Compare Listings

Pariz: tržnica, z ladjo po Seni, odhod iz Pariza

Pariz v desetih dnevih: Musée d’Orsay, Opera, La Defense

  • 29. oktobra, 2023
  • Svet

Deveti dan, za razliko od osmega, ki je bil nekoliko bolj »ležeren«, sva začela mnogo bolj »podjetno«, z radovednim ogledom tržnice, ki so jo dobesedno čez noč postavili na pločniku sosednje ulice. Ogleda umetniškega »Musée d’Orsay« preprosto nisva smela preskočiti, med bogataši sva se sprehodila do pariške Opere, se z ladjo popeljala po Seni ter si ogledala prižig lučk na Eifflovem stolpu. Deseti dan sva namenila predvsem ogledu četrti La Defense (in obisku znamenitega Grande Arche). Preostali čas sva nekoliko nepotrebno izgubljala s slabimi odločitvami in še slabšo večerjo. Zadnji dan: po nakupu spominkov sva se poslovila od Pariza (šmrc!). Ob fotografijah si poglejmo še zadnji del teksta o najini pariški avanturi iz leta 2022.

Pariz v desetih dnevih: Musée d’Orsay, Opera, La Defense

Načrtovani dnevni urnik nama je na štartu devetega pariškega dne skorajda podrla tržnica, ki je iz nič zrasla na pločniku bližnje glavne avenije. Vsaj približno kilometer dolgo tržnico so postavili na pločniku, bogato založene stojnice so bile postavljene ene ob drugo. Alenka, odlična amaterska kuharica, je »umirala od sreče«.

Prodajalci so ponujali zares zelo raznoliko robo: sadje in zelenjavo, meso in ribe, začimbe in olive, pa kruh in sladkarije, polže in vino. Ter sir, sir in še več sira. Še enkrat več sem si zaželel življenja v Parizu, ko sem naletel na stojnice že pripravljene hrane kulinaričnih svetov Evrope, Azije in predvsem Afrike. Ob pogovoru sva izvedela, da se ta »ogromna mobilna« tržnica dnevno seli, vsakokrat vznikne na drugem koncu Pariza?! O bog, kako čudovit je svet!

Vrhunce človeškega umetniškega ustvarjanja sva kakšno uro kasneje iskala v Musée d’Orsay. In jih tudi našla. Musée d’Orsay je namreč vrhunski, božanski. Musée d’Orsay čez reko Seno gleda park Jardin des Tuileries, blizu je tudi muzej Louvre. V prekrasni muzejski stavbi d’Orsay, ki izgleda kot palača, je bila nekoč mogočna železniška postaja (zgrajena leta 1900) in je danes sama po sebi arhitekturni biser. V Musée d’Orsay, odprtem leta 1986, lahko odkrivamo pomembne zbirke evropskih umetnin iz obdobja med letoma 1848 in 1915.

V Musée d’Orsay so na ogled slavne fotografije in neprecenljivi kosi pohištva, slike so – preprosto – super (Claude Monet, Edgar Degas, Vincent van Gogh, Paul Cézanne, Pierre-Auguste Renoir), dih jemajoče pa so tudi številne (vsega skupaj preko 2.000 kosov, seveda vse niso razstavljene!?) kiparske stvaritve (npr. na ogled je tudi beli polarni medved kiparja Françoisa Pompona, ki je tudi zelo cenjen pariški spominek, in celo »Meštrovićeva hrvaška mati«). Vse kar vidiš v Musée d’Orsay je, milo rečeno, genialno, pa naj bo to velikanska ura Victorja Lalouxa ali dekoracija restavracije. Ali sploh moram poudariti, da je obisk Musée d’Orsay priporočljiv, če ne celo »obvezen«?! 🙂

Pol ure počasne hoje sva potrebovala, da sva se skozi neopisljivo bogataški del Pariza prebila do pariške Opere. Mimogrede, pohod mimo nekaterih najdražjih pariških hotelov in samovšečnih mega bombastičnih butikov, ki – razumljivo – ob svojih prodajnih izdelkih niso izpostavljali cen (verjetno tako mnogo ničel ne gre na majhen listič papirja?!) zahteva mirno kri, umirjenost, »skuliranost«. Ker so bili nekateri modni kosi (beri: torbice) preprosto preveč lepi, da jih ženska ne bi kupila (vsaj nekaj), sem tu in tam Alenki preventivno prekril oči. Malo za šalo – malo zares, če tega ne bi storil, bi zagotovo obubožal hipoma, v trenutku. 🙂

Ko sem zagledal pariško Opero, Palais Garnier, sem si vendarle nekoliko oddahnil. In izdahnil zelo dolgi »oooooooooooh«, ker je ta mogočna pariška stavba že na zunaj – enostavno rečeno – prekrasna. Palais Garnier, znan tudi kot Opéra Garnier ali enostavno Garnier, je čudovita operna in baletna hiša v Parizu, je ena izmed najbolj prestižnih in zgodovinskih opernih hiš na svetu ter eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov mesta Pariza.

Palača Garnier, znana tudi kot Opéra Garnier, je ena od dveh pariških opernih hiš, ki sta podrejeni državni ustanovi Opéra National de Paris. Odprta je bil leta 1875, ime je dobila po svojem arhitektu Charlesu Garnierju, zgrajena je bila po naročilu Napoleona III. Palais Garnier je znana po svoji bogati in čudoviti arhitekturi dopolnjenega baročnega sloga.

Značilnosti vključujejo veličastno marmorno stopnišče, pozlačene stropne freske, kipe, balerine na stropu, in impresiven velikanski lestenec v glavni dvorani, ki sprejme več kot 1.900 gledalcev. Notranjost Palače Garnier je prava paleta umetnosti in (pozlačene) lepote. Sicer Palača Garnier povzroča nemalo težav številnim obiskovalcem, predvsem tistim, ki se nikakor ne morejo odločiti ali je operna hiša Garnier lepša »od zunaj ali od znotraj«. 🙂

Wikipedija zapiše: »Arhitekt Garnier je oživil tradicionalni proskenij (predodrje), ki ga je obdal z veličastnim okoljem, prizoriščem poželenja in razkošja za slavo cesarskega dvora in zmagoslavnega ljudstva. Vse je bilo videti in biti viden. V skladu s temi potrebami je arhitekt ustvaril ustrezen »oder« za »sprehajanje« občinstva s spektakularnim marmornim stopniščem, velikim preddverjem, okroglim Salonom du Glacier in končno ogromnim avditorijem, okrašenim v rdečih in zlatih tonih«. Skratka: ko zaslišimo »Palais Garnier« lahko samo – iskreno zaploskamo.

Sprehodila sva se do bližnje umetelne veleblagovnice, ki bi naj na svoji strehi skrivala fotogeničen zapis Paris, je t’aime (Pariz, ljubezen moja). Nisva ga našla, zato sva se užaljena, ob pokušanju pariškega sladoleda, odpravila do reke Sene, čakala naju je plovba s turistično ladjico, pardon, ladjo (na krov ladje gre verjetno zlahka vsaj nekaj sto ljudi). Zanimivo je bilo gledati vizure Pariza s te plati, ni pa bila ta plovba nikakršen poseben turistični presežek.

Mnogo več veselja je bilo čutiti ob prižiganju luči na Eifflovem stolpu. Ne samo najinega, množica ljudi, na stopnicah Trocadera, vzhičeno čaka, da se Eifflov stolp »zaiskri« (glej video). Ko sonce zaide in se zmrači, Eifflov stolp namreč osvetli na tisoče – sprva utripajočih – bleščečih lučk, ki mu dajejo prav posebno čaroben in očarljiv videz. Eifflov stolp ponoči, praviloma je osvetljen le od mraka pa do 23.45, to je spektakularen prizor.

Na spletu sem našel naslednji podatek: »Poleg strukturne razsvetljave se ob mraku prižge tudi svetilnik na vrhu stolpa. Ob jasnem večeru lahko njegovi žarki dosežejo do 80 km!« In še: »Vsak večer Eifflov stolp krasi zlata prevleka in se vsako uro ob uri za pet minut zabliska.« Ali povedano nekoliko drugače: Zlate, bleščeče oziroma bliskajoče luči Eifflovega stolpa se ob mraku pet minut na vsako polno uro zasvetlikajo nad splošno, klasično oranžno-rumeno osvetlitvijo.

Spletni portal N1 je leta 2022 zapisal: »Čez dan Eifflov stolp predstavlja eno pomembnejših mestnih vedut, ponoči pa se spremeni v pravi mali cirkus luči. Znano je, da se Eifflov stolp pogosto odene v barve aktualnega dogajanja ali pa barve francoske trobojnice. Eifflov stolp se lahko pohvali s kar 20 tisoč žarnicami, ki obdajajo okvir, za njegovo osvetlitev pa je potrebnih 22 MW električne energije. Letni račun za osvetljavo Eifflovega stolpa namreč znaša skoraj 1,12 milijona evrov. Če preračunamo, Pariz vsakodnevno odšteje dobrih 3.000 evrov za osvetljavo slovitega stolpa«. Hm, to je cena pred ali po podražitvah elektrike?! 🙂

Deseti dan je bila v najinem osnovnem fokusu le poslovna in finančna četrt Pariza – La Défense. Nahaja se v zahodnem delu mesta, zunaj območja, ki ga običajno povezujemo s starim jedrom Pariza. Številne poslovne stavbe in ekstremno visoke stolpnice (umetelno postavljene?!), vključno s slavnim stolpom La Grande Arche, ki je znan tudi kot Veliki slavolok, predstavljajo pariško sodobno umetnost in arhitekturo. La Défense predstavlja občuten kontrast klasičnemu Parizu, presenetijo že ogromne ulične umetniške inštalacije.

Ker je ta dan nekoliko deževalo (je Pariz, ob bližnjem slovesu, že jokal za nama ali midva za njim?) sva pohitela na ogled Velikega slavoloka – La Grande Arche. Ta velikanski beli marmorni lok počasi postaja arhitekturna znamenitost, mestna ikona, ki s svoje terase, ogromne razgledne ploščadi na samem vrhu, ponuja tudi čudovit razgled na ogromen Pariz. 110 metrov visoka kocka La Grande Arche je del perspektive od Louvra do Slavoloka zmage (»postavljena sta na isti črti«, med njima je štirikilometrska razdalja ).

Wikipedija poznavalsko zapiše: »Leta 1982 je bil na pobudo francoskega predsednika Françoisa Mitterranda razpisan velik nacionalni oblikovalski natečaj. Danski arhitekt Johan Otto von Spreckelsen (1929–1987) in danski inženir Erik Reitzel (1941–2012) sta zmagovalno delo zasnovala kot različico Slavoloka zmage iz poznega 20. stoletja: spomenik človeštvu in humanitarnim idealom, ne pa vojaškim zmagam. La Grande Arche je bil slovesno odprt julija 1989 z veliko vojaško parado, ki je obeležila dvestoletnico francoske revolucije. S tem je bila dokončana vrsta spomenikov, ki tvorijo Axe historique, ki teče skozi Pariz«.

La Grande Arche v svojem drobovju skriva številne poslovne prostore, tam imajo številne pisarne tudi različne vladne službe. Poudarjam: La Grande Arche ima zavidljiv panoramski pogled na Pariz (ponuja edinstven pogled na Slavolok zmage, obelisk na trgu Concorde in muzej Louvre), obiskovalcem je na voljo tudi restavracijo, še nekoliko bolj privlačen pa je velik razstavni prostor, ki je posvečen fotoreporterstvu. Ali priporočam ogled velikega belega slavoloka? Seveda, itak!

Ker se je zjasnilo in ker sva nekoliko predčasno končala z ogledom četrti La Défense, sva se odločila, da se bova pač nekoliko »brezciljno sprehajala« tam v bližini pariške mestne hiše, Hôtel de Ville, ki je že pridno opozarjala na Olimpijske igre Pariz 2024. Kmalu sva se naveličala naključnega sprehajanja, zato sva se odločila, da bova »nekje, v neki dobri ali vsaj solidni restavraciji, pojedla nekaj dobrega«.

Zahtevno odločitev, izbiro lokala, sem – v dobri veri – preložil na Alenko. Ker sva prehodila že nekaj ulic in zmeraj bolj lačna hodila mimo polnih gostiln zadovoljnih Francozov, se mi je zdelo, da se ta današnja kulinarična izkušnja ne bo prav dobro končala. Ko sva skorajda sama sedela v neki restavraciji dokaj zanemarjenega hotela in ko nama je dokaj neurejen gostinec le dostavil najine jedi, sem vedel, da so se moji strahovi uresničili. Npr. pečeno račko, verjetno staro vsaj 100 let, bi lahko razrezal le z motorno žago. Hvala bogu, vsaj mnogo denarja nisva zapravila.

Oba zelo jezna, utrujena in lačna sva se odpravila v najin apartma. Jaz sem se tolažil s francoskim kruhom, francoskim sirom, francosko salamo, francosko majonezo in francoskim vinom. Alenka pa si je skorajda brez besed na hitro pripravila osvežilno solato. Ko me je vrati še zadnjič povabila, da se ji pridružim pri ogledu morbidnih pariških lobanj in okostnjakov, sem le nemo odkimal in si poznavalsko natočil nov kozarec francoskega vina. Sploh ni bil slab, nasprotno – odličen je bil, pa sva za liter rdečega bordojca v bližnji trgovini zapravila le nekaj evrov. 🙂

Hrvaški časopis je o pariških katakombah sicer zapisal: »Pariz je morda mesto svetlobe, a ima tudi temno stran. To so, lahko bi rekli, pariške katakombe. V bistvu gre za nekdanje podzemne kamnolome, ki so povezani s hodniki, v poznem 18. stoletju pa so zaradi zmanjšanja pritiska na pariška pokopališča prestavili kosti iz skupnih grobov. Kompleks je dolg 1,7 kilometra in se razprostira 20 metrov pod površjem. Hranijo več kot šest milijonov človeških ostankov«.

Alenka pa navaja takole: Za ogled pariških katakomb potrebujete slabo uro, v rovih je 14 stopinj Celzija. Pariz ni samo prekrasno mesto na površini, pod njim se razprostira še eno mesto, mesto mrtvih. Pariške katakombe so nastale, ko je mestu pričelo zmanjkovati pokopališč na prostem. Od konca 18. pa do sredine 19. st. so prenesli kosti milijonov pokojnih Parižanov pod zemljo. Uporabili so podzemne tunele nekdanjih rudnikov apnenca, s katerimi so gradili mesto na površju. Po posameznih okrajih cerkvenih pokopališč so sedaj zloženi ti posmrtni ostanki. Kar ne zavidam dela tistim, ki so jih leta dolgo zlagali, podobno kot skladovnice drv.

Kar grozljivo se je spustiti z živahnih in svetlih pariških ulic 131 stopnic pod zemljo, kjer je temačno in hladno, hodniki pa se vijejo na vse strani. Ob straneh so na tesno zložene in nekako z lobanjami “dekorirane” kosti nekdanjih meščanov.

Hodiš in hodiš po tistih hodnikih, kosti pa kar ne zmanjka, prekinjajo jih samo plošče z napisi, katera cerkev ali pokopališče ali okraj ima posmrtne ostanke na tem predelu in iz katerega obdobja so. Kar videla sem se v kakem filmu, ko pričnejo kosti rožljati in se sestavljati med seboj, za mano pa šklopota in me preganja vojska okostnjakov, jaz pa vijugam in begam po tunelih, iščoč stopnice ali prehod na svetlo. Kar nekoliko srhljivo zna biti na trenutke, prav zares.

Za ogled je potrebno imeti že vnaprej termin, sicer lahko čakaš tudi več ur, da prideš na vrsto. Z malo pregovarjanja in dokazovanja korespondence sem z mojo invalidsko kartico uspela dobiti celo solo ogled, pred uradnim odprtjem. Res je bilo kar malo grozljivo, ko so se samo zame prižigale in ugašale luči po tunelih in sem samo upala, da grem v pravo smer. Slišalo pa se je samo odmeve mojih korakov in škripanje železnih vrat, ki sem jih odpirala in zapirala za seboj.

Ob izhodu pa deluje še trgovinica, kjer lahko kupiš marsikaj, če si bolj temačne duše (krožniki s smrtnimi glavami, kozarci v obliki lobanj, svinčniki v obliki kosti itd.). Vsekakor je vse skupaj zanimivo in vredno ogleda. Malo se kar zamisliš nad svojo omejenostjo v času in nepomembnostjo lastne točke v toku zgodovine. V določenem trenutku smo le kupček kosti in nič več. Pa vsi enaki.

Zbudila sva se v zadnji dan. Sovražim »zadnji dan«. Sovražim zadnji dan počitnic. Sovražim zadnji sončni dan. Sovražim zadnji dan Lige prvakov. Sovražim zadnji dan na Jadranu, kjerkoli na potovanju, še posebej pa to velja za Pariz. Od Pariza se namreč ne želiš posloviti. Nikdar. Če pa že, si želiš to narediti s stilom. Tako sva naredila tudi midva ter se odpravila direkt na Montmartre, kjer sva si v cvetoči kavarni oziroma bistroju Le Vrai Paris – baje – klasičen francoski zajtrk: kruh, maslo in marmelada ter rogljiček s kavo. Odlično, skorajda polno uro sva bila prava Parižana!

Sedaj že mnogo boljše volje, sva se odpravila še po kakšen manjši spominek in darilca za domače. Jaz sem izbral značilno pariško mačko, keramična je bila tudi moja skodelica za belo kavo, Alenka pa me je dodatno razveselila s skorajda nagimi Toulouse-Lautrecovimi Parižankami, ki na podlogah za na mizo plešejo kankan vsakokrat, ko pred televizijo prinesem pijačo. Montmartre naju je tokrat dodatno razveselil z »boljšim sejmom«, če me spomin ne vara, je Alenka pri »zanimivi zbiralki pariških spominov« našla kar zanimiv kos nakita po zelo sprejemljivi ceni.

Potem pa sva le morala na letališče in kreniti domov proti Sloveniji. 🙁

Zaključna beseda. V Parizu sva z Alenko preživela skorajda točno deset dni (prvi dan sva prišla pozno popoldne, zapustila sva ga enajsti dan dopoldne). Bilo je resnično super, videla sva marsikaj, večina na kratko opisanih in obiskanih pariških zanimivosti zagotovo spada v železni turistični repertoar. Vsekakor velja, da bi lahko Pariz obiskal 100 krat po 10 dni, pa bi me – verjetno – še zmeraj zelo prijetno presenečal. Upam, da se kmalu vrnem v Pariz, saj veste, že zaradi obljubljene sreče v življenju, moram nujno pobožati joške gospodične Dalide, ki se skriva nekje na Montmartru. 🙂

Pariz v desetih dnevih, v petih člankih (klik na link, povej naprej):
1. Pariz: Slavolok zmage, Elizejske poljane, Montparnasse Tower
2. Pariz: Louvre, Musée de l’Orangerie, Les Invalides in Versailles
3. Pariz: katedrala Notre-Dame, Panteon in Eifflov stolp
4. Pariz: Montmartre z baziliko Sacré-Cour in Atelier des Lumieres
5. Pariz: Musée d’Orsay, Opera, La Defense, z ladjo po Seni

Ps. Tekst in fotografije Peter Gavez (video in dodatne fotografije glej tudi na https://www.instagram.com/petergavez/). Za pomoč iskrena hvala Alenki Galun.

Sorodni članki

Center Noordung: poletimo v vesolje

Poletimo v vesolje. Vstopimo v svet neskončnosti. Mimo zvezd, v osrčje neznanega. V Centru Noordung v Vitanju, v markantni stavbi, ki arhitekturno spominja na vesoljsko ladjo, nas bo pozdravila robotka Vita, spoznali bomo delo slovenskega vesoljskega vizionarja Hermana Potočnika Noordunga. Osupnile nas bodo številne razstave, ki nam bodo omogočile, da – na zelo zanimiv način – pokukamo ekstremno daleč v vesolje. S pomočjo virtualnih očal se bomo počutili kot piloti ali astronavti. Za vogalom nas pričakujeta umetniška inštalacija in – najnovejša pridobitev - »vesoljska soba pobega«. Že uvodoma naj poudarimo, da je Center Noordung v Vitanju odlična izletniška izbira za prav vse družine, za prav vse generacije.

Nadaljujte z branjem

Ljubljanske sobe pobega izzivajo

Kaj je soba pobega ali »escape room« igra? Igre »escape room« so interaktivna doživetja, kjer ekipe igralcev rešujejo uganke in izzive, da bi rešile nalogo (misijo) v določenem času, običajno v 60-ih minutah. Koncept, ki ima korenine na Japonskem, je v obliki, kot jih poznamo danes, vzcvetel v Budimpešti, Beogradu in Ljubljani (blagovna znamka Enigmarium) ter se bliskovito razširil po vsem svetu.

Nadaljujte z branjem

Toskana, srčna dežela Italije

Toskana je pravljična. In to v vseh (turističnih) ozirih. Obisk Toskane je edinstveno doživetje, ki v sebi združuje bogato kulturno dediščino, slikovite pokrajine, vrhunsko kulinariko in izjemno gostoljubnost lokalnega prebivalstva. Toskana se ponaša s številnimi zgodovinskimi mesti, v katerih so v preteklih stoletjih delovali številni slavni in pomembni možje zgodovine. Firence, Siena, San Gimignano, Lucca, Pisa, Arezzo očarajo! Ta mesta, kraji, skupaj z idiličnim, izredno fotogeničnim, koščkom sveta, imenovanim Val d'Orcia, naredijo Toskano za najlepšo, mogoče tudi najpomembnejšo, turistično pokrajino na celotni zemeljski obli. Brez zadržkov lahko rečemo, da je Toskana nebeški raj za turiste.

Nadaljujte z branjem