Sardinija: Genova in trajekt, razvpita Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania

Sardinija, september 2024. Odločila sva se, da se bova do turistično razvpite Sardinije odpravila kar z avtom. »Tudi dolga vožnja z lastnim avtomobilom nama ne predstavlja večjih problemov, za izlete po sami Sardiniji nama ne bo treba najeti avtomobila, s svojim lastnim avtom lahko peljeva nekoliko več prtljage, na poti se rada še ustaviva v kakšnem (italijanskem) mestecu ali ob večji turistični znamenitosti, pa tudi trajekt z nočno vožnjo bo svojevrstna potovalna avantura sama po sebi«, sva se strinjala pred odhodom na Sardinijo.

Na žalost je množica nepredvidenih dogodkov povzročila, da sva po avtocesti proti trajektni Genovi drvela brez zanimivih postankov (prvotno sem upal na kratek, sproščen piknik ob Gardskem jezeru :-)). Ko pa sva pozno popoldan z dokaj velikimi težavami le našla prazno parkirno mesto, sva imela do izplutja trajekta le še nekaj uborno kratkih uric časa za ogled Genove.

GENOVA ME, KOT TURISTA, NI PREPRIČALA

Genova, glavno mesto italijanske pokrajine Ligurija, z okrog 600 tisoč prebivalci (s širšo okolico skorajda milijonom ljudi), je zgodovinsko pomembno pristaniško mesto, ki je baje postalo tudi privlačna destinacija za turiste zaradi bogate kulturne dediščine, srednjeveške arhitekture, živahnih trgov in čudovitih razgledov. Meni osebno Genova sploh ni bila očarljiva, mesto z vseh »bližnjih gričev« dobesedno strmo pada v umazano pristanišče.

Sam moram reči, da se v Genovi nisem počutil ravno sproščeno, tudi nekakšnega pravega »turističnega utripa« sploh nisem začutil. Mogoče bi mnenje dokaj hitro spremenil, če bi bil tempo nekoliko manj stresen. Na žalost sva Genovo »preletela« v hitrem sprehajalno-fotografskem koraku in to brez podrobnejšega ogleda lokalnih turističnih znamenitosti. Nič kaj obetavno se ni začel projekt »Sardinija 2024«. 🙁

Najpomembnejše turistične znamenitosti, ki se jih splača obiskati v Genovi? Akvarij (Acquario di Genova) je baje največji akvarij v Italiji in eden največjih v Evropi. Stari pristaniški del (Porto Antico) je eden najbolj živahnih predelov Genove, kjer so bile stare pristaniške zgradbe preurejene v muzeje, restavracije in nakupovalne centre. Bigo, zanimivo panoramsko dvigalo, ki ga midva nisva opazila, baje ponuja čudovit pogled na samo mesto in tudi pristanišče.

Via Garibaldi (prej Strada Nuova) je ena najlepših ulic v Genovi, znana po svojih renesančnih in baročnih palačah, imenovanih Palazzi dei Rolli. Te palače, zgrajene v 16. in 17. stoletju, so bile nekdaj domovi bogatih genovskih družin in so danes pod zaščito svetovnega Unesca. Med najbolj znanimi so Palazzo Rosso, Palazzo Bianco in Palazzo Doria Tursi, ki so danes muzeji z bogatimi zbirkami umetnin.

Katedrala San Lorenzo je glavna cerkev v Genovi, zgrajena v 12. stoletju v romansko-gotskem slogu. Njena fasada iz črno-belega marmorja je prepoznavna znamenitost, notranjost pa skriva dragocene umetnine in relikvije, vključno z skrinjo svetega Janeza Krstnika. Lanterna di Genova je 76 metrov visok svetilnik in simbol mesta. Zgrajen je bil v 16. stoletju in je eden najstarejših delujočih svetilnikov na svetu. Obiskovalci lahko obiščejo razstavo o zgodovini svetilnika in se povzpnejo do razgledne točke, od koder je osupljiv razgled na mesto in pristanišče.

Piazza de Ferrari je glavni mestni trg in srce Genove. Tukaj se nahajajo pomembne zgradbe, kot sta operna hiša Carlo Felice in Palazzo Ducale, ki je danes kulturno središče in prizorišče razstav. Na sredini trga stoji velika fontana, ki je priljubljeno zbirališče tako domačinov kot turistov.

TUKAJ SE JE RODIL SLAVNI KRIŠTOF KOLUMB

Genova velja za rojstni kraj slavnega pomorščaka Krištofa Kolumba. Ena izmed glavnih znamenitosti je domnevna hiša, kjer naj bi človek, ki je odkril Ameriko, preživel svoje otroštvo. Čeprav je današnja (muzejska) hiša le lažna rekonstrukcija, je še vedno – vsaj tako trdijo spletni viri – zanimiva točka za vse (turiste), ki jih zanima zgodovina enega izmed najbolj znanih svetovnih raziskovalcev.

Biosfera je velika steklena krogla, ki se nahaja v Porto Antico. Ta futuristična struktura, ki jo je zasnoval Renzo Piano, je mini ekosistem znotraj mestnega okolja. Skorajda sem potočil solze, ko sem šel mimo zasidrane »replike starodavne ladje«, saj mi je pogled na uro razodel, da si nikakor ne bova utegnila pogledati Galate, največjega pomorskega muzeja v Sredozemlju, ki je bil v Genovi na prvem mestu mojih turističnih želja.

NOČNO SPANJE NA TRAJEKTU

V psihotičnem prometu Genove sva z avtom nekoliko časa begala sem in tja, dokler se vendarle nisva – že pod okriljem noči – znašla na ogromnem trajektu, ki je imel na trupu narisane simpatične like iz svetovno znanih risank. Privoščila sva si nočno kabino, saj sva nameravala biti popolnoma spočita ob najinem prvem dnevu spoznavanja Sardinije. Mimogrede, številni potniki se zleknejo kar po »raznoraznih kotičkih« (predvsem barih) na svoje napihljive blazine ali pa si le raztegnejo spalno vrečo?!

Še pred najino budilko naju je zbudil hrupen trajektni radio. Vreščeči ladijski napovedovalec nam je zaželel dobro jutro in nam postregel z informacijo, da lahko v priročnih restavracijah trajekta podjetja Moby zajtrkujemo »klasično italijansko«: rogljiček s kratko črno kavo. To sva raje priskočila in si z zgornje palube ogledala prihod v Olbio, ki na severu Sardinije velja za glavno (trajektno) pristanišče.

OLBIA JE ZMERAJ VEČJA

Olbia je sicer od celinske Italije oddaljena okrog 200 kilometrov, že od nekdaj velja za glavno vstopno točko na otok in to ne glede na dejstvo, da je glavno mesto Sardinije, Cagliari, mnogo večje. Ob Olbiji so zgradili še letališče, tako da se je še bolj uveljavila kot pomembna sardinska prometna točka. Kljub svoji modernosti, gradi se na veliko, Olbia se širi kot se le lahko, med turisti vendarle velja le za nekakšno odskočišče na poti do (bližnjih) številnih letovišč. Se bo to kaj kmalu spremenilo? Pojma nimam.

Ker pa pogled z najinega visokega trajekta ni obetal mnogo lepega, sva se v trenutku odločila, da se v mestecu Olbia midva tokrat ne bova ustavila, ampak se bova z avtom takoj odpravila severneje, na raziskovanje mogoče najbolj znanega priobalnega pasu Sardinije – na slovito Costo Smeraldo (Smaragdno obalo).

SMARAGDNA OBALA, POČITNIŠKA DESTINACIJA BOGATAŠEV

Obala Costa Smeralda, v dolžini okrog 55 kilometrov, je znana po čudovitih majhnih skritih plažah z drobnim peskom in kristalno čisto vodo. V nasprotju z nekaterimi drugimi deli Sardinije so tukajšnje plaže večinoma skrite v majhnih zalivčkih, zato običajno niso obsežne, zaradi česar so zelo, zelo očarljive.

Je pa, resnici na ljubo, Costa Smeralda svojo svetovno slavo dosegla predvsem zaradi »bogataškega pridiha«. Costa Smeralda je vsekakor sinonim za luksuz, naravno lepoto in prestižno vzdušje. Ne pozabimo, če iščete luksuzne počitnice na Sardiniji, je Costa Smeralda zagotovo pravi kraj za vas. Vse kar potrebujete, je le zelo debela denarnica in pa prost pristaniški privez za daljšo jahto ali jadrnico.

Midva sva območje Costa Smeralde, ki prijetno »diši po zlatu in denarju, le na hitro preletela«. Radovedno sva se zapeljala do treh naselij: Golfo Aranci, Porto Rotondo in Porto Cervo, ki je priljubljeno poletno prizorišče mednarodnega jet-seta in „prestolnica“ obale Costa Smeralda. Porto Cervo je glavna destinacija za luksuzne počitnice že od leta 1962, ko se je arabski princ Karim Aga Khan IV. navdušil nad lepoto smaragdne obale in se odločil kupiti nekatera zemljišča v tem delu Sardinije ter jih preoblikovati v ekskluzivno turistično enklavo.

PORTO CERVO IMA PRIDIH PRESTIŽA

Porto Cervo velja za srce Costa Smeralde in luksuzno letovišče, znano po marini, kjer so zasidrane nekatere najbolj prestižne jahte na svetu. Mestece je zasnovano v značilnem sredozemskem slogu s čudovitimi pastelnimi hišami (po strogih navodilih arhitektov se uporabljajo le domači materiali, pa tudi le avtohtono rastlinje!), ozkimi uličicami, gostim cvetličnim rastlinjem in čudovitim pogledom na morje. V Porto Cervu najdeš prestižne butike znanih modnih blagovnih znamk ter vrhunske restavracije in bare, ki privabljajo sila premožne obiskovalce/stanovalce.

V teh krajih sva kaj hitro ugotovila, da imava nekoliko premalo denarja, da si za mirne upokojenske dni kupiva »nekoliko boljšo« hišo ali vsaj prestižen apartma. Še cena za čolne, ki so izstopali z lepoto, aroganco in močjo, je bila nekoliko previsoka za najin žep. Zato sva se po sili razmer zadovoljila z brezplačnim ogledom jaht po pristaniščih, tolažbo pa sva poiskala v slaščičarni. Če malo karikiram; z združenimi močmi sva le nekako zbrala za nekaj kepic sadnega, kremastega sladoleda. 🙂

VILE SO SKRITE V CVETOČEM GRMOVJU

Bogataške hiše v neomediteranskem slogu, ki si – vsaj takšen je bil moj občutek – nikakor niso želele posebne pozornosti, so bile zelo varno skrite za visokimi zidovi in številnim cvetočim grmičevjem. Javni prostori (beri: restavracije, modne trgovine, trgi, celo cerkve, pa prestižni butiki) v omenjenih – in verjetno tudi bližnjih podobnih – krajih Costa Smeralde pa so se sredi dneva, ob najinem obisku, šele nekoliko lenobno pripravljali na obvezen večerni prihod pomembnih oziroma premožnih gostov.

Tu in tam sva na obzorju morja zagledala kakšno jahto maksi dolžin in širin ter sklepala, da se milijarderji v tem sardinskem vodnem vesolju lahkotnosti igrajo še nekoliko »bolj intenzivnega luksuznega turizma«. Ker pa nekega prav posebno zanimivega dogajanja sredi dneva nisva zapazila, sva se odločila, da se raje hitro odpraviva do ene izmed številnih nebeških plaž, ki krasijo Costa Smeraldo.

PRVA SARDINSKA PLAŽA: SPIAGGIA DEL PRINCIPE

Skorajda popolnoma naključno izbrana Spiaggia del Principe je kljub nekoliko turobnemu vremenu nesramežljivo pokazala svojo značilno turkizno barvo. Od plačljivega parkirišča do majhne, skorajda intimne, plaže del Principe je bilo le nekaj minut počasnega hoda. Kratko kopanje v topli morski vodi naju je izredno osvežilo in osrečilo, bila sva dobre volje in pripravljena za nove dogodivščine, čakala naju je t.i. Medvedja skala.

RAZVPITA MEDVEDJA SKALA JE LEPŠA IZ DALJAVE

Roccia dell’Orso (Medvedja skala) je ena izmed najbolj znanih naravnih znamenitosti na severu Sardinije. Roccia dell’Orso je ogromna naravna skalo iz granita, ki je zaradi svoje oblike dobila ime po medvedu. Skozi tisočletja je veter erodiral skalo, ki danes spominja na silhueto medveda, kar je privedlo do njene velike turistične priljubljenosti.

Roccia dell’Orso se nahaja na griču nad mestom Palau, ob severovzhodni obali Sardinije. Z vrha, kjer stoji skala, je izjemen pogled na arhipelag La Maddalena in celo proti Korziki, kadar so vremenski pogoji ustrezni.

Roccia dell’Orso je v celoti visoka kar 122 metrov (sam nisem imel občutka, da je tako zelo visoka?!). Varuh znamenitosti Roccia dell’Orso mi je povedal, da je bila skala v preteklosti v veliko pomoč mornarjem. Njena edinstvena oblika je bila namreč vidna že od daleč in je služila kot odlična orientacijska točka za tiste, ki so pluli po tej obmorski poti.

Še nežno opozorilo za same obiskovalce te turistične znamenitosti: kamnita oblika medveda se vidi le od daleč, s kakšne lokalne ceste, obiskovalec oblike medveda, zaradi neprimernega zornega kota in neposredne bližine (človek stoji tik ob medvedjih nogah), sploh ne vidi, ne zazna (in zaradi tega smo lahko vsaj nekoliko razočarani). Je pa medvedja skala, Roccia dell’Orso, mogoče vendarle vredna obiska, sprehoda po širokih stopnicah na vrh hriba, saj ponuja izreden panoramski razgled.

TEMPIO PAUSANIA – TAM SE IZDELUJE PLUTA

Ura naju je že nekoliko preganjala. Vsaj mene, ki si nikakor ne želim prvega iskanja apartmaja v temačnih večerno-nočnih urah. Zato sem ignoriral Alenkino željo, da se le »informativno zapeljeva« v Palau, ki je trajektna luka za slovito Magdalensko otočje. Avto sem raje usmeril v smeri najinega naslednjega »načrtovanega obiska«, do mesteca Tempio Pausania, ki je prestolnica regije Gallura.

»Tempio Pausania je eno izmed središč sardinske kulture, ki je znano tudi po svoji značilni arhitekturi, hišah iz temnega granita, ki v mestu ustvarjajo edinstveno vzdušje. Kamnite hiše in ulice ustvarjajo poseben čar, ki obiskovalce popelje v preteklost. Zgodovinsko jedro mesta je polno ozkih uličic, kjer se prepletata zgodovina in kultura. Katedrala San Pietro je ena izmed glavnih znamenitosti mesta. Zgrajena je v romanskem slogu in ima čudovito granitno fasado«, je razkrival splet, pa tudi najini hitro pogledi iz avtomobila. Podrobnejši »peš ogled« sva morala – na žalost – preskočiti, ker naju je že ujela močna nevihta, lilo je kot iz škafa.

Poudariti moram še, da je Tempio Pausania znano še po izdelavi plute, na celotni Sardiniji je mogoče za spomin kupiti številne lepe izdelke iz plute (npr. tudi ženske torbice, kar me je izredno očaralo!). Samo območje okrog mesteca Tempio Pausania baje proizvede okrog 90 odstotkov plutovinastih zamaškov, ki jih potrebuje Italija. Sardinija sicer velja za enega največjih proizvajalcev plute v Italiji in Evropi, njena industrija plute pa je globoko povezana s kulturno in gospodarsko dediščino otoka.

Pluta se pridobiva predvsem iz skorje plutovca (quercus suber – hrast plutovec), drevesa, ki uspeva v mediteranskem podnebju. Plutovec lahko živi več kot 200 let, kar omogoča večkratno obiranje skozi njegovo življenjsko dobo (le na 9 do 12 let delno odstranijo lubje na drevesu). Proces obiranja plute je zelo specializiran in tradicionalen. Opravljajo ga izkušeni delavci, ki ročno odstranijo zunanjo plast skorje s posebnimi orodji. Obiranje skorje dreves se izvaja med majem in avgustom, ko je pluta najbolj prožna in primerna za obdelavo.

CASTELSARDO, NAJINA IZBIRA ZA PRVI APARTMA

Od mesteca Tempio Pausania do obmorskega kraja Castelsardo na severovzhodnem delu Sardinije je ura vožnje. Med silovito nevihto, ki naju je zajela, so močni hudourniki neusmiljeno drli kar čez hribovite ceste, minute mukotrpne vožnje pa so se vlekle kot »neskončno sedenje pri zobozdravniku«. Ko sem srečno parkiral avto pri najinem apartmaju (ta bo najina izhodiščna baza naslednjih šest nočitev), sem si globoko oddahnil, si nazdravil z več kot zasluženim pivom in nama zaželel, da se zbudiva v lep dan.

Latinski bogovi so naju – hvalevredno – uslišali, zbudila sva se v zelo vetroven, toda vendar vsaj delno sončen dan, dežja – jupi! – ni bilo. Čudovit pogled na Castelsardo z njegovim grajskim obzidjem je obetal mnogo lepega, zato sva hitro sedla v avto in se radovedno zapeljala novim dogodivščinam naproti. Na brzino sva še v podnožju Castelsarda uživala v pogledih na morje, ki se je v divjajočem maestralu penilo kot šampanjec. Po kratkem fotografiranju sva se odpeljala na jug, do mesta Sassari. Ampak o tem v naslednjem članku … 🙂

Kmalu glej tudi:
1. Sardinija – evropski Bahami (uvodne besede o Sardiniji, nekaj njenih osnovnih podatkov in temeljnih otoških značilnosti, vrhunci najinega potovanja).
2. Sardinija: Genova in nočni trajekt, razvpita – bogataška – Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania in apartma.
3. Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, najin grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je – preprosto – božansko, neponovljivo.
4. Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta – brez kančka dvoma – prečudoviti mesteci.

5. Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju, murali so izredno pomemben del sardinske identitete.
6. Sardinija: Plaža Poetta in glavno mesto Cagliari, sipine neverjetnih dimenzij – Spiaggia di Piscinas, turisti obožujemo lokacijo Porto Flavia.
7. Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbatax-a kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, znamenita cesta Orientale Sarda se vije med oblaki.
8. Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada s trdnjave nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do presenetljivo prijetnega Livorna.
9. Sardinija: na poti domov se ustaviva v Palmanovi, dodani so še odstavki o nožih in pustu, pametnem urbanizmu ter ugotovitev, da je Sardinija – nedvomno – rajski otok.
10. In dodatno še prav posebna objava: NAJLEPŠE PLAŽE NA SARDINIJI.

Ps. Fotografije: Alenka Galun, Peter Gavez in Italijanska turistična skupnost (oziroma uradno, za promocijske fotografije: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism). Tekst: Peter Gavez.