Pirovac, kraj lagodnega življenja

Na južni strani daleč v kopno zajedenega zaliva najdemo »uvalo Makirina«, kjer je naravno kopališče z zdravilnim blatom (baje najbolj kakovostnejšim na Hrvaškem?!), v bližini zalivčka Vrulje pa se soncu nastavlja otoček Sustipanac, t.i. “otok ljubezni“. In ko smo omenili otok … Ste vedeli, da je bil Pirovac »še ne dolgo nazaj« otok? Se še kaj turistično privlačnega, razen marine (200 privezov), skriva v Pirovcu? Poglejmo skupaj in kakor ponavadi začenjamo s klasičnimi, osnovnimi podatki.

Občina Pirovac se razprostira na 41 kvadratnih kilometrih, ima okrog 2 tisoč prebivalcev, ti pa živijo v treh naseljih: Pirovac, Kašić in Putičanje (zadnja dva imata skupaj le nekaj več kot 200 prebivalcev). Ob Pirovcu teče slavna cesta, Jadranska magistrala. Od Šibenika je Pirovac oddaljen le 23 kilometrov. Če hočemo na sever, v Pakoštane, bomo morali prevaliti okrog 17 kilometrov. Do Vodic in pa do Tisna na otoku Murterju imamo le 10 kilometrov dolgo pot, do mesteca Murter ali Betine (na istem otoku) pa je okrog 15 kilometrov. Dokaj blizu Pirovca se nahajata tudi narodna parka Kornati in Krka ter naravni park Vransko jezero.

Kakor navaja hrvaška wikipedija, je bil Pirovac s svojimi čudovitimi plažami že od nekdaj kraj za počitnikovanje privilegiranih, mesto ugodnega počutja. Torej nas nikakor ne sme čuditi podatek, da je Pirovac poleg Primoštena, Vodic in Murterja najpomembnejše turistično središče t.i. šibeniške riviere, kar v bistvu pomeni, da je turizem v Pirovcu osnovna gospodarska dejavnost. Nekaj malega prebivalcev se ukvarja tudi s poljedelstvom (oljke, višnje, smokve) in ribolovom.

Številni spletni viri navajajo, da je naselje Pirovac ohranilo vse značilnosti mediteranskega arhitekturnega izraza. S to trditvijo se ne moremo popolnoma strinjati, saj vendarle novi apartmaji in počitniške hiše na celem območju Pirovca »zelo pridno, vendarle dokaj kontrolirano rasejo«.

Vsekakor pa se lahko strinjamo, da kraj Pirovac krasi nekoliko dokaj dragocenih kulturnih in zgodovinskih »spomenikov«. Za umeščenost le teh v prostor moramo (hočeš-nočeš) pogledati nazaj v preteklost, se s časovnim strojem premakniti nekaj stoletij nazaj, vsaj tja do konca trinajstega stoletja.

Turistična skupnost Pirovac o koreninah kraja napiše približno takole: Pirovac je srednjeveško naselje in utrdba najstarejšega hrvaškega plemstva. Do leta 1921 se je Pirovac imenoval  Zlosela (Slosella, Slosslein). Prvič pa se kraj Zlosela v pisnih virih omenja leta 1298 kot posest hrvaške plemiške družine Šubić (11. do 14. stoletje;), ki je bila v sorodstvenih povezavah s hrvaškima  kraljema Dmitrijem Zvonimirjem in Petrom Krešimirjem IV. Če lahko zelo poenostavimo potem lahko rečemo, da je bil Pirovac v srednjem veku v lasti bribirskih knezov (preberi naš zanimiv tekst Bribir, hrvaška Troja), od konca trinajstega stoletja pa je bil v rokah šibeniške škofije oziroma nekaterih vplivnejših šibeniških družin  (Draganići, Vrančići – glej tudi tekst z naslovom Faust Vrančić, renesančni vizionar).

Zgodovinarji resno in redno povezujejo Pirovac (torej Zlosela) s trdnjavo vitezov templarjev v bližnji Vrani ob Vranskem jezeru. Tudi slavni angleški kralj Rihard Levjesrčni naj bi vsaj nekaj časa bival »nekje« v teh dalmatinskih krajih. Strokovnjaki menijo, da je čislani vojskovodja in križar levjega srca lahko prenočeval le na teh treh mestih: v že omenjeni utrdbi (in bolnišnici, okrevališču) templarjev v Vrani, na otoku Mojster oz. danes Sustipanac (ime Mojster se povezuje z besedo magister – poglavar templarske pokrajine) ali pa »dvoru« v današnjem Pirovcu.

Za lažje razumevanje zgodovine oz. dejstva, da je bil Pirovac dolgo časa skorajda idealno mesto za lagodno življenje takšnih ali drugačnih velikašev, je treba opozoriti, da je bil Pirovac vse do sredine devetnajstega stoletja le majhen, toda zelo varen, otok, saj je bil v celoti obdan z močnim obzidjem. V naselje je bilo mogoče priti le preko dvižnega mostu in skozi markantna vrata, t.i. vrata vasi.

Vrata vasi je leta 1505 postavil grof Petar Draganić za obrambo pred Turki. Ta vrata (ki jih Hrvati mnogokrat pišejo kar z veliko začetnico – torej kot »Vrata« oz. še pogosteje kot »Vrata sela«) po zasipavanju (ko Pirovec ni več otok) postanejo le kamnit opomnik in trden spomin na dolga in nevarna stoletja, ko so se domačini hrabro upirali nasilnim Turkom; baje si »muslimanski osvajalci« naselja Pirovac niso mogli podrediti nikoli. So pa vrata, oziroma sam vhod v naselje, blizu cerkve, postala središče družabnega življenja. Dolga stoletja so se namreč domačini tukaj zbirali ob (nedeljskih) popoldnevih, da bi se družili, sklepali posle, nakupovali, rešili težave celotne skupnosti.

Iz povedanega sledi, da je nam, turistom, zanimiv predvsem sprehod po »Starom gradu« starem mestu«, torej med zgradbami znotraj samega obzidja (ki ga sedaj skorajda ni več). Med starimi zgradbami vsekakor izstopa dvorec družine Draganić-Vrančić iz 15-ega stoletja.  V tem dvorcu se že dolga stoletja hranijo dragoceni predmeti in dokumenti, pomembni za hrvaško zgodovino (oporoka Fausta Vrančića, listina evropskih vladarjev, Tizianov portret Fausta Vrančića, umetnine Andrije Medulića in Andre-ja Schiavone-ja). V samem dvorcu so »zbirali knjige« in ustvarili dragoceno družinsko knjižnico.

Naše pozornosti so vredni tudi nekateri sakralni objekti in sicer: cerkev »Gospe Karmelske« (zgrajena je bila leta 1506, rekonstrukcija je bila narejena v 18-em stoletju in sicer v baročnem stilu); prav tako v gotiki je bila zgrajena cerkvica »svetega Jurija«, ki je bila postavljena na najstarejšem ohranjenem pokopališču v Pirovcu (tam stoji tudi kapela družine Dragančić- Vrančić s sarkofagom okrašenega z reliefom, katerega sta leta 1447 po načrtih Jurja Dalmatinca izklesala šibeniški kamnosek Andrija Budičić in benečan Lorenzo Pincino); v istem časovnem obdobju, torej v 15-em ali 16-stoletju, je bila 6 kilometrov izven samega Pirovca, med polji, sezidana cerkev »Svetog Jurja u polju«.

V ta »deljen odstavek« moramo umestiti tudi ostanke frančiškanskega samostana (iz leta 1511), ki jih najdemo na otočku »sv. Stjepana oziroma otoku Sustipancu«, ob tem pa dodajmo, da domačini ta otok imenujejo kar Mojster. Omembe vredna je tudi cerkvica svetega Martina ob kateri ležijo grobovi s pokopanimi vitezi. V neposredni bližini cerkvice pa se lahko sprehajamo tudi med ostanki kamnitih objektov iz rimskih časov. Tukaj so našli tudi dokaze, da so Rimljani na tem mestu imeli soline. Na tem področju, vsaj tako piše Turistička zajednica Pirovac (Turistična skupnost Pirovac), so  znanstveniki pred pol stoletja odkrili izredne zdravilne lastnosti blata, kar v prihodnosti odpira številne možnosti za nove oblike zdravstvenega turizma.

Ob koncu osnovnega turističnega prispevka o Pirovcu omenjamo le še »piramidalni spomenik«. Tega so postavili zaradi dveh razlog. Zaradi preimenovanja Zlosela v Pirovac. In ob tisoči obletnici kronanja hrvaškega kralja Tomislava (925-1925).

Smo še pozabili na kaj pomembnega? Upamo, da ne. O prekrasnih plažah in dobri hrani tokrat, v tem prispevku, ne bomo pisali. Tovrstne počitniške užitke najbolje, da preizkušate kar sami oz. v dobri družbi, v »živo«. V Pirovcu in okolici, seveda. Se vidimo tam?

Foto: TZ Pirovac.