Pariz v desetih dnevih: Slavolok zmage in Elizejske poljane

Da, Pariz je vse to. Zato bi vsak moral vsaj enkrat obiskati Pariz. Tako si je mislila tudi moja Alenka in si za svoj jubilejni 50-rojstni dan, leto preden sva se z avtom odpravila na »jug italijanskega škornja« (klik na prvi del z naslovom: Ob jadranski obali do pete italijanskega škornja, 1. del), zaželela desetdnevni izlet v srce Francije, v slavni Pariz. Alenka v Parizu še ni bila, zato je bila polna veselega pričakovanja. No, tudi sam sem se zelo veselil Pariza, pa čeprav sem Pariz za krajšo pokušino obiskal v svojih davnih študentskih časih, pred okrog tridesetimi leti.

Takrat smo v večji in veseli druščini Pariz obiskali v božično-novoletnem času (Novo leto na Elizejskih poljanah: nikoli v življenju nisem doživel toliko masovnega poljubljanja kot takrat! :-)), leta 2022 pa sva sama z Alenko Pariz obiskala pomladnega, cvetočega maja (ko še ni prevroče, pa baje turistov »še ni preveč«). Sicer pa sem na spletu zasledil, da Woody Allen trdi, da je Pariz najlepši v dežju, drugi menijo, da je najlepši, ko je sončno, večina pa, da je najlepši v vsakem vremenu. 🙂

Doma sva turistični Pariz relativno dobro preučila in zato naredila kar dober in podroben plan, ki pa je nakazoval, da bova za osnovno turistično pohajkovanje v »najinem stilu« (poudarek predvsem na turističnih znamenitostih in kulturi, hkrati pa spoznati še dnevni, življenjski ritem Parižanov) potrebovala vsaj okrog 10 dni.

Sicer naj mimogrede navedem, da Pariz, glede na statistične kazalce, vsako leto obišče tam okrog 40 milijonov (!?!) turistov. Noro, kajne? V Evropi Pariz po obiskanosti prehiteva le London, v svetovnem merilu pa je na prvem mestu tajski Bangkok. Nič nenavadnega, glede na to, da se zdi, kot da je celotno mesto Pariz ustvarjeno za turiste – njegove ulice, trgi, vrtovi, spomeniki jemljejo dih in kar vabijo k ponovnemu obisku. Pariz je vse to in še več, zato ni čudno, da je mesto Pariz ena najbolj priljubljenih počitniških (»city break«) destinacij na svetu.

V Pariz lahko prideš kakor hočeš. Tudi peš ali pa na konju, če hočeš. Midva sva se odločila za »Ryanair letalo« (za dva je to najbolj ekonomična izbira, avto bi si omislila le, če bi vmes raziskovala še kakšen teden in to izven Pariza). V Parizu so štiri letališča – Charles de Gaulle na severovzhodu, Orly na jugu in Beauvais na severu. Četrti, Le Bourget, se uporablja samo za poslovne lete. Prvi dve letališči sta dobro povezani s središčem Pariza, tretje pa je precej severneje in ga uporabljajo številne nizkocenovne letalske družbe. No, midva sva priletala prav tja, od Beauvoisa do Pariza vas takoj odpelje avtobus, vožnja pa traja okrog uro in pol.

Ker sva bila v Parizu šele dokaj pozno popoldne, sva se odločila, da se najprej znebiva kovčkov. Najlažje je po potovati z metrojem, meni večina turistov. Temu mnenju se pridružujeva tudi sama. Zlahka sva poiskala svoj apartma (takrat je bila cena za apartma le 68 evrov na noč, skorajda zagotovo pa tudi danes stane manj kot marsikje na hrvaškem Jadranu :-)).

Apartma se je nahajal na ulici Edmond Gondinet, dokaj blizu velikega prometnega vozlišča Place d’Italie, z metrojem sva bila do Eifflovega stolpa oddaljena le nekaj postaj. Toda »Tour Eiffel« sva prihranila za neko drugo priložnost, sedaj sva se po slikoviti pariški aveniji peš odpravila v smeri Montparnasse Tower.

Takojšen obisk nebotičnika Montparnasse, z uradnim imenom Montparnasse Tower, sva načrtovala že v Sloveniji, saj sva rekla, da bo uvodni pogled na Pariz od »zgoraj« zagotovo pomagal pri mestni orientaciji v naslednjih dnevih. Nisva se zmotila, Montparnasse Tower naju je navdušil. Za dvakrat 19 evrov nama je namreč ta sloki, vendar nič kaj eleganten, nebotičnik, ki ima 60 nadstropij in v višino meri kar 210 metrov, nudil ekstremno lepe uvodne pariške razglede.

Montparnasse Tower je bil zgrajen med letoma 1969 in 1973 ter je bil do leta 2011 najvišji nebotičnik v Franciji, ko ga je presegel 231-metrski Tour First v poslovnem okrožju La Défense zahodno od meja Pariza. Še vedno je najvišja stavba v Parizu in tretja najvišja v Franciji, za Tour First in Tour Hekla. Koncem leta 2023 je Montparnasse Tower še zmeraj v dvajseterici najvišjih zgradb v Evropski uniji.

56-to nadstropje (dvigalo vas do tja »potegne v manj kot štiridesetih sekundah«), celotno v steklu, ter odprta terasa na samem vrhu nebotičnika, sta namenjena obiskovalcem, ki bodo neizmerno uživali v pogledih na »nižje ležeči Pariz«. Na voljo je tudi manjši bar z restavracijo, baje se prostor lahko tudi najame za zasebne in javne dogodke.

Na uradni spletni strani, www.tourmontparnasse56.com, lahko preberemo: »Panoramska terasa je namenjena fotografiranju najlepših fotografij Pariza. Vsaka ura dneva ima svoj čar in kakovost svetlobe: romantični jutranji posnetki s pogledom na Eifflov stolp, veličasten pariški sončni zahod in osupljive luči Pariza ponoči”.

Sledita, še dve zanimivosti. Prva: Parižani so pogosto kritizirali preprosto arhitekturo, velike proporce in monolitni videz, saj se ne prilega pariški vizuri. Druga: Francoski urbani plezalec Alain “Spiderman” Robert je dvakrat, leta 1995 in leta 2015, le z golimi rokami in nogami ter brez kakršne koli varnostne opreme preplezal zunanjo steno stavbe iz stekla in jekla do vrha. Wikipedija poznavalsko navaja, da je njegov dosežek je v letih 2020 in 2023 ponovil poljski plezalec Marcin Banot. Noro, kajne? 🙂

Domov sva odpeketala razigrana. Najina pariška avantura se je začela prav odlično. Zaspala sva sladko ter se ob zajtrku počasi prebujala ob vonju fantastičnih pekovskih pariških dobrot (v bližini sva, na najino srečo, imela celo cehovsko nagrajeno pekarno). Francoz (saj veste, dolga in zelo značilna štruca belega kruha) namazan z maslom in marmelado, pa svež rogljiček ali dva ob kavi. Kaj bi človek hotel še več? No, ja, malo več Pariza, kajne? Zato sva zaklenila vrata apartmaja in se, ob prestopanjih na podzemnih križiščih metroja, najprej odpravila do znamenitega pariškega Slavoloka zmage.

Pariški Arc de Triomphe, sloviti Slavolok zmage, je simbol Francije. Vstopnina, leta 2023, je 13 evrov, za mladino do 26 let (invalide itd) je vstop brezplačen. Uradna, zelo lepa, spletna stran Slavoloka zmage je www.paris-arc-de-triomphe.fr, mi bomo za osnovni vir informacij uporabili tudi wikipedijo, ki uvodoma pravi: »Slavolok zmage l’Étoile je eden najbolj znanih spomenikov v Franciji, ki stoji na zahodnem koncu Elizejskih poljan v središču trga Place Charles de Gaulle, prej imenovanega Place de l’Étoile – étoile ali “zvezda” stičišča, ki ga tvori dvanajst sevajočih avenij«.

Slavolok zmage je bil postavljen v čast tistim, ki so se borili in umrli za Francijo v francoskih revolucionarnih in napoleonskih vojnah, z imeni vseh francoskih zmag in generalov, izpisanimi na njegovi notranji in zunanji površini. Pod obokom Slavoloka zmage je postavljen »grob neznanega vojaka iz prve svetovne vojne«. Slavolok zmage je bil sicer »naročen« leta 1806, po zmagi pri Austerlitzu cesarja Napoleona na vrhuncu njegove sreče. Leto 1815 se šteje za začetek gradnje, ki se je zelo dolgo vlekla, za uradno odprtje Slavoloka zmage se šteje 29. julij 1836.

Po navdihu Titovega slavoloka v Rimu v Italiji ima pariški Slavolok zmage, ki je prekrasno okrašen s številnimi kipi (opomba: »Lahko bi jih opazoval ure in ure pa ti ne bi bilo dolgčas«, je pripomnila Alenka), skupno višino 50 m, širino 45 m in globino 22 metrov, njegov velik obok pa je 29,19 m visok in 14,62 metra širok. Manjši prečni oboki so visoki 18,68 m in široki 8,44 metra. Zelo zanimivo: V podaljšku avenije Elizejskih poljan je bil leta 1982 zgrajen nov lok, Grande Arche de la Défense, ki dopolnjuje linijo spomenikov, ki tvorijo pariško Axe historique. Po Arc de Triomphe du Carrousel in Arc de Triomphe de l’Étoile je Grande Arche tretji lok, zgrajen na isti perspektivi, na isti ravni premici.

Na spletni strani www.pomurec.com lahko preberemo: »Slavolok je skupaj z Eifflovim stolpom eden najbolj prepoznavnih simbolov mesta in središčna točka zborovanj in javnih dogodkov v Parizu. Do vrha Slavoloka zmage se lahko povzpnete po 184 stopnicah ali z dvigalom. S ploščadi na vrhu Slavoloka zmage se odpira enkraten razgled na krožišče (in Elizejske poljane), ene najslavnejših avenij na svetu«. Nismo še omenili, da je znotraj samega Slavoloka zmaga postavljen mini muzej, ki je posvečen »francoskemu vojaku«. Vsekakor je Slavolok zmage vreden naše pozornosti in našega obiska.

Pohajkovanje po Parizu sva nadaljevala z dolgim sprehodom po Elizejskih poljanah. Wikipedija prekrasno opiše to destinacijo, uvodoma beremo: »Elizejske poljane ali Avenue des Champs-Élysées je avenija v 8. pariškem okrožju, Francija, dolga 1,9 kilometra in široka 70 metrov, poteka med Place de la Concorde na vzhodu in Place Charles de Gaulle na zahodu, kjer je Slavolok zmage. Znana je po svojih gledališčih, kavarnah in luksuznih trgovinah, in je cilj kolesarske dirke Tour de France, pa tudi po letni vojaški paradi ob dnevu Bastilje«.

Še moram kaj dodati? Na srečo Alenka ne uživa v nakupovanju modnih kosov oblačil, zato je bila moja denarnica vesela. Si pa je moja družica vendarle privoščila dolgotrajno iskanje baje najboljšega peciva na svetu, makronov. Dandanes so najbolj razširjeni in prepoznavni prav t.i. pariški makroni: rahla zmes je posušena in oblikovana v dva piškota, med katerima je sadni nadev ali krema ganache. Okusi makronov so zelo raznoliki in zajemajo npr. različno sadje, vanilijo, čokolado, kavo, med, pistacijo, črni poper, okus po vrtnici, po zelenem čaju. Priznam, odlični so. 🙂

Grand Palais (»velika palača«, postavljena za svetovno razstavo leta 1900) je ogromna razstavna dvorana in muzejski kompleks, ki stoji ob Elizejskih poljanah, v času najinega obiska Pariza pa je bila zaradi prenove zaprta (tako naj bi bilo vse do leta 2025). To sva vedela, zato sva umetniški postanek načrtovala v sosednji zgradbi, v Petit Palais. V »majhni palači« je namreč Muzej lepih umetnosti mesta Pariz (Musée des beaux-arts de la ville de Paris). Postavitev razstave je simpatična (beri: lepa, vendar ne bo velike škode, če jo preprosto preskočite).

Midva sva verjetno več pozornosti namenila enemu izmed najlepših pariških mostov (sam menim, da je zagotovo najlepši). Pont Alexandre III. je ločni most, ki prečka Seno v Parizu, zgrajen je bil med letoma 1896 in 1900, prav tako za potrebe Svetovne razstave. Most Alexandre III. povezuje četrt Elizejske poljane s četrtjo Les Invalides in Eifflovim stolpom. Most na splošno velja za najbolj okrašen, ekstravaganten most v mestu. Od leta 1975 je Pont Alexandre III. uvrščen na seznam francoskih zgodovinskih spomenikov. Most krasijo številne skulpture, zato je skozi ves dan odlična fotografska kulisa. Fotografiranju se nisva mogla upreti niti midva. 🙂

Po okrepčilu na zelenih tratah parka Elizejskih poljan, sva se za nekaj minut ustavila pri obelisku na lokaciji Place de la Concorde, ki je eden glavnih javnih trgov v Parizu v Franciji. S površino 7,6 hektarja je Place de la Concorde celo največji trg v francoski prestolnici. Kdo bi si mislil?!

Wikipedija spet »udari«: Trg Place de la Concorde je bil mesto številnih pomembnih javnih usmrtitev, vključno z usmrtitvami kralja Ludvika XVI., Marije Antoanete in Maximiliena Robespierra v času francoske revolucije, med katero je bil trg začasno preimenovan v Place de la Révolution. Še to: med letoma 1836 in 1840 sta bila na trgu postavljena dva monumentalna vodnjaka, Fontaine Maritime ob Seni in Fontaine Fluviale ob Rue Royale, ki sta bila oblikovana po vzoru fontan na Trgu svetega Petra v Rimu.

V središču trga Place de la Concorde je postavljen starodavni egipčanski obelisk, okrašen s hieroglifi, ki poveličujejo vladavino faraona Ramzesa II. Obelisk je nekoč označeval vhod v tempelj v egipčanskem Luksorju, egiptovska vlada ga je v devetnajstem stoletju podarila Francozom. V Pariz je obelisk prispel koncem leta 1833, tri leta pozneje so ga postavili na svoje sedanje mesto, na vrh podstavka, ki je prvotno podpiral kip Ludvika XV., ki je bil uničen med revolucijo.

Obelisk, steber iz granita, se dviga 23 metrov visoko, vključno z vznožjem, in tehta več kot 250 ton. Sam prevoz in vnovična postavitev je bila skorajda 200 let nazaj pravi inženirski podvig. Francoska vlada je leta 1998 na vrh obeliska dodala piramidasto kapico z zlatimi lističi, ki je nadomestila manjkajoči izvirnik, ki naj bi bil ukraden že v 6. stoletju pred našim štetjem.

Pred odhodom na nočni počitek v najin apartma sva imela še toliko časa, da sva se z lenobno hitrostjo sprehodila po Tuileries Gardens, ob prepoznavnem osmerokotnem bazenčku/jezerčku, na značilnih stolčkih, ki dopolnjujejo javne površine, sva si privoščila sladoled. Park Tuilerije je mestni park med Louvrom in Place de la Concorde. Leta 1564 ga je ustanovila Katarina Medičejska kot park Tuilerijske palače, leta 1667 je bil odprt za javnost in po francoski revoluciji je postal javni park. Park Tuilerije sedaj kraj, kjer Parižani praznujejo, se srečujejo, sprehajajo in sproščajo.

Od prvega vrta Marije Medičejske v 17. stoletju se park Tuilerije uporablja za prikazovanje umetnosti in kipov. Številna klasična dela v parku so kopije, izvirniki pa so razstavljeni v Louvru. Leta 1998 so pod predsednikom Jacquesom Chiracom na vrtu postavili dela sodobnega kiparstva Jeana Dubuffeta, Henrija Laurensa, Étienna Martina, Henryja Moora, Germaine Richier, Augusta Rodina in Davida Smitha. Leta 2000 so bila dodana dela še živečih umetnikov; med njimi so dela Magdalene Abakanowicz, Louise Bourgeois, Tonyja Cragga, Roya Lichtensteina, Françoisa Morrelleta, Giuseppeja Penoneja, Anne Rochette in Lawrenca Weinerja.

Mestni park Tuilerije do Louvra ločuje Arc de Triomphe du Carrousel (1809), ki ga je zgradil cesar Napoleon za proslavo svojih zmag. Ta del vrta, znan tudi kot Place du Carrousel, je bil včasih obdan z dvema kriloma Louvra in Tuilerijsko palačo. V 18. stoletju so ga uporabljali kot paradni prostor za konjenico in druge svečanosti. Za boljše razumevanje dodajmo: Tuilerijska palača (francosko Palais des Tuileries) je bila kraljeva in cesarska palača v Parizu, ki je stala na desnem bregu reke Sene. Bila je običajno pariško prebivališče večine francoskih kraljev, od Henrika IV. do Napoleona III., dokler ni bila zažgana v času Pariške komune leta 1871.

Tuileries Garden, Jardin des Tuileries, park Tuilerije (v različnih jezikih) skorajda ob samem bregu reke Sene (vmes se je vrinila cesta) si zasluži našo pozornost. To še posebej velja za posebej vroče dni, ko krošnje dreves ponujajo prepotrebno osvežitev ali pa za tiste ure, ko smo lačni (in popolnoma drugačni) in si na urejenih tratah, polnih kipov, omislimo čudovit (umetniški) piknik. Mogoče kdo odpre celo šampanjec?

Sedaj pa le na svidenje. Se vidimo v drugem delu našega pariškega pisanja, v središču naše pozornosti pa bodo takrat: Louvre, Musee de l’Orangerie, Invalides z Napoleonovo grobnico ter celodnevni izlet v Versailles.

Pariz v desetih dnevih, v petih člankih (klik na link, povej naprej):
1. Pariz: Slavolok zmage, Elizejske poljane, Montparnasse Tower
2. Pariz: Louvre, Musée de l’Orangerie, Les Invalides in Versailles
3. Pariz: katedrala Notre-Dame, Panteon in Eifflov stolp
4. Pariz: Montmartre z baziliko Sacré-Cour in Atelier des Lumieres
5. Pariz: Musée d’Orsay, Opera, La Defense, z ladjo po Seni

Ps. Tekst in fotografije Peter Gavez (video in dodatne fotografije glej tudi na https://www.instagram.com/petergavez/).