Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju

Nuraško kulturo in turistom najbolj zanimive – vsepovsod prisotne – stolpe, imenovane nuragi, so skorajda hipoma zamenjali murali, teh čudovitih poslikav na hišah Sardinije prav nikoli ne zmanjka. Murali so izredno pomemben del sardinske identitete. Vasica San Sperate je živopisen muzej tega, že dolgo aktualnega, sardinskega fenomena. Poglejmo vse skupaj nekoliko podrobneje.

S’ARCHITTU: LOKA NISVA VIDELA, SVA PA SEDELA OB STOLPU

Naj spomnim, z Alenko se ob zahodni obali voziva na jug, proti Cagliariju, glavnemu mestu Sardinije. Priznam, v okrožju S’Archittu, okrog 40 kilometrov od opevanega mesteca Bosa, se nisva nameravala ustaviti. Toda, ko sva v Torre del Pozzo, tik ob nekoliko večjem kraju S’Archittu, zagledala mogočen stolp Turre de su Putu, mi je noga docela nekontrolirano hipoma stisnila avtomobilski pedal za zaviranje. Po nič kaj zahtevni potki sva se v nekaj minutkah povzpela do stolpa. Njegova ohranjenost ni ravno »najboljša«, še zmeraj pa je njegova lepota lepo razpoznavna.

Z rta, na katerem stoji stolp, so se odpirali prav lepi panoramski pogledi, zaradi martinčkanja na soncu in predvsem radožive igre surferjev v zalivu tik pod nama, pa sva se na ogromni terasasti skali zadržala skorajda pol ure. Na žalost kraja S’Archittu (takrat) na spletu nisem raziskal. Če bi to storil, bi ugotovil vsaj naslednje: »Kraj je dobil ime po znamenitem skalnem loku (S’Archittu), ki obdaja plažo, do katere se lahko sprehodite po pešpoti; v poletnih nočeh je lok osvetljen. Lok je visok približno 17 metrov in je posledica morske erozije starodavne jame«. Tega takrat nisem vedel, zato si kamnitega loka v živo – na žalost – nisva ogledala. Šmrc. 🙁

THARROS NI LE ARHEOLOŠKI ČUDEŽ

Vožnje z avtomobilom sva se naveličala, zato sva raje sedla na vlak. No, če sem čisto natančen, sedla sva na majhen turistični vlakec, ki naju je nekaj uvodnega časa razvajal pri raziskovanju nove izredno cenjene turistične znamenitosti. 🙂 Area archeologica di Tharros (krajše: Tharros) se, po googlu, ponaša z ostanki kopeli, templjev in grobišč, ki so jih zgradile številne starodavne kulture.

Nekaj več ostalih spletnih podatkov, pa – med drugim – razlaga tudi takole: »Tharros je eno najpomembnejših arheoloških območij na Sardiniji, saj so ruševine tega starodavnega mesta priča različnim civilizacijam, ki so se izmenjevale skozi stoletja, vključno s Feničani, Kartažani in Rimljani. Tharros je bil ustanovljen okoli 8. stoletja pr. n. št. kot feničanska naselbina. Feničani so bili pomorski trgovci, ki so potovali po Sredozemlju in vzpostavljali kolonije, Tharros pa je bilo eno njihovih ključnih oporišč na zahodni obali Sardinije.

V 6. stoletju pr. n. št. so Kartažani prevzeli nadzor nad Tharrosom in mesto se je razširilo ter postalo eno najpomembnejših mest na Sardiniji. Kartažani so uvedli nove gradbene tehnike, okrepili mestno obzidje in razvili urbano infrastrukturo. Po tem, ko so Rimljani v 3. stoletju pr. n. št. osvojili Sardinijo, so tudi mesto Tharros mesto nadalje razvijali: gradili ceste, akvadukte, termalne kopeli in druge javne zgradbe. Mesto je ostalo poseljeno do srednjega veka, vendar so Tharros prebivalci v devetem stoletju zapustili zaradi nenehnih vpadov saracenskih piratov«.

STOLP PONUJA KRALJEVSKI RAZGLED

Živo se spominjam, da sem tam glavo neprestano obračal levo in desno, pa gor in dol, ter zmeraj zagledal kaj neznansko lepega. Že sama lokacija je fascinantna. Tharros namreč leži na izredno ozkem polotoku Sinis, obdaja ga Sredozemsko morje. In na tem prečudovitem kosu narave, pa tudi v neposredni bližini tega arheološkega zaklada, na manjših plažah uživajo številni kopalci. Mimogrede, za najlepši plaži v tem koncu pokrajine veljata snežno beli Is Arutas in Mari Ermi.

Ob samem koncu najinega pohajkovanja po širši lokaciji Tharros sva se povzpela še na Torre spagnola di San Giovanni di Sinis (baje je stolp ime dobil po bližnji cerkvi San Giovanni di Sinis. Na (nekoč stražnem) stolpu sva ekstremno uživala ob prekrasnih panoramskih razgledih; z njegovega vrha (tam kjer je postavljena mini hišica!) se razprostira odličen pogled na celoten zaliv Oristano, vse do odprtega morja. Krajše – Torre Spagnola – španski stolp – je bil zgrajen v 16. stoletju in predstavlja prostor med kopnim, morjem in nebom. 🙂

FILMSKA VASICA SAN SALVATORE IN ORISTANO STA DOLGOČASNA

Na poti do Oristana, zelo blizu Tharrosa sva poiskala še nekakšno filmsko vasico, imenuje se San Salvatore (di Cabras). Tam naj bi se – baje – snemali številni zanimivi – tudi kavbojski – filmi. Že mogoče, toda sama lokacija je turistom nepomembna, še poimenovanja skorajda ni vredna, zlahka jo preskočite. Skorajda enako bi lahko trdila za Oristano. Sprehodila sva se po njegovem »centro strorico«, toda kaj takšnega, kar nama bo dalj časa ostalo v spominu, zagotovo nisva videla.

Še najbolj zanimiva se mi je zdela stolnica sv. Marije in pa kip Eleonore iz Arboree (za zgodovino mesta zelo pomembne ženske, med 14.stoletjem je bila pomembna lokalna vladarica). V turističnem uradu so nama povedali, da je mogoče v Oristanu »marsikaj početi« (šport + adrenalin + plaže), tudi opazovati ptice na slani lokaciji Laguna di Cabras. Kot turistična novinarja so naju prijazno povabili še na spektakularno srednjeveško konjeniško prireditev Sartiglia. Ker se ta prireditev organizira skorajda v mrzlem zimskem času, v času pusta (ki je na Sardiniji baje zelo, zelo pomemben), sva povabilo dokaj vljudno zavrnila. 🙂

SARDINSKI APARTMA ŠTEVILKA 2

Kljub hitenju sva do najinega drugega sardinskega apartmaja (širša okolica Cagliarija, območje Sant’Andrea) prispela, ko je sonce že počasi začelo zahajati. Lokacija apartmaja ni bila optimalna, saj sva do »centra storico« glavnega sardinskega mesta potrebovala slabe pol ure vožnje, je pa bila cena – glede na takratno ponudbo – vendarle dokaj ugodna, sploh če upoštevamo, da sva apartma Oliver’s House Sardinia preko bookinga rezervirala dokaj pozno. Kakorkoli, apartma je bil relativno majhen, toda z novejšim pohištvom in dokaj veliko teraso, ki naju je ob zajtrkih dobesedno razveseljevala.

NURAGI SO TEMELJNI DEL NURAŠKE KULTURE

Po tednu dni Sardinije je bil že skrajni čas, da se nekoliko podrobneje spoznava z nuraško civilizacijo. Ta je s svojimi številnimi ostanki starodavnih zgradb, predvsem značilnimi obrambnimi stolpi, ki jih v Italiji in po svetu imenujejo »nuragi« (domačini na Sardiniji pa »nuraxis«), še kako zanimiva slehernemu – vsaj malo radovednemu – turistu. Na otoku Sardiniji so, vsepovsod raztresene, našli preko 7 tisoč nuragov (!?!), nekateri od teh so visoki tudi 20 metrov, ohranili pa so verjetno samo zaradi teže kamnov, od katerih vsak posamezen lahko tehta tudi nekaj ton!?!

Nuragi bi lahko bili zlahka tudi “državni” simbol nuraške kulture, zapiše wikipedija (glej www.sl.wikipedia.org/wiki/Nuragi) in dodaja: »Nuragi so obrambni stolpi, trdnjave stožčaste oblike, narejene iz kamnitih blokov megalitskih mer brez veziva, 2- do 3-nadstropni prostori, prekriti s kamnitim svodom«.

In še: »Ne vemo, kakšna je bila vloga nuragov: lahko bi bili verski templji, navadna stanovanja, rezidence vladarjev, vojaške utrdbe, dvorane za sestanke ali kombinacija vsega. Nekateri so na strateških krajih, na primer na hribu, od koder bi lahko nadzirali pomembnejše dele. Lahko bi bili nekaj med “statusnim simbolom” in “pasivno obrambo” stavbe, kar naj bi odvračalo morebitne sovražnike«. Pozor, nuragov nikakor ne smemo mešati z obrambnimi stražnimi stolpi, ki jih večinoma videvamo tik ob morju, na obalah Sardinije. Ti so bili namreč sezidani dolga stoletja kasneje. 🙂

NEKAJ ODSTAVKOV O NURAŠKI CIVILIZACIJI

Umetna inteligenca je naravni sovražnik piscev kot sem sam. Toda napreduje izredno skokovito, ustvarja pa nič kaj slabe stavke, poglejmo kaj zapiše ChatGPT: »Nuráška civilizacija je bila prastara sardinska civilizacija, ki je cvetela od 18. stoletja pr. n. št. do 2. stoletja pr. n. št. Nuraška civilizacija je eden najpomembnejših arheoloških in kulturnih fenomenov Sredozemlja, saj njeni ostanki pričajo o visoko razvitih gradbenih sposobnostih in edinstveni družbeni strukturi.

Nuraška družba je bila organizirana v plemensko hierarhijo, kjer so imeli plemenski voditelji pomembno vlogo v upravljanju posameznih skupnosti. Vsako naselje je imelo svoj nurage, ki je bil središče lokalne oblasti. Gospodarstvo je – seveda – temeljilo na kmetijstvu, živinoreji in ribolovu, vendar so prebivalci Sardinije imeli tudi pomembne trgovske stike z drugimi sredozemskimi civilizacijami, kot so Mikenci, Feničani in Kartaginci. Kljub odporu so rimski osvajalci v 2. stoletju pr. n. št. zlomili njihovo neodvisnost; to je pomenilo tudi konec zanimive nuraške civilizacije.

Gradbena znanja nuraške civilizacije so bila izjemno napredna za tisti čas. Poleg nuragov so prebivalci gradili hiše, obrambne zidove, terase in druge objekte, ki so kazali na organiziran način življenja in visoko razvito družbeno strukturo. Ena najbolj značilnih zgradb iz obdobja nuraške civilizacije so grobne zgradbe, tako imenovane Tombe dei giganti (“grobovi velikanov”). Ti dolgi megalitski grobovi, ki so pogosto oblikovani kot obrnjeni rogovi, so bili skupni grobovi, kjer so pokopavali pripadnike nuraške skupnosti.

SU NURAXI V BARUMINIJU SE SPLAČA OBISKATI

Vse to in še več sva spoznala na zelo zanimivi, razgledni turistični lokaciji Su Nuraxi v Baruminiju (okrog uro vožnje iz Cagliarija, vmes je dokaj nezanimiva pokrajina). Su Nuraxi Barumini je največje in najbolj ohranjeno nuraško naselje na Sardiniji, ki je zaščiteno kot del Unescove svetovne dediščine. Gre za dokaj velik arheološki kompleks, sestavljen iz osrednjega stolpa, okoli katerega je zgrajenih več manjših stolpov in obzidij. Su Nuraxi je izredno dober primer, kako so se nuragi razvili v prava utrjena mesta.

Sprehod s strokovno vodičko po tem arheološkem čudežu je bil prav zanimiv in poučen, najino radovednost pa sva dodatno potešila še v bližnjem »vaškem muzeju«. Tam sva videla tudi nekaj nuraških bronastih figuric, če se ne motim, so znane kot »bronzetti«, prikazujejo pa npr. bojevnike, živali, plovila in bogove. Tudi te mini umetnine lepo pričajo o religiji in simbolih pomembnih za ljudi nuraške civilizacije.

Naj odstavke o nuraški civilizaciji zaključim takole: »Nuráška civilizacija je bila edinstvena in pomembna za razvoj Sardinije in celotnega Sredozemlja. Njeni impresivni nuragi, zapleteni rituali in stik z drugimi civilizacijami kažejo, da so prebivalci Sardinije v tem obdobju razvili kompleksno družbo. Čeprav je nuraška civilizacija izginila, njeni ostanki še danes privabljajo raziskovalce in turiste z vsega sveta, ki želijo odkriti bistvo te skrivnostne in vplivne kulture. Sardinija brez nuraške civilizacije tudi nam, turistom, ne bi bila tako privlačna. Zavedajmo se tega!

STENSKE POSLIKAVE – MURALI – SO NA SARDINIJI »ZAKON«

Sardinija sicer lahko obiskovalcem ponudi tudi nekaj zelo presenetljivega – izjemno sceno, živ prostor javne umetnosti. Čeprav Sardinija vsekakor ni podobna Lizboni ali Londonu, je na tem velikem otoku kar nekaj krajev s številnimi stenskimi poslikavami (t.i. murali), ki so večplastne, dinamične in zelo raznolike, marsikatere nosijo tudi politično ali zelo pomenljivo družbeno kritično sporočilo. Murali lepo – in v javnem prostoru – odsevajo zgodovino, boj in vsakdanje življenje prebivalcev Sardinije.

Tudi sicer turisti na Sardiniji kaj hitro opazimo, da na Sardiniji prebivalci obožujejo (velike) stenske poslikave z zelo raznoliko tematiko, takšne hiše hitro pridobijo »umetniško vrednost« ali pa vsaj turistično radovednost. Na Sardiniji so murali naslikani skorajda vsepovsod, v manjših in večjih krajih, in to je meni zelo super, ker jih preprosto obožujem (še zdaj mi je žal, da jih nisem raziskal v »najinem Parizu«).

Murali so postali pomemben del sardinske kulturne identitete. Preko njih prebivalci ohranjajo zgodovinski spomin in izražajo ponos nad svojo edinstveno kulturo, motivi pogosto vključujejo prizore tradicionalnega življenja, praznovanj, običajev.

Svetovni splet pravi, da so sardinski murali začeli nastajati v 1960-ih in 1970-ih letih in da so se prvotno pojavili predvsem kot oblika političnega aktivizma in protesta. Murali so pogosto družbeno-politični komentarji in se redno dotikajo tematik kot so revščina, pravičnost, globalizacija, boj za pravice delavcev, ekologija in sardinska avtonomija.

Orgosolo je najbolj znano sardinsko mesto, ko govorimo o muralih. Majhna gorska vas v regiji Barbagia (približno ure vožnje do izletniškega izhodišča Cala Gonone) je bila od 1970-ih let osrednje prizorišče te umetniške oblike. Prve murale v Orgosolu je naslikala skupina učiteljev in študentov pod vodstvom Francesca del Casina, italijanskega umetnika, ki je slovel kot »žameten revolucionar«.

Prvi murali so bili brez dvoma močno povezani z levičarskimi in antifašističnimi gibanji, tudi socialnim angažmajem. Danes ima Orgosolo baje naslikanih že več kot 150 hišnih muralov, ki so razporejeni po celotnem naselju, predstavijo vam jih lahko tudi turistični vodiči.

SAN SPERATE IN DOKAJ NEUSPEŠEN LOV NA MURALE

Midva Orgosola (tolažim se, da zaradi moje »vozniške utrujenosti, nekakšne slabosti cikcakaste vožnje visoko med oblaki«?!), ko je bila zares dokaj lepa priložnost, nisva obiskala (oprosti Sardinija, oprosti Alenka!). Sva pa se – na srečo – zelo na kratko ustavila ob avtocesti, v kraju San Sperate, majhni vasici blizu Cagliarija, ki je zaradi svojega bogatega umetniškega izraza znana tudi kot “mestece živega muzeja“.

Tukaj je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja umetnik Pinuccio Sciola začel z ustvarjanjem muralov in sčasoma je s svojimi somišljeniki v okviru »nekakšne umetniške komune« vas San Sperate nehote preoblikoval v odprto galerijo umetnosti na prostem. Tisto, kar sva videla med zelo zahtevnim – in dokaj neuspešnim – iskanjem »umetniškega izražanja« v javnem prostoru, je bilo dokaj zanimivo, bi pa natančnejše raziskovanje zahtevala mnogo več časa, ki pa ga midva nisva imela. Tudi zaradi – končno! – dokaj lepega, sončnega vremena sva namreč čim prej želela na opevano, slavno in neverjetno dolgo plažo Poetto v samem predmestju Cagliarija.

Ampak to pa je že druga zgodba, popolnoma nov članek, ki zahteva klik na spletno povezavo, ki jo najdete pod »točko 6«:
1. Sardinija – evropski Bahami (uvodne besede o Sardiniji, nekaj njenih osnovnih podatkov in temeljnih otoških značilnosti, vrhunci najinega potovanja).
2. Sardinija: Genova in nočni trajekt, razvpita – bogataška – Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania in prvi apartma.
3. Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, najin grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je – preprosto – božansko, neponovljivo.
4. Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta – brez kančka dvoma – prečudoviti mesteci.

5. Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju, murali so izredno pomemben del sardinske identitete.
6. Sardinija: Plaža Poetta in glavno mesto Cagliari, sipine neverjetnih dimenzij – Spiaggia di Piscinas, turisti obožujemo lokacijo Porto Flavia.
7. Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbatax-a kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, znamenita cesta Orientale Sarda se vije med oblaki.
8. Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada s trdnjave nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do presenetljivo prijetnega Livorna.
9. Sardinija: na poti domov se ustaviva v Palmanovi, dodani so še odstavki o nožih in pustu, pametnem urbanizmu ter ugotovitev, da je Sardinija – nedvomno – rajski otok.

10. In dodatno še prav posebna objava: NAJLEPŠE PLAŽE NA SARDINIJI.

Ps. Fotografije: Alenka Galun, Peter Gavez in Italijanska turistična skupnost (oziroma uradno, za promocijske fotografije: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism). Tekst: Peter Gavez.