Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je božansko

SASSARI TURISTU NE PONUDI PRAV VELIKO

Sassari je drugo največje mesto na Sardiniji in pomembno kulturno, zgodovinsko, upravno in gospodarsko središče severnega dela otoka. Nahaja se na severozahodu Sardinije in ima bogato zgodovino, ki sega v srednji vek. Na splošno pa imaš občutek, da mesto Sassari počasi razpada, saj so hiše zelo ali pa vsaj dokaj zanemarjene, vsaj v starem centru se – očitno – obnavljajo zelo, zelo počasi.

La Faradda di li Candareri (ali preprosto “La Faradda“) je tradicionalni festival, ki poteka vsako leto 14. avgusta. To je nekakšna zelo dinamična verska procesija, ki ima za osnovo nošenje ogromnih lesenih svečnikov (imenovanih Candelieri), kar predstavlja zahvalo prebivalcev mestu, da jih je osvobodila kuge v srednjem veku. Naju je, kljub omenjenemu, obisk glavnega središča mesta, milo rečeno, zelo razočaral.

Mogoče zato, ker so bila pričakovanja večja, ob tem pa sva še midva naredila nekaj začetniških napak vročekrvnih popotnikov?! Namreč; po krajšem kreganju z varnostnikom na parkirišču, ki nekako ni hotel razumeti, da sva plačilo parkiranja opravila preko aplikacije »easy parking« in da zato nimava pisnega potrdila, sva bila namreč tako jezna, da sva hipoma zapustila mesto.

In ob tem zanemarila dejstvo, da si nisva ogledala niti Piazza d’Italia, ki je eden največjih trgov v mestu in neuradno velja za središče mestnega življenja, niti nacionalnega muzeja »Giovanni Antonio Sanna«, ki se na TripAdvisorju ponaša z visoko oceno, dokaj visoko štirico. Mi je sedaj žal, ker nisva zanemarila najine trenutne slabe volje in se odpravila naprej po mestu Sassari? Da! Upam, da naslednjič hipoma zanemariva kratkotrajne probleme in se drživa vsaj osnovnih smernic načrta (in nikakor ne izpuščava pomembnejših turističnih znamenitosti).

MESTECU PORTO TORRES SE IZOGNITE V VELIKEM LOKU

Se pa je nejevolja stopnjevala še v najinem naslednjem kraju, ki sva ga obiskala. Porto Torres naju je negativno šokiral z »rimskim mostom«, ki so ga šele gradili (pardon, obnavljali :-)), pa tudi uličice, hiše so bile videti zelo dolgočasne. Vtis mesteca, na sami morski obali, je vsaj za nekaj kratkih minut nekoliko popravil starodaven stolpić – Aragonese Tower. Na vrat in nos sva zbežala iz Porto Torresa in med vožnjo ugotavljala, da je to nekakšen trajektni pristaniški center na tej strani obale, ob tem pa je v širši okolici zraslo še na desetine zares ogromnih vetrnic, ki verjetno zagotavljajo električno energijo velikemu kosu tega dela Sardinije.

ALI IMA SARDINIJA SPLOH KAKŠNO GRDO PLAŽO?

Piknik na plaži nama je hitro povrnil dobro voljo. Čeprav kopanje na Spiaggia Le Saline zaradi razburkanega morja ni bilo mogoče, sva zelo uživala. Plaža starih solin, ki se ne uporabljajo več v proizvodne namene, ima zelo belo obalo, ki se lesketa od drobcev kremena. Dostop z avtom je enostaven, številni obiskovalci, pa so kljub oblačnemu in predvsem vetrovnemu vremenu, uživali v lenobnem poležavanju in sprehajanju.

Ura nama je počasi dopovedala, da se morava odpraviti naprej. Že takoj ob parkiranju sva vedela, da bova doživela vrhunec najinega dnevnega raziskovanja.

SPIAGGIA LA PELOSA, ENA IZMED NAJLEPŠIH PLAŽ NA SVETU

Spiaggia La Pelosa ni namreč le oboževana sardinska plaža, je eden izmed najlepših krajev na svetu. Spiaggia La Pelosa Spiaggia, ena najbolj znanih in obiskanih plaž na Sardiniji, slabih 50 kilometrov oddaljena od Sassarija, te začara in očara v prvem trenutku. Ko namreč zagledaš to prečudovito plažo, genialno sliko božanske narave, lahko rečeš le: »Hvala, vesolje«.

Plaža La Pelosa, s finim belim peskom, slovi po izjemno čisti in plitvi turkizni vodi, ki ima skoraj karibski videz. V neposredni bližini plaže stoji stolp La Pelosa (Torre della Pelosa), zgrajen v 16. stoletju. Stolp je eden izmed številnih zgodovinskih stražnih stolpov, ki so jih na Sardiniji uporabljali za obrambo obale. Celotno sliko plaže La Pelosa dopolnjujejo otočki Asinara, ki so znani po svojem naravnem parku, kjer prebivajo zaščiteni belodlaki divji osli (sama na ta izlet, nisva šla).

Še to, zaradi priljubljenosti in občutljivosti ekosistema so lokalne oblasti uvedle številne ukrepe za zaščito plaže. Spiaggia La Pelosa je tako plačljiva, nekaj evrov po osebi, rezervacija v turističnih mesecih je za obisk plaže skorajda obvezna.

Midva sva imela srečo, ker je bilo že nekoliko izven visoke sezone in relativno slabo vreme, pa so redarji prav vse obiskovalce celo brezplačno spuščali na plažo. Na plaži La Pelosa sva naredila nekaj »milijonov fotografij«, celo video posnetkov, mudila se nama ni prav nikamor.

STINTINO, IDILIČNA RIBIŠKA VASICA

Skratka: Spiaggia La Pelosa je – brez dvoma – fantastična, ena izmed najlepših turističnih razglednic celotne Sardinije, zagotovo vredna ogleda. V presežnikih bi lahko govorili tudi o plažah bližnje vasice Stintino, ki sva jo midva prehodila le na hitro. To je nekdanja ribiška vasica, ki se sedaj ponaša s prav idiličnim pristaniščem, v katerega lahko turistični pomorščaki varno zapeljejo svoje jadrnice. Na hitro sem ocenil, da bi lahko v Stintinu in njegovi širši okolici živel vsaj do konca življenja. 🙂

Med potjo do apartmaja, v Castelsardo, sva se dokaj naključno za nekaj minut ustavila še na eni plaži. Vozila sva se namreč tik ob obali, ko sva v zraku na morjem opazila številna »plesoča padala«. Na plaži neznanega imena je večja združba somišljenikov neznansko uživala v kajtanju (kitesurfing ali kiteboarding). Kajtarjev ni bilo tako zelo veliko, kot jih je npr. ponavadi na samem ustju hrvaške Neretve, so pa zaradi močnega vetra, ob neskončnih valovih, tukaj skakali oz. se dvigovali zares presenetljivo visoko.

KATERE PLAŽE SO LEPŠE? HRVAŠKE ALI SARDINSKE?

Domači adrenalinski navdušenci so kot hitre puščice drseli po zaganjajočem se morju in predvsem sebi v veselje izvajali izredno spretne trike. Med to predvečerno vetrovno predstavo sva le tu in tam pogledovala po dolgi plaži, ki ji ni bilo videti konca. Visoke peščene sipine so naju samozavestno, celo nekoliko ošabno, spraševale: »No, katere plaže so lepše, sardinske ali hrvaške«? Odgovor je bil na dlani in zelo enoznačen. V apartmaju je Alenka pripravila slastne testenine, sam sem odprl steklenico rdečega vina. Zaspala sva sladko, sanjala sva plažo La Pelosa.

Zbudila sva se – spet – v dokaj vetrovno jutro, vedela sva, da kopanje na plaži zagotovo odpade. To je bil torej idealen trenutek za sprehajanje po najinem malem mestecu. Na izredno fotogeničen Castelsardo je tu in tam izza oblakov sramežljivo posvetilo sonce, temperature pa so bile izredno primerne za vsakega radovednega sprehajalca. Osnovni cilj pohajkovanja je izredno enostaven, med pisanimi hišami Castelsarda je treba na »mestni« hrib, na grad.

CASTELSARDO JE IZREDNO FOTOGENIČEN

Castelsardo je čudovito srednjeveško mesto, ki se nahaja na severozahodni obali Sardinije. Mestece je znano po svoji strateški legi na skalnatem griču nad Tirenskim morjem, od koder se ponujajo spektakularni razgledi na okolico in morje. Castelsardo privablja obiskovalce s svojo bogato zgodovino, očarljivimi ozkimi ulicami in impresivnim starim mestnim jedrom. Grad Doria (Castello dei Doria) je osrednja znamenitost mesta in ena najbolje ohranjenih trdnjav na Sardiniji. Zgrajen je bil v 12. stoletju in ponuja fascinanten vpogled v zgodovino srednjeveških obrambnih struktur.

Kraj Castelsardo je znan tudi po svoji tradicionalni izdelavi košaric iz trstja, ki so stoletja predstavljale pomembno obrtno dejavnost prebivalcev mesta. Še danes lahko v lokalnih trgovinah kupite ročno izdelane košare in druge pletene predmete iz šibja. Danes je grad dom t.i. »Muzeja sredozemske košare« (Museo dell’Intreccio Mediterraneo).

RAZGLED Z GRADU JE ZELO LEP

Sicer sam grad ponuja še nekaj drugih muzejskih zbirk, nobena pa ni »prečudovita«. Naj opozorim še na katedralo sv. Antona opata (Cattedrale di Sant’Antonio Abate), ki je glavna cerkev v mestu, zgrajena je v gotsko-katalonskem slogu. Katedrala se nahaja na robu dokaj strme pečine, zaradi česar je njen zvonik videti kot svetilnik visoko nad morjem.

Staro mestno jedro, predvsem tam okrog samega gradu, je prepleteno z ozkimi, tlakovanimi uličicami, kjer so še vedno dobro vidni ostanki srednjeveške arhitekture. Ulice so polne barvitih hiš, trgovinic s spominki in restavracij, kjer lahko obiskovalci okusijo tradicionalne sardinske jedi.

Sprehod skozi staro mestno jedro obiskovalce popelje v preteklost, kjer lahko občutijo značilen sardinski način življenja, ki se še vedno ohranja. V turistični agenciji so naju opozorili tudi na lokalne plaže (večkrat so omenili plažo Lu Bagnu, ki pa jih midva zaradi slabega vremena – žal – nisva »testirala«.

SLONJA SKALA JE ZAGOTOVO VREDNA KRATKEGA OBISKA

Mestece je majhno, zlahka ga prehodite sem ter tja, brez večjih problemov ste od bližnjega morja pa na vrhu gradu v dobre pol ure lagodne hoje. Tam okrog gradu si je treba vzeti nekoliko več časa, razgledi so namreč fenomenalni, sprehajanje po uličicah starega jedra Castelsarda pa – brez dvoma – prav zabavno. V bližini Castelsarda se nahaja tudi skorajda spektakularna naravna znamenitost Slonja skala (Roccia dell’Elefante). To je naravna formacija v obliki slona, ki je nastala zaradi erozije in velja za eno najbolj znanih znamenitosti na severu Sardinije. Najdete jo zlahka, saj stoji dobesedno tik ob lokalni cesti, za ogled pa potrebujete pol urice. 🙂

Tisti dan je bilo vreme dokaj toplo, čeprav je pihal dokaj močan veter. Morje se je relativno močno penilo, visoki valovi niso omogočali morskega kopanja. Sva pa si zato privoščila nekajurno popoldansko bazensko kopanje ob luštnem apartmaju, kar pa tudi ni bilo slabo. Po okusni zgodnji večerji sva se na Alenkino gorečo željo sprehodila še po večernem Castelsardu. Ker pa ni bilo nekega posebnega mestnega vrveža, sva se zelo hitro poklapana pobrala nazaj v najin apartma. Po aktivnem dnevu sva zaspala kot ubita. Počitek je bil nujno potreben, saj sva se že navsezgodaj odpravila na celodnevni izlet na slovite Magdalenske otoke.

MAGDALENSKO OTOČJE MORATE OBISKATI

Velika večina turistov si opevano Magdalensko otočje (Arcipelago di La Maddalena) ogleda z manjše ali večje izletniške ladjice, tu in tam uživači vmes – za nekaj uric – skočijo še na izbrane plaže otočkov. Midva sva uvodne sardinske dni močno oklevala pri takšni izbiri izleta, saj je bilo pretekle dni dokaj slabo vreme, vožnja na manjših ladjicah v razburkanem morju pa te kaj hitro prisili na bruhanje. Ko pa so naju v Castelsardu posvarili, da se približuje nova fronta mnogo slabšega vremena, nama ni preostalo drugega kot, da se na vrat na nos odpraviva na Magdalensko otočje.

Zato sva naredila naslednje: čez tečne hribe, ko sva le po polžje premagovala dolgočasne kilometre, sva se vendarle pripeljala do obmorskega kraja Palau, odkoder (skorajda) vsake pol ure vozi manjši trajekt na bližnje Magdalensko otočje (podobno kot linija Orebić – Korčula ??). Mimogrede, časa za ogled Palau nisva imela. 🙁

Takoj po pristanku trajekta sva se odpravila do »obmorskih izletniških stojnic«, da na licu mesta ugotoviva, kakšna je situacija. Prijazna domačinka (prodajalka turističnih izletov) nama je hitro razložila, da bo nekaj ladjic le odplulo na izlete, da pa se pričakuje dokaj nemirno morje z višjimi valovi, zato zaradi (ne)varnosti preudaren kapitan izletnikom zagotovo ne bo dovolil kopanja na izjemnih plažah, ki jih hvalijo prav vsi spletni zapisovalci. To dejstvo naju je dokončno odvrnilo do izleta z ladjico.

Se pa je najino razpoloženje hipoma popravilo, ko nama je prodajalka turističnih aranžmajev zelo poznavalsko razložila, da naju tudi avtomobilska vožnja po dveh največjih otokih Magdalenskega otočja nikakor ne bo razočarala. Še več, ko nama je prijazno zaupala še lokacijo prekrasne (zavetrne) plaže, ki jo zelo radi obiskujejo tudi lokalni ljudje, sva v trenutku postala dobre volje. Uvodoma sva se podala na sprehod po mestecu La Maddalena, ki je glavno naselje na istoimenskem otoku.

SPREHOD PO MESTECU LA MADDALENA

Mestece La Maddalena ima značilen sredozemski čar, z ozkimi kamnitimi ulicami, barvitimi hišami in številnimi trgovinicami, kavarnami ter restavracijami. V mestu La Maddalena je – baje – mogoče obiskati različne zgodovinske znamenitosti, kot so cerkev sv. Marije Magdalene (Chiesa di Santa Maria Maddalena) in pomorski muzej, ki prikazuje mornarsko dediščino območja. Midva sva to preskočila in raje uživala v mestnem živ-žavu in klasičnem italijanskem zajtrku, maslenem rogljičku s kavo.

Medtem ko je bil La Maddalena nekoč pomembna pomorska baza, je danes predvsem turistično središče. V poletnih mesecih mesto napolnijo turisti, ki prihajajo zaradi čudovitih plaž, zgodovinskih znamenitosti in naravne lepote arhipelaga. Mesto La Maddalena ima dolgo zgodovino, ki je predvsem povezano s svojo strateško lokacijo v Tirenskem morju.

Sprva je bil tudi glavni, osrednji otok naseljen le dokaj redko, vendar so kasneje Genovežani in Piemontesi tukaj ustanovili pomembno pomorsko postojanko. Med Napoleonovimi vojnami in v času druge svetovne vojne je La Maddalena igrala pomembno vlogo kot vojaška baza. Danes je mesto La Maddalena še vedno povezano z mornarico, vendar je njegova glavna gospodarska dejavnost postal turizem, tudi v turistični posezoni je bilo tukaj še polno turistov. Kako je šele v glavni turistični sezoni?! Zagotovo je »tukaj prava norišnica«. 🙂

BOŽANSKO, PREPROSTO BOŽANSKO

Prekrasna razgledna avtomobilistična pot vodi okrog otoka. Super. Tako zlahka ugotovimo, da arhipelag sestavlja sedem glavnih otokov in številni manjši otoki, ki so del naravnega parka Arcipelago di La Maddalena. Ustanovljen je bil leta 1994 z namenom ohranjanja edinstvenih ekosistemov in morskega življenja. Naravni park množično privablja ljubitelje narave, potapljače in navtike, ki lahko neizmerno uživajo v neokrnjenih vodah in čudovitih koralnih grebenih.

Celotno Magdalensko otočje je znano po svojih čudovitih plažah z belim peskom in turkizno modro vodo, ki so primerljive s Karibi. Vsi resni spletni mediji še posebej omenjajo plažo Spiaggia Rosa (Rožnata plaža) na otoku Budelli, ki je znana po svojem edinstvenem rožnatem pesku (vendar je dostop do te plaže zaradi zaščite prepovedan, ogled je možen le od daleč, z varno oddaljene ladjice ali čolna).

Čeprav se midva z Alenko po otočju nisva potepala s turistično ladjico, sva z avtom zlahka naletela na božanske plaže ali obalo, ki naju je s svojimi skalami ali peskom dobesedno fascinirala! Glej fotografije, če ne verjameš. 🙂

MUZEJ GARIBALDIJA JE DOKAJ ŽALOSTEN

Če me spomin ne vara, sva si na večji peščeni plaži Spiaggia Monti D’A Rena privoščila piknik kosilo, se zmočila v morju in nekoliko posončila. Časa za daljše lenarjenje nisva imela, mudilo se nama je na sosednji otok, ki nosi ime Caprera (do njega vodi most, pardon nasip). Kot ljubitelja zgodovine me je zelo zanimal muzej enega izmed najbolj slavnih Italijanov. Giuseppe Garibaldi je italijanski revolucionar, politik in vojskovodja. Rodil se je julija 1807 v (francoski) Nici, umrl pa je leta 1882, prav na tem otoku, kjer si je omislil dom za številno družino.

Za italijansko in svetovno zgodovino je najbolj pomembno naslednje: Garibaldi je bil za vojaške in politične zasluge pri združevanju Italije proglašen za narodnega junaka (spomenike posvečene njegovemu delu in zaslugam najdete po vsej Italiji). Tudi zato sem od obiska Garibaldi Museum Caprera (Compendio Garibaldino Caprera) pričakoval mnogo, mnogo več. V bistvu pa je muzejska postavitev na otoku Caprera izredno dolgočasna, pa tudi osebje je bilo dokaj neprijazno in neprofesionalno.

Še dodatno nežno opozorilo: v muzej spuščajo le zelo omejeno število ljudi, zato se zna zgoditi, da boste na ogled nekdanje Garibaldijeve domačije morali pred vhodom čakati kakšne pol ure ali uro, mogoče celo več?! Slaba volja naše skupine obiskovalcev se je nadaljevala na izredno majhnem in edinem (!) parkirišču pred muzejem, ko nas je ob odhodu pričakala večja patrulja policistov, ki nam je grozila s kaznijo zaradi napačnega parkiranja?! Ob vsesplošnem bučnem italijanskem prepiranju sva se midva vendarle nekako izmuznila brez posledic, uteho sva – kakor zmeraj do sedaj na Sardiniji – poiskala na eni izmed plaž.

Z AVTOM ALI LADJICO? SAJ JE VSEENO!

Spiaggia del Relitto leži bogu za hrbtom, zato do nje – v zadnjem delu – vodi dokaj slaba, zelo ozka makadamska pot, najti prosto parkirno mesto je bila prava majhna umetnost. Toda plaža Spiaggia del Relitto je bila prav takšna, kot nama jo je zjutraj poetično opisovala zgovorna gospodična ob prihodu na Magdalensko otočje: turkizno zeleno morje, s prekrasnim belo-drobnim peskom, majhnimi sipinami, ne preveliko gnečo, romantičnim barom skritim v grmičevju. Z eno besedo: perfekcija!

Še pomembneje je bilo, da je bila plaža tisti dan zavetrna, morje je bilo zato popolnoma mirno, sonce pa je kopalce – čeprav dokaj sramežljivo – grelo vse do mraka. Potapljanje med brezbrižnimi ribicami in pogledi na mimo bežeče jadrnice so ustvarjali blažene trenutke sreče. Prav žalostna sva bila, ko sva se morala odpraviti na trajekt, pa potem – čez temačne hribe – vse do oddaljenega apartmaja v Castelsardu. Sva pa se med potjo z Alenko složno strinjala: Magdalensko otočje je brez dvoma fantastično, pa naj ga obiščeš z izletniško ladjico ali pa le z avtomobilom. 🙂

Glej vse članke o potepanju po Sardiniji:
1. Sardinija – evropski Bahami (uvodne besede o Sardiniji, nekaj njenih osnovnih podatkov in temeljnih otoških značilnosti, vrhunci najinega potovanja).
2. Sardinija: Genova in nočni trajekt, razvpita – bogataška – Costa Smeralda, medvedja Roccia dell’Orso, plutovinasta Tempio Pausania in apartma.
3. Sardinija: dolgočasen Sassari, sanjska Spiaggia La Pelosa, najin grajski Castelsardo, Magdalensko otočje je – preprosto – božansko, neponovljivo.

4. Sardinija: Isola Rossa naju je prijetno presenetila, Neptunova jama in mogočna igra narave, Alghero in Bosa sta – brez kančka dvoma – prečudoviti mesteci.
5. Sardinija: surferji v S’Archittu, Tharros ni le arheološki čudež, prihod v Cagliari in spoznavanje nuraške civilizacije v Su Nuraxi v Baruminiju, murali so izredno pomemben del sardinske identitete.
6. Sardinija: Plaža Poetta in glavno mesto Cagliari, sipine neverjetnih dimenzij – Spiaggia di Piscinas, turisti obožujemo lokacijo Porto Flavia.
7. Sardinija: Nora je turistično genialna, rdeče skale Arbatax-a kličejo k fotografiranju, Baunei je pravi kozji raj, znamenita cesta Orientale Sarda se vije med oblaki.

8. Sardinija: Cala Luna – neprijetni občutki, Posada s trdnjave nudi odličen razgled, blažena plaža La Cinta, s trajektom do presenetljivo prijetnega Livorna.
9. Sardinija: na poti domov se ustaviva v Palmanovi, dodani so še odstavki o nožih in pustu, pametnem urbanizmu ter ugotovitev, da je Sardinija – nedvomno – rajski otok.
10. In dodatno še prav posebna objava: NAJLEPŠE PLAŽE NA SARDINIJI.
Predlagam pa tudi klik na instagram mesto »Peter Gavez«, kjer so objavljeni tudi moji krajši video zapisi.

Ps. Fotografije: Alenka Galun, Peter Gavez in Italijanska turistična skupnost (oziroma uradno, za promocijske fotografije: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism). Tekst: Peter Gavez.