»Grad majstora« - mesto mojstrov
Trogir, »grad majstora«
»Grad majstora« (slovensko – »mesto mojstrov«) – tako se v zadnjih letih turistično »pozicionira in reklamira« dalmatinski Trogir. Prenovljeno oz. novo trogirsko tržno blagovno znamko – »grad majstora« – so navdihnili predvsem stari trogirski mojstri, »sledovi v kamnu« in kontinuiteta življenja na tem kosu Dalmacije, dolga kar 3600 let. Malo je krajev, kjer lahko s prehodom skozi mestna vrata vstopite neposredno v daljno preteklost. Če nekoliko karikiramo, tukaj je vsak kamen spomenik, vsak korak je portal v zgodovino. Vsaka kamnita uličica starega trogirskega mestnega jedra je videti kot razglednica. Dovolite torej, da vas še enkrat več povabimo v Trogir – mesto muzej. Tokrat se sprehodimo po Trogirju – »mestecu starih in novih mojstrov«. Spoznajmo, kaj se skriva za blagovno znamko »Trogir, grad majstora«.
»Grad majstora. Grad majstora – Trogir. Trogir, grad majstora«. Za sam začetek dovolite, da se opravičim slovenskim bralcem. Dokaj neupravičeno bomo v tem tekstu neredko uporabljali originalno, torej hrvaško, besedno zvezo. Namesto poslovenjene verzije »mesto mojstrov« bomo tu in tam pisali »grad majstora«.
Odločitev ni bila lahka, slovenski lektorji pa se ob tej moji odločitvi »verjetno križajo«. Ker pa bo v tem novinarskem prispevku kar nekaj besed teklo prav o originalnem sloganu »Trogir, grad majstora«, sem se na koncu koncev vendarle odločil, da se bomo v večji meri, kljub številnim treznim pomislekom, držali »originalne, hrvaške besedne zveze blagovne znamke«. No, sedaj pa se vendarle lotimo današnje zgodbe, uvodoma bomo povzeli predvsem besede Turistične skupnosti Trogir.
Trogir je »grad majstora«, mesto mojstrov, mesto, ki nas počasi potegne v začaran labirint lepote, v ozke kamnite ulice iz rumenega gladkega kamna s toplimi barvami popoldanskega sonca. To mesto mojstrov je svojo mojstrsko zgodbo začelo z Radovanovim portalom, Muscardellom, Blažem Jurjevim Trogiraninom, Alešijem, Firentincem in Duknovićem. Ti stari mojstri so zaznamovali prelomnico v zgodovini Trogirja in ga postavili v sam vrh svetovne umetniške scene.
Znamenja ali sledi, ki so jih pustili ti stari mojstri, ne bodo nikoli pozabljene. Črte, znamenja (v kamnu), ti svojevrstni sledovi (predvsem kamnoseških) mojstrov in umetnikov, vabijo k novemu odkrivanju in raziskovanju. In ob vsakem odkritju nečesa novega, dodatnega se v nas zlahka porodi občutek neizmerne sreče in zadovoljstva. V sledeh teh starih mojstrov (kamna) bomo zlahka odkrili delček življenja, boj proti pozabi, pa tudi osnovni pečat mojstrstva, ki so ga mojstri pustili kot nekakšen dokaz svojega avtorstva na določeni stavbi. Trogir se hitro zareže v srce in dušo, težko ga je pozabiti. Ko ga enkrat obiščemo, je z nami za vedno.
Trogir je edinstven primer v zgodovini evropske arhitekture in je mesto z največjim številom tovrstnih kamnitih sledi ali znamenj v Evropi (da bo nekako lažje razumljivo – govorimo o nekakšnih črtah, sledeh, ki jih je avtor, mojster zapustil v kamnu). Vsaka od teh vklesanih sledi nosi svoj pomen. Nekatere so označevale zaključek gradnje in del, nekatere so podpis gradbenega mojstra, nekatere predstavljajo votivne molitve in osebna znamenja mojstra, vklesane znajo biti tudi družabne igre, kot sta npr. šah in »trilja« (slovensko – mlin), s katerimi so mojstra zabavali med gradbenimi odmori.
Nevpadljiva, a vendarle še kako prisotna, znamenja v kamnu je najlažje opaziti na pročeljih in notranjih stenah čudovite katedrale sv. Lovre in cerkve Sv. Ivana Krstitelja. Katedrala sv. Lovre, ki ji pravijo tudi katedrala sv. Ivana Trogirskog, zavzema glavno mesto med trogirskimi cerkvami, gradnja katedrale je trajala dolgih pet stoletij, več si lahko preberete, če boste kliknili na naš članek z naslovom Katedrala sv. Lovre v Trogirju.
Pri gradnji katedrale sv. Lovre je sodelovalo več kamnoseških mojstrov iz Trogirja in okolice (na tem področju so številni kamnolomi, pa tudi otok Brač s svojim čudovitim kamnom je dokaj blizu). Najpomembnejša umetniška vrednost katedrale je portal (vhod v katedralo) čislanega mojstra Radovana, ki je prava kamnoseška mojstrovina.
Nošeni z istim prastarim navdihom, tradicijo obrtništva v Trogirju dandanes neutrudno ohranjajo sodobni mojstri umetnosti, obrtništva in gastronomije. Njihove mojstrske delavnice vam bodo razkrile povsem drugačen svet, takšnega, ki zbuja radovednost in vas navdaja z občutkom sreče in zadovoljstva. Trogirski sodobni slikarji, kiparji in kamnoseki se vam bodo s svojimi deli zagotovo vtisnili v spomin in srce. Trogirski mojstri raviolov in rožičev, mojstri vina in oljčnega olja ponujajo neponovljiva doživetja za brbončice, usnjarski mojstri, mojstri modnega krojaštva in mojstri koralnega nakita pa s svojimi deli vnašajo duh Trogirja po vsem svetu.
Tako nekako svoje promocijske besede zapišejo v pisarni lokalne turistične skupnosti. Z nekaj dodatnimi stavki bomo novinarji www.pag.si poskušali razgrniti tančico, ki skrivajo besede »Trogir, grad majstora«. Poudarimo, Trogir se je skozi dolga stoletja razvil v bogato zakladnico zgodovinskih in kulturnih spomenikov, UNESCO pa ga je leta 1997 uvrstil na seznam zaščitenih kulturnih spomenikov. Popolnoma logično je potem bilo, ko se je Trogir pred nekaj leti le odločil, da se še nekoliko močneje usidra na svetovni turistični zemljevid, da krepi svojo vlogo predvsem v zmeraj pomembnejšem segmentu t.i. »kulturnega turizma«. In slogan »Trogir, grad majstora«, je le eden izmed (pomembnejših) koščkov te sestavljanke.
Širši cilj projekta je bil zaznati posebnosti, ki ločijo Trogir od drugih mest in jih oblikovati v nov slogan, logotip in pripoved, turistično zgodbo, o kateri bodo pripovedovali predvsem domačini, turistični delavci, turisti ter mediji. Ideja je bila, da se z uporabo dediščine in lokalnih posebnosti v sodobnem kontekstu ter poudarjanjem avtentičnih vrednot, Trogir uveljavi kot ena izmed najbolj zaželenih sredozemskih turističnih destinacij. Projekt se je zgledoval po številnih evropskih destinacijah kot so npr. Glasgow, Eindhoven, Bologna, Berlin. Vsa ta mesta so po svojem novem »brendiranju« zabeležila številne pozitivne ekonomske učinke, enako pa želi doseči tudi Trogir.
»Z našo strategijo blagovne znamke in drugimi aktivnostmi smo se poskušali promovirati kot mesto mojstrov in mojstrstva, pa naj gre za stare obrti, gastronomijo, glasbo, kiparstvo itd. Trogir zagotovo ni klasična turistična party destinacija in na srečo nimamo podobnih težav, s katerimi se srečujejo nekatera druga mesta na jadranski obali, in če do takšne situacije že pride, je to le dokaj osamljen primer.
Trogir ima zelo dolgo tradicijo turizma, najemodajalce in gostince, ki so odlični pri svojem delu, mi v občinski mestni upravi in turistična skupnost pa se s svojimi odločitvami trudimo, da jih podpiramo in postanemo še bolj prijetna in zaželena destinacija, ki privablja predvsem t.i. »kulturne turiste« (opomba uredništva: mišljeno predvsem tiste turiste, ki kot temeljni vzrok za obisk destinacije navajajo kulturo). Ti namreč ostanejo naši gosti dlje časa, pa tudi več denarja porabijo. K nam pridejo predvsem zaradi Unescove oznake, dobre hrane, gostoljubnosti, urejenega in ohranjenega mesta«, leta 2022 dodaja Anton Bilić, župan Trogija.
Pa je mestu Trogirju, odgovornim, popolnoma uspelo pri tem namenu? V teoriji že, v praksi pa (še) nikakor ne. Zelo všeč nam je slogan in njegove izpeljanke. Tukaj govorimo o »Trogir, grad majstora«. In pa tudi o sloganu »Obilježili majstori« (angleško – MARKED BY MASTERS, slovensko bi lahko rekli »obeležili mojstri). Zadovoljni smo tudi, ko pogledamo nov logo, ki izhaja iz »igre mlin«. V starem jedru Trogirja so že stoletja v tla in stene vklesane »osnovne črte za igro mlin« (oz. trilja kakor bi rekli v samem Trogirju), te so bile grafičnim oblikovalcem ideja, osnova za nov mestni logo. Prisrčno, kajne?
So pa v Trogirju že na daleč vidne številne (turistične) težave. Da ne boste rekli, da smo pikolovski ali pa da si celo izmišljamo, bomo najprej navedli nekaj stavkov avtorja Ivice Proface za Jet Set Magazin: »Res je – bolje je to povedati takoj – lepo bi bilo nadaljevati prizadevanja za novo blagovno znamko Trogirja z boljšo skrbjo za spomenike, da renesančna dvorišča in velika palača Ćipiko ne bi postala odlagališče neizkoriščenega gostinskega inventarja in smeti, ki so ostale tukaj od neke zabave.
Da južnega portala velike palače Ćipiko, še enega dela Nikole Firentinca, povsem ne zakrijejo kavarniški senčniki. Gostinski senčniki sicer zakrivajo tudi številne druge arhitekturne bisere. Da nad severnimi mestnimi vrati niso razpeti grdi reklamni transparenti za razne prireditve. Da so reklame pripete na fasade. Ali da pogled na katedralo s tal glavnega trga ni skoraj neviden zaradi ogromnih senčnikov bližnjih gostinskih objektov… Lepota Trogirja je brezpredmetna, ona je tukaj, vendar jo je treba ohraniti«.
Dodajamo še naše misli: motijo tudi plastične stojnice, ki niso vredne Trogirja. Pa bančni avtomati, ki so »vgrajeni kar v fasade starodavnih stavb«. Prometna infrastruktura je slaba (se pa izboljšuje, zelo pomemben je nov most na bližnji otok Čiovo). Grdo sliko na zgodovinsko mesto mečejo grde reklame, ki so prepuščene »dobri volji vsakega lastnika, najemnika prostora« (in verjemite ti ljudje imajo zares zelo različne »okuse«, ki so ponavadi skregani z dobro mero estetike).
Lokali so s svojimi mizami in stoli zasedli ulice, zato se turisti ob poletnih večerih po mestu pomikamo v strnjeni koloni. Če v lokalu ne naročiš (pregrešno dragih) ribjih jedi, si kaj hitro nakoplješ jezne poglede gostincev. Manjka »skuliranih gostinskih objektov«, kioski hitre prehrane rastejo kot gobe po dežju. Turistični (zgodovinski) objekti se prenavljajo prepočasi.
Kitajske robe je v izobilju, manjka avtorskih in »prisrčnih« stvari. Še na tržnici, baje – tako namreč razložijo domačini -, ne veš, če boš dobil resnično kvalitetno, domače olivno olje?! Izven turistične sezone se Trogir skorajda popolnoma »izklopi«. In ob tem odgovorni trdijo, da bi težko kaj naredili, da se v »bistvu tukaj ne da skorajda nič pomagati, storiti«. Žalostno, kajne?
Lahko bi še naštevali. Pa ne bomo, ker si Trogir tega ne zasluži. Škoda. Lahko bi se naredilo več. Moralo bi se narediti mnogo več. Trogir se ne sme zadovoljiti s povprečnostjo, Trogir si zasluži ekskluzivnost, Trogir si zasluži več, tudi turisti si v Trogirju zaslužimo precej več.
In za sam konec lahko povem, da mojstre in umetnike (takšne ali drugačne, na zelo različnih področjih) Turistična skupnost Trogir mnogo premalo, preslabo vključuje v turistično življenje Trogirja. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da Turistična skupnost Trogir te mojstre (kljub »novi blagovni znamki, novemu brendiranju«) tudi premalo reklamira.
Npr. v tem članku smo hoteli predvsem podrobneje predstaviti večino izjemnih trogirskih mojstrov. Pa od tega (zaenkrat) ne bo nič, ker TZ Trogir sploh še ne razpolaga z (osnovnimi novinarskimi) informacijami o lastnih, trogirskih mojstrih?! Pa verjemite, da bi si ti mojstri (umetniki) vsekakor zaslužili našo pozornost (nekatere od njih smo namreč obiskali, spoznali njihovo mojstrstvo in umetniško žilico, vsekakor so s svojim ustvarjanjem zelo atraktivni prav vsakemu radovednemu turistu).
Vsekakor pa obljubljamo, da se bomo v uredništvu www.pag.si trudili, da vas v doglednem času spoznamo s trogirskimi mojstri. In ob tem vendarle upamo, da nam bo iskreno in tvorno na pomoč priskočila tudi nekoliko zaspana in – na žalost – do sedaj samozadostna »Turistička zajednica Trogira«.
Ps. Fotografije: Turistična skupnost Trogir in novinarji www.pag.si. Objava tega članka je nastala pod pokroviteljstvom hotela Rotondo iz kraja Seget Donji.