Compare Listings

Rab, mesto Rab

Rab, mestece štirih zvonikov

Rab na istoimenskem otoku Rabu je večkratni dobitnik nagrade za najboljše turistično mestece na Jadranu. Rab, njegov stari del, ki je turistom tudi najbolj zanimiv, se nahaja na manjšem in dokaj ozkem polotoku, ki je opasan s starodavnim, delno porušenim, obzidjem. Najbolj prepoznavno vizuro starega mestnega jedra sestavljajo štirje visoki zvoniki, s katerimi Rab spominja na veliko jadrnico s štirimi jambori.

Rab, mestece štirih zvonikov

Rab, mestece Rab, je svoje mesto našlo v zahodnem, zelenem delu otoka Raba (vzhodni del je zaradi slavne, strašne senjske burje gol, kamnit). Velika večina turistov na otok Rab prispe s trajektom, trajektna linija Mišnjak – Stinica (mimogrede, od Stinice do prelepega zaliva Zavratnica, ki si vsekakor zasluži naš turistični obisk, je le 8 kilometrov). Ko se izkrcamo na otoku Rabu, v trajektni luki Mišnjak, prečkati moramo le nekajkilometrski pas Jadranskega morja, imamo do mesta Rab le še okrog 12 kilometrov poti (dobrih 15 minut vožnje z avtomobilom).

Stari del viteškega mesta Raba, v katerem stalno živi le okrog 500 prebivalcev, leži stisnjen na ozkem polotoku med zalivom sv. Fumija (ki poleg tega, da ponuja najlepši pogled na mesto, nudi tudi zaščito pred vsemi vetrovi) in mestnim pristaniščem, kjer je tudi večja marina, novi del naselja pa se širi predvsem severno oz. severno-vzhodno.

Poudarimo, vizualno prepoznavnost Raba najbolj determinirajo štirje fotogenični zvoniki: katedrale Marijinega vnebovzetja, cerkve sv. Janeza Evangelista, cerkve sv. Andreja apostola in cerkve sv. Justine.

Slovenska wikipedija je zapisala: »Novejši del Raba je nastajal dolgo časa in je z mestom danes povsem sklenjen, zaradi povsem drugačnega izgleda, kot ga ima staro mestno jedro, so novejše naselje poimenovali Palit. Če ti dve naselji štejemo kot eno, je naselje Rab tudi največje otoško mesto. V zadnjih letih se je zaradi širjenja jugozahodnega naselja Banjol, z mestom Rab in naseljem Palit sklenilo tudi slednje«.

Mesto Rab je sicer glavno mesto, najpomembnejši kraj, na otoku Rabu. Mestna uprava upravlja s sedmimi naselji: Banjol, Barbat na Rabu, Kampor, Mundanije, Palit, Supetarska Draga in – seveda – Rab, skupno pa v teh naseljih živi in dela nekaj manj kot deset tisoč ljudi. Nekoč sta bili pod upravo mesta Rab tudi naselji Lopar (od leta 2006 ločena občina) in – kar je zelo zanimivo – Lun, naselje na skrajnem severnem delu otoka Paga, ki je od leta 1992 pod upravo občine Novalja.

V tem tekstu bo v našem fokusu predvsem stari in najbolj turistični del mesta Raba, uvodoma pa se na kratko sprehodimo skozi, nam najzanimivejše in najpomembnejše, zgodovinske točke.

Na mestu liburnijskega naselja je v 2. stoletju pred našim štetjem kot oporišče rimskega ladjevja nastala rimska Arba, nekaj kasneje pa tudi Oppidum (utrjeno mesto), o katerem govori tudi Plinij mlajši. Sedež škofije je po vsej verjetnosti Rab postal že v 5. stoletju, dokumenti prvega škofa omenjajo leta 530.

Kraj naj bi sredi šestega stoletja zavzeli Zahodni Goti. Ko je pripadal Hrvatski od 11. do začetka 15. stoletja, je imel Rab kot svobodno mesto posebne privilegije; to je bil vrhunec njegove moči in razcveta. Zgradili so mestno obzidje, javne stavbe, številne cerkve in samostane.

Ker se zgodovina otoka Raba in mesta Raba, kar je logično, izredno prepletata, predlagamo, da si preberete tudi naš tekst o samem otoku, ta nosi naslov Otok Rab, zeleni otok ljubezni ter obvezno tekst o »turističnem dogodku leta«: Rabska fjera, srednji vek na otoku sreče.

Najstarejši del mesta Rab je obdan z obzidjem (iz dvanajstega in trinajstega stoletja), ki je bilo delno porušeno v dvajsetem stoletju. V urbanistični osnovi in največjem delu rabske arhitekturne dediščine prevladuje romanika.

O bogati zgodovini in arhitekturi mesta Raba so na portalu emorje.com poetično in lepo zapisali: »Že več kot dve tisočletji pa s svojo lepo in premišljeno arhitekturo očara mesto Rab, mesto štirih zvonikov. Sestavni del mesta so tri vzdolžne ulice: Dolnja, Srednja in Gornja, ki jih povezuje dvanajst prečnih uličic.

Vmes pa so se skrili »kantuni« (op.: kantun = vogal ulice, kót v sobi, ital. cantone), mali trgi na vogalih hiš od Dorke do Pjacete, od sv. Ivana do Mahačeve vile. Stari ljudje pravijo, da so kantuni kraji, kjer se delajo nečastne stvari … Res se je na kantunih v romantičnih zvezdnih nočeh rodila prenekatera ljubezen in veliko jih še traja, danes pa kantuni ostajajo kraji za prijetna druženja in postajajo celo nova kulturno-turistična zanimivost mesta Rab«.

Lep uvod za naš, nekoliko bolj sistematičen pogled na turistične znamenitosti mesteca Rab, kajne? Pa pojdimo, sprehodimo se po mestecu Rab.

1. Trgi in ulice mesta Rab

Ko se boste odločili, da boste obiskali mestece Rab, boste najverjetneje avto parkirali kaj kmalu, tam okrog rabske marine oz. pristanišča. Na desni boste videli obrise mestnega parka (s spomenikom partizanskemu boju in domovinski vojni), sprehod naprej po obali pa vas bo, mimo številnih obmorskih trgovin in različnih gostinskih objektov, pripeljal do starih uličic in rabskih trgov.

Npr. do trga sv. Kristofera, za katerega lahko rečemo, da je osrednji mestni trg, na katerem se odvijajo neka od najpomembnejših mestnih dogodkov. Na trgu je fontana z dvema skulpturama, Kalifronta in pastirice Drage, likov iz legende o kreposti in nesrečni ljubezni.

Mogoče se bomo ustavili na trgu Municiplum Arba, kjer se nahaja tudi kompleks zgradb Knežje palače, ki je bila vedno sedež mestne civilne uprave? Lep in zanimiv je tudi Trg svobode ali Pjaceta, kot jo imenuje večina domačinov, ki odpira čudovit pogled na morje pod mestnim obzidjem in okoliške zgradbe v beneškem slogu. Ob takšnih balkonih in razgledih se lahko za trenutek počutite, kot da ste v Benetkah.

Polotok po dolžini sekajo tri dolge, vzdolžne ulice (plus na obali, »rabska riva«, na vzhodni, zalivsko-pristaniški strani, teče cesta, ulica imenovana Obala Petra Krešimira). Tri glavne ulice starega Raba (Dolnja, Srednja in Gornja ulica) povezuje kar dvanajst ozkih prečnih, vzpenjajočih se, uličic.

Med sprehodom po treh najpomembnejših ulicah (vsaka izmed glavnih ulic je po sredini od začetka do konca tlakovana s 365 kamnitimi ploščami, srednja s 366, kar predstavlja število dni v letu), če bomo pozorni, bomo spoznali elegantne aristokratske zgradbe,  palače Nimira, Tudorin, Kukulić, Galzigna in Cassio.

Seveda nas bo pot vodila tudi mimo mestne lože. Mestna loža, kot jo vidimo danes, je bila zgrajena leta 1509 na majhnem trgu, ki se je odprl na stičišču Srednje in glavne prečne ulice. Loža je bila središče Raba do padca Beneške republike leta 1797. Obvezno moramo poiskati tudi »Hišo Rabske torte«. Glavne sestavine znamenite Rabske torte, kraljevske sladice, so mandlji in liker maraskino, tradicionalno pa torto pečejo v obliki spirale.

Domačini poudarjajo, da je Srednja ulica v Rabu ključnega pomena za mesto, saj se v turistični sezoni spremeni v živahno in raznobarvno ustvarjalno razstavno in prodajno galerijo vsega mogočega – od uličnega nakita, butičnih kosov oblačil, zlatarskih mini umetnin, tradicionalnih obrtniških in lokalnih proizvodov pa vse do palete sladkih slaščic ter osvežilnih sadnih sladoledov.

Ozke uličice, kjer je to le mogoče, krasi čudovito barvno cvetje, tu in tam se je kdo odločil, da bo odprl manjši bar. Tam je tudi rabski »Letni kino« (mimogrede kino imajo v Rabu že od leta 1913), kjer pa znajo organizirati tudi kakšno drugo kulturno prireditev (gledališko predstavo, koncert).

Pot nas najprej vodi navzgor, tja v smeri parka Komrčar, med potjo nas kratkočasijo manjše poslikave (električnih omaric?!), še posebej mi je všeč slika vespe in ob njej napis »vozil sem se celo noč, da ti povem, da te ljubim«. Ko se znajdemo skorajda na najvišji točki mesta Raba, smo dosegli »etapni cilj«, razgledišče (svojevrstno kovinsko mostišče na nekoč mogočnem obrambnem stolpu sv. Krištofa) nudi odličen, značilen pogled na Rab, predvsem na kvartet zvonikov rabskih cerkva.

2. Park, gozd, Komrčar

Po obveznem fotografiranju z razgledišča, smo sklenili, da bomo naše raziskovanje Raba nadaljevali z obiskom večjega parka. Park Komrčar je zeleni biser otoka Raba,  ki ga je že leta 1883 zasadil in načrtoval gozdar Pravdoje Belija (posadil je številne eksotične rastline, npr. agave, med drevesi pa prevladujejo stoletni dišeči bori, ciprese in palme). V znak priznanja in zahvale so Rabčani ob vhodu v mestni park Komrčar svojemu nekdanjemu glavnemu gozdarju postavili skromen doprsni spomenik.

Park Komrčar leži v bližini starega dela mesta in se razteza vzdolž obale vse do – nam že znane – marine v Palitu. Komrčar, ta zelena oaza edinstvene lepote je ponos mesta Raba. Sprehod po njegovih stezicah, svojevrstnem osvežilnem labirintu, privlači številne ljubitelje narave in romantike. Tudi ob samem morju, na zahodni strani parka, teče prekrasna sprehajalna pot, na vsakem koncu jo končujeta plaži (plaža Škver in plaža Sveti Ivan odkoder je lep pogled na rabsko obzidje in zvonike).

3. Cerkve in zvoniki mesta Rab

Kakor je že bilo rečeno so (cerkve in) zvoniki glavni (vizualni) simbol mesta Rab. Vsekakor jim bomo enkrat v prihodnosti namenili prav poseben in daljši tekst, spodobi pa se, da jim že tukaj, v tem uvodnem tekstu o mestu Rab, namenimo vsaj nekaj stavkov.

Zvonik in ostanki cerkve sv. Janeza Evangelista (hrvaško: crkve svetog Ivana Evanđelista). Zgrajena je bila v predkrščanskem obdobju, mnogokrat prezidana, kasneje v 19. stoletju pa so jo spremenili v ruševine. Na mestu stare cerkve boste ob prvotnih cerkvenih stebrih našli tudi velike kamnite plošče z rimskimi napisi

Drugi zvonik, ko hodite navzdol po ulici, je poleg cerkve sv. Justine. Ta cerkev je bila zaprta leta 1808, a je bila pred obnovljena in v njej je zdaj muzej sakralne umetnosti, v njej je npr. na ogled tudi lobanja sv. Krištoferja – zavetnika otoka Raba, nad oltarjem pa visi slika iz šole slikarja Ticijana, ki prikazuje smrt svetega Jožefa. Mogoče boste slišali glasbo, ko se boste sprehodili mimo cerkve. Ne skrbite, to niso srednjeveški duhovi, to je glasbena šola.

Nekdanja katedrala, cerkev vnebovzetja blažene Device Marije (hrvaško: crkva sv. Uznesenja Blažene Djevice Marije). Turistična skupnost navaja: »Verjetno je bila zgrajena v 4. stoletju kot zgodnjekrščanska cerkev, kasneje pa je bila preurejena v romanskem slogu. Posvetil jo je papež Aleksandar III v 12. stoletju. Zadnjič so jo obnovili v 15. stoletju.

Cerkev je prava zakladnica dragocenih slik, različnih relikvij in relikvijarjev, med katerimi je najbolj spoštovana lobanja sv. Kristoforja, zavetnika Raba, ki je rešil otok in njegove prebivalce ter umrl kot mučenik« (glej tudi tekst z naslovom (Rabska fjera, srednji vek na otoku sreče). Dodatek: zvonik katedrale je visok 26 metrov.

Samostan sv. Andreja apostola (hrvaško: samostan sv. Andrije Apostola) so ustanovile benediktinke davnega leta 1018 in v njem neprekinjeno živijo vse do današnjih dni. Triladijska cerkev je bila kot del samostana obnovljena v 18. stoletju, tako da se pod baročnimi okraski skrivajo prelepi romanski elementi. V cerkvi in ​​samostanu hranijo številne in zanimive ostanke cerkvenega pohištva, še pletenega, a z razvito ornamentiko, iz tega časa. Zvonik sv. Andreja, iz leta 1181, je najstarejši na otoku in poleg štirih rabskih zvonikov daje mestni panorami posebno zanimivo podobo.

Vsega skupaj kar deset sakralnih objektov mestu in svetu dokazuje, da je bil Rab nekoč resnično duhovno in intelektualno središče. TZ Rab pa vabi: »Če želite, si lahko ogledate veliko zbirko sakralne umetnosti v frančiškanskem samostanu sv. Bernardina z dvema cerkvama (sv. Evfemije in sv. Bernardina), v katerem boste našli slike, dragocene stare knjige, neprecenljiva dela cerkvene umetnosti, etnografsko in numizmatično zbirko ter še veliko drugih stvari«.

Cerkev in samostan sv. Antona Opata se nahajata na samem vrhu polotoka, na čelu mesta. Vzhodno in južno obzidje se naslanjata na pečino nad morjem, saj je samostanski kompleks z dveh strani del mestnega utrdbenega sistema. Notranja površina pravokotnega stolpa, s katerim so v 16. stoletju utrdili obzidje, danes služi kot samostanski vrt. Cerkev se omenja v 14. stoletju, danes pa je preprosta enoladijska bogoslužna hiša s skoraj kvadratno ladjo in pravokotnim, s križno rebrastim obokom obokanim svetiščem za gotskim slavolokom.

Frančiškanski samostan sv. Antona Opata stoji v starem mestnem jedru (Kladanac) in je bil ustanovljen kot zatočišče za aristokrate v 11. stoletju. Danes je v njem galerija antičnih olj na platnu z motivi Raba iz leta 1638. V samostanu še vedno živijo nune, ki obdelujejo vrt in izdelujejo različne spominke.

Naj bo o »sakralnem v Rabu«, ki je zares bogato in skorajda neverjetno, zaenkrat dovolj, tukaj naredimo piko in se premaknimo naprej, proti koncu. Prireditvi, ki na nek način zaznamujeta poletno turistično sezono sta znamenita, večdnevna Rabska fjera (klik za več) in festival Rabski glasbeni večeri, v katerih uživajo ljubitelji klasične glasbe že od leta 1986.

Preden se poslovimo, se ustavimo še pri spomeniku v Rabu, ki slavi svetega Marina, nam pa ponuja lepo zgodbo. Legenda pravi, da je nekje v tretjem stoletju Marin, krščanski kamnosek iz Raba, ubežal na italijanski škorenj pred pregonom rimskega cesarja Dioklecijana (klik na tekst z naslovom Dioklecijanova palača postane Split).

Ko je Marin prispel v Arminium (Rimini), je svoj dom našel na gori Monte Titan, tam je več let delal kot kamnosek, kasneje pa se je umaknil v votlino in zaživel kot puščavnik. Marin naj bi pred svojo smrtjo, 3. septembra 301, sklical k sebi okoliške prebivalce in jim rekel: »Zapuščam vas svobodne od kateregakoli človeka« (vladarjev in oblastnikov). To dajanje se šteje za ustanovitev republike San Marino, ki še danes poudarja svobodo in neodvisnost od vseh vladarjev sveta.

O odlični mediteranski hrani in prekrasnih plažah, številnih možnostih športnega razgibavanja, tudi v neposredni bližini mesteca Rab, verjamemo, da (zaenkrat) ni potrebno izgubljati odvečnih besed. Preden še zadnjič pomahamo v slovo, naj vas iskreno povedano povabimo v Rab, mestece štirih zvonikov oz. na Rab, otok sreče.

Ps. Fotografije: fotografi TZ Raba, fotografi TZ Hrvaške (naslovnica Ivo Bioćina) in novinarji www.pag.si.

Sorodni članki

Seget Vranjica, mir in sproščenost

Seget Vranjica je obmorsko dalmatinsko naselje v občini Seget, upravno gledano je del t.i. Splitsko-dalmatinske županije. Seget Vranjica je majhen kraj v prijetnem sredozemskem okolju in (načeloma) ima vse, kar potrebujete za prijeten in (predvsem) miren turistični dopust. V Seget Vranjici ne pričakujte hrupnih in velikih zabav (razen, če si jih ne boste naredili sami), zagotovo pa Seget Vranjica nudi prav vse možnosti za »blaženo umirjeno morsko sproščenost«. Poglejmo nekoliko podrobneje.

Nadaljujte z branjem

Starigrad Paklenica: med nebom in morjem

Nežno položena vzdolž dvajset kilometrov dolge morske obale, ob vznožju veličastnega Velebita, turistična t.i. Riviera Paklenica (z »glavnim krajem« Starigrad Paklenico) združuje gore in morje, sredozemsko podnebje z gorskim podnebjem, tradicijo z današnjimi modernimi časi. Vsekakor je potrebno znova in znova poudariti, da Starigrad Paklenica ni samo prijetno poletno obmorsko letovišče, ampak tudi tradicionalno zbirališče planincev in ljubiteljev narave, ki tudi izven glavne turistične sezone neizmerno uživajo v lepotah Paklenice oziroma celotnega Velebita.

Nadaljujte z branjem

Seget, Seget Donji

Zanimiva zgodovina iz časa Turkov in turistično nekoliko preveč zanemarjen kaštel Rotundo iz leta 1564, dolgo in dokaj neurejeno sprehajališče ob morju, »nekulturna razgledišča s prekrasnim pogledom na pol Dalmacije«, neraziskana in izzivov polna divja Zagora, stihijska gradnja ob obali, ignoranca turističnih in občinskih komunalnih delavcev, toda tudi odlična geografska umeščenost in nekateri manjši odlični turistični podjetniški projekti, ki vendarle popravljajo turistično sliko občine Seget in dajejo upanje, da bo nekoč bolje, so bistveni poudarki kratkega bivanja v Segetu oz. Segetu Donjem (ki bo tudi v samem fokusu tega članka). Poglejmo podrobneje.

Nadaljujte z branjem