4.000 km »italijanskega Jadrana
Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, 6. del
Vsega lepega je enkrat konec. Tako se je zgodilo tudi z najinim potovanjem Italija 2023. Predzadnji dan sva, tako kot filmski James Bond, obiskala slovito Matero, ki slovi po svojih neverjetnih zgodbah življenja ljudi v jamah. Zelo fotogenično mesto Matera sva zapustila z mešanimi občutki, meni je bilo super, Alenki nekoliko manj. Po dolgi vožnji na sever Italije sva prespala v hotelskem Lido Di Classe, ki nama je naslednji dopoldan nudil uživaško poležavanje na morski peščeni plaži. Čakal naju je le »še stari dolg«, da si pogledava Raveno in njene slavne mozaike. Avantura, Italija 2023, je bila prekrasna, toda tudi vrnitev v domovino zna biti zelo sladka, kajne? Še posebej, ko na spletnem Valu 202 v avtu spremljaš Rogličevo končno zmago na kolesarskem Giru.

11. dan: Gioa del Colle, Matera, Lido Di Classe
Prenočišče je bilo super, zajtrk nekoliko manj. Ko mi manjka svežega kruha, na voljo pa je le suh opečenec, ki se takoj zlomi, ko ga se dotakneš z maslom, postanem hitro godrnjav. Vendar me je pot, 40 minut z avtom, do slovite Matere, spravila v izredno dobro voljo. Voziš se namreč skozi neskončne travnike visokih trav, tu in tam te – dobesedno – osreči še kakšna večja »flika« cvetočega rdečega maka. Mimogrede, stala sva vsakih pet minut, Alenka je fotografirala »prav vsak« mak. »Če pa je čudovit«!? Okej naj ji bo. Itak pa veš, da kregati se z njo nima smisla. 🙂
Matera – Citta dei Sassi, leži na jugu Italije, v deželi Bazilikata, je glavno mesto pokrajine Matera, ima okrog 60 tisoč prebivalcev in se več kot upravičeno prišteva v skupino največjih turističnih znamenitosti celotne Italije. Še slavni James Bond ljubi Matero. Ne verjamete? Potem pa si le brž oglejte No Time To Die iz leta 2021, ko vas bo v uvodnih minutah filma z akrobacijami svojega srebrnega Aston Martinom DB5 očaral zvezdnik Daniel Craig.
Prvotno naselje Matera leži ob reki z imenom Gravina. In tako počasi pridemo do samega bistva Matere. To območje, Sassi di Matera, je kompleks jamskih bivališč, vklesanih v starodavni rečni kanjon!?! In pozor, zgodba o Materi, ki velja za eno najstarejših stalno naseljenih naselij na svetu, se tukaj šele dobro začenja.
»Matera je pridobila mednarodno slavo zaradi svojega starodavnega mesta, “Sassi di Matera”. Sassi izvirajo iz prazgodovinske trogloditske (prebivalci jam) naselbine in ta bivališča naj bi bila med prvimi človeškimi naselbinami v današnji Italiji. Sassi so bivališča, vkopana v samo apnenčasto skalo, ki je značilna za Bazilikato in Apulijo.
Mnogi od njih so res le majhne votline, v nekaterih delih Sassija pa ulica leži na vrhu druge skupine stanovanj. Starodavno mesto je zraslo na enem pobočju skalnate grape, ki jo je ustvarila reka, ki je danes manjši potok, in ta grapa je doma znana kot “la Gravina”. V 1950-ih je vlada Italije kot del politike za odpravo skrajne revščine Sassijev uporabila silo, da je večino prebivalstva Sassijev preselila v nova javna stanovanja v razvijajočem se sodobnem mestu.
Do poznih 1980-ih je Sassi še vedno veljal za območje revščine, saj so bila njegova stanovanja in v večini primerov še vedno niso primerna za bivanje in nevarna. Sedanja lokalna uprava je postala bolj turistično usmerjena in je s pomočjo italijanske vlade, Unesca in Hollywooda spodbujala obnovo Sassija kot slikovite turistične atrakcije. Danes je tam veliko uspešnih podjetij, pubov in hotelov, mesto pa je med najhitreje rastočimi v južni Italiji«, nam enostavno in zelo logično pojasni wikipedija.
Na spletni strani www.italijanscina.com lahko v članku z naslovom »Matera – skrivnosti podzemnega mesta« preberemo: »Mesto, ki vas popelje v preteklost. Matera je mesto na jugu Italije, sestavljeno iz starejšega (vecchio) dela Sassi in novejšega (nuovo) predela. V sodobnejšem delu so številne restavracije (il ristorante), trgovine (il negozio), hoteli (l’albergo) in muzeji (il museo), stari del pa se ponaša s starodavnimi naselbinami, ki naj bi bile zgrajene pred 9000 leti. Gre za jamska (la grotta) prebivališča, vklesana v apnenčasto pobočje. Zanimivost gradnje teh bivališč je v tem, da so stavbe (l’edificio) zgrajene druga nad drugo, tako spodnji objekt drži zgornjega, streha (il tetto) spodnjega objekta denimo služi kot temelj in dvorišče zgornjemu«.
Skratka, do okrog leta 1950 so ljudje v Materi živeli v jamah. Tam ni bilo elektrike, vodovoda, kanalizacije. Čeprav so si prebivalci jamo delili s kurami, svinjami, kravami in osli, so se v boljša, socialna, stanovanja selili pod prisilo države. Noro. Čeprav dežela Bazilikata velja za eno najrevnejših v Italiji, so italijanske oblasti šele po koncu druge svetovne odločile, da je treba okrog 15.000 prebivalcev nemudoma izseliti iz jam in jim priskrbeti dostojna prebivališča. S tem se je končalo obdobje sassi-jev, kot so imenovali naselbine v jamah. Te jame so sedaj pod zaščito UNESCA, če prečkate reko si jih lahko ogledate (seveda pa so tudi v samem mestecu na ogled muzejski primerki).
Mestece Matera je genialno, čudovito, fenomenalno. In zelo fotogenično, turist fotoaparata v Materi sploh ne ugasne. Radovedno pohajkovanje med temi hiškami, ki izgledajo zelo enotno, in kot da bi bile narejene iz peska, je super doživetje. Vse je v istem »bež kamenju« s pridihom oranžne barve, ki daje mestu specifičen izgled. Sprehajanje po ulicah, med hišami in cerkvicami, popestrijo številne restavracije in bari, kjer vlada zelo sproščeno vzdušje.
Vizura Matere je neverjetna, kraj je popolna kombinacija pokrajine, zgodovine in arhitekture. Sedaj se, verjetno že zaradi tisoče dnevnih turistov, pazi na prav vsako malenkost. Tisočletja, 9.000 let, so ljudje v teh krajih živeli v jami, nekaj časa so bili tudi v sramoto Italiji, Italijanom. Toda nekje po letu 1980, je predvsem po zaslugi turizma, mogoče tudi filmarjev (npr. Mel Gibson je tu posnel Kristusov pasijon) Matera razprla svoja krila. Matera je na nek način, italijansko mestece, ki ga je pozabil čas, toda dandanes je zagotovo eden od italijanskih turističnih biserov, ki ga je vredno obiskati.
Preden sva odšla iz Matere, sem pomislil, da mi je nekoliko žal, da tega kraja, pokrajine nasploh, ne raziskujem vsaj nekaj dni. Samo raznolikih zgodbic o Materi je “na kile”, ampak nimamo toliko prostora, da bi lahko vse zaobjeli. Verjamem, da dežela Bazilikata skriva še kakšno dodatno, prijetno presenečenje. Toda nekoliko se je že mudilo, hitro na kosilo, pa v avto, na sever Italije naju je vodila dolga pot. V Lido Di Classe sva prispela čez slabih sedem ur (na srečo ni bilo večjih zastojev na avtocesti), bila je že trdna tema, ko sva prispela v hotel.
12. dan: Lido Di Classe, Ravena, Maribor
Ko sem zjutraj odprl balkonska vrata, je zadišalo po morju in cvetlicah. Po obilnem zajtrku na lepi terasi hotela Astor, sva se ob povabilu prijaznih italijanskih hotelirjev hipoma odločila, da bova vsaj nekaj ur preživela na (hotelski) plaži v kraju Lido Di Classe. Celo življenje sem čakal, da se vsaj za kakšno uro vržem na ležalnik, pod senčnik, enem izmed tisočerih, ki jih lahko vidimo v popolni klasični italijanski obliki, na ekstremno dolgih peščenih plažah, predvsem okrog Riminija.
Na mivki so ležalniki s senčniki postavljeni po vojaško in to v dolgih kilometrih. Tako je najbolj logično, vsaj z ekonomskega vidika. V ravnih vrstah, v pravilnih pravokotnikih, zavzamejo najmanj prostora, posledično se jih lahko postavi več, mnogo več. In ta ogromna množica teh pisanih ležalnikov s senčniki prinaša lepe denarce. Kolikor sem uspel videt je najem tam med 20 in 25 evri na dan. In senčnik v vročih mesecih nujno potrebuješ, kot vodo v puščavi. Vprašam se le, če je ta senčnik julija ali avgusta dovolj dobra zaščita pred žgočim soncem?!
Mivka je bila, vsaj v ne-prevroči predsezoni, odlična za bosonogo sprehajanje. Voda je prej rjava kot pa modrozelena. Nič kaj lepa na pogled. Pred plažami so neredko nekakšni braniki iz zloženih velikanskih kamnov, manjših skal. Ljudje so se sončili in paradirali v novih kopalkah, na plavanje ni pomislil prav nihče. Postajalo je vroče, prevroče. Senčniki, igrala in plažni barčki so že super, toda kolcalo se mi je po naravni senci, ki jo več ali manj doživljaš in vonjaš ob celotni hrvaški jadranski obali, na raznolikih hrvaških plažah, ki jih pridno opisujemo na našem portalu.
Kakor veste, nama je tisočletno neurje, na samem začetku poti, odplavilo ogled mozaikov po mestu Raveni. No, sedaj »sva se vrnila na mesto zločina«, mozaiki so bili še zmeraj tam, midva pa v »nizkem štartu«. Ravena je mesto in je glavno mesto pokrajine Ravena v deželi Emilija – Romanja, v severni Italiji, ter pomembno industrijsko središče. Nekoč je bila pristaniško mesto, sedaj je okoli 10 km oddaljena od morja. Nama je bila Ravena, kakor je že bilo rečeno, v fokusu zaradi njenih slavnih mozaikov, ki so najbolj reprezentativni v različnih cerkvah.
Zgodovinski sprehod po Raveni nas vodi od časov, ko je tu bilo zadnje glavno mesto rimskega cesarstva, pa do bizantinskih lepot. Dobro podprta umetniška produkcija 5. in 6. stoletja je mestu zagotovila danes najbogatejše in najbolj znane primere starokrščanskih in bizantinskih spomenikov v Evropi. Prej omenjene opečnate cerkve, ki navzven ne kažejo razkošja niti starosti, v notranjosti skrivajo barvit, prečudovit, mozaični svet.
Na spletnem portalu RTV SLO lahko v zanimivem članku z naslovom »Ravena – mesto, v katerem si je Justinijan postavil cerkev, vanjo pa nikoli stopil« preberemo: »Ko se je zahodnogotski kralj Alarik leta 410 spravil na zahodno rimsko cesarstvo, ga Ravena – čeprav tedaj že prestolnica – ni zanimala. Pa vendar, mesto je za dve stoletji stopilo iz siromašnosti, zacvetelo, in preden je potonilo v pozabo, dobilo nekaj sijajnih spomenikov. Danes bi bilo brez teh arhitekturnih, mozaičnih, slonokoščenih in kiparskih spomenikov v razumevanju zgodovine zahodnoevropske umetnosti velika vrzel.«.
Nekaj priporočenih postankov v Raveni: mavzolej Gale Placidie, cerkev San Vitalle, Arianski baptisterij, Baptisterij pravovernih, Sant’ Apollinare Nuovo, Sant’ Apollinare in Classe, Teodorikov mavzolej in Dantejev grob. Meni osebno je bila najbolj všeč cerkev San Vitalle (čudoviti mozaiki na kupuli!) ter nebeško moder mozaični rajski vrt v mavzoleju Gale Placidije. Božansko! Zanimivo: Pri ustvarjanju mozaika se uporablja t.i. »tesera«, majhna ploščica, ki je običajno oblikovana v obliki kocke, ki se uporablja pri ustvarjanju mozaika. Znana je tudi kot abaciskus ali abaculus.
Ravena je mesto, ki res živi in diha z mozaiki. Ravena je mesto mozaikov. Ko se sprehodite po mestnih ulicah, mozaikov sploh ne morete zgrešiti, saj okrašujejo cestne svetilke, imena ulic, izložbe trgovin in celo kanalizacijske jaške. Seveda so mozaiki najlepši v sedmih cerkvah, kapelicah, mavzolejih. Unicef je to svetovno bogastvo zaščitil. In to popolnoma upravičeno. Ko namreč stojiš pred vsemi tisočimi kvadratnimi metri površin, ki so “naslikani z majhnimi barvnimi kamenčki v prekrasnih slikah”, si lahko kar presunjen. Tako kot je bil očaran Dante Alighieri, ko je prav v Raveni ustvarjal svoje slavne stihe, mogoče tudi neponovljivo Božansko komedijo.
Pozno popoldne sva se odpravila proti domu. V Mariboru naju pričakujeta (širša) družina, pa prijatelji, najbolj vesela najinega prihoda pa bo zagotovo najina »sladka kuža Frida«. Več ali manj Frido vzameva na vsako potovanje, dopust, toda tokrat sva naredila izjemo, za psičko bi bilo to potovanje prenaporno, divjaško, preveč stresno. Plus, vedela sva da bo s svojo pasjo prijateljico Ruby, ob skrbnem varstvu Borisa in Simone, Frida preživela prekrasne pasje dneve – počitnice. 🙂
Zaključni odstavki. 12 dni, od tega 11 nočitev ob italijanski jadranski obali, skoraj 4.000 km v celoti sva opravila na najini potovalni izkušnji Italija 2023. Je zadeva kar naporna, še posebej, ker je v fokusu obiskati – pa čeprav dokaj ekspresno – čim več zanimivih turističnih destinacij. Torej se je treba po pameti zapeljati v “centro storico” (staro mestno jedro), se prekrižati v vsaki lepši cerkvi, po možnosti na hitro skočiti v kakšen muzej ali galerijo, vse skupaj še nekako dodatno turistično začiniti ter narediti fotografije.
Ob takšnih prioritetah nama kvalitetno prehranjevanje ni tako zelo pomembno. So nama pa nekatere okoliščine marsikdaj olajšale odločitve. Tukaj je nekaj primerov. Nekajdnevno besno neurje s poplavami je italijanske gostilničarje več ali manj prisililo, da so – vsaj začasno – zaklenili vrata.
Posledično sva midva nekaj dni živela od sendvičev in ostale suhe hrane. Sreča v nesreči, dokaj naključno sva našla odlične piknik prostorčke. Naprej. Hitro sva opustila željo po romantičnih večerjah. Italijani so namreč gostilne resno odpirali šele po 21-ti uri, midva pa sva bila vsak večer utrujena kot maratonca na olimpijskih igrah, čimprej sva hotela v posteljo, da se naspiva in spočijeva za naslednji dan.
Na srečo Alenka kuha hitro in odlično, pa še italijanska hrana je njej zelo povšeči (dokaz so njene številne kuharske knjige, ki so osredotočene na kuhinjo Apeninskega polotoka :-)). Med potovanjem sredi dneva nisva hotela v restavracije, ker nama je bilo ponavadi škoda zapravljenega časa, ki bi ga izgubila na rovaš pohajkovanja ali pa nujne vožnje od točke A do točke B.
Sva pa se nemalokrat »nagradila« s kavo ali osvežilno pijačo na zanimivih, lepih ali razglednih točkah. Ah, »La vita e bella!«
Sva pa vendarle »toliko jedla zunaj«, da sva hitro ugotovila, da so italijanske pice pretirano hvaljene in da imata tako hrana kot pijača v gostilnah zelo sprejemljive cene. Še posebej pa sva bila presenečena nad nizkimi cenami živil v nekaterih trgovinah. Sicer pa podrobneje o cenah, nočitvah in še čem drugem kdaj drugič.
Kakorkoli, za sam konec tega prispevka lahko rečem, da je bilo najino jadransko popotovanje z avtom na jug Italije zelo super, nikakor drago ali predrago, doživela sva polno lepega, v »živo vidiš« nešteto stvari, ki si jih prej le na televiziji ali na spletu. Priporočam! Nasploh se je še enkrat več potrdilo, da je Italija zakon za vse vrste potovanj. V Italiji ni nikoli dolgčas, pa tudi turisti smo tam – še zmeraj – zelo spoštovani in cenjeni, kar postaja popotnikom zmeraj bolj pomembno. 🙂
Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, v šestih člankih (klik na link, prosim, povej naprej):
1. Maribor, Padova, Ferrara, Commachio, Porto Garibaldi, Ravena, San Marino, Rimini
2. Urbino, Gubbio, Perugia, Assisi, Loreto, app v Potenza Picena
3. Ascoli Piceno, Terrmoli, Margherita di Savoia, Monte S. Angelo, NP Gargano, Vieste
4. Trani, Castel del Monte, Polignano a Mare, Bari, Alberobello, Locorotondo, Martina Franca, Ostuni
5. Brindisi, Otranto, Marina Serra, app v kraju Salento, Torre Sant’Andrea in Grotta della Poesia, Lecce, Taranto, app v Gioia del Colle
6. Matera, Lido Di Classe, Ravena, Maribor.
Ps. Tekst Peter Gavez, za www.pag.si fotografije Peter Gavez in Alenka Galun; za video klik na https://www.instagram.com/petergavez/.