Pariz v desetih dnevih: Louvre in Versailles

Z Alenko sva se skozi številna potovanja naučila, da je »rana ura – zlata ura«. Na prav vseh turističnih raziskovanjih sva tu in tam zaradi zgodnje jutranje ure dobesedno, predvsem fotografsko, uživala v turistični znamenitosti, ki jo še »nisi popolnoma okupirale množice turistov«.

Tudi v muzeju Louvre sva bila zgodaj, vsaj kakšne pol ure pred uradnim odprtjem. Toda to ni kaj dosti pomagalo. Ko sva prispela, je bilo pred Louvrom že na tisoče (no, vsaj dobrih nekaj sto) čakajočih obiskovalcev za vstop v verjetno najbolj slaven muzej na svetu. Na srečo nama je iznajdljivost ob dvojni kombinaciji invalidsko-novinarskih turističnih izkaznic magično hitro odprla stranska vrata Louvra.

Na spletu berem: »Da bi omogočili udoben obisk in zagotovili optimalne delovne pogoje za muzejsko osebje, se je vodstvo muzeja Louvre junija 2022 odločilo omejiti dnevni obisk na 30.000 obiskovalcev. Louvre je leta 2022 obiskalo 7,8 milijona obiskovalcev, kar ga uvršča na seznam najbolj obiskanih muzejev na svetu«.

Muzej Louvre, ki velja za pariški dragulj in svetovni kulturni biser, se nahaja v središču Pariza. Louvre, spomenik umetnosti in zgodovine, ima izredno bogato preteklost in v svojih neskončnih sobanah pa hrani neverjetno zbirko umetnin, zaradi katerih je neprecenljiv kulturni zaklad.

Louvre se nahaja v monumentalni palači, ki izvira iz 12. stoletja in je nekoč služila kot kraljeva rezidenca. Ta mogočni kompleks palače so skozi stoletja mnogokrat širili in prenavljali, danes pa tvori eno največjih muzejskih zgradb na svetu. Muzej je bil za javnost odprt leta 1793 (šokanten podatek, kajne?! :-)) in od takrat velja za svojevrstno ikono v svetu umetnosti.

Eden najbolj znanih simbolov Louvra je steklena piramida, ki se nahaja na glavnem vhodu. To piramido, ki jo je zasnoval arhitekt I. M. Pei, so dodali leta 1989, da bi posodobili muzejski kompleks in obiskovalcem omogočili lažji dostop. Louvre ima tudi čudovite vrtove, dvorišča in značilne arkade, ki dodajajo čar njegovi arhitekturi.

Toda tisto, zaradi česar je Louvre poseben, so njegove neprecenljive zbirke umetnin. Muzej gosti na tisoče umetniških eksponatov, vključno s slikami, kipi, artefakti, starinami in še več. Najbolj znana slika v muzeju je “Mona Liza” Leonarda da Vincija, katere skrivnostni nasmeh vsako leto pritegne milijone obiskovalcev. Ogledate si lahko tudi Rembrandtovo »Nočno stražo«, »Miloško Venero«, »Svoboda vodi ljudstvo« Eugena Delacroixa in številne druge mojstrovine.

Louvre ponuja tudi posebne razstave, ki se redno organizirajo in prinašajo nove poglede na umetnost in zgodovino. Poleg tega muzej gosti številne kulturne dogodke, predavanja in delavnice za vse generacije. Obiskovalci, ki raziskujejo Louvre, bodo očarani nad raznolikostjo in globino njegove zbirke, ogled muzeja pa zahteva dobro načrtovanje in čas. Poleg tega, ker je Louvre zelo priljubljen med turisti, je priporočljivo, da vstopnice rezervirate vnaprej, da se izognete dolgim čakalnim vrstam.

Muzej Louvre ni le zgodovinski in kulturni zaklad Pariza, ampak tudi svetovni simbol umetnosti in človeške ustvarjalnosti. Obisk Louvra pomeni potopitev v bogato preteklost in umetniško dediščino, ki presega meje časa in prostora, zato je obvezna, nezgrešljiva destinacija za vse ljubitelje umetnosti in kulture.

Za obisk Louvra, če »imate vsaj malo radi umetnost«, si rezervirajte vsaj »nekaj debelih ur«. Sicer se obiskovalcu, beri: meni osebno, po nekaj urah že »meša« od vseh teh dražljajev, ki jih nonstop srkajo (moji) radovedni možgani. Oziroma z drugimi besedami, tudi ogled vseh teh umetnin zna biti zelo utrujajoč. Še to: pred slavno sliko Mona Liza, ustvarjena je bila leta 1505, je gneča prav vsak trenutek, se pa ljudje organizirano pomikajo in se dokaj hitro pride pred slaven portret ženske s skrivnostnim nasmeškom. Mimogrede, na wikipediji piše, da je slika Mona Liza, ki sicer ni naprodaj, ovrednotena na kar 2,5 milijarde evrov?!

Po kratkem počitku s piknikom v bližnjem »Jardin des Tuileries« (glej prvi del: Pariz v desetih dnevih: Slavolok zmage in Elizejske poljane) sva se odpravila Musée de l’Orangerie, ki je umetniška galerija impresionističnih in postimpresionističnih slik, ki se nahaja v zahodnem kotu vrta Tuileries, poleg Place de la Concorde, na obrežju Sene. V Musée de l’Orangerie zagotovo najbolj očarajo dolge stenske poslikave vodnih lilij francoskega impresionističnega slikarja Clauda Moneta.

Musée de l’Orangerie, z eliptičnimi dvoranami, je dobil ime po svojem skladišču za kraljeve pomaranče med zimskimi meseci v devetnajstem stoletju. Vendar je njegova usoda močno zavila na drugo pot na začetku 20. stoletja, ko je arhitekt Camille Lefebvre zasnoval preobrazbo v muzej likovne umetnosti.

Ob obisku Musée de l’Orangerie (vstopnina okrog 12 evrov) vas zlahka zanese v svet čustev, ustvarjalnosti in lepote. Mir tega pariškega muzeja-galerije, v kombinaciji z izjemno zbirko, ga naredi za idealno mesto za kontemplacijo umetnosti. Obiskovalci lahko vztrajajo pred slikami, se pustijo prevzeti živahnim barvam slavnih slikarjev in intenzivnimi čustvi umetnikov ter za trenutek ubežijo neumornemu vrvežu mesta Pariz. Musée de l’Orangerie – brez kančka dvoma – nudi nepozabno potovanje skozi zgodovino francoske umetnosti.

Pojdimo naprej po Parizu. Še prej sledi nov mini potovalni nasvet: če je le mogoče, si ogledovanje znamenitosti organizirajte tako, da čim manj časa izgubljate z premagovanjem razdalj med njimi. Tega navodila sva se tega majskega dne v Parizu držala tudi midva, zato sva se uživaško lenobno, čez most de la Concorde, peš odpravila v smeri Invalides.

Hôtel des Invalides, običajno imenovan le Les Invalides, je kompleks stavb v 7. okrožju Pariza v Franciji, ki vsebuje muzeje in spomenike, vsi pa so povezani z vojaško zgodovino Francije. Najin osnovni cilj je bil Napoleonov grob, dokaj na hitro pa si bova ogledala še park vojaške zgodovine z Musée de l’Armée na čelu, ki predstavlja neprecenljiv vir znanja o (francoski) vojaški zgodovini. Ta muzej je znan po svoji obsežni zbirki, ki predstavlja vojaško dediščino Francije, in ponuja fascinanten vpogled v zgodovino vojskovanja in vojaške opreme.

Ogromna stavba muzeja de l’Armée ima bogato zgodovino, saj je bil leta 1670 prvotno zgrajena kot vojaška bolnišnica leta. Kasneje, pod Napoleonom Bonapartom, je bila sklopu Invalides ustanovljena tudi vojaška šola. Sam Muzej de l’Armée je bil ustanovljen leta 1905, ko so združili več manjših vojaških muzejev po Parizu. Od takrat je postal eden najpomembnejših muzejev vojaške zgodovine na svetu.

Eden najbolj znanih delov celotnega muzejskega sklopa, če smemo tako reči, je 107 metrov visoka Napoleonova grobnica, ki se nahaja pod mogočno pozlačeno kupolo v Les Invalides, predstavlja eno izmed najlepših arhitektonskih značilnosti Pariza (sicer se to najinih amaterskih fotografijah zelo slabo vidi, če sploh :-)).

Večno počivališče najbolj slavnega francoskega vladarja, cesarja Napoleona Bonaparta, je neverjetno. Grobnica, na mojem google zemljevidu je zapisano »Tomb of Napoleon Bonaparte« je – brez dvoma – impozanten pariški spomenik, ki je nema priča tega razvpitega francoskega osvajalca, ki je pomembno zaznamoval številne evropske kraje.

Napoleonova grobnica v Parizu je ne samo zgodovinski spomenik, ampak tudi simbol veličine in moči Francije v času Napoleona. Spomenik odraža tudi kulturo čaščenja in spoštovanja do francoskega voditelja, ki je ostal zapisan v svetovni zgodovini. Ko sem listal po svetovnem spletu, sem bil neprijetno presenečen, ker sem ugotovil, da je Napoleonova grobnica slovenskim turističnim novinarjem, pa tudi blogerjem in »spletnim vplivnežem«, dokaj nepomembna pariška znamenitost. Sam trdim nasprotno in poudarjam: Napoleonova grobnica je impresiven, čudovit spomenik, ki preprosto jemlje dih.

Dokaj nejevoljen sem se zbudil v najin četrti dan Pariza. V načrtu sva namreč imela Versailles, ki pa mi v turobnem zimskem dnevu izpred tridesetih let ni ostal v najprijetnejšem spominu. Toda Alenkina trma (skoraj vedno) zmaga. Če me spomin ne vara: najhitrejši način, da pridete iz Pariza v Versailles je, da se peljete na liniji C vlaka RER (4 ali 5 evrov?!), ki vas bo v 30 minutah pripeljal do postaje Versailles Rive Gauche, ki se nahaja 10 minut hoje od vhoda v palačo Versailles. Vožnja mine preden rečeš »keks«. Že uvodoma pa naj povem, da boste za obisk palače (ob dokaj natančnem ogledu velikanskega parka) skorajda zagotovo porabili ves dan. 🙂

Versailles, leži v bližini Pariza (okrog 20 km razdalje), je sinonim za razkošje, umetnost in zgodovino. Palača Versailles je ena izmed najslavnejših zgodovinskih in turističnih znamenitosti na celotnem svetu in ponuja vpogled v življenje francoskih kraljev, arhitekturno eleganco in okrasitev, ki izžareva neverjeten prestiž. Palača Versailles, njegov park in okoliške zgradbe so bili razglašeni za UNESCO-vo svetovno dediščino in privabljajo obiskovalce od vsepovsod. Na desetine avtobusov s turisti se parkira na ogromnem, bližnjem parkirišču še preden varnostniki zjutraj odprejo vrata muzejske palače.

Kratek skok v zgodovino Versaillesa. Palača Versailles je izvorno zgrajena kot lovski dvorec za francoske kralje. Vendar je grad svoj vrhunec dosegel, ko je Ludvik XIV. izbral Versailles za svojo kraljevsko rezidenco. Ludvik XIV., znan tudi kot Sončni kralj, je preobrazil skromen lovski dvorec v osupljivo palačo, ki je postala politično in kulturno središče Francije.

Palača Versailles je prava mojstrovina arhitekture in oblikovanja. Razkošno okrašena s pozlačenimi stropi, slikami in razkošno pohištvom, odraža prefinjen okus in status francoske aristokracije preteklih stoletij. Med glavnimi atrakcijami palače je Velika dvorana, ki je gostila pomembne družabne in dvorne dogodke, ter Galerija ogledal (tudi meni osebno prekrasna), ki se ponaša s številnimi (stenskimi) ogledali, ki ponazarjajo prestiž in moč takratnega francoskega kraljestva.

Za palačo se skriva ogromen park, ki se razprostira na več kot 800 hektarjih. Park Versailles je prava oaza zelenja in vključuje številne fontane, vrtne poti, jezerca in kiparske vrtove. Obiskovalci se lahko izgubijo v čudovitem parku, se sprehajajo ob jezerih in uživajo v miru in lepoti narave. Po glavnem jezercu se lahko popeljete tudi s čolnom. Tako sva storila tudi midva, s svojim nerodnim veslanjem in nekontroliranim »cik-cak-anjem« po mirni vodni površini, sem bil – verjetno – deležen številnih posmehov obiskovalcev, ki so lenobno poležavali na zelenicah.

Priznam, da mi je po urah hoda po urejenih potkah parka, bilo kar žal, da si nisva že takoj na začetku omislila »parkovnega vozila za obiskovalce«, nekakšnega večjega golf vozička. Sicer pa sva pa, na žalost šele koncem najinega pohoda po parku, ugotovila, da se je mogoče po »zelenih površinah«, ki so jih sekale široke peskovne poti, popeljati tudi s turističnim vlakom.

Je pa to »večurno pešačenje« izdatno izkoristila Alenka, ki je zelo pozorno pogledala »vsako nekoliko bolj eksotično rožo« ali prelepo oblikovan grm. Seveda pa so ji dodatno pozornost plenile tudi vodne fontane, številne so znale brizgati vodo v taktu glasbe?! Še nasvet: s seboj vzemite kakšen sendvič, v restavracijah je strašna gneča, težko se je izboriti za kakšno mizo.

Sicer slovenska wikipedija v zelo informativnem članku z naslovom Versajska palača informativno zapiše: »Park se razprostira na 815 hektarih (8.000 pred revolucijo), od česar je 93 hektarov umetelno urejenih vrtov. V parku raste 200.000 dreves in stoji 50 večjih vodnjakov. V njem je tudi več objektov in drugih elementov kot so: Veliki in Mali Trianon, kraljičina vas, Veliki in Mali kanal, zverinjak, oranžerija in Švicarsko jezero«.

Noben obisk Pariza ni popoln brez obiska palače Versailles. Impresivna palača iz 17. stoletja obsega 63.154 kvadratnih metrov in ima kar 2.300 sob. Izredna zunanjost in čudovita notranjost sta vrhunska primera francoskega baroka, znameniti vrtovi Versaillesa pa naravnost jemljejo dih. Versailles danes velja za morda najlepši dvorec (če ne kar dvor) na svetu. S tem se strinjam tudi jaz in sedaj, po obisku pomladno-cvetočega Versaillesa, zelo priporočam (enodnevni) obisk.

Za konec tega prispevka še dvoje. Midva sva na koncu obiskala še galerijo kočij (Gallery of Coaches oz. Galerie des Carrosses). Bilo je zanimivo, kočije so krasne, tudi kraljevsko lepe, ne bo pa nobene škode, če ta ogled preskočite. In drugo, lačna in žejna sva se, dokaj blizu železniške postaje, ustavila na pici in pivu. Šele ob odhodu na pranje rok pa sem ugotovil, da restavracija pod isto streho pripravlja tudi prestižne jedi, saj se je na vratih važila s prestižno kulinarično Michelinovo zvezdico?! Ali to pomeni, da sem jedel pico v restavraciji z Michelinovo zvezdico?! 🙂

Lahko noč, v naslednjem prispevku, 5. in 6. dan, bodo v najinem fokusu: (pogorela) cerkev Notre Dame oziroma Sainte-Chapelle, njena zlata rezerva, ki se je izkazala za zadetek v polno, Panteon in Eifflov stolp plus pod njim ležeči Trocadero.

Pariz v desetih dnevih, v petih člankih (klik na link, povej naprej):
1. Pariz: Slavolok zmage, Elizejske poljane, Montparnasse Tower
2. Pariz: Louvre, Musée de l’Orangerie, Les Invalides in Versailles
3. Pariz: katedrala Notre-Dame, Panteon in Eifflov stolp
4. Pariz: Montmartre z baziliko Sacré-Cour in Atelier des Lumieres
5. Pariz: Musée d’Orsay, Opera, La Defense, z ladjo po Seni

Ps. Tekst in fotografije Peter Gavez (video in dodatne fotografije glej tudi na https://www.instagram.com/petergavez/).