Pariz v desetih dnevih: Notre-Dame in Eifflov stolp

Vedela sva, da – glede na program, ki sva ga zastavila že v Sloveniji – peti »pariški dan« ne bi smel biti preveč naporen. Zlahka ob mnogih prehojenih kilometrih namreč najbolj trpijo noge, pojavijo se močne bolečine in žulji (pomagajo tablete, dobra obutev in silikonski obliži). Sonce je v Parizu veselo zasijalo, zajtrk je bil več kot odličen, tudi »ležerno pariško vzdušje« na ulicah je napovedovalo prekrasen dan.

Iz metroja sva namerno izstopila v bližini lokacije Tour Saint-Jacques. Tukaj so ostanki cerkve, ki so bili uničeni v času francoske revolucije. 54 metrov visok gotski stolp, ki je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, ostaja edini ostanek cerkve Saint-Jacques de la Boucherie (zgrajene v prvih desetletjih šestnajstega stoletja), pomembnega začetnega romarskega kraja v Santiago de Compostela. Na vogalih stolpa so izklesani simboli štirih evangelistov (lev, bik, orel in človek). Zanimivo za pogledat, to pa je tudi vse. 🙂

Po krajšem ležernem sprehajanju ob reki Seni sva se (nehote) znašla v prestižni veleblagovnici Samarataine (je le ena izmed številnih v trgovski verigi). Kaj reči? Trgovina diši. In se sveti. Vsi so prijazni. V bistvu imaš občutek, da se sprehajaš po umetniški galeriji. Uživaš. Preklinjaš, ker vsaj za kakšno minuto nisi pravi pravcati bogataš. In si omisliš ročno uro za vsaj nekaj (deset) tisočakov. Ampak v stavbi se vendarle počutiš zelo dobro, zaželen, nihče ti ne »najeda«, vse je super in zato obisk te ali podobne »potrošniške inštitucije« vsekakor priporočam. 🙂

V počasnem ritmu sva se prizibala »prvega etapnega cilja, do Sainte-Chapelle (»svete kapele«, ki je ena izmed najlepših cerkva v Parizu in ena izmed najpomembnejših stvaritev srednjeveške gotike na svetu. Sainte-Chapelle, posvečena leta 1248, je kraljeva kapela v gotskem slogu znotraj srednjeveške palače Palais de la Cité, rezidence francoskih kraljev do 14. stoletja, na otočku Île de la Cité na reki Seni.

Cerkev Sainte-Chapelle se ponaša z visokim vitkim stolpom in izjemnimi vitražnimi okni, ki preplavijo notranjost s svetlobo. Notranjost cerkve je prekrita z barvnimi steklenimi okni, ki prikazujejo prizore iz Biblije in svetopisemske zgodbe (baje jih je točno 1113). Cerkev Sainte-Chapelle je naročil francoski kralj Ludvik IX. za hrambo svoje zbirke pasijonskih relikvij, vključno z delčkom križa na katerem naj bi bil križan Jezus Kristus in s Kristusovo trnovo krono – eno najpomembnejših relikvij v srednjeveškem krščanstvu (kasneje je to vlogo prevzela Notre-Dame).

Več nivojsko kapelo Sainte-Chapelle zelo lepo opiše wikipedija, ki med drugim zapiše: »Zgornjo kapelo se doseže po ozkih stopnicah v stolpih iz spodnjega nivoja. Struktura je preprosta; pravokotnik 33 krat 10,7 metra, s štirimi travejami in apsido na vzhodnem koncu s sedmimi okni.

Najbolj presenetljive značilnosti so stene, za katere se zdi, da so skoraj v celoti izdelane iz barvnega stekla; skupaj 670 kvadratnih metrov stekla, ne da bi upoštevali rozeti na zahodnem koncu«. Leta 2008 se je začela skrbna obnova vitražnih oken, ki je bila končana leta 2015 (lahko rečem le: »Hvala bogu, kajti Sainte-Chapelle, s poudarkom na barvnih okenskih vitražih, si morate obvezno pogledati v živo!«).

Z zares močnimi vtisi sva zapustila Sainte-Chapelle in se po približno 10-ih minutah počasne »turistične hoje« znašla pred znamenito cerkvijo Notre Dame, ki pa so jo po uničujočem požaru leta 2019 (obstaja zanimiv tv film o tem dogodku) še vedno pridno renovirali. Sicer velja, da je Notre-Dame (kar dobesedno pomeni Naša Gospa) prava pariška ikona in simbol francoske zgodovine ter tudi ena izmed najbolj znanih cerkva na svetu in ena izmed najpomembnejših turističnih znamenitosti v Parizu.

Sam sem, ko sem pred okrog 30-leti stal v sami cerkvi Notre Dame razmišljal predvsem o njeni neverjetni velikosti. Dolžina cerkve Notre Dame je 128 in širina 48 metrov, notranja površina cerkve – 4.800, skupna površina cerkve – 5.500 kvadratnih metrov, stolpa na zahodni fasadi sta visoka 69 metrov in sta bila najvišji stavbi v Parizu do dokončanja Eifflovega stolpa leta 1889. Zagotovo velja, da je cerkev Notre-Dame fascinantna cerkev!

Dodajam le nekaj kratkih dejstev o cerkvi, ki je npr. tudi kraj kronanja Napoleona Bonaparteja: Gradnja katedrale Notre-Dame se je začela leta 1163 in je trajala več stoletij. Katedralo so dokončali v 14. stoletju, vendar je bila nadgrajena in obnovljena v kasnejših obdobjih. Katedrala je bila zgrajena v slogu gotske arhitekture in je služila kot eno izmed najpomembnejših verskih središč v Evropi.

Pariška stolnica Notre-Dame velja za enega najlepših zgledov francoske gotske arhitekture. Od zgodnejše romanske arhitekture se razlikuje po inovativni uporabi rebrastih obokov in ločnih opornikov, velikih in barvitih rozetnih oken ter realizma in obilja kiparskega okrasja.

Wikipedija izpostavi: »Notredamska stolnica je med najbolj poznanimi simboli ne le mesta, temveč vsega francoskega naroda. Navdihnila je številna umetniška dela, npr. že omenjeni Hugojev roman Notredamski zvonar. V njej ima katedro pariški nadškof. Vsako leto jo obišče 12 milijonov ljudi, s čimer je najbolj obiskan kulturni spomenik v Parizu.« Skratka, cerkev Notre-Dame je srce Pariza!

Le 12 minut hoje, tako namreč trdi google maps, deli Notre-Dame s Panteonom, najino naslednjo tarčo. Ampak, ker je vmes še Latinska četrt, se zna pot »upravičeno zavleči«. Ta živahna, umetniška in eklektična četrt je eno najstarejših območij v Parizu (na spletu zasledim: gradili so jo Rimljani in je dejansko najstarejša četrt v Parizu). V srednjem veku je znamenita univerza Sorbonne pritegnila znanstvenike iz vse Evrope, ki so se učili in govorili latinščino, od tod tudi ime četrti.

Večina latinske četrti je srednjeveški labirint vijugastih, ozkih ulic in tlakovanih uličic z nekaj tihimi, skritimi trgi. Latinska četrt se nahaja na južnem bregu Sene. Zaradi bližnje univerze Sorbonne je vedno privlačila mladino, študente in intelektualce, zaradi česar je vedno živahna, sproščena, v njej pa ne manjka zabave. V njenem osrčju leži Roue Mouffetard, lepa in živahna ulica, polna barov in – baje – ne predragih restavracij.

Žurnal je o Latinski četrti zapisal: »Bistroje in bare, prijazne denarnici, najdemo na vsakem koraku. Stopite v Shakespeare and Company, knjigarno v angleškem jeziku, kjer so avtorji, kot so Anais Nin, Richard Wright in William Burroughs, nekoč iskali navdih. Nato raziščite tržnico Mouffetard, kjer Parižani nakupujejo sveže lokalne pridelke, ali pa obiščite Jardin des Plantes, botanični vrt, kjer rože cvetijo ne glede na letni čas«.

Nekoliko drugačne poudarke lahko vidimo na www.parisinsidersguide.com: »Latinska četrt ni le čudovit kraj za sprehode, posedanje v kavarnah na pločniku in obisk kabareta. Izkazalo se je, da je Latinska četrt tudi eden najboljših krajev za bivanje v Parizu. Okrožje je tako… prijetno in tako zelo pariško.

Latinska četrt ohranja starodavni značaj, saj ji je bila obsežna prenova barona Haussmanna v veliki meri prihranjena«. Vijugaste, tlakovane ulice Latinske četrti nas baje spominjajo na srednjeveško mesto Pariz. Midva, iskreno, tega nisva opazila, ker sva zaradi dokaj pozne popoldanske ure »zdrvela« proti Panteonu.

Panteon je bil prvotno zgrajen kot cerkev in je bil posvečen sveti Genovefi, zaščitnici Pariza. Gradnja cerkve se je začela leta 1757 in je bila dokončana v letu 1790, tik pred francosko revolucijo. Med revolucijo je bila cerkev preoblikovana v laično ustanovo, imenovano Panteon, ki je bila namenjena čaščenju velikih mož in žensk francoske družbe. V kripti pod glavnim svetiščem so pokopani številni izjemni posamezniki, med njimi pisatelji Victor Hugo in Emile Zola, filozofi Jean-Jacques Rousseau in Voltaire, matematik Jean-Joseph Fourier ter mnogi drugi. Kot zanimivost dodajmo, da je v Panteonu na ogled tudi Foucaultovo nihalo.

Panteon je izjemen primer neoklasične arhitekture. Fasada je okrašena z veličastnimi stebri in kipom svobode na vrhu. Notranjost katedrale je prav tako impresivna, z velikim kupolastim stropom in številnimi kipi ter freskami, ki prikazujejo zgodovinske in mitološke prizore.

Wikipedija zanimivo doda: »Francoska skupščina je ob koncu francoske revolucije odločila, da bo zgradbo, ki je bila pravkar dokončana, a še ne posvečena kot cerkev, namenila kot nekropolo velikanom Francije. S tem namenom je bila celotna zgradba preoblikovana in na pročelje je bilo zapisano: »Aux grands hommes, la patrie reconnaissante« (Velikim možem, hvaležna domovina).

Panteon prevzame z enostavno simetrijo kupole, v katero je arhitekt Jacques-Germain Soufflot želel ujeti “svetlobo gotske arhitekture in veličastnost grške arhitekture”, berem na spletu in se popolnoma strinjam. Velik »da« za obisk Panteona mi predstavlja tudi »raznoliko okrasje« znotraj Panteona pa tudi kamniti počivalniki (ležaniki) izven njega. Moram reči, da me je Panteon presenetil in to na prijeten način.

To pa ne velja za zelene Jardin du Luxembourg, ki so si – vsaj kar se mene tiče – prislužili rahlo negativno turistično oceno. Res je, da sem od velikega parka z imenom Jardin du Luxembourg iz 17. stoletja z urejenimi vrtovi, nasadi dreves v geometrijskih vzorcih in 106 kipi mogoče neupravičeno pričakoval preveč, toda mene Jardin du Luxembourg – preprosto – niso prepričali. Je pa res, da (park) Jardin du Luxembourg številnim Parižanom, predvsem tistim bližnjim in z majhnimi otroki predstavlja »priročno, razigrano zunanjo zeleno dnevno in otroško sobo«.

»Vrt« Jardin du Luxembourg je začel nastajati leta 1612, ko je Marija Medičejska, vdova po kralju Henriku IV., za svojo novo rezidenco zgradila Luksemburško palačo. Jardin du Luxembourg se razprostira na 23 hektarjih (56,8 akra) in je znan po zelenicah, sprehajališčih z drevesi, teniških igriščih, cvetličnih gredah, igranju z modeli jadrnic na osmerokotnem Grand Bassinu ter slikovitem Medičejskem vodnjaku, zgrajenem leta 1620. Ime »Luxembourg Garden« (angleška različica) izhaja iz latinskega Mons Lucotitius, imena hriba, na katerem se nahaja.

Pariška turistična skupnost navaja približno takole: Luksemburški vrtovi na meji med Saint-Germain-des-Prés in Latinsko četrtjo so bili po vzoru vrtov Boboli v Firencah ustanovljeni na pobudo kraljice Marije Medičejske. Vrtovi so razdeljeni na francoske in angleške. Tukaj sta tudi geometrijski gozd in velik ribnik. Na voljo so tudi sadovnjak z različnimi starimi jablanami, čebelnjak ter rastlinjaki z zbirko osupljivih orhidej in vrtnic. Za otroke so na voljo številne dejavnosti in vsebine, kot so lutke, vožnja z vrtiljaki in tobogani. Odrasli igrajo šah, tenis in bridž. Kulturni program zaznamujejo brezplačne fotografske razstave na vrtnih ograjah in koncerti na glasbeni tribuni.

Tudi nov, 6. pariški dan, je bil uvodoma zaznamovan »zeleno«. Najprej sva obiskala pariški botanični vrt (Jardin des Plantes). Jaz sem misli, da bom umrl od dolgčasa, Alenka pa je neznansko uživala v »eksotičnih, cvetočih« rožicah. Slabo voljo mi je hitro pregnal naravoslovni muzej (Galerie de Paléontologie et d’Anatomie comparée).

Ta edinstvena ustanova združuje dve področji – paleontologijo in primerjalno anatomijo – ter obiskovalcem omogoča raziskovanje evolucije življenja na Zemlji in primerjavo anatomije različnih živalskih vrst. To pomeni, da obiskovalci lahko primerjamo notranjo in zunanjo anatomijo različnih živalskih vrst, od rib in ptic do sesalcev in človeka.

Tudi, če nismo ravno odlični poznavalci tematike, je naravoslovni muzej dokaj zanimiv, saj omogoča, da bolje razumemo našo vlogo v širšem kontekstu narave in našega planeta. V tem dopoldanskem skupinskem sklopu ogledovanja pariških znamenitosti se je znašel tudi obisk Grande galerie de l’évolution (Velike galerije evolucije), kjer sva oba z Alenko doživela presunljiv in očarljiv pogled na neverjetno raznolikost življenja na Zemlji.

Velika galerija evolucije je bila odprta leta 1889, ob otvoritvi Svetovne razstave v Parizu, in od takrat privablja obiskovalce iz celega sveta. Njena prvotna vloga je bila prikazati raznolikost živalskega kraljestva, vendar se je sčasoma razvila v enega izmed vodilnih muzejev na področju biologije in evolucije. Razstava Velike galerije evolucije ponuja celovit pregled biološke raznolikosti našega planeta.

Na ogled so številni in zelo atraktivni naravoslovni eksponati, ki prikazujejo živali iz različnih ekosistemov, kot so džungla, savane in oceani. Grande galerie de l’évolution je kraj, kjer se sodobnost sreča z zgodovino in znanostjo, da bi si pripovedovali zgodbo o veliki pustolovščini biotske raznovrstnosti.

Turistična skupnost Pariz zapiše: »Velika galerija evolucije: Spektakel življenja ima svoje gledališče. Pod 1.000 kvadratni metri steklene strehe se skoraj vsak dan na odru pojavi 9.500 primerkov! V tej čarobni zgradbi morske in kopenske živali pripovedujejo zgodbo o evoluciji in raznolikosti živih bitij.

Sledili boste tudi stopinjam velikih naravoslovcev, medtem ko boste merili vpliv človeka na okolje. Očarani boste nad veličastnim dekorjem in osvetlitvijo te galerije, ki prikazuje zgodovino evolucije«.

Potrjujem napisano in priporočam obisk Grande galerie de l’évolution. Dodajam: ob najinem obisku so bili v posebni sobani na ogled filmi o naravi in živalih. Izkušnja je bila neverjetna in skorajda božanska (npr. spomnim se genialnih makro posnetkov čebel na cvetočem travniku). Prosim, oglejte si te kratke filmčke, če jih še imajo na programu muzeja.

Zaradi mojega vztrajanja sva se potem odpravila še do bližnje muslimanske mošeje, Grande Mosquée de Paris. Pričakoval sem lepo in razkošno »muslimansko arhitekturo«, ki pa je – več ali manj – umanjkala. Odločitev se je izkazala za popolnoma napačno, posipam se s pepelom. Na mojo zadovoljstvo se me je Alenka »dokaj usmilila«, deležen sem bil »le nežne jezikove župe«. 🙂 Ali pa me je reševalo dejstvo, da se nama je počasi že prikazoval eden izmed vrhuncev najinega Pariza: Eifflov stolp?!

Eifflovem stolpu sva se, po okrepčilu, kot dva diverzanta bližala s smeri Grand Palais Éphémere, École Militaire oziroma Champ de Mars, ki bi naj bil – po googlu – »krajinsko urejen park s pohodnimi potmi, drevjem, pticami, prostranimi zelenicami in igriščem za otroke«.

V bistvu pa, če se mene vpraša, je to le ogromen piknik travnik z odličnim (ležečim) pogledom na Eifflov stolp. Zelo naju je razočarala dokaj neurejena, slabo negovana, trava (mogoče pa je tam že maja vendarle preveč turistov, da bi lepo uspevala?). Champ de Mars, Marsovo polje (opomba: Mars je bog vojne), je bilo sicer nekoč vojaški poligon, vežbališče, danes znajo biti tam tudi kakšne glasbene prireditve, tja pa je iz Eifflovega stolpa speljan tudi atraktivni zipline?! 🙂

Jaz sem na Eifflovem stolpu bil že pred desetletji, toda pogledov nanj se ne naveličaš zlahka. Alenka, bližje kot sva bila, bolj je bila vzhičena. In to popolnoma upravičeno. Eifflov stolp (La Tour Eiffel) je ena izmed najbolj prepoznavnih zgradb na svetu in ikonična znamenitost Pariza. Ta železna čudežna mojstrovina, ki se dviga nad Parizom, predstavlja tako tehnično izjemnost kot tudi kulturni simbol Francije.

Eifflov stolp, ki ga je zasnoval inženir Gustave Eiffel, je bil zgrajen kot glavna atrakcija za Svetovno razstavo leta 1889. Eifflov stolp je pravo čudo inženirskega načrtovanja. Zgrajen je iz več kot 18.000 železnih nosilcev in tehta približno 10.100 ton. S prvotno višino 330 metrov (vključno z anteno), je bil Eifflov stolp najvišja zgradba na svetu, vse dokler ga ni presegel Empire State Building v New Yorku v letu 1930. Eifflov stolp je bil zgrajen v zgolj dveh letih, dveh mesecih in petih dneh, kar je takrat predstavljalo izjemno hitrost gradnje.

Eifflov stolp je razdeljen na tri nivoje. Prvi in drugi nivo sta dostopna za obiskovalce, kjer lahko uživajo v čudovitem razgledu na Pariz. Tretji nivo, najvišji, pa je rezerviran za tehnično opremo in je običajno zaprt za javnost. Eifflov stolp ponuja edinstven pogled na Pariz. Stolp je igral pomembno vlogo v zgodovini in umetnosti ter je bil upodobljen v številnih filmih, knjigah. Eifflov stolp je postal ne le (takratni) izjemen tehnični dosežek, temveč tudi kulturni simbol Francije in Pariza, pa tudi vir francoskega nacionalnega ponosa. Vsekakor pa je sedaj Eifflov stolp tudi eden izmed glavnih ciljev turistov, ki obiščejo Pariz.

O Eifflovem stolpu v svetovnem spletu mrgoli člankov o njem, zato tukaj objavljamo le nekaj zanimivosti. Obiskovalci se lahko povzpnejo do različnih nivojev Eifflovega stolpa. Najvišja dostopna točka za obiskovalce je na višini 276 metrov. Vsakih sedem let Eifflov stolp, na osnovi dobrega vzdrževanja, prebarvajo (pri tem porabijo 60 ton barve). Eifflov stolp zasije v vsej svoji veličini ponoči, saj je osvetljen z več kot 20.000 svetlobnimi žarnicami.

Mimogrede, njegovo prižiganje osvetlitve (mislim, da je po urniku ob 22.00?!, če se ne motim) sva si z lokacije Trocadero – v romantičnem vzdušju –, toda šele čez kakšen dan (deveti dan najinega Pariza), ogledala tudi sama.

Območje Trocadéro je okrašeno z različnimi fontanami in vodnjaki, ki prispevajo k lepoti tega kraja. Najbolj prepoznaven je Veliki vodnjak (Fontaine de Varsovie) pred Palais de Chaillot, ki ponuja osvežujoč pogled in je priljubljeno mesto za množično sprostitev.

Neuradno središče Trocadéra je Palais de Chaillot, impozantna zgradba v neoklasičnem slogu, ki združuje muzeje, gledališča in druge kulturne ustanove. S teras ob Palais de Chaillot imate neposreden pogled na Eifflov stolp na drugi strani reke Seine. To je priljubljena lokacija za obiskovalce, ki si želijo zajeti spektakularen razgled na Eifflov stolp in doživeti nepozaben spomin. Mimogrede, na Trocaderu se dnevno verjetno naredi na milijone fotografij (tudi sama sva si jih naredila vsaj nekaj 100). 🙂

Nekakšnih posebnih nasvetov za obisk Eifflovega stolpa ob tej priložnosti ne bom podajal. Velja splošno pravilo (še posebej za »najbolj turistične – poletne – mesece«): vstopnice si rezerviraj pravočasno, pridi pravočasno. Midva z Alenka sva prišla sredi majskega popoldneva, kupila vstopnici in se z dvigalom brezskrbno – po nivojih – vozila po Eifflovem stolpu (spustila sva se peš). Opomba: Ko sva bila čisto na turističnem vrhu, je bilo mene, zaradi strahu pred višino, zelo strah. Verjetno zaradi tega od tam nimam svojih fotografij. 🙂 Za razliko od Alenke, ki se je, kot se za planinsko vodičko pač spodobi, tam pod oblaki počutila »kot riba v vodi« oziroma kot orel v višavah.

Predzadnji odstavek preden se poslovimo od najinega šestega pariškega dne. Mnogi turisti si ob raziskovanju Pariza pomagajo s številnimi kompleti vstopnic, ki nekoliko olajšajo vstop do/na posamezne turistične atrakcije. Nekdo jih je na spletu naštel 7 (ne bom preverjal, če to drži): Go Paris Pass, Paris Pass, Paris City Pass Turbopass, Paris Explorer Pass, Paris Museum Pass, Paris Passlib’ in Seine Art Pass. Stvari se spreminjajo, zato velja »v določenem trenutku zavihati rokave« in »čim bolj natančno preveriti vse možne informacije, ki so nam dostopne«. Dostikrat se to zelo splača, saj potem naš bančni račun ne trpi tako zelo. 🙂

Najin Pariz se je že prevesil v drugo polovico. Sedmi dan so bile v najinem fokusu, ob Alenkinem rojstnem dnevu, naslednje (zares prekrasne) »zadeve«: Atelier des Lumieres, Montmartre z zidom ljubezni in – seveda – znamenito baziliko Sacré-Cour. Osmi dan je bil nekako »zadržan« (brez TOP atrakcij), nekoliko sta izstopala le Bourse de Commerce in Place des Vosges. Še pogled nazaj, ste že prebrali prejšnji članek, ki je imel v fokusu Louvre in Versailles?

Pariz v desetih dnevih, v petih člankih (klik na link, povej naprej):
1. Pariz: Slavolok zmage, Elizejske poljane, Montparnasse Tower
2. Pariz: Louvre, Musée de l’Orangerie, Les Invalides in Versailles
3. Pariz: katedrala Notre-Dame, Panteon in Eifflov stolp
4. Pariz: Montmartre z baziliko Sacré-Cour in Atelier des Lumieres
5. Pariz: Musée d’Orsay, Opera, La Defense, z ladjo po Seni

Ps. Tekst in fotografije Peter Gavez (video in dodatne fotografije glej tudi na https://www.instagram.com/petergavez/).