Kaj nam lahko uniči dopust na Jadranu?

Morske »pošasti« Jadrana so nam že boljše poznane živali kot so meduze, morski ježki in kače. Nanje smo že mnogokrat naleteli, ali pa smo zanje vsaj slišali. Na druge manj znane »jadranske pošasti« smo manj pripravljeni, zato so lahko toliko bolj nevarne. Med njimi so ognjeni črvi, morske vetrnice, morski zmaji, skati, morski psi, in tudi velikanske želve.

1. Meduze

V Jadranskem morju plava več kot 60 vrst meduz. Meduze so različnih oblik in velikosti, lahko so bolj ali manj nevarne. Med vrstami so nekatere povsem neškodljive za ljudi, medtem ko lahko druge povzročijo opekline. Nobena izmed meduz na Jadranu pa za človeka ni smrtno nevarna. Smrtne nevarnosti meduz se lahko bojimo le v primeru, da smo na strup, ki ga meduza ob stiku sprosti iz žel, alergični. Izmed 60 vrst meduz na Jadranu je le nekaj takih, ki jih lahko pogosto srečamo. Te vrste so: uhati klobučnjak, morski klobuk, morska cvetača in mesečinka.

Uhati klobučnjak je prozorna meduza s svetlo vijoličnimi obarvanimi žlezami. Je ena izmed vrst meduz, ki so razširjene po vseh morjih sveta, torej tudi v našem Jadranu. Uhati klobučnjaki se najraje nahajajo na priobalnih delih morij. Največ jih lahko srečamo v spomladanskem času, saj jim najbolj ustreza temperatura vode okoli 20 stopinj Celzija. Čeprav lahko uhati klobučnjak zaradi svoje velikosti – od 20 pa vse do 40 cm – zgledajo srhljivo, človeku sploh niso nevarni. Odziv telesa na njihov obris je sicer odvisen od občutljivosti vsakega posameznika, ampak splošno velja, da ožiga uhatih klobučarjev ne občutimo.

Morski klobuk je prav tako pogosto razširjena vrsta meduze v Jadranskem morju, najdemo pa ga tudi v Črnem in Severnem morju skozi vso leto. Po zgledu je še večji od uhatega klobučarja – zraste vse do 60 cm in tehta tudi do 10 kg – a prav tako človeku ni nevaren.
Zelo pogosta in ne nevarna vrsta meduze na Jadranu je morska cvetača. Morska cvetača je zaradi svoje nenavadne oblike prepoznana tudi pod imenom sredozemski žele ali pa sredozemsko ocvrto jajce. Na srečo je njena nenavadna oblika in rumenkasta barva vse, kar jo zaznamuje, ne pa tudi njena nevarnost. Morska cvetača na naši koži ne bo puščala opeklin, lahko pa je neprijetna na otip.

Te tri vrste meduz nam dopusta ne bodo uničile, a dobro je, da jih poznamo in predvsem prepoznamo. Tako bomo lahko zaznali nevarnost, ko bomo prišli v stik z njo. Če nevarne meduze prepoznamo, se lahko izognemo neznosnim ožigom, ki so jih te možne povzročiti. Na Jadranu poznamo dve grozeči vrsti meduz; to sta že prej omenjeni kompasna meduza in – najnevarnejša – mesečinka.

Kompasna meduza je ime prav tako dobila po svojem nenavadnem videzu. Prepoznamo jo po rumenkasti barvi in rjavih lisah, ki spominjajo na kompas. Kompasni ožigalkarji imajo na vsaki izmed 24 lovk zbadajoče celice, ki so namenjene lovljenju plena in na koži mimoidočih plavalcev povzročijo opekline. Na delu plavalčevega telesa, ki ga je meduza oplazila, se pojavi izpuščaj, ki pa se lahko razširi tudi drugod po koži.

Rdečica se v kratkem spremeni v opeklino, ki peče in srbi. Poleg znakov na koži, so lahko posledica vboda tudi slabost, glavobol in splošno slabo počutje. Kompasne meduze so velike vse od 15 do 25 cm. Medtem ko večje lažje opazimo, moramo biti še posebej pozorni na majhne. Čeprav je to izjemen primer, se je zgodilo, da je potapljač na Jadranu kompasno meduzo pogoltnil. V takšnem primeru so opekline bolj hude in lahko tudi usodne.

Druga nevarna meduza na Jadranu je mesečinka. Spada med manjše meduze, s klobukom velikim med 1,5 do 5 cm. Prepoznamo jo po roza barvi klobuka in rjavih pegah po celotnem telesu. Čeprav je njen klobuk med manjšimi, so zato toliko daljše njene lovke. Te lahko merijo celo več kot 1 meter. Mesečinke imajo rade topla morja. Še posebej pogoste so na jugu Jadrana, zato bodite tam še posebej pozorni! Ožig meduze mesečinke povzroči hujšo bolečino na oplazenem delu telesa.

Bolečina lahko traja tudi več časa. Pri ožigu povprečne meduze čutimo bolečino eno do dve uri po stiku, medtem ko se pri ožigu mesečinke ta neprijeten občutek lahko nadaljuje tudi do enega ali dveh tednov. Tako nam ožig mesečinke ne pokvari samo dopusta, temveč se nevšečnosti nadaljujejo po prihodu domov. Bolečina na ožgani koži se morda po dveh tednih zaključi, a to ni vse! Zoološka wikipedija opozarja, da se lahko različni kožni izpuščaji – kot posledica stika z meduzo mesečinko – pojavljajo več let. Enako kot pri ožigu kompasne meduze moramo tudi pri mesečinki biti pripravljeni na druge simptome. Ti so omotica, splošno slabo počutje in prebavne težave.

Meduza je žal le ena izmed morskih sitnosti, ki jih srečamo na Jadranu. Boljše poznane sitnosti so tudi morski ježki in različne vrste kač. Morski ježki so najbolj naseljeni prav na obali, zato se turisti z njimi srečajo zelo pogosto. Srečanja s kačami so manj pogosta, a se jim vseeno ne da popolnoma izogniti. Na Hrvaškem je 16 vrst kač, vendar so le tri vrste strupene: modras, navadni gad in mali gad. Te kače so aktivne v toplem okolju, zato moramo biti nanje posebej pozorni v času poletnega oddiha.

Več o njih smo poročali na www.pag.si, glej: Morski jež, prijatelj ali sovražnik? in Kače na Hrvaškem.

2. Ognjeni črv

Ob meduzi se moramo bati tudi vboda ognjenega morskega črva. Ognjeni črv je fascinantna, a hkrati nevarna morska žival. Prebiva na celotnem Jadranu na morskem dnu, globokem do 40 metrov. Zoološka wikipedija pojasnjuje, da mu za naselitev odgovarjajo raznolika okolja – najdemo ga tako v pesku, blatu, med algami, kamni in koralami. Črv pritegne pozornost s svojim zanimivim, pisanim videzom, pa tudi s potencialnimi nevarnostmi, ki jih predstavlja za tiste, ki pridejo v stik z njim. Črv sam po sebi ni napadalen, a to postane takoj, ko se počuti ogroženo. Zato je pomembno, da se ga ne dotikamo! Prepoznamo ga po živi rdečo-oranžni barvi in belih, na videz puhastih, ščetinah.

Prav zaradi njegove krasote in barvne privlačnosti mnogi kopalci naredijo napako – predajo se radovednosti in črva vzamejo v roke ali pa ga samo pobožajo. Samo obris roke ob črva je dovolj, da nam ta povzroči neznosno bolečino ali druge simptome enake meduzinemu ožigu – omotica, glavobol, slabost. Vbod ognjenega črva sproži močno draženje kože, rdečice, opekline in izpuščaje, ki trajajo nekaj ur. V hujših primerih je posledica lahko tudi ohromelost uda, kjer je prišlo do vboda. Ampak brez panike! Knjiga prve pomoči havajskega pomorja (tam so ognjeni črvi zelo pogosti) predpisuje navodila, kako ravnati, ko do vboda pride. Z njimi lahko preprečimo tudi pokvarjen dopust.

Sprva moramo razumeti, kako vbod ognjenega črva deluje. Ob stiku s črvom, ta zbode z majhnimi ščetinami, ki obdajajo njegovo celotno telo. Ščetine nato pusti v človekovi koži, zato je potrebno, da se prvo znebimo prav teh. Ščetine so skoraj nevidne, a ne neboleče. Knjiga prve pomoči priporoča, da na mesto vboda namestimo lepilni trak, pustimo nekaj časa na mestu, da lepilo začne delovati, nato pa spulimo trak skupaj s ščetinami. Za lajšanje bolečin je priporočeno mazanje izpuščaja s hidrokortizonskim mazilom in uživanje protibolečinskih tablet. Mazilo je potrebno nanašati štirikrat dnevno, tablete pa uživati enkrat do dvakrat dnevno. Knjiga predlaga tudi negovanje rane z domačimi »zdravili« kot sta kis ali čistilni alkohol, a pomembno je poudariti, da ta metoda zdravljena nima znanstveno dokazanih učinkov. A prav »domača« zdravila se pogosto izkažejo za najbolj učinkovita.

3. Morska vetrnica

Morska vetrnica – tako kot meduze – spada v skupino ožigalkarjev. Za razliko od meduz, morske vetrnice najdemo samo na morskem dnu. Ožig morske vetrnice pa je lahko veliko hujši od ožiga meduz, ki jih najdemo na Jadranu. Seveda se ožigi razlikujejo glede na vrsto morske vetrnice. Vrst poznamo več kot tisoč, a na Jadranu najdemo le tri – rdečo morsko vetrnico, voščeno morsko vetrnico in stražno morsko vetrnico. Vsem trem vrstam ustreza toplejša temperatura morja in vse tri najdemo na dnu morja, globokem maksimalno do 50 metrov.

Pogosteje se nahajajo v plitvih vodah, zato je za nas plavalce nevarno, da bi na njih stopili. Na srečo morske vetrnice v Jadranskem morju niso smrtonosne, je pa lahko srečanje z njimi skrajno neprijetno. Če imamo srečo, bo stik z morsko vetrnico pustil samo nelagoden občutek na koži, v slabšem primeru pa lahko povzroči dermatitis – torej vnetje kože. Dermatitis se lahko pojavi v obliki opeklin, oteklin, izpuščajev, suhi koži ipd. Nevrološke revije poročajo tudi o hujših primerih, ko je stik z morsko vetrnico povzročil alergijski šok, ki je vodil v odpoved organov – na srečo pri takšnih primerih ni šlo za vetrnice, ki jih (zaenkrat) najdemo na Jadranu. Ker pa nikoli ne vemo, za kakšno vrsto vetrnice gre, se raje kar vseh izogibajmo.

4. Morski zmaj ali morski pajek

Morski zmaj ali morski pajek velja za najnevarnejšo ribo na Jadranu. Prej omenjene morske »pošasti« se po nevarnosti z morskim zmajem ne morejo niti primerjati. Morski zmaj je znan po svojih velikih očeh, ki gledajo iz peska, kjer prebiva. Riba se navadno nahaja na dnu morja, globokem do 150 metrov – to pa ne pomeni, da se je ne rabimo bati! Prav v poletnih mesecih, tj. v juliju in avgustu, je čas drstenja in se morski zmaj preseli v plitvine. Nanj moramo biti posebej pozorni, ker se dobro zlije s peskom.

Morski zmaj je svetlo rjavkaste barve z rumenimi lisami. Zraste lahko tudi do pol metra, a je večino njegovega telesa zakopanega pod peskom. Iz peska kaže le velike oči in usta. Njegov hrbet je prekrit s trni, ki kopičijo strup. Ob stiku z zmajem trn predre kožo in strup spusti v kri žrtve. Po vbodu bo posameznik nemudoma začutil bolečino, nato pa se lahko pojavijo tudi drugi simptomi – otekline, srbečica, otrplost uda, kjer je prišlo do vboda. Podobno kot pri meduzi in morskem črvu lahko po stiku z morskim zmajem občutimo omotico, glavobol, slabost, ki lahko vodi v bruhanje, pa tudi bolečine v sklepih.

Ob alergični reakciji na vbod morskega zmaja, so lahko ovirane dihalne poti in tako onemogočeno normalno dihanje. Najhujši simptom vboda morskega zmaja je paraliza, lahko pride tudi do smrti. V primerih občutenja hujših simptomov je priporočan takojšen obisk bolnišnice. Tudi pri vbodu morskega zmaja obstajajo »domači« nasveti, kako zdraviti vbod. Pomembno je, da v rani ne ostane noben trn. Trne moramo previdno ostraniti s pinceto, nato se posvetimo razgrajevanju strupa. Najpogostejša napaka, ki jo ljudje po vbodu morskega zmaja storijo, je nanašanje obkladkov na rano. Po opeklinah, ki jih povzročijo meduza, morski črv ali vetrnica, nanašanje obhladkov ni nič nenavadnega. V primeru stika z morskim zmajem ni tako.

Dobro je vedeti, da se strup morskega zmaja začne razgrajati pri visokih temperaturah. Po vbodu moramo zato čim prej najti vir tople vode, ali pa vodo kar sami segreti. Temperatura vode naj bo čim višja, a ne previsoka, tako da bomo lahko prizadet ud vanjo namočili brez dodatnih opeklin. Idealna temperatura vode bi naj bila med 40 in 45 stopinj Celzija. Prizadet del telesa moramo namakati vsaj pol ure. Za lajšanje bolečin med razgrajevanjem strupa je priporočljivo vzeti eno do dve protibolečinski tableti. S takšnim hitrim ukrepanjem se lahko izognemo hujšim zapletom in z našim sproščanjem na dopustu hitro nadaljujemo. Obstaja pa tudi preprost nasvet, kako se vbodu morskega zmaja popolno izogniti.

Nasvet pravi: nosite vodne čevlje! Srečanja z morskim zmajem se po navadi zgodijo tako, da nič hudega sluteč posameznik nanj stopi z boso nogo. Če na morskega zmaja stopimo z vodnim čevljem, ga trn ne bo prebodel in do stika z našo golo kožo ne bo prišlo. V primeru, da pa radi občutimo čudovito morsko dno med bosimi prsti na nogi, se lahko mnogim nevšečnostim izognemo tako, da z nogami stresamo. Tako bomo veliko morskih živali pregnali ali pa se vsaj ne bomo dotaknili hrbta morskega zmaja, kjer se trni nahajajo.

5. Skati

Počasi napredujemo k morskim »pošastim«, ki jih na Jadranu srečamo redkeje, a ne nikoli. Ena izmed teh »pošasti« so skati ali morski biči. Na Jadranu lahko srečamo navadnega skata kot tudi električnega skata. Tako kot morski zmaji skati prebivajo na dnu morja zakopani v pesek, zato je prav tako nevarno, da na njih stopimo. Skati imajo eno večjo bodico na koncu repa, s katero lahko zbodejo v samoobrambi. Velikost vboda in bolečina, ki jo povzroči, sta odvisna od vrste skata in velikosti njegove bodice.

Pri hujših vbodih – ali kadar se bodica prelomi in ostane v rani – moramo nujno poiskati zdravniško pomoč. Z lažjim kirurškim posegom bo bodica odstranjena brez zapletov. Rana ob večjih vbodih krvavi, zato jo je treba obvezati. Obisk zdravstvenih delavcev je priporočen tudi zato, da preprečijo morebitne okužbe ob vbodu. Skati na hrvaškem imajo manj močen strup, zato se ne rabimo bati, da bi ta bil smrtonosen. Čeprav je strup manj močen, je bolečina lahko neznosna.

Bolečina svoj vrhunec navadno doseže komaj dobro uro po vbodu, zato si ne smemo prehitro oddahniti. Zmanjšanje bolečine je možno pričakovati komaj v naslednjem dnevu ali dveh, v slabših primerih pa traja tudi več tednov. Poleg bolečine so simptomi lahko otekline, bruhanje, prebavne motnje, nadpovprečno znojenje, zakrčenost uda in ponovno (v primeru alergijske reakcije) dihalni problemi. Pomembno je predvsem, da skatov ne prestrašimo, saj ti niso agresivna bitja. Najboljše »zdravilo« proti vbodu skata: »Pusti ga pri miru.« ali po domače: »Ne diraj lava dok spava.«

6. Velikanska želva

Ja, prav ste prebrali, tudi želva je »pošast« Jadrana. To na videz prikupno bitje si je pridobilo sloves s svojimi napadi na plavalce. Velikanska želva oz. želva glavata kareta zraste vse do enega metra in tehta do 140 kg. Njeno ime ne laže, res je velikanska. Njena velikost pa ni njena edina vrlina – tudi zelo hitra je. Plava lahko s hitrostjo 30 km/h. Ampak brez panike. Tako kot večina živali na Jadranu tudi želva velikanka ne napada, se le brani.

Povečan turizem na Jadranu pomeni tudi povečano počitnikovanje na habitatih glavatih karet. Te se namreč naseljujejo dokaj blizu obale. Turisti za želve predstavljajo nepričakovan obisk, ki se ga seveda prestrašijo. Želve postanejo agresivne, kadar jim povzročimo stres. Stres pa jim povzroča vse, kar ni v skladu z njihovo naravno življenjsko rutino. Stres jim povzroča hrup ljudi, ladij, motornih čolnov ipd. Problematični so tudi turisti, ki nič hudega sluteč želve hranijo. Glavate karete niso igračka, tudi ne turistična atrakcija ne. Spoštujmo njih in njihov mir, pa se bomo izognili zelo bolečemu ugrizu.

Želve karete imajo neizmerno močno čeljust, zato so njihovi ugrizi zelo globoki in boleči. Po ugrizu želve velikanke je priporočeno nemudoma poiskati zdravniško pomoč. Na srečo so želve velikanke na Jadranu dovolj redke, da iskanja zdravniške pomoči zaradi njenega ugriza ne rabimo beležiti v svoj urnik. Nikoli pa ne škoduje biti nanje pozoren in se jih kolikor se da izogibati. Največja možnost srečanja z velikankami je ob otokih v Dalmaciji. Ob celinskih plažah na Jadranu se nahajajo le izjemoma.

7. Morski psi

V enako družino kot skati spadajo morski psi in ja, žal, tudi te najdemo na našem lepem Jadranu. V jadranskih vodah bi se naj nahajalo kar 33 različnih vrst morskih psov. Večina vrst je majhnih in nenevarnih, zato sploh ne opazimo, ko plavajo mimo nas. Med temi 33 vrstami pa najdemo 4 grozljivejše – to so sinji morski pes, morski bik, morski tiger in tudi – najsrhljivejši – veliki beli morski pes. Statistika napadov morskih psov na Jadranu je bila beležena zadnjih 150 let. V tem času se je zgodilo 11 napadov morskih psov, ki so se končali s smrtjo. Zadnji tak napad se je odvil leta 2008. Na otoku Vis je bil do smrti napaden slovenski inštruktor potapljanja. Največ izmed teh napadov pa se je pripetilo v reškem zalivu.

Če se poglobimo v statistiko, lahko hitro najdemo tolažbo. Možnost, da umremo od napada morskega psa, je namreč manjša od možnosti, da umremo tako, da pademo s stola. Vseeno pa dodatna previdnost tudi tu ni nikoli odveč – sploh v času podnebnih sprememb. Morski biologi svarijo, da zvišana temperatura morja negativno vpliva tudi na vedenje morskih psov. S tem, ko se bodo spremenile značilnosti habitata morskih psov, bodo ti postali agresivnejši.

8. Ljudje

Tako smo spoznali vodne »pošasti« Jadrana, nismo pa omenili najhujše kopenske – nas – ljudi. Turizem bi naj v osnovi turistom omogočal počitek, oddih in spoznavanje druge kulture. Za domačine pa bi naj pomenil možnost predstavljanja svoje kulturne in naravne dediščine. V zadnjem času pa vse bolj izstopa tako imenovana temna stran turizma. Na Jadranu je možno zaslediti vse več primerov nasilja, nestrpnosti in pretepov med turisti, tako med seboj kot tudi z domačini. Poročanja o pretepih na Hrvaškem vključujejo vse od pretepov v nočnih klubih, lokalih, kakor tudi na plaži in drugih javnih mestih. Veliko konfliktov je povezanih z uživanjem alkohola ali drugih substanc.

Alkoholizirani turisti imajo navado kršenja javnega mira, prav tako so nagnjeni k impulzivnemu in agresivnemu vedenju. Drugi razlogi za konflikte in nasilje so pa mnogokrat povezani z nespoštovanjem lokalnih običajev, kulturni nesporazumi, pa tudi stres in napetost, ki ga prinese potovanje v največji turistični sezoni. Kadar pride do težav na potovanju, kot so izguba dokumentov ali težave z rezervacijami, je važno predvsem to, da ne zgubimo živcev. Čeprav konfliktni incidenti niso pogosti, so lahko dober opomnik za nas, turiste, da ostajajmo strpni. Ozaveščenost o lokalnih zakonih in kulturah in spoštovanje teh ter strpnost do ostalih ljudi so ključ do prijetnega dopusta na Jadranu – za nas in za druge.

S poznavanjem potencialnih nevarnosti ali pa samo nevšečnosti na Jadranu bomo pripravljeni na vse. Poznavanje morskih živali nam lahko ohrani kakšen obisk ali dva v bolnišnici, pa tudi mirne živce in bistro glavo. Tako bomo tudi bolj strpni do ljudi okoli nas. Kadar smo ozaveščeni o kraju in ljudeh, kamor se odpravljamo, je edina stvar, ki nam lahko pokvari dopust, zvišana cena sladoleda. Naj ostane tako!

Ps. Tekst: Manca Šerbinek, simbolične fotografije: Simona Tosi, Zoran Razić in FB stran Zrće Beach.