v samem drobovju bazilike, boste občudovali na tisoče manjših kiparskih umetnij v kamnu. In to izredno natančnih, prekrasnih. Ko stopiš v sveto Marijino hišo, te pričaka manjši kip »črne Marije«. Vzdušje, občutek je neverjeten, »sveti prostor« te pomanjša do obisti. Tudi poslikave bazilike, celoten trg, sosednje stavbe, strehe – vse je oh in sploh. Fascinantno. Vsekakor obvezno za pogledat, če se vozite ob obali italijanskega Jadrana.

Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, v šestih člankih (klik na link, prosim, povej naprej):
1. Maribor, Padova, Ferrara, Commachio, Porto Garibaldi, Ravena, San Marino, Rimini
2. Urbino, Gubbio, Perugia, Assisi, Loreto, app v Potenza Picena
3. Ascoli Piceno, Terrmoli, Margherita di Savoia, Monte S. Angelo, NP Gargano, Vieste
4. Trani, Castel del Monte, Polignano a Mare, Bari, Alberobello, Locorotondo, Martina Franca, Ostuni
5. Brindisi, Otranto, Marina Serra, app v kraju Salento, Torre Sant’Andrea in Grotta della Poesia, Lecce, Taranto, app v Gioia del Colle
6. Matera, Lido Di Classe, Ravena, Maribor.

Ps. Tekst Peter Gavez, za www.pag.si fotografije Peter Gavez in Alenka Galun; za video klik na https://www.instagram.com/petergavez/.