Compare Listings

Bavljenac, otok tisočerih zidov

Bavljenac, otok prstnega odtisa

Bavljenac je nenaseljen otoček, ki ga mnogi poznajo tudi z imenom Baljenac. Bavljenac je le eno izmed tisočerih (turističnih) čudes, ki jih najdemo na Hrvaškem. Otok Bavljenac zaradi svoje oblike in zaradi svojih kilometrov neprekinjenih »suhih kamnitih zidov«, če ga pogledamo iz ptičje perspektive, tvori neverjetno sliko človeškega prstnega odtisa.

Bavljenac, otok prstnega odtisa

Bavljenac leži v Kaprijskem kanalu, okoli 1,5 kilometra zahodno od otoka Kaprije. Blizu ali »dokaj blizu« otočka Bavljenac Jadransko morje krasijo naslednji nekoliko večji otoki: Zmajan, Obonjan, Tijat, Prvić, Zlarin, nekoliko dlje na severu Murter. Na obali, med kraji na celini, ki jih mi že poznamo, so v stoletjih preteklosti zrasli: Tribunj, Vodice, Šibenik.

Bavljenac ali Baljenac? Na svetovnem spletu lahko zasledimo oba poimenovanja tega majhnega otočka. Katero ime je bolj pravilno ali primerno, nam na portalu www.pag.si, ki se ukvarja s hrvaškim turizmom, ni najbolj jasno. Smo pa se vendarle odločili za Bavljenac, kajti v tej obliki ga zapisujeta in prepoznavata Hrvaška enciklopedija in svetovni spletni iskalec google.

Površina otoka Bavljenac je zelo majhna, meri le 0,14 kvadratnega kilometra. Dolžina obalnega pasu Bavljenca je piškavih 1,43 kilometra. Najvišji vrh otočka je le na 39 metrih nadmorske višine. Še enkrat poudarjamo, da je otok nenaseljen. Zakaj je torej otok Bavljenac postal slaven? Rešitev skrivnosti se skriva v naslednjih treh besedah: kamen, znoj, čas.

Prebivalci sosednjega Kaprija, so se – baje – že pred šestimi stoletji, odločili, da bodo otok Bavljenac uporabili kot svoje dodatno kmetijsko območje. Na majhnem Bavljencu so zasadili predvsem vinograde, nekaj pa so posadili tudi smokev. Na enem izmed portalov sem prebral, da so  moški iz Kaprija po navadi ženske s čolni prepeljali na otoček Bavljenac, da so delale na skopi zemlji, moški pa so dan preživeli na morju, na ribarjenju. Zvečer so ribiči svoje žene pobrali na otoku Bavljenac in jih odpeljali nazaj domov, na svoj domači otok Kaprije.

Skozi stoletja truda in litrov znoja so tako pridni »kaprijski težaki« otok Bavljenac očistili nevšečnega rastlinja in posadili »kulturne rastline«, v zelo veliki večini predvsem trdoživo vinsko trto. Da bi na otoku Bavljenac vendarle nekako zadržali tiste skope zaplate zemlje in čim bolj zavarovali vinograde, so na suho, brez gradbenih »vezi«, gradili kamnite zidove.

Dalmatinskega kamna je bilo v izobilju, zato naj nas ne preseneča, da je v stoletjih zavzetega, toda zelo utrujajočega in mukotrpnega dela na otoku Bavljencu zraslo zavidljivo število metrov kamnitega zidu. Kaj metrov, kilometrov!?! Če smo natančni, je bilo na zelo majhni površini otočka Bavljenac v letih, stoletjih garaškega »zidanja« zgrajenih več kot 23 kilometrov »suhozida«. Oziroma točno 23 kilometrov in 375 metrov suhega zidu je ustvarilo pravo »otoško kamnito čipko«. Neverjetno, kajne?

Že nekaj desetletij kaprijski kmetje ne obdelujejo svojih vinogradov, sadnega drevja na Bavljencu. Baje (tudi) zaradi škodljivih zajcev, je pretežko, se ne splača?! Zato sedaj ljudje le tu in tam organizirajo volontersko skupinsko sečnjo mladih borovcev in ostalega večjega grmovja, da se ne bi uničevala »slika prisrčnega otoka«. Mladen Radovčić, sin zadnjega vinogradnika, ki je še vztrajal na Bavljencu, se je za hrvaško televizijo spominjal približno takole: »Še v 70-ih letih prejšnjega stoletja je bil obdelan ves otok, rasle so smokve in hruške, prevladovali so trmasti vinogradi. Vse je bilo zeleno. Ko si gledal te prizore s Kaprija, je bilo vse videti prav čudovito.»

Umetnost suhih kamnitih zidov je bila vpisana leta 2018 na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, ki prepoznava veščino suhozidne gradnje v Franciji, Grčiji, Italiji, Španiji, v Sloveniji, Švici in – seveda – tudi na Hrvaškem.

»Umetnost gradnje suhih zidov je zelo razširjena in vsebuje veliko stičnih točk ter nešteto lokalnih razlik. Vsem pa je skupno to, da so skupnosti z zlaganjem kamna na kamen oblikovale svoje pokrajine, tako da so jih prilagodile svojim potrebam. Človek se je skozi zgodovino boril ali se še vedno bori proti eroziji, poplavam, snežnim plazovom in izsuševanju, na tej poti pa je v suhozidu in okoli njega svoj dom našlo veliko majhnih rastlin in živali, kar povečuje biotsko raznovrstnost okolja”, menijo v društvu Dragodid.org, ki imajo za svoj primarni cilj raziskovanje in obuditev gradnje suhih zidov in drugih tradicionalnih gradbenih tehnik kot podlage za trajnostni razvoj in varstvo okolja.

Strokovnjaki iz različnih strok so hrvaški otok Bavljenac prepoznali kot enega izmed najlepših primerov suhogradnje. To, da ima otok iz galebove perspektive, od zgoraj, videz človekovega prstnega odtisa, pa mu lahko, predvsem zaradi turizma, le dodobra koristi.

»Fingerprint Island«, kot so otok Bavljenac poimenovali številni evropski turistični novinarji, ki je produkt naravnega čudesa in dela človeških rok, je vsekakor (zelo nenavaden) turistični biser. Pomembno je poudariti edinstvenost otoka Baljenac, ker na njem ni kamna, ki bi ostal na svojem mestu. Vsak kamen je premaknjen in vgrajen v suhozid. Otok Bavljenac zato kar kliče po naši radovednosti in obiskovanju. To še posebej velja za jadralce, ki dobesedno obožujejo jadranje med otoki tega dela Jadrana (tudi Kornati so dokaj blizu!).

Foto v tekstu: Boris Kačan (naslovna fotografija) in Ivo Biočina (vinograd) v okviru HTZ ter simbolična fotografija suhozida iz uredništva www.pag.si. Za mini fotogalerijo pod tekstom se uredništvo www.pag.si zahvaljuje TZ Šibenik.

 

Sorodni članki

Riva Split

Riva Split je splitska mestna dnevna soba, najbolj priljubljen in pomemben javni prostor v Splitu. Riva Split je s svojo promenado neizogiben simbol mesta Split in velja za prvovrstno središče Splita. Riva Split je velikansko prizorišče splitskega mestnega življenja, kjer se na sami obali, na južni strani Dioklecijanove palače, ob samem robu »starega Splita«, skozi celotno leto odvijajo številne – predvsem - kulturne in zabavne prireditve. Seveda je Riva Split najbolj »živa« poleti, ko jo sredi turistične sezone napolnijo tisočeri obiskovalci iz vseh koncev sveta.

Nadaljujte z branjem

Via Crucis, podvodni muzej

Via Crucis je podvodni muzej, ki ga najdemo v zalivu Jelinak v bližini Trogirja. Projekt muzeja pod vodno globino je plod zasebne, podjetniške pobude, zasnovalo ga je podjetje Blue Nautica. Na morsko dno, na globini od štirih do desetih metrov, so postavili kar 52 betonskih kipov z religiozno tematiko, s svojimi štirinajstimi postajami križevega pota je muzej postal podvodna atrakcija, kot takšna celo edinstvena na svetu. In to še ni vse, čez nekaj časa so z vsemi ustreznimi ekološkimi merami potopili še borbeno letalo SOKO Jastreb 21.

Nadaljujte z branjem

Katedrala sv. Lovre v Trogirju

Trogirska katedrala sv. Lovre je eden najpomembnejših »spomenikov Trogirja«, izredno pomembna hrvaška turistična znamenitost in UNESCO-va zaščitena svetovna dediščina. Katedrala sv. Lovre, ki ji pravijo tudi katedrala sv. Ivana Trogirskega, zavzema glavno mesto med turističnimi znamenitostmi, ki jih v Trogirju nikakor ne primanjkuje. Gradnja katedrale sv. Lovre je trajala dolga stoletja, kar se verjetno najbolje vidi po krasnem zvoniku. Pri gradnji trogirske katedrale je sodelovalo več domačih in tujih mojstrov. Najpomembnejša umetniška vrednost katedrale sv. Lovre je portal (vhod) mojstra Radovana, ki je prava mojstrovina romanskega obrtništva oziroma umetnosti, s svojo brez časovno lepoto pa očara tudi kapela sv. Ivana Trogirskega.

Nadaljujte z branjem