Brseč: Nevarna lepota Istre

A to ne pomeni, da ne maram razgledov od zgoraj. Za to bi dala vse, tudi pretrpela injekcijo strahu. Npr. tako kot v Brseču na vzhodni obali Istre. Ko sem prišla do roba brezna, navpične skale, kjer stoji cerkev sv. Magdalene, me je prevzelo strahospoštovanje do te višine in pogleda na majhen pristan s plažo pod mojimi nogami, tam globoko spodaj, v breznu. V svoji glavi sem to imenovala nevarna lepota.

Ampak nisem si mogla pomagati. Gledala sem tisto globino in pisane barke, ki so se zibale v pristanišču ob svetilniku. Za njimi se razprostira obzorje in prelepi Kvarner. Pogled na Cres in Lošinj. Modrina Kvarnerja vas prevzame. Čudovito bi bilo stopiti z roba te pečine, vendar se je težko upreti temu očarljivemu pogledu. Tako sem zadnji skali pristopila po vseh štirih. In tukaj z občudovanjem te lepote, ki ti vzame dih, uživala. Seveda sta se mi pridružili še Korina in Snježana. Kajti zamuditi kaj takega, ko si v Brseču, bi bila res škoda.

Ja, tokrat je bil naš cilj Brseč. Brseć je majhno mesto v Primorsko-goranski županiji tik za mejo z Istrsko županijo. Ko sem se z avtom vozila po tej cesti proti Opatiji in pristaniški Reki, si vedno rečem – treba se je ustaviti in pogledati Kumičićev Brseč. Ampak nikoli ni časa.

Dokler Korina ni predlagala čudovite kolesarske poti od Brseča do Mošćenice, nato navzdol do Mošćeniške Drage in nazaj, a ob obali. Takoj sem rekla – ja, vendar vzemimo tudi kopalke, čeprav je bil že konec septembra. Želela sem se kopati na tisti čudoviti plaži, ki jo vsi hvalijo in jo prepoznavajo kot eno najlepših – na plaži Klančac. In res so imeli prav, strinjam se z njimi.

Plaža Klančac je čarobna, enako kot razgled z začetka teksta. Je majhno vesolje, skrito med skalami, do katerega vodi ozka in strma cesta. K sreči se kopalce na plažo pripelje z vlakcem, saj bi bila sicer misija priti do tega čudovitega skritega kraja skoraj nemogoča, še posebej, če bi šli peš. Ker potem je to podobno planinarjenju. Ko pa hočeš na plažo, ti potem ni mar za kilometer strmega vzpona. Vsaj večini izmed nas.

Hm, morda pa bi morala začeti od začetka in ne od konca naše male kolesarske avanture, ki je ponujala 22 kilometrov čudovitih razgledov in nepozabne sredozemske pokrajine.

Naš štart tisto jutro je bil v malem srednjeveškem biseru Brseču, kjer se nismo veliko zadrževali, ampak smo takoj krenili v hrib, misleč, da nas čakajo malo bolj srhljivi vzponi. Navsezadnje so to pobočja Učke. Vendar smo se zmotili. Vzponi so bili, a položni in prijetni. Nismo se utrudili. Korina nam je to povedala že na začetku, a ji nismo verjeli, saj poznamo pokrajino tega dela Istre.

Po lokalni cesti smo šle proti kraju Martina in naprej do Golovika ter vse do Svete Jelene. Prijetno kolesarsko dopoldne je z našimi kratkimi paberkovanji hitro minilo. Ves čas se počasi vzpenjamo, a tega niti ne čutimo. Tu in tam se ustavimo, da občudujemo pogled na Brseč, ki ostaja za nami. In tako vse do našega prvega resnega postanka v Sveti Jeleni.

Tam smo se ustavile, spet v iskanju prekrasnih razgledov. Škoda le, da je bilo tisto jutro malo megleno vreme, tako da se ni dobro videlo celotno območje. A nas to ni preveč motilo. Pri cerkvi smo se malo odpočile in pogledale kam naprej. Naslednja postaja so znane Mošćenice. Fotografirale smo razcvetele rožne grme, ki krasijo vhod v kraj in nas usmerjajo proti Sveti Jeleni, ter nadaljevale.

Nato sledi lep kolesarski spust. Užitek, ki smo ga čakale. Bolj ali manj se ne mučimo na poti do Mošćenice, očarljivega starega mestnega jedra, ki leži na pečinah, skalah 178 metrov nad morjem. Celo pot vozimo po asfaltu. Zelo hitro smo zagledale to lepo srednjeveško utrjeno mesto na pobočju Učke. Mislim, da sem zadnje čase veliko v Mošćenicah. Spomnila sem se našega čudovitega pohodniškega izleta v Trebišće. Mošćenice so bile takrat naše izhodišče. Kot mnogim pohodnikom tisto jutro.

Zgodovinska Mošćenica. Ko vidim ta majhna mesta, vem, da je za njimi bogata zgodovina. Mošćenice niso izjema. Že dolgo pred srednjim vekom je bila tu grajska naselbina, kot kraj pa se omenjajo leta 1374, ko so bili samostojna občina del Kastavskega gospostva. V času hrvaških vladarjev so bili del hrvaške države.

Današnjo prepoznavno podobo je Mošćenica dobila v srednjem veku. Kot vsa mesteca tistega časa so tudi Mošćenico pred sovražniki branili z visokim obzidjem, ki je bilo v tem primeru sestavljeno iz niza hiš. Tu je bil umeščen tudi gradič (kaštel). V mesto se je vstopilo skozi mestna vrata, nad katerimi je zapisana letnica 1642, ob njej pa je habsburški grb. Omenjeno leto je leto prenove vrat, ki jih na zahodni strani varuje kvadratni stolp. Tik pred vrati je loža, najvišja točka kraja pa zvonik in župnijska cerkev sv. Andreja apostola.

V Mošćenice smo vstopile z zgornje strani. Seveda je to kraj, kjer smo nameravale spiti kavo, toda ni kavarne, ni gostilne, ni bara. To nas ne moti preveč, ker je v lokalni trgovini na voljo »kava za na pot«. V Mošćenicah počasi srkamo kavo in vdihujemo samo lepoto kraja.

Morda Mošćenice nimajo gostinskih teras, je pa očitno tukaj dobra energija in mnogi prijazni ljudje. Mošćenice imajo okoli 300 duš in vsi nam želijo pokazati, kam naprej s kolesi. Po samem kraju, ki je vpisan v register nepremičnih kulturnih spomenikov, se nismo dolgo sprehajale. Mimogrede, zunaj mestnega obzidja stojita majhni cerkvi – sv. Sebastijana iz začetka šestnajstega stoletja in sv. Bartola iz leta 1628. To mestece je zgodovinsko zanimivo, ker je imelo tudi svoj statut iz prve polovice sedemnajstega stoletja.

Mošćenice imajo sicer kar štiri cerkve, pri cerkvi sv. Andrije je kamen z izvirom vode, za katerega legenda pravi, da ima energijske lastnosti, božansko moč, vse po zaslugi mitskega boga Peruna. Če imate čas, si oglejte etnografsko zbirko, tam je Mošćenički »toš«, okoli tristo let star mlin za oljke, ki je simbol tega srednjeveškega mesta.

Kratek kofeinski predah se je hitro končal. Ker se je bolje ne sprostiti preveč. Čas beži, Mošćenička Draga in Brseč pa nas še čakata. Da kopanja niti ne omenjam. Tega se zelo veselim, pa tudi skrivnostne plaže. Takrat še nisem vedela za nevarno lepo razgledno točko ob cerkvi sv. Magdalene.

Čakal nas je čudovit spust do Mošćeničke Drage. Za sprehajalce predlagam spust po stopnicah vse do plaže sv. Ivana. Sama bom to opravili enkrat drugič. Ko smo se začeli vračati v Brseč, sem del stopnic prehodila tako, da sem nosila kolo. Ampak to ni to. To bo treba doživeti na pravi način.

Na dnu nas čaka čudovita prodnata plaža in očarljive pisane kavarne ter restavracije. Tukaj zlahka najdete lokal za kaj dobrega prigrizniti. Ampak to bomo me danes pustile za neko drugo priložnost. Saj ne, da smo že utrujene, vendar se ne moremo upreti ležanju na plaži s pogledom na mestece, ki se je razvilo kot ribiško pristanišče mesta Mošćenica.

Ta obmorska naselbina se omenja že leta 1436. Hitro nas prevzame lenoba, v katero te potegne zibajoče se morje. Vendar nas čaka še slabih deset kilometrov kolesarjenja po glavni cesti. Druge poti ob obali žal ni. Skozi Lungomare gremo vse do stopnic, ki vodijo v Mošćenico.

Po glavni cesti hitimo proti Brseču, kamor vodi tudi pot Eurovelo številka 8, mestecu, ki na pečini 157 metrov nad morjem bdi nad Kvarnerjem. Dramatično. Povezujem ga s pisateljem Eugenom Kumičićem, v katerega sem bila zaljubljena v srednji šoli.

Vse njegove knjige sem dobesedno požrla. Zdaj se ne spomnim več zapletov mnogih njegovih romanov, vem pa, da je za dogajanje v svojih zgodbah kot so Začudeni svatje ali Jelkina bazilika pogosto uporabljal primorske kraje, ki spominjajo na njegov Brseč. Njegova rojstna rojstna hiša je v Brseču, v loži si lahko ogledate njegov doprsni kip.

Brseč je bil poseljen že v prazgodovini, a ostankov iz tiste dobe pravzaprav ni. Današnje mesto izvira iz srednjega veka. Večina meščanskih hiš je nastala v 17. stoletju po uskoški vojni ob veliki prezidavi, zato pa so obzidje, utrdbe in sam cerkveni zvonik nastali v zgodnjem srednjem veku.

Mestece ob vznožju Sisola ima svoj gradič. Okrog njega in starega jedra mesta se je razvilo današnje naselje. Če dobro pogledate, boste na nekaterih hišah še vedno videli napise v glagolici. In sprehod po ohranjenem srednjeveškem biseru je užitek. Majhne ozke uličice vas pripeljejo vse do zvonika in župnijske cerkve sv. Jurija, ki se nahajata na majhni parceli.

Mimogrede, Brseč je bil v daljni zgodovini obmejno območje med avstrijsko in beneško Istro ter del Pazinske grofije. Zaradi tega je bila ves čas na udaru vojn in manjših lokalnih konfliktov. Najbolj je Brseč trpel med uskoško vojno, med katero so ga zasedli močni Benečani.

Zanimivo je, da so zgodovinarji in potopisci Brseč opisovali kot majhen obljuden kraj, znan po dobrem vinu, oljkah in kostanju. Tako je ostalo vse do danes. Po krajšem ogledu osrčja Brseča smo se odpravili proti razgledni točki sv. Magdalene, ki se nahaja nedaleč, pa vendar na osamljeni lokaciji.

Do cerkve sv. Magdalene vodi makadamska cesta, ki je obdana s številnimi lepimi suhozidi. Na poti boste skorajda zagotovo srečali številne sprehajalce in kolesarje. Kljub temu naj bo to vaša neizogibna ciljna točka ob obisku tega območja.

Cerkev sv. Magdalene stoji tik ob sami pečini, ki strmoglavlja v morje. Praznik sv. Marije Magdalene goduje 22. julija, ko je v tej cerkvi tradicionalno vsako leto maša. Gre za preprosto enoladijsko cerkev, na kamniti prekladi je vklesana letnica 1872, vendar je cerkev precej starejša od tega datuma, kar se najverjetneje nanaša na leto njene prenove. Cerkev sv. Magdalene sicer izvira iz petnajstega stoletja.

Pri tej lokaciji me je fasciniralo dejstvo, da se cerkev nahaja sredi travnika. Na eni strani gleda na Učko, ko jo obhodiš pa se ti pogled odpre na celoten Kvarner. Tik pod nogami je že večkrat omenjena strma pečina, strma in ogromna skala. To je ena izmed najlepših razglednih točk na Hrvaškem. Brez lažne skromnosti.

In potem smer morje. Isto morje, ki smo ga gledale iz visoke višine, tam ob cerkvi sv. Magdalene. Tokrat ne gremo s kolesi. Ne želimo se vzpenjati nazaj na tisti strmi hrib ob tej temperaturi, ker sonce že žge.

Domačini nam povedo, da se lahko del poti peljemo, vse do parkirišča, tam pa nas potrpežljivo čaka vlakec, ki nas bo odpeljal naprej do same znamenite plaže. Odlično. Ker je že konec septembra, si mislimo – tam spodaj ne bo nikogar in bomo same uživale v lepotah plaže Klančac.

Vendar smo se zmotile. Plaža je polna! Sicer ni takšne gneče kot na vrhuncu turističnega poletja, a zagotovo nismo same. Voda je kristalno čista. Enostavno te mika, da bi skočil vanjo, čeprav je že bolj hladna. Ampak nas ne moti. Zadnje kopanje v letu bo kot nalašč za nas. Brez velikega razmišljanja smo se potopile v vodo. Kako čudovit občutek.

Mimogrede, na tej naravni plaži na južni strani je bil pred začetkom druge svetovne vojne zgrajen bunker kot del italijanskega obrambnega sistema ob vhodu v Vela vrata. Tik ob bunkerju so ribiške barake. Kraj, kjer se lahko tudi sončite in namestite, ko pridete na plažo Klančac. Vendar je nam bolj pri srcu sama obala morja (oz. »žal«).

In tako se je naša počasna kolesarska pot okoli Brseča končala na najlepši možni način. Vse nam bo ostalo v spominu, še najbolj pa zadnje kopanje v letu. Na eni izmed najlepših plaž Jadrana. To je prava nagrada ob koncu sezone.

Ps. Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni odlični spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.