Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do prijetnega Livorna

Navsezgodaj sva na vrat na nos hitela v Cala Gonone, ker sva imela tam rezervirano ladjico, lahko bi rekli tudi »morski taksi oziroma morski avtobus«, za prevoz do bližnje turistične znamenitosti Cala Luna. Cala Gonone je slikovito obalno mestece na vzhodni obali Sardinije, v regiji Ogliastra, ki je priljubljena destinacija za ljubitelje narave, pohodništva, plezanja in morskih aktivnosti.

CALA GONONE, ZALIV OROSEI IN CALA LUNA

Cala Gonone leži ob zelo strmem vznožju gorovja Supramonte. Mestece je v prvi vrsti pristanišče, v katerem se ob desetinah raznolikih ladjic in čolnov tare tudi turističnih agentov v »prodajnih hišicah, kioskih«. Cala Gonone je namreč prava odskočna deska za dostop do nekaterih najlepših in najbolj odročnih plaž ter »votlin« na celotni Sardiniji.

Splet trdi, da je bila Cala Gonone dolga stoletja več ali manj »strogo izolirana« zaradi svoje lege med gorami, do petdesetih let 20. stoletja je bila – več ali manj – dosegljiva le po morju. Ko so po letu 1860 prebivalci iz regije Neapelj začeli naseljevati to območje, se je mesto začelo počasi razvijati in postajati dostopnejše (z urejenimi cestami). Danes je zaradi naravne lepote in neokrnjene obale to eno izmed glavnih turističnih območij Sardinije. Cala Gonone je še posebej privlačna za obiskovalce, ki si želijo doživeti divjo stran otoka Sardinija.

»Cala Gonone je destinacija, ki ponuja vse, kar lahko Sardinija ponudi – od dramatične obale in osupljivih plaž do fotografskih jam in bogate podvodne favne«, navdušeno razlagajo turistični delavci. Ikonične plaže Cala Luna, Cala Mariolu, Cala Goloritzé, Cala Sisine so dostopne le z različnimi plovili ali peš po gorskih poteh. Znane so po svojih turkiznih vodah, peščenih zalivih in edinstvenih skalnih (jamskih) formacijah, ki jih obožujejo predvsem t.i. spletni vplivneži, saj te »velikanske votline s pogledom na turkizno morje« omogočajo zelo lepe fotografske motive.

Midva sva se odpravila do (skorajda najbližje) plaže, do plaže Cala Luna, ki je tudi ena izmed najbolj znanih in slikovitih plaž na Sardiniji. Eden najbolj prepoznavnih elementov Cala Lune so njene velike fotogenične jame oziroma votline, ki so vklesane v strme klife in ustvarjajo slikovite igro narave. Vse napisano drži, zelo moteče je pa predvsem to, da se v Cala Gonone zgrinjajo neverjetne mase radovednih turistov, ki celotno doživetje bližnjih naravnih znamenitosti »izredno poslabšajo«.

SAJ JE RES LEPO, TODA …

Nikakor ne morem reči, da je Cala Luna s svojo plažo ali jamami (ali je bolje reči votlinami?!) »grda ali nezanimiva«. Daleč od tega. Ampak ljudi, nas turistov iz vseh koncev sveta, je preprosto preveč. Na peščeni obali Cala Lune, še posebej pa v fotogenični votlini, je izredno velika gneča, vse skupaj nepreklicno spominja na dogodek iz druge svetovne vojne, na zavezniško izkrcanje v Normandiji.

Tudi tukaj ladjice in čolni v »maniri avtobusov v velikih mestih« pristajajo vsakih »dobrih 10 minut«, preko ladijskih mostičkov na obalo kot napol slepa čreda ovac na trda tla sestopi »nova naivna skupina turistov«, ki smo preplačali to kratko vožnjo (30 evrov ali še več po osebi, vožnja do plaže Cala Luna in nekoliko ur kasneje nazaj pa skupaj traja le slabe pol ure). Veliko in globoko je moje osebno razočaranje nad celotno izkušnjo.

Priznam, oddahnil sem si, ko sva zapuščala nerealno nasičeno mestece Cala Gonone, Kakšna gneča mora šele biti tukaj na samem višku turistične sezone?!? Zaliv Orosei meni osebno zagotovo ni ostal v preveč lepem spominu. Sem mogoče nekoliko preveč kritičen, neupravičeno razočaran do zaliva Orosei in teh značilnih izletov s turistično ladjico? Nerad dopuščam tudi to zelo majhno možnost.

OROSEI JE NA MEJI »ŽIVEGA DOLGČASA«

Poznopopoldanske ure, ki so se kaj hitro prevesile v zgoden večer, sva izkoristila za raziskovanje mesteca Orosei. Pa nama kljub vsej dobri volji in vztrajnosti, ki se je kazala v številnih prehojenih korakih, preprosto ni uspelo najti »neke turistične zgodbe«, ki bi bila vredna neke bolj podrobne omembe ali opisovanja. Mesto je mirno, prijazno, toda nekoliko preveč zaspano. Še gostilničarji so bili za odtenek nekoliko preveč ležerni, saj nama v času najinega intenzivnega sprehajanja (tam nekje med 16.00 in 19.00) ni uspelo najti že delujoče gostilnice. »Večerjo strežemo kasneje!«, so v en glas – kot papige – ponavljali gostilničarji.

Sprehod po centru Orosei-a, med ozkimi uličicami, kamnitimi hišami in starimi cerkvami, sva tako po sili razmer končala v trgovini (kjer je bil marsikateri delikatesni izdelek cenejši kot v naši preljubi Sloveniji?!).

V najinem lastnem hotelskem apartmaju, ki je imel tudi veliko kuhinjo z jedilnico, sva si pripravila razkošno »zadnjo večerjo«. Že naslednji dan se namreč najino popotovanje po Sardiniji počasi zaključuje, zvečer bova že na trajektu za »italijansko celino«, za Livorno. Grenkobo »skorajda popolnoma zaključenih počitnic« sva dodobra poplaknila s čudovitim rdečim sardinskim vinom.

Že zgodaj zjutraj sva hotelu rekla prisrčen adijo in radovedno zavila še na lokalno, mestno plažo. Spokojna reka Cedrino teče tik ob mestu Orosei in ponuja priložnosti za vožnjo s kanujem, kjer lahko uživate v mirni pokrajini in opazujete lokalno favno. Območje okoli reke je – baje – priljubljeno za ljubitelje ptic in drugih divjih živali. Reka Cedrino se izliva v nebeško morje, kar naredi plažo – Spiaggia Marina di Orosei – še morebiti nekoliko bolj atraktivno kot je to nasploh običajno na Sardiniji.

POSADA SE LAHKO POHVALI Z RAZGLEDNIM GRADOM

Avto se je komajda segrel na delovno temperaturo, pa je že Alenka sugerirala: »Stoj«. In sva se – seveda – ustavila. Kraj Posada mi je bil všeč že na prvi pogled, saj je na vrhu hriba po okolici oprezala majhna utrdba. Manjši grad Castello della Fava, ki je bil zgrajen v 12. stoletju in je v prvi vrsti služil predvsem kot nezlomljiva obramba pred pirati, je najpomembnejša turistična znamenitost Posade.

Z vrha gradu se odpira neznansko čudovit razgled na dolino, reko Posada in bližnje morje ter peščene plaže (Su Tiriarzu, Plaža Orvile in Plaža San Giovanni). Grad je relativno dobro ohranjen, obiskovalci pa lahko raziskujejo ruševine in se skozi ozko lino povzpnejo na vrh stolpa, kjer se razprostira izreden panoramski pogled na celotno območje. Castello della Fava ima sicer takšno ime, ker je ovit v legendo o prevari s figami (fava), s katero so prebivalci Posade nekako pretentali sovražnike in preprečili zavzetje celotnega mesteca.

ZA SLOVO OD SARDINIJE: SAN TEODORO IN BLAŽENA PLAŽA LA CINTA

Konec najine prve odisejade po Sardiniji sva si želela, kakor se za »evropske Bahame« pač spodobi, preživeti na zelo lepi plaži. Ali je na tem otoku sploh mogoče najti grdo, neprivlačno plažo?! Midva meniva, da je to skorajda nemogoče.

Med potjo na sever, proti trajektni Olbii, sva mimogrede in popolnoma slučajno vpadla v tipično sardinsko mestece – šarmantni San Teodoro -, ki je »prav v tem času vibriralo z nekakšno čudovito energijo«. Brezskrbno sprehajanje med uličicami »sladkega San Teodora«, ki so ga krasile »cvetoče rože prav vsepovsod«, unikatne prodajalne spominkov, tudi razkošni butiki in dišeče restavracije, sva hotela dodatno nadgraditi še z obiskom bližnje plaže. Alenka se je odločila za plažo La Cinta. In zadela v polno, v sam center »uživaškega užitka«.

Pričakal naju je nedolžno bel pesek, mehak kot moka. Za plažo, tik za simbolično zaščitno ograjo, so pogled nazaj krasile minimalistične, pa vendar zelo ljubke, sipine. Okrog naju so poležavali sami sproščeni ljudje. Otroško brbotanje. Veselje vsepovsod. Sreča v zraku. In pred nama filmsko morje v tisočih odtenkih zeleno-modre barve. Še sonce se naju je usmililo in žarke usmerilo prav v ta košček raja.

Postavila sva velik in udoben plažni šotorček, da sva se lažje skrila v najin popek trenutne blaženosti. Privoščila sva si še obilno malico, ki sva jo prinesla kar s seboj v zmeraj zelo uporabni hladilni torbi. Ob odprtju pločevinke piva sem zagledal slano Alenko, ki je iz morja prihajala z neponovljivim nasmehom do ušes. Kot strela me je spreletelo po celem telesu: »Življenje ne bo nikoli lepše«.

ZAPOSTAVLJENA OLBIA IN TRAJEKT NA ITALIJANSKI ŠKORENJ

Že skorajda v mraku sva se na plaži La Cinta prav nejevoljno pakirala. Najraje bi za spomin odnesla vsaj kakšen kilogram sipkega peska (pa je, hvala bogu in pametnim ljudem, to prepovedano po celotni Sardiniji, kazen je zelo, zelo visoka). Morala sva v Olbio, na trajekt, v resnično življenje.

Kaj kmalu sva Olbio, vsaj iz avta, videla tudi iz južne strani. Novih, moderno osvetljenih zgradb je bilo – vsaj takšen je bil občutek – na stotine, na tisoče. Mogoče pa sva vseeno naredila napako, ker si prvi dan na Sardiniji Olbie nisva pogledala nekoliko natančneje?! Kdo bi vedel? Polovica popotniških piscev nadvse gostoljubno Olbio rada hvali, druga polovica pristaniške Olbie nikakor ne mara.

Kdo pozna resnico? Jaz že ne, midva že ne. Pa sedaj za Olbio in obiskovanje njenih ulic nimava niti več časa, ker morava nujno na gromozanski trajekt, ki že neumorno požira dolge kolone osebnih vozil. Na trajektu sva tik pred izplutjem pomahala Olbii in njegovemu v nebo sijočemu, žarečemu panoramskemu kolesu.

Alenka ne bo nikoli priznala, da se je v njenih očeh zasvetila solza, ko je rekla: »Čao, Sardinija!« Sam pa sem, tik preden sem zaspal v kajuti trajekta, želel vsaj v mislih pričarati, poustvariti najino fantastično plažo. Toda Spiaggia La Cinta je – nevemzakaj – izginila, magije ni bilo več, zbudil me je tečen trajektni »radijski napovedovalec«, ki je izredno nadležno reklamiral kavo z rogljičkom v trajektnem baru. »M’rš!,« sem nejevoljno zabevskal v mehak vzglavnik, se obrnil na drug bok in uporniško vstal iz tople postelje šele tik preden smo prispeli v Livorno.

LIVORNO ME JE PRAV PRIJETNO ŠOKIRAL

V Livornu sem bil prvič, Alenka je mesto, ko je davno nazaj potovala na Korziko, zelo na kratko, mimobežno, že videla. Ko sem parkiral relativno blizu samega trajektnega pristanišča, prvi pogledi po uličicah Livorna niso obetali ne-vem-kakšnega turističnega dosežka ali celo presežka. Toda Livorno mi je iz minute v minuto pohajkovanja postajal vse bolj in bolj všeč. Zdelo se je, da se z vsako novo ulico, ki sva jo prehodila, mesto nesramežljivo slači in postaja simpatično, nadvse privlačno.

Pa me je svetovni splet pred tem opozoril, vendar mu nisem verjel, ko je bralcem zaupal: »Livorno je pristaniško mesto na zahodni obali Italije v – turistično genialni – pokrajini Toskana, ki leži ob Ligurskem morju. Mesto Livorno je znano po svoji bogati zgodovini, razgibanem kulturnem življenju in živahnem pristanišču, ki je eno najpomembnejših v Italiji. Livorno, ki so ga zasnovali kot strateško pristanišče že v 16. stoletju, danes ponuja obiskovalcem odlično kombinacijo zgodovinskih znamenitosti, čudovitih obmorskih razgledov in pristnega toskanskega vzdušja«.

V mestu turistični kažipoti in turistični plakati opozarjajo predvsem na zgodovinski trdnjavi iz časa družine Medici, ki sta bili osnovni del obrambe mesta. Fortezza Vecchia (Stara trdnjava) stoji tik ob pristanišču in obiskovalcem ponuja vpogled v vojaško arhitekturo renesanse. In je, vsaj tako se zdi od daleč, v zelo slabem stanju, mogoče sploh ni (ustrezno) prenovljena?! Nerad priznam, da midva nisva brusila pet in izgubljala dragocenih minut, da bi ugotavljala njeno resnično stanje.

Fortezza Nuova (Nova tradnjava) pa je baje slikovit kraj za sprehode in piknike. No, midva sva se tukaj sprehodila po sami notranjosti trdnjave, toda prav zares nič omembe vrednega nisva opazila na dvorišču. Še najbolj všeč nama je bil most z nekoliko zanimivo, drugačno arhitekturno zasnovo, ki je postavljen tik ob vhodu.

Je pa na Novo trdnjavo naslonjeno turistom zelo všečno območje, področje. Venezia Nuova (Nove Benetke) je namreč zelo slikovito okrožje Livorna, s prav posebnim čarom, z ozkimi kanali, mostovi in starimi skladišči. Zasnovano je bilo po vzoru svetovno znanih Benetk, saj so vodni kanali omogočili lažji prevoz blaga v mesto. Venezia Nuova je danes zelo priljubljena turistična točka, polna je majhnih barov, restavracij in trgovinic, kjer lahko okusite lokalne jedi in uživate v živahnem vzdušju.

Podobno velja tudi za glavno mestno tržnico, nad katero sva bila midva zelo navdušena, še nakupovala sva izdatno (posebne italijanske testenine so zmeraj čudovito darilo). Mercato Centrale je sicer velika pokrita tržnica iz 19. stoletja, kjer domačini v zelo podjetni in veseljaški maniri prodajajo sveže ribe, zelenjavo, sadje, meso, sir in številne druge toskanske specialitete. Obisk tržnice Mercato Centrale je prava turistična pustolovščina, saj lahko tam obiskovalci hipoma začutimo pristen utrip mesta Livorno in ubrano uživamo v (cenejših) lokalnih kulinaričnih dobrotah.

TERAZZA MASCAGNI, TURISTIČNA ZNAMENITOST KOT SE ŠIKA

Zemljevid na googlu me je prijazno opomnil, da se morava iz središča Livorna odpeljati še nekoliko južneje, le do nekaj kilometrov oddaljene turistične znamenitosti z imenom Terrazza Mascagni. Imenuje se po italijanskem skladatelju Pietru Mascagniju, ki se je rodil v Livornu in je znan po znameniti operi Cavalleria Rusticana. Terrazza Mascagni je v samem bistvu enormno velika, pa tudi zelo elegantna obmorska terasa, čudovito sprehajališče za uživanje panoramskih razgledov na morje in sončne zahode.

Lahko rečemo tudi, da je terasa, Terrazza Mascagni, izredno velik in zelo podolgovat trg, ki je proti morju omejen z vijugasto ograjo, sestavljeno iz 4.100 elegantnih stebrov iz betona, tla pa krasi 8.700 kvadratnih metrov velika šahovnica, sestavljena iz kar 34.800 črno-belih plošč. Wikipedija trdi, da je »zaradi obsežnosti površin in navidezne neskončnosti stebrov Terrazze Mascagni opaziti vzporednico z metafizično umetnostjo«. Očitno je Alenka to spoznavala na različnih osebnih ravneh, zavestnih in podzavestnih, saj je svoj neposreden stik z neskončnim pridihom umetnosti neutrudno iskala v fotografskih »selfijih«.

No, tudi sicer velja, da je Terrazza Mascagni zaradi svoje edinstvene zasnove in slikovitega okolja ena od najbolj prepoznavnih znamenitosti Livorna in priljubljena lokacija za fotografiranje. Dodajam le še, da je bila Terrazza Mascagni, danes eden najbolj prepoznavnih simbolov mesta Livorno, zgrajena med letoma 1925 in 1928, kot del urbanističnega projekta za izboljšanje in polepšanje mestne obale.

Preko ceste Terrazza Mascagni je bil pred davnimi desetletji postavljen ogromen hotel, Grand Hotel Palazzo, ki je imel v svojih najboljših časih lastno morsko kopališče – Pancaldi Acquaviva -, ki omejuje južni del Terrazze Mascagne. Na severu slavna terasa sega vse do večjega bazenskega kompleksa oziroma do večjega mestnega akvarija, ki predstavi predvsem morsko življenje Sredozemskega morja.

Midva sva v hišnem baru Acquario di Livorno, v Surfer Joe Cafe & Diner, skovala še zadnji potovalni načrt. Ker sva se v Livornu zadržala mnogo dalj časa, kot sva nameravala, preprosto ni bilo več časa, da obiščeva Bologno ali Museum Ferrari Maranello, ki sta bila zelo visoko na listi najinih popotniških želja. Po sili razmer sva se morala seveda prilagoditi, izbrati nekaj manjšega, ogledno manj zahtevnega, odločitev je padla na Palmanovo (originalno italijansko: Città Fortezza di Palmanova).

Vsi teksti z opisnim naslovom: Okrog Sardinije v štirinajstih dnevih. Predlagamo branje lepo po vrsti, od začetka do konca:

1. Sardinija – evropski Bahami (uvodne besede o Sardiniji, nekaj njenih osnovnih podatkov in temeljnih otoških značilnosti, vrhunci najinega potovanja).
2. Sardinija: Genova in nočni trajekt, razvpita – bogataška – Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania in apartma.
3. Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, najin grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je – preprosto – božansko, neponovljivo.
4. Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta – brez kančka dvoma – prečudoviti mesteci.
5. Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju, murali so izredno pomemben del sardinske identitete.

6. Sardinija: Plaža Poetta in glavno mesto Cagliari, sipine neverjetnih dimenzij – Spiaggia di Piscinas, turisti obožujemo lokacijo Porto Flavia.
7. Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbatax-a kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, znamenita cesta Orientale Sarda se vije med oblaki.
8. Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada s trdnjave nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do presenetljivo prijetnega Livorna.
9. Sardinija: na poti domov se ustaviva v Palmanovi, dodani so še odstavki o nožih in pustu, pametnem urbanizmu ter ugotovitev, da je Sardinija – nedvomno – rajski otok.
10. In dodatno še prav posebna objava: NAJLEPŠE PLAŽE NA SARDINIJI.

Ps. Fotografije: Alenka Galun, Peter Gavez in Italijanska turistična skupnost (oziroma uradno, za promocijske fotografije: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism). Tekst: Peter Gavez.