Compare Listings

Seget Donji: dva sprehajališča, en kaštel

Seget, Seget Donji

Zanimiva zgodovina iz časa Turkov in turistično nekoliko preveč zanemarjen kaštel Rotundo iz leta 1564, dolgo in dokaj neurejeno sprehajališče ob morju, »nekulturna razgledišča s prekrasnim pogledom na pol Dalmacije«, neraziskana in izzivov polna divja Zagora, stihijska gradnja ob obali, ignoranca turističnih in občinskih komunalnih delavcev, toda tudi odlična geografska umeščenost in nekateri manjši odlični turistični podjetniški projekti, ki vendarle popravljajo turistično sliko občine Seget in dajejo upanje, da bo nekoč bolje, so bistveni poudarki kratkega bivanja v Segetu oz. Segetu Donjem (ki bo tudi v samem fokusu tega članka). Poglejmo podrobneje.

Seget, Seget Donji

Občina Seget je bila ustanovljena leta 1993, sredi osamosvojitvene vojne, z izločitvijo naselij Seget Donji, Seget Vranjica in Seget Gornji iz nekdanje občine Trogir. Kasneje se tem krajem pridružijo še naslednja naselja Dalmatinske Zagore: Bristivica, Prapatnica in Ljubitovica (občina tako postane »kar velika«, razteza se na kar 78 kvadratnih kilometrih). Obmorsko »riviero Seget« sestavljata Seget Vranjica in Seget Donji, ki je največji in (posledično) tudi glavni center celotne občine Seget, v kateri živi okrog 5 tisoč ljudi, od tega nekaj več kot polovica v samem Segetu Donjem.

Kakor smo že navedli v samem uvodu, ima dalmatinski Seget odlično geografsko lego, ki je turistom, ki si ne želijo le poležavanja na plaži, lahko zelo, zelo všeč. V dokaz ponujamo seznam mest in njihovo oddaljenost od kraja Seget Donji: sloviti Trogir (le 2 km, 20 minut hoje), dalmatinsko glavno mesto Split (30 km, vmes so še »sedmeroglavi« Kašteli in pa Solin), čudovita trdnjava Klis (30 km), alkarski Sinj (50 km), podcenjena Marina (11 km), Rogoznica (26 km), Primošten, tudi njegov kip »črna Marija« (30 km) in Šibenik, ki je vsekakor najbolj znan po svojih trdnjavah (okrog 50 km).

Slovenski turist bo v Seget Donji najenostavneje prispel z avtom (Ljubljana – 440 km, Maribor – 480 km), turisti »od zelo daleč« pa bodo verjetno pristali na splitskem letališču, ki je od kraja Seget Donji oddaljen le piškavih 7 kilometrov. Če se do kraja Seget Donji peljemo z avtom po avtocesti Zagreb – Dubrovnik, je najbolje, da uporabimo izvoz 24 – Prgomet (20 km do Segeta Donjeg). Pozor; ko se boste začeli spuščati s kamnitih hribov Dalmatinske Zagore, se vam bo – na žalost z neurejenega, manjšega – parkirišča razkril čudovit, neverjeten prizor na lep kos Dalmacije: Seget Donji, Trogir, Kaštela, Split, otoke Čiovo, Šolto in Brač, v bolj jasnih dnevih pa tudi na Hvar in celo Vis.

Nekaj fotografij dokazuje, da bi si Seget »pod nujno« zaslužil profesionalno urejeno razgledno točko (mogoče celo s piknik prostorom, manjšim gostinskim prostorom?!). Sedaj se iznajdljivi turisti odpravijo do hribčka oz. cerkvice sv. Ilija ali pa še nekoliko naprej do t.i. Vlaške panorame na planini Vlaška, ki pa ima dokaj neurejen dostop, okolico, pa še kazi jo grd antenski sklop. Na vrhu najdemo klop in mizo, pa manjši in razpadajoč razgledni stolp (ki ponuja razgled tja proti Marini in obema otokoma Drvenik).

Turistična skupnost Seget pravi, da »naj naredimo nekaj za svoje zdravje in duševni mir« ter se do cerkvice sveti Ilija in še naprej na planino Vlaška, odpravimo peš. Ta »daljši, nekoliko zahtevnejši sprehod v hrib«, ki ga dopolnjujejo čudoviti panoramski razgledi, je poimenovan »Put zdravlja« (pot zdravlja), v veliki meri pa vodi po t.i. “Napoleonovi cesti“, ki je bila zgrajena v času francoske vladavine v Dalmaciji leta 1807.

Zasluge za gradnjo Napoleonove ceste gredo Napoleonovemu maršalu – vojaškemu poveljniku za Dalmacijo Marmontu in pa Damdolu – generalnemu prokuratorju Dalmacije. Dolgo časa so Napoleonovo cesto uporabljali pešci in konjske vprege v smeri Trogirja iz notranjosti in obratno. Z izgradnjo nove ceste od Trogirja do Šibenika pa ta cesta ni bila več »pomembna«, sedaj sploh ni več v »normalni uporabnosti«.

Se pa Seget lahko pohvali z dolgim obmorskim sprehajališčem, ki teče po celotni njegovi morski »rivieri«, torej od kraja Seget Donji pa vse do sosednje Seget Vranjice (okrog 4 km). Za razliko od »Puta zdravlja« je tukaj sprehajanje popolnoma enostavno, brez večjega telesnega napora, saj ni nobenih večjih, težjih vzponov.

Verjamemo, da vam vsaj v času turistične sezone na tem obmorskem sprehajališču nikakor ne bo dolgčas, saj pot vodi tik mimo številnih kopalcev, ki neznansko uživajo na plažah ob nebeško modrem Jadranskem morju, podnevi in zvečer so tukaj odprti mnogi bari in konobe, številni »poulični prodajalci« pa polni upanja prodajajo raznolike morske enodnevne izlete na bližnje, že omenjene, otoke.

Staro jedro Segeta Donjega je majhna ribiška vasica, ki se nahaja znotraj pravokotnega srednjeveškega »kaštela« (utrdbe), oblikovanega po vzoru, modelu monumentalne splitske Dioklecijanove palače. Kot datum ustanovitve Segeta lahko vzamemo 13. januar 1564, ko je trogirski knez Augustin Bembo iz Trogirja izdal dovoljenje Jakovu (italijansko: Giaccomo) Rotondu, pisarju mestne blagajne, da zgradi stolp in ob njem utrjeno vas.

Kasneje se je okoli tega stolpa oblikovala naselbina, ki je bila zaradi turške nevarnosti močno utrjena z obrambnim obzidjem in štirimi stolpi, skozi grad so vodile tri vzdolžne in dve prečni ulici, tlakovani s kamnom. V to utrjeno vasico so kmalu začeli prihajati kmetje iz bližnjih naselij Dalmatinske Zagore, da bi se lažje obranili pred osmanskimi napadi. Po Kandijski vojni, po grškem otoku imenovana tudi Kretska vojna, mirovnim sporazumom iz leta 1669, je krščansko prebivalstvo trumoma bežalo na stran »levjih« Benečanov.

Enako se je dogajalo tudi na območju Segeta. Leta 1711 je bil npr. izdelan seznam lastnikov zemljišč in živine na območju Trogirja. V celotnem Segetu so našteli 52 družin s skupaj 343 ljudmi. Iz števila 29 konj, 106 volov, 158 krav, 58 telet in 3249 kosov drobnice je razvidno, da so prebivalci takrat večinoma živeli od živinoreje, delno od poljedelstva, še bolj poredkoma od ribolova.

Po prenehanju nevarnosti pred Turki so kmetje začeli graditi hiše na zapuščenih poljih v zaledju, kjer so bile v srednjem veku vasi, tako da so zaselki v Gornjem Segetu dobili imena po rodbinah in rodovih. V srednjem veku se v Gornjem Segetu omenjata dve imeni, Mezlina in Smokvica. Moramo poudariti, to pa bomo dokazovali v nekem drugem članku, da današnja zaledna Dalmatinska Zagora, ki se – logično – vse bolj povezuje »z razvito obalo«, zaenkrat dokaj uspešno »skriva« svojo čudovito naravo, bogato kulturno dediščino in različne gurmanske specialitete.

Znotraj kaštela v Segetu oz. v današnjem Segetu Donjem so sredi osemnajstega stoletja zgradili župnijsko cerkev Gospe od Ružarija, ki je bila postavljena na temeljih manjše istoimenske cerkve in cerkve sv. Antona Padovanskega, ki je bila zaradi prostorske stiske porušena. V cerkvi hranijo gotsko poslikano razpelo iz 14. stoletja in poslikan lesen triptih, delo Blaža Jurjeva Trogiranina.

Ribolov se je v Segetu ohranil še do današnjih dni (v manjšem pristanišču, tam v neposredni bližini ostankov kaštela oziroma župnijske cerkve v Segetu Donjem, vidimo varno privezane manjše ribiške barke, ki pa v »prostem času popolnoma brezbrižno pozirajo fotografom«). Stoletja prevladujočo gospodarsko panogo – živinorejo, je v »naših, modernih časih« suvereno zamenjal turizem (še pred tem, predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja, pa je tu in tam prišlo do nekoliko večjih odstopanj npr. z ekonomsko migracijo v razvite države Zahoda ali pa mnogoterih zaposlitev v številnih bližnjih kamnolomih).

Po osamosvojitveni vojni, pavšalno bi lahko rekli tam nekje od leta 2000 naprej, se celoten Seget, še posebej pa seveda Seget Donji in Seget Vranjica – predvsem zaradi obmorske turistične lokomotive, ki »nezadržno vleče naprej v prihodnost« – razvija skokovito. In temu ni videti bližnjega konca. 🙂

V kakšno smer se pelje ta turizem, pa je že drugo vprašanje. Nestrokoven, pa verjetno tudi dokaj površen, pogled po Segetu Donjem zaenkrat ne kaže najboljše slike. Sklepamo, da tudi marsikateri urbanist ali arhitekt ob sprehodu »nejevoljno odkimava z glavo«. Tudi sami prebivalci Segeta Donjeg imajo številne dokaj upravičene pripombe na razvoj celotnega (turističnega) Segeta. Npr. dovolj povedno je že zelo slabo poslovanje apartmajev in hotela Medena, ki pa je v tako majhnem kraju skozi vsa leta svojega obstoja zelo pomemben lokalni gospodarski subjekt.

Toda novinarji www.pag.si menimo, da bo prihodnost Segetu vendarle prinesla »boljše čase«. Ne nazadnje se že sedaj, ob številnih odličnih individualnih podjetniških projektih (družinski hoteli, razkošni apartmaji, adrenalinski park, marina Baotić) kaže luč na koncu predora. Zato, na koncu koncev, ne gre pretirano dvomiti v optimistične, sončne besede nekoliko zaspane lokalne turistične skupnosti, ki vabijo v Seget: »Doživeti Seget pomeni uživati. V to se boste prepričali sami. Torej, kaj reči kot – dobrodošli!«

Ps. Pokrovitelj članka je hotel Rotondo, najdemo ga v samem centru Seget Donjeg. Fotografije: Turistična skupnost Seget in novinarji www.pag.si.

Sorodni članki

Starigrad Paklenica: med nebom in morjem

Nežno položena vzdolž dvajset kilometrov dolge morske obale, ob vznožju veličastnega Velebita, turistična t.i. Riviera Paklenica (z »glavnim krajem« Starigrad Paklenico) združuje gore in morje, sredozemsko podnebje z gorskim podnebjem, tradicijo z današnjimi modernimi časi. Vsekakor je potrebno znova in znova poudariti, da Starigrad Paklenica ni samo prijetno poletno obmorsko letovišče, ampak tudi tradicionalno zbirališče planincev in ljubiteljev narave, ki tudi izven glavne turistične sezone neizmerno uživajo v lepotah Paklenice oziroma celotnega Velebita.

Nadaljujte z branjem

Privlaka, kraj peščenih plaž

Privlaka se nahaja v samem srcu severne Dalmacije, na prostranem peščenem polotoku, oazi peščenih zalivov, idealni turistični destinaciji za družinske počitnice, kraju dolgoletne ribiške tradicije, ter živih zgodb in legend. Privlaka je morebiti najbolj znana po svojih izumrlih »sabunjarih«, delavcih - težakih, ki so iz morja mukotrpno pridobivali pesek. Poglejmo podrobneje.

Nadaljujte z branjem

Marina, oaza miru

Marina, nekoč predvsem kraj ribičev in kmetov, v veliki večini oljkarjev, se je danes spremenila v zelo privlačno turistično destinacijo, ki se promovira predvsem kot »družinam zelo prijazna«. Marina pridno izkorišča vse prednosti svoje odlične geografske lege ter vrednosti lastne kulturno-zgodovinske dediščine. Simbol Marine je markantna »Marinska kula«, petsto let stara in odlično ohranjena beneška utrdba, ki se zmeraj znajde v samem centru pozornosti fotografov. Vendar Marinska kula zagotovo ni edini turistični adut Marine. Poglejmo kraj Marino in predvsem njene turistične značilnosti nekoliko podrobneje.

Nadaljujte z branjem