Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbataxa kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, cesta Orientale Sarda se vije med oblaki

Že zgodaj zjutraj sva pridno hitela mimo Cagliarija in se dalj časa tik ob morski obali vozila mimo gromozanskih industrijskih kompleksov ter nekakšnih ogromnih slanih mokrišč, kjer je Alenka – seveda – v lovski preži oprezala za novimi fotogeničnimi plamenci. Nedaleč od mesteca Pula, ki – vsaj radovedno in mimobežno pogledujoč iz avta – ni obetalo prav posebnih turističnih užitkov, sva se ustavila tik ob morski obali Sardinije, na dokaj pomembni turistični točki zanimivega imena, prispela sva namreč v Noro.

NORA: SANJSKA IN UŽIVAŠKA

Nora je eno najpomembnejših arheoloških najdišč na Sardiniji, leži na južni strani otoka, od Cagliarija je oddaljena dobrih 40 kilometrov. Noro so okrog 8. stoletja pred našim štetjem ustanovili Feničani, zaradi svoje strateške lokacije, ležeče na ozkem polotoku, pa je kasneje pritegnila tudi Kartažane in nato tudi Rimljane.

Zaradi naravne pristaniške oblike obale je Nora cvetela kot trgovsko središče, skozi katerega so potekale trgovske poti s preostalim delom Sredozemlja. Po Rimljanih je Nora postopoma izgubljala svojo pomembnost in to predvsem zaradi pogostih napadov piratov ter erozije obale, vse dokler ni bila popolnoma zapuščena. Danes so dokaj dobro ohranjene ruševine Nore na ogled turistom in ponujajo vpogled v večplastno zgodovino Sardinije, ki sega mnogo stoletij v slavno preteklost.

Sam nisem prav goreč ljubitelj (meni nekoliko dolgočasnih ?) arheoloških izkopanin. Toda v Nori, kljub temu, da nama zaradi številnih obiskovalcev ni uspelo uporabiti »VR-storitve«, sem bil očaran. Čeprav ni bilo možnosti izkoriščanja navidezne resničnosti, ki te s slikami in videom hipoma »prestavi stoletja nazaj«, je Nora s svojimi izkopaninami, predvsem pa s celotno širšo sliko prostora, ki je bil preprosto božanski, izžarevala nekakšno posebno energijo.

Ne vem, morebiti celo nekoliko pretiravam, toda moja osebna izkušnja je bila zares odlična. Zlahka sem prepoznaval starodavne ostanke termalnih kopališč, ulic in trgov, tam so tudi ohranjeni kosi svetišča, posvečenega boginji Tanit, feničanski boginji plodnosti. Mozaiki uspešno pomagajo pri »identificiranju« rimskih vil, eden najbolje ohranjenih delov Nore pa je zagotovo rimski teater, zgrajen v 1. stoletju pred našim štetjem.

Ko sem med sprehajanjem po arheološkem najdišču naletel še na umetniško instalacijo Nora Mirage, ki jo je umetnik Phillip K. Smith III. postavil po naročilu modne hiše Dolce Gabbana, mi je srce zaigralo na vso moč. Nora Mirage, ki je sicer slokim manekenkam služila tudi kot pista za modne revije, je bila namreč popolnoma magična, saj je nebo približala tlom, zemljo pa je dvignila med oblake. Na veliko žalost vam moram sporočiti, da so umetniško stvaritev Nora Mirage – baje – že porušili. Upam pa, da se bodo tudi v prihodnje spomnili narediti kaj podobno spektakularnega.

Tudi izven ograje, ki ograjuje samo arheološko najdišče, je Nora prečudovita, magična. Prav zato sva se midva odločila za takojšnje razvajanje, v trenutku sva postavila uživaško bazo na najbližji peščeni plaži. Poskusil vam bom pričarati najino okolje/pogled (natančno glej tudi fotografije ali videe na popularnem instagramu). Za hrbtom manjša cerkev in romantični plažni barčki, na desni Torre del Coltellazzo o di Sant’Efisio in naprej, na samem turkiznem morju, ritmično pozibavajoče se bele jadrnice. Vam povem, to je lokacija, na kateri bi si človek želel dočakati sodni dan.

SLOVO OD JUGA, PO VZHODNI OBALI PROTI SEVERU SARDINIJE

Po nekaj blaženih uricah naju je popoldan nežen dež iz plaže pregnal v Cagliari. Ker pa smo glavnemu mestu Sardinije namenili že dovolj odstavkov, se z besedo odpravljamo kar v naslednji dan, ko sva od juga Sardinije že jemala slovo, pot naju je ob vzhodni obali vodila dokaj daleč na sever velikega otoka. Seveda naju je, kakor zmeraj, ko delava večje kilometrske premike, vmes čakalo pestro, toda tudi dokaj naporno (dolgotrajno), izletniško raziskovanje.

Toda začelo se je izredno slabo. Alenka se je namreč v svoji neizprosni trmi odločila, da bova za začetek naredila večji ovinek na skrajni jugovzhod Sardinije in si ogledala mestece Villasimius (starodavno ime je Crabonaxa, ker so nekoč tukaj delali oglje) z njegovo okolico, celotno področje nedvomno slovi po božanskih plažah.

SKRAJNI JUGOVZHOD – BAJE – PONUJA ŠTEVILNE KRASOTE?

Plan načeloma sploh ni bil slab, saj npr. splet zapiše: »Simius je ena najbolj znanih in priljubljenih plaž na jugovzhodni obali Sardinije, v bližini mesteca Villasimius. Plaža Simius je cenjena zaradi kristalno čiste vode, mehke bele mivke in osupljivih naravnih lepot. Plaža Simius je del zaščitenega morskega območja Capo Carbonara, ki ga sestavljajo bogati morski habitati in biotska raznovrstnost. Rezervat je zelo priljubljen med ljubitelji podvodne fotografije in potapljači.

In nadalje npr. še: »Na klifu nad plažo Porto Giunco stoji star španski stolp iz 16. stoletja, ki je bil zgrajen za obrambo pred napadi piratov. Danes je priljubljena točka za pohodnike in fotografe, saj ponuja spektakularen razgled na okoliške plaže, turkizno morje in lagune, kjer pogosto lahko opazite flaminge«.

Pa tudi: »Fortezza Vecchia (Stara trdnjava) je zgodovinska trdnjava, ki se nahaja v Villasimiusu na jugovzhodni obali Sardinije. Zgrajena je bila v 14. stoletju, ko je Sardinija pripadala Aragoncem, in je služila kot pomembna obrambna točka za varovanje obale pred pogostimi piratskimi napadi, predvsem severnoafriških piratov, ki so v tistem času pogosto napadali sardinske obale.

Danes je Fortezza Vecchia obnovljena in odprta za obiskovalce, ki se želijo podati na zgodovinsko potovanje skozi čas in doživeti zgodovino Sardinije iz srednjega veka. Trdnjava nudi osupljiv razgled na Capo Carbonara in turkizno obalo Villasimiusa. V notranjosti se nahajajo manjši muzejski prostori z zgodovinskimi razstavami, kjer obiskovalci lahko spoznajo življenje v tem delu Sardinije skozi stoletja«.

MESTECE VILLASIMIUS NI NIČ POSEBNEGA

No, midva nič od tega nisva videla, ker je Alenka že iz avta prav po vedeževalsko ocenila, da je Villasimius »popolnoma brezveze« in sploh ni hotela iz avta?! Mene je to zelo razjezilo, saj sva se iz Cagliarija do sem vozila približno eno uro. Kratek, toda zelo vroč, prepir je botroval temu, da sem se kakšnih 15 minut pihajoč od jeze sam sprehajal po mestecu. Sem pa s fotoaparatom v rokah lahko le hitro potrdil Alenkine preroške besede, da si Villasimius, ki je predvsem veliko spalno »turistično naselje« brez pravega turističnega obeležja, sploh ne zasluži izletniških obiskovalcev.

Toda zaradi najine v nebo vpijoče trmaste čustvene napetosti, ki bi jo lahko zlahka rezal z nožem, je – žal – odpadlo vsaj kratko nadaljnje raziskovanje tega dela Sardinije. Vsak po svoje zavita v temne misli, sva se popolnoma molče hitro vozila vse do naslednjega začrtanega cilja, do Arbataxa, kjer je dišalo po dežju. Mimogrede lahko navedem, da je tam, hvalabogu, najina slaba volja hipoma čudežno izpuhtela.

ARBATAX IN NJEGOVE ZNAMENITE RDEČE SKALE

Arbatax je pristaniško mestece na vzhodni obali Sardinije, znano predvsem po svojih čudovitih rdečih skalnatih formacijah, ki se jih drži ime Rdeče skale (Rocce Rosse di Arbatax). Tudi midva sva se tam ustavila prav zaradi te naravne znamenitosti, ki nama je bila tudi več kot odlična kulisa za nov »milijon nujno potrebnih turističnih fotografij«.

Ampak saj nisva bila edina, prav vsi obiskovalci smo veselo in zaneseno vihteli svoje fotoaparate (beri: mobilnike) in se v samovšečni maniri pozersko nastavljali »tako in drugače« na tisoč in en način. Skozi največjo rdečo skalo je izdolbeno nekakšno »panoramsko okno«, ki je kot naročeno za dodatno turistično poziranje. Pravi užitek je gledati to veliko rdečo gmoto, ko v skale buta morje, številni obiskovalci pa omenjajo, da skale pridobijo pridih mističnosti, ko sonce zahaja, saj se takrat – baje – stene ob topli svetlobi bleščijo v različnih odtenkih žive rdeče barve.

Rdeče skale Arbataxa so absolutno vredne ogleda, so ikonična naravna znamenitost, in tvorijo eno najbolj prepoznavnih panoram Sardinije. Rdeče skale Arbatax so sestavljene iz porfirja, magmatske kamnine, vulkanskega kamna z značilno rdečkasto barvo, ki se močno razlikuje od okoliških peščenih plaž in apnenčastih formacij. Rdeče skale so tako zelo popularne tudi zato, ker so izredno zlahka dostopne, rdeča kamnita gmota namreč stoji tik ob pristanišču, ob velikem pomolu.

Na spletu sva prebrala, da je Arbatax izhodiščna točka za znameniti zgodovinski vlak Trenino Verde, ki potuje skozi notranjost Sardinije. Vožnja z zelenim vlakom ponuja spektakularne razglede na gore, gozdove in majhne vasice ter predstavlja edinstven način za spoznavanje notranjosti otoka. Midva, na žalost te vožnje z vlakom nisva izkusila, prav tako se nisva podala na raziskovanje bližnjega narodnega parka Gennargentu, območja z bogato biodiverziteto, kjer najdemo hribovite poti, globoke soteske in spektakularne jame. Dodajam, da se Gennargentu ponaša tudi z najvišjim vrhom Sardinije, Punta La Marmora v višino meri 1834 metrov. Tam v mrzlih mesecih dokaj izdatno pada sneg, zato so tam uredili celo smučišče?! 🙂

Medtem, ko sva kar v avtu pomalicala okusne sendviče, je čez naju zletela močna, toda – na najino srečo – kratka nevihta. Vremensko premirje sva izkoristila, da sva skočila do bližnjih plaž, mislim, da sva sprva obiskala dolgo Spiaggia del Lido delle Rose. Skorajda sva zajokala, ker vreme ni omogočalo skoka v morje. Verjemite, kljub temnim oblakom in vseprisotni mokroti, so plaže izgledale fenomenalno. Prav zavidala sva »avtodomarjem«, ki so v kamp gozdičkih v nizkem štartu čakali, da se ponovno prikaže sonce in da se lotijo lenobnega poležavanja na peščenih plažah.

SANTA MARIA NAVARRESE. KRAJ IDEALNIH POČITNIC?!

Nekoliko poklapana sva se z dežnikoma sprehodila še po simpatičnem kraju Santa Maria Navarrese. Ime vasice Santa Maria Navarrese baje izvira iz legende, povezane s princesko Navarre, ki naj bi preživela brodolom in leta 1052 v čast svojemu novemu rojstvu dala zgraditi cerkev. Legenda pravi, da so domačini cerkev zgradili iz ruševin, ki jih je prineslo morje, sakralna zgradba je baje še danes pomemben simbol kraja.

Slik te cerkve nimam, ker je – v dokaj slabem vremenu – nisva niti iskala. Sva pa se ob obali sprehodila do relativno markantnega španskega obrambnega stolpa iz 17. stoletja, ki je bil zgrajen za zaščito pred pirati. Okoliške poti vodijo po hribih, gozdovih in vzdolž obale, kjer obiskovalci lahko uživajo v neokrnjeni naravi in razgledih na morje. Posebej priljubljena je pot do neverjetne lokacije Perda Liana, edinstvene skalnate formacije v notranjosti, ki jo domačini pogosto imenujejo “prst božji“.

Mnogo pozornosti pa privlači tudi razgledna točka Belvedere Pedra Longa tik ob morju, do katere se je najbolje zapeljati s kakšnim plovilom. Še nekoliko bolj oddaljena je slovita Cala Goloritzé. Tudi na tej dokaj odmaknjeni plaži z belim peskom in prodom se dvigujeta ogromen naravni kamniti obok in visok vrh. Skratka, kraj Santa Maria Navarrese bi lahko bil idealen za daljše (raziskovalno, aktivno) dopustovanje. Oh, bog, zakaj še nisem srečno upokojen?! 🙁 🙂

BAUNEI, KOZJA VASICA

Ura naju je neusmiljeno priganjala, zato sva se optimistično in divje pognala v hribe, da v Orosei, kjer sva imela rezerviran hotel, ne bi prispela šele »sredi temne noči«. Toda avto sem parkiral kaj kmalu, že v vasici Baunei, ki naju je »prosila za kratek turistični sprehod«. Prošnje vasice Baunei, ki leži na nadmorski višini le 480 metrov, pa kljub temu ponuja prav čudovite razglede, – preprosto – nikakor nisva mogla zavrniti.

Baunei je sicer slikovita vasica v notranjosti vzhodne Sardinije, pa vendar ne prav daleč od morja, ki leži na pobočjih gora regije Ogliastra. Znana je kot izhodišče za raziskovanje dramatičnih naravnih pokrajin, kot so soteske, apnenčaste pečine in odročne plaže, ki so dostopne samo peš ali z ladjo. Zaradi teh naravnih bogastev je Baunei priljubljen kraj med pohodniki, plezalci in ljubitelji narave. Skratka, če si športu zavezan turist, ti tukaj ne bo dolgčas niti za trenutek.

Svetovni splet sicer našteva: »Planota Golgo, ki leži nad vasjo, je priljubljena zaradi svojih pohodniških poti, arheoloških najdišč in osamljenega sveta. Tukaj se nahaja Su Sterru, ena najbolj globokih kraških jam v Evropi, globoka kar 270 metrov, ter cerkev San Pietro al Golgo, ki je obdana s starodavnimi oljkami«.

Plakatne reklame so nama razkrile, da so koze v tej strmi pokrajini »zelo popularne«, najdeš jih med spominki, dela se nakit, ki spominja na to simpatično žival, možno pa je tudi preživeti nekaj dni v »kozji koči« in z domačini opravljati kmečka dela (paša, izdelava sira itd). Ponovno me je navdušilo dejstvo, kako njihovo gospodarstvo bolj ali manj spretno lovi ravnotežje med hitrim razvojem turizma in varstvom narave.

SS125 ORIENTALE SARDA: IZKUŠNJA, KI JE NE POZABIŠ

SS125 Orientale Sarda je cesta. Ampak ne navadna cesta. Ali pa takšna, ki očara z oh in ah razgledi na morje. Kljub temu SS125 Orientale Sarda velja za eno izmed najlepših in najpomembnejših cest na Sardiniji. Še več, številni spletni mediji jo kujejo v zvezde, npr: »Najboljša cesta za vožnjo na svetu«. Ali pa: »Na svetu je veliko odličnih cest. Med vasema Dorgali in Arbatax je tudi cesta SS125 Orientale Sarda. To je najbolj neverjetna izkušnja vožnje, kar jih boste doživeli«. In tole: »Odkrijte SS125, sardinsko Route 66«. Glede na število motoristov, ki sem jih srečal med to hribovito vožnjo, vam lahko mirne vesti zatrdim, da to cesto zagotovo obožujejo tudi vozniki jeklenih konjičkov.

Na spletni strani www.dangerousroads.org so med drugim zapisali: »Cesta poteka po vzhodnem delu Sardinije in je v celoti asfaltirana. Dolga je 354 km. Je ena izmed najbolj neverjetnih in najlepših cest na Sardiniji, hkrati pa tudi ena izmed najbolj nevarnih. Cesta poteka v smeri jug-sever od Quartucciuja (v metropolitanskem mestu Cagliari) do Palaua (v pokrajini Sassari). Celotna pot je zelo razgibana, na njej pa so jame, predori in neskončno število nevarnih ovinkov. Najbolj slikovit del poti se nahaja v nacionalnem parku Golfo di Orosei e del Gennargentu. Dolga je 63 km in povezuje Santa Maria Navarrese (obalno in turistično mesto v pokrajini Ogliastra) in Dorgali (mesto v pokrajini Nuoro)«.

»Kaj si ti ja čisto nor?«, sem se cesti čudil skorajda za vsakim ovinkom (ki jih ne zmanjka, minute vožnje pa se vlečejo kot ure!). Priznam, cesta SS125 Orientale Sarda mi je bila – vsaj na nekaterih odsekih – izredno naporna za vozit. Še posebej, ker je nekaj časa med najino vožnjo celo deževalo, nekaj časa pa sva se vozila med meglicami. Ali pa so to bili že oblaki?! 🙂 Cesta je nova, asfalt je zgledal, kot da so ga naredili š včeraj, tu in tam se voziš po izredno dolgih galerijah, ki visijo na robu prepada. Tu in tam sva se ustavila, saj na robu ozke soteske lahko pogledaš stotine metrov skorajda direktno navzdol! Noro, nepozabno, neponovljivo!

Ko sem v mraku končno pripeljal do najinega novega prenočišča, skromnega, toda več kot solidnega, hotela z dokaj nizko ceno za nočitev (70 evrov z zajtrkom), sem si – več kot zasluženo – privoščil hladno pivce za živce. Sanjal sem adrenalinsko, gorsko reli dirko, zbudil sem popolnoma preznojen. 🙂 Ampak tudi popolnoma pripravljen na nove turistične dogodivščine, veselila sva se težko pričakovane Cale Lune v zalivu Orosei. Najprej pa sva si zjutraj privoščila klasičen italijanski zajtrk. Kavo z rogljičkom. No, midva sva to ponovila oz. naročila vsaj kakšnih trikrat. 🙂

Povezave na celoten seznam člankov o najinem potepanju po Sardiniji:

1. Sardinija – evropski Bahami (uvodne besede o Sardiniji, nekaj njenih osnovnih podatkov in temeljnih otoških značilnosti, vrhunci najinega potovanja).
2. Sardinija: Genova in nočni trajekt, razvpita – bogataška – Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania in apartma.
3. Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, najin grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je – preprosto – božansko, neponovljivo.
4. Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta – brez kančka dvoma – prečudoviti mesteci.

5. Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju, murali so izredno pomemben del sardinske identitete.
6. Sardinija: Plaža Poetta in glavno mesto Cagliari, sipine neverjetnih dimenzij – Spiaggia di Piscinas, turisti obožujemo lokacijo Porto Flavia.
7. Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbatax-a kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, znamenita cesta Orientale Sarda se vije med oblaki.
8. Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada s trdnjave nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do presenetljivo prijetnega Livorna.
9. Sardinija: na poti domov se ustaviva v Palmanovi, dodani so še odstavki o nožih in pustu, pametnem urbanizmu ter ugotovitev, da je Sardinija – nedvomno – rajski otok.
10. In dodatno še prav posebna objava: NAJLEPŠE PLAŽE NA SARDINIJI.

Ps. Fotografije: Alenka Galun, Peter Gavez in Italijanska turistična skupnost (oziroma uradno, za promocijske fotografije: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism). Tekst: Peter Gavez.