Pariz v desetih dnevih: Montmartre z baziliko Sacré-Cour

Dan se je začel »urnebesno«. Pa čeprav sem bil, ko sva šele prišla na preprosto ulično lokacijo Atelier des Lumieres, dokaj skeptičen. Toda Atelier des Lumieres vsakega obiskovalca napade takoj, »na juriš, na polno«. Kakšno uro in pol si v nekoliko zaviti dvorani (nekdanji večji delavnici), kjer premikajoče se slike (film) skupaj z glasbo tvorijo izreden perfekcionističen umetniški dogodek, ki se globoko v srcu »dotakne prav vsakega«. Odprtih ust spremljaš imaginaren svet, ki se v raznobarvnih barvah vrti – dobesedno – okrog tebe. Umetniški šov Atelier des Lumieres je privlačen celo za najstnike, ki morda neradi obiskujejo muzej. Otroci, mame in dedki, vsi so očarani. In to vsekakor popolnoma upravičeno.

Atelier des Lumieres je digitalna razstavna galerija, ki se nahaja tudi v Parizu, tam je bila zagnana leta 2018 in jo upravlja podjetje Culturespaces. Najbolj značilna atrakcija Atelier des Lumieres je hkratna projekcija digitalnih slik na stene, strop in tla prostora, kar ustvarja spektakularno vizualno doživetje. Te multimedijalne projekcije so usklajene z glasbo in zvočnimi učinki, kar oživi projicirane umetniške stvaritve.

Razstave, ki se predstavljajo v Atelier des Lumieres, se s časom spreminjajo in raziskujejo različne umetnike, umetniške smeri in obdobja (midva sva naletela na francoskega postimpresionističnega slikarja Paula Cézanne-a). Program v Atelier des Lumieres obiskovalcem omogoča odkrivanje umetnosti na povsem nov način, s sodobnim pristopom. To doživetje privablja ljubitelje umetnosti z vsega sveta in ponuja novo perspektivo na dojemanje in interakcijo z (nekdanjo) umetnostjo.

Pariški Atelier des Lumieres, ki se nahaja v nekdanji livarni v enajstem pariškem okrožju, prireja monumentalne razstave. Z uporabo 140 videoprojektorjev in odličnega prostorskega zvočnega sistema pokriva izjemno edinstvena multimedijska oprema skupno površino 3.300 kvadratnih metrov, ki sega od tal do stropa in prek sten, visokih do 10 metrov. Obiskovalci se lahko s pomočjo čarobne multimedije (glej primer videa) sprehodimo v samo središče umetniških del, ki bodo projicirana s 360-stopinjskim pogledom. Atelier des Lumieres vas bo popeljal na edinstveno čutno pustolovščino in to med odkrivanjem velikih imen v zgodovini umetnosti. Neprecenljivo, vredno obiska, našega časa.

Po teh intenzivnih čutnih dražljajih sva se morala malo umiriti, zato sva se sprehodila po bližnjem pokopališču Pere-Lachaise. To pariško pokopališče velja za eno najbolj znanih in najbolj obiskanih pokopališč na svetu (letno ga obišče vsaj nekaj sto tisoč turistov) ter je zadnji dom velikega števila znanih osebnosti, predvsem umetnikov, pisateljev, glasbenikov (Jim Morrison, Oscar Wilde, Édith Piaf, Marcel Proust, Frederic Chopin, Honore de Balzac).

Pokopališče Pere-Lachaise (francosko Cimetiere du Pere-Lachaise; uradno francosko Cimetiere de l’Est, slovensko: Vzhodno pokopališče) je z več kot 48 hektarji največje pokopališče v samem mestu Parizu – število pokopanih presega 1 milijon in to brez žar – (sicer v pariških predmestjih najdemo še večja pokopališča). Sicer pokopališče, ob izrečeni pieteti, na trenutke – ob številnih nagrobnikih in spomenikih – izgleda kot »svojevrstna umetniška kiparska galerija«. Obisk pokopališča Pere-Lachaise zna biti zelo globoka izkušnja, tudi pri nama je bilo tako.

V prekrasni poletni rdeči oblekici naju je Alenka vodila do slavnega, razvpitega Montmartra. Montmartre je zgodovinska četrt v Parizu, znana po svoji slikoviti podobi, umetniški zgodovini in kulturni dediščini. Najbolj znan simbol Montmartre-a je bazilika Sacré-Cour (Bazilika Srca Jezusovega), ki se dviga na vrhu 130 metrov visokega hriba in je zato posledično tudi eden izmed najbolj prepoznavnih delov mesta, hkrati pa ponuja tudi osupljive poglede na nižje ležeči Pariz.

Bazilika Sacré-Cour je eden izmed najbolj prepoznavnih verskih spomenikov v Parizu, tudi v celotni Franciji. Bazilika Sacré-Cour je bila zgrajena med letoma 1875 in 1914, do nje pa se lahko povzpnete peš ali pa se popeljete po kratki tirni gondoli. Bazilika Sacré-Cour je bila zgrajena kot spominski spomenik za čast padlim francoskim vojakom v francosko-pruski vojni leta 1870 in kot simbol sprave in vere.

Arhitekturno baziliko Sacré-Cour definirajo predvsem njene kupole in značilna, sijoča bela barva (sicer pa RTV SLO zapiše: slavna cerkev je najlepša, kadar malo dežuje, saj se njena fasada takrat obarva v škrlatno barvo). Notranjost bazilike je prav tako impozantna, z osupljivimi mozaiki in freskami.

Na spletu mnogi pišejo, da je glavna atrakcija znotraj bazilike visoka kupola (83 metrov višine, ob njej pa je zvonik z največjim zvonom v celotnem Parizu), do katere lahko enostavno dostopajo tudi turistični obiskovalci (sam – iskreno – nisem bil preveč navdušen, Alenka pa je skorajda cepetala od navdušenja?!).

Montmartre je bil zgodovinsko pomemben za umetniško skupnost, saj je bil dom mnogih znanih umetnikov, vključno z slikarji, kot je npr. Henri de Toulouse-Lautrec, občasno tudi Vincent van Gogh, Henri Matisse, Pablo Picasso im Amedeo Modigliani.. V tem delu Pariza so nastala številna pomembna umetniška dela, Montmartre pa še danes ostaja kulturno središče mesta. Slavna umetniška četrt je znana po svoji boemski atmosferi, ki še vedno nezadržno privablja slikarje, glasbenike.

Poleg tega je Montmartre znan tudi po svojem nočnem življenju, z mnogimi nočnimi klubi, ki nudijo sproščeno zabavo, med njimi je verjetno najbolj znan Moulin Rouge (»Rdeč mlin«), odkoder se – navzdol proti jugozahodu – vleče četrt rdečih luči Pigalle. Montmartre je brez sence dvoma pariška destinacija, ki jo krasi edinstvena in čarobna, ter zelo sproščena in svobodomiselna, atmosfera. To je opaziti tudi zaradi številnih seks shopov in unikatnih slikarijah na številnih fasadah stanovanjskih hiš.

Svojevrstna atrakcija je tudi kip, ki je napol obstal v zidu (»podajte mu roko, da bo zloščena še naprej«). Kip sicer upodablja junaka kratke zgodbe Le Passe-Muraille avtorja Marcela Ayméja. Turiste privlači tudi zid ljubezni, kjer na modrih ploščah piše »ljubim te« v »skorajda vseh jezikih sveta«. Na mestu »Place Dalida« je postavljen doprsni kip umrle glasbenice Dalide. Dotik kipa Buste de Dalida, njenih prsi, menda prinaša srečo. In jaz – bedak – tega nisem vedel, niti nisem našel oziroma sploh iskal tega kipa. Nič, v iskanju sreče bo treba spet v Pariz. Dalida, prihajam! 🙂

Baje se je priljubljenost pariškega območja Montmartre po letu 2001 povečala tudi zaradi odličnega francoskega filma Amelie, katerega številni prizori so bili posneti prav na tem območju. Kavarna, v kateri dela glavna junakinja filma – torej Amelie -, dejansko obstaja in se imenuje Café des 2 Moulins.

Montmartre je pravo mravljišče ljudi, stare tlakovce guli na milijone turistov, športni domačini neumorno tekajo po strmih stopnicah. Montmartre je tudi pravo »ulično gledališče«, vsepovsod se nekaj dogaja. Številne takšne in drugačne trgovine s spominki vabijo k nakupom, slikarji, predvsem na Place du Tertre, vam bodo vsiljevali svoje obrtniške slike Pariza ali pa vas vabili, da narišejo vaš portret. Lahko bi obiskala še »kar nekaj ostalih turističnih znamenitosti« na Montmartru, toda počasi je zmanjkovalo energije in časa.

Že tako čudovit Montmartre tu in tam dodatno krasijo »umetelno prepletene umetne rože« nad neredkimi slavnimi kavarnami (Le Vrai Paris, Le Sancerre, La Maison Rose, Le Consulat, La Bonne Franquette, Le Refuge). Pekarn in trgovin s številno raznoliko hrano »s seboj« ali privlačnih manjših restavracij je »nešteto«.

Alenka naju je za konec prekrasnega dne v Parizu počastila z rojstnodnevno večerjo v super izbrani restavraciji Le Basilic (jedli smo na pločniku, skorajda dobesedno na cesti, bilo je več kot odlično in zagotovo bolj poceni kot na Hrvaškem leta 2023 :-)).

Zaspala sva zelo utrujena toda s srečnim nasmeškom na obrazu. Sanjala sva Bourse de Commerce, gotsko cerkev, Pompidou in Place des Vosges, ki so bili v potovalnem načrtu za najin naslednji, osmi, pariški dan.

Kakor ste skozi moje pisanje verjetno že ugotovili, sva midva dokaj izrazita predstavnika »tistega tipa turističnega popotnika«, ki so mu v fokusu predvsem kulturne in zgodovinske znamenitosti posamezne destinacije. In to ne glede na dejstvo, da ima Alenka, kot izkušena planinka, nasploh zelo rada naravo in šport.

Zato naj vas ne preseneča, da sva zaradi dokaj izrazite reklame o »odlični moderni umetnosti« – od leta 2021 Pinault Collection – najprej obiskala Bourse de Commerce, to je stavba v Parizu, ki se je prvotno uporabljala za pogajanja o trgovanju z žitom in drugim blagom. Že srebrn konj kiparja Charlesa Raya pred vhodom naju je prijetno presenetil. Tudi nekateri ostali razstavni eksponati so bili fascinantni (glej fotografije!).

Zanimivo: leta 2016 je pariška županja Anne Hidalgo ponudila francoskemu super bogatašu Françoisu Pinaultu 50-letni najem stavbe Bourse de Commerce za pavšalni znesek 15 milijonov evrov in letne pristojbine.

Kmalu zatem je pariški mestni svet odobril projekt preoblikovanja stavbe v razstavni prostor za sodobno umetnost, vključno z deli iz Pinnaultove zasebne zbirke, ki obsega več kot 3.500 del v vrednosti približno 1,25 milijarde evrov. In tako sedaj lahko uživamo ob uspešnem javno-privatnem partnerstvu, do sedaj so tam npr. razstavljali Urs Fischer, Kerry James Marshall, Marlene Dumas, Luc Tuymans in Cindy Sherman.

Sicer moram poudarit, da se pod samo stekleno kupolo Bourse de Commerce skriva čudovito monumentalno slikarsko delo (10 metrov višine in 140 metrov dolžine oziroma 1400 kvadratnih metrov).

Slikarsko mojstrovino, zloženko zgodovine po celinah so pred davnimi desetletji ustvarjali različni umetniki: Évariste Vital Luminais je zastopal Ameriko, Désiré François Laugée Rusijo in sever, Azijo in Afriko so zaupali Georgesu Clairinu, zaključek slikarske panorame je s tematiko zgodovinske Evrope zaključil Marie-Félix Hippolyte-Lucas. Neverjetno, prav zares!

Ker je bila v neposredni bližini Saint-Eustache Church (Église Saint-Eustache), sva si ogledala še to sakralno znamenitost iz sedemnajstega stoletja. Velikanska cerkev Saint-Eustache slovi po svoji čudoviti gotski arhitekturi in bogati zgodovini, pa tudi po gromozanskih orglah, ki so ene največjih v Franciji. Cerkev je posvečena svetemu Eustahiju, krščanskemu mučeniku. Med cerkvijo in manjšim parkom Nelson-Mandela je svoj prostor našla fotogenična skulptura Écoute umetnika Henrija de Millerja.

Mimo Les Halles sva se ležerno sprehodila do »Centra Georges Pompidou«, kompleksa z avantgardno arhitekturo z narodnim muzejem sodobne umetnosti, knjižnico in glasbenim središčem. Zgradba Centre Pompidou, odprta leta 1977, je znana po svoji izjemno nekonvencionalni arhitekturi, ki postavlja v ospredje notranje komponente, kot so cevi, električne napeljave in stopnice.

Zunanji videz zgradbe je razgiban in barvit, z raznolikimi cevmi, ki označujejo različne funkcionalne elemente. Čeprav je center Pompidou pomembna točka sodobne kulture, mene – ne-vem-zakaj – ni prepričal. Alenke pa tudi ne. Svetujeva, da ogled Centra Georges Pompidou, če ravno ne razpolagate s preveč časa, preprosto ignorirate.

Od tam sva se v slabem polurnem sprehodu premaknila do naslednje izbirne točke, do Place des Vosges, najstarejšega trga v Parizu, ki ga je uredil Henri IV. leta 1612, obdan pa je z drevesi in živo pisanimi rdečimi opečnatimi hišami (s prekrasnimi arkadami v pritličju). Trg Place des Vosges je znan tudi po svoji simetrični obliki, tam in v neposredni bližini se nahajajo številni zgodovinski dvorci, ki so bili nekoč bivališča plemstva.

Danes so mnogi od njih preurejeni v muzeje in (prodajne) galerije. Najbolj znan med njimi je Maison de Victor Hugo, kjer je nekaj časa prebival slavni pisatelj Victor Hugo. »Okoli trga Place des Vosges najdete številne unikatne trgovine, obrti, restavracije, kavarne in umetniške galerije. To območje je znano po svoji kulturni pestrosti in živahni umetniški sceni«, zapiše splet. Popolnoma drži, jaz sem se slinil, ko sem skozi izložbe kukal po »čudovitih okrasnih predmetih za mojo dnevno sobo«. Mimogrede, trate Place des Vosges so prav idealne za piknik počitek ali lenobno poležavanje. 🙂

Tako, pa je se je že zaključil tudi najin osmi pariški dan. Zakaj čas tako hitro leti, ko se znajdeš nekje na/v lepem mestu?! In zakaj čas leti tako počasi, ko te privežejo na zobozdravniški stol? Pustimo to, lahko noč in dobro jutro v »deveti pariški dan«. Aja, ste že pogledali naš članek z objavo: Pariz v desetih dnevih: Notre-Dame in Eifflov stolp?!

Pariz v desetih dnevih, v petih člankih (klik na link, povej naprej):
1. Pariz: Slavolok zmage, Elizejske poljane, Montparnasse Tower
2. Pariz: Louvre, Musée de l’Orangerie, Les Invalides in Versailles
3. Pariz: katedrala Notre-Dame, Panteon in Eifflov stolp
4. Pariz: Montmartre z baziliko Sacré-Cour in Atelier des Lumieres
5. Pariz: Musée d’Orsay, Opera, La Defense, z ladjo po Seni

Ps. Tekst in fotografije Peter Gavez (video in dodatne fotografije glej tudi na https://www.instagram.com/petergavez/).