Compare Listings

Zlarin, zlati otok

Zlarin, otok koral

Otok Zlarin je imel v preteklih stoletjih zaradi svojega geografskega položaja zelo strateško vlogo. Skupaj s trdnjavo svetega Nikolaja je otok Zlarin pomembno ščitil vhod v morski kanal sveti Ante ter bil tako angel varuh Šibenika.

Zlarin, otok koral

Tako je bil za prebivalce Šibenika otok Zlarin, na katerem je le eno naselje, istoimenski Zlarin, predvsem v »letih brutalnega nasilja, drznih piratov in krvavih vojn« vreden čistega zlata, saj je bil njihov prvi morski obrambni zid. So Zlarin zaradi tega že v 15. stoletju poimenovali zlati otok?! Verjetno ne. Turistična skupnost Zlarin ima glede tega zlatega poimenovanja nekoliko drugačno razlago, ki jo navajamo v naslednjem odstavku.

Je Zlarin zlat zato, ker beseda »zlarin« izvira iz latinskega izraza “insula auri”, ki pomeni otok zlata? Ali pa je Zlarin postal »pozlačen« zaradi kristalno čistega morja, idilične narave, zelenih borovih gozdov, plaž, zalivčkov in zaradi miru, ki ga ta otok zagotavlja? Morda je Zlarin vreden žlahtne kovine predvsem zaradi svoje bogate kulturne in zgodovinske dediščine ali kombinacije zlatega sončnega zahoda in modrine kristalno čistih morskih globin? V turistični skupnosti Zlarin menijo, da točnega odgovora ne bomo nikoli vedeli, vendar turistom zagotavljajo, da nam bo zlata »zlarinska« barvna paleta zagotovo ostala v dolgem spominu.

Še preden pa se resneje lotimo turističnih zanimivosti vezanih za otok Zlarin, najprej objavljamo nekaj splošnih podatkov. Zlarin je eden večjih otokov v šibeniškem otočju, velik je nekaj več kot 8 kvadratnih kilometrov. Od niza majhnih otokov na jugozahodu ga ločuje Zlarinski kanal (v neposredni bližini je otok Obonjan, nedaleč je tudi otok Krapanj, otok spužv), od sosednjega kopnega pa Šibeniški kanal.

Otok Zlarin je dolg 6,1 kilometra, širok pa je največ do 2,1 kilometra, obale ima nekaj več kot 20 kilometrov. Njegov najvišji vrh je Klepac (170 metrov nadmorske višine), z njega pa imamo ob jasnih dnevih lep pogled na akvatorij, gorski Velebit in vulkanski otok Jabuka.

Zlarin ima redne dnevne trajektne povezave do mesta Šibenika, kraja Vodice in otoka Prvića (vožnja v eno smer do Šibenika traja okrog pol ure). Trajekt pristaja na pomolu, ki velja za najdaljši pomol na hrvaških otokih. Na Zlarinu je vožnja z avtomobili prepovedana, zato otok na trenutke spominja na veliko igrišče za golf, saj po ulicah drsijo številni električni avtomobili za golf.

Baje je na Zlarinu pozimi le okrog 300 ljudi, poleti pa število naraste tudi do 2 tisoč (ob tem moramo prijazno opozoriti, da še v nobenem spletnem zapisu nismo zasledili besed, ki bi na otoku omenjali neznosno poletno gnečo).

Kot zanimivost dodajamo še, da je Zlarin imel skorajda dva tisoč prebivalcev že leta 1921, od takrat je demografska slika na otoku zmeraj slabša, največ (moških) prebivalcev pa se je »s trebuhom za kruhom« z Zlarina (večinoma v ZDA) odselilo kmalu po drugi svetovni vojni. Žene, ki so ostale same doma in v velikih mukah skrbele »za vse« so znale v jezi sočno zabrusiti: „Vrag odnija Kolumba, ki je otkrija Ameriku“. Verjamem, da prevod ni potreben?!

Naselje Zlarin, kakor smo že omenili, je edino naselje na otoku. Zlarin je prekrasen, zato ga radi obiskujejo tudi enodnevni izletniki (največ seveda iz Šibenika in Vodic), neredko pa so na pomolih Zlarina parkirane tudi mega-jahte največjih bogatašev sveta. Kraj Zlarin je sicer izredno tipičen primer dalmatinskega mesta s kamnitimi hišami, ozkimi ulicami in značilnim zvonikom lokalne cerkve.

Samo upamo lahko, da bo ta pristna dalmatinska arhitektura še dolgo prevladovala v naselju ter da avtohtoni (kamniti) tip hiš ne bo izgubil bitke proti »grdim betonskim objektom, ki rastejo po nekaterih drugih instantnih jadranskih krajih«.

Sicer je ves otok precej gozdnat (bor, hrast in ciprese), stoletja pa lokalni prebivalci gojijo oljčne nasade in vinograde. Ob klasičnem ribarjenju omenimo tudi spužvarstvo (bolj znano na otoku Krapnju) in predvsem nabiranje koral. Po koralah slovi Zlarin na celotnem »jadranskem ozemlju«, zato ne preseneča, da marsikdo Zlarin preprosto imenuje tudi »otok koral«.

Spletni viri omenjajo, da je otok v »davnih časih« zares živel na plečih krasnih rdečih »morskih grmičkov«. Že od začetka 15. stoletja so bili Zlarinjani znani kot odlični lovci na korale, iskali in nabirali so jih vse od Kvarnerja pa do Boke Kotarske. Ko pa so koncem 19. stoletja ribiči našli lažje dostopne in bogatejše koralne grebene ob italijanskem otoku Siciliji, se je povpraševanje po »zlarinskih koralah« drastično zmanjšalo, izlov se ni več splačal.

Na srečo je po vojni Viktor Lukin odprl brusilnico in prodajalno s »koralnim« nakitom. Na otoku sta sedaj dve delujoči prodajalni koral in muzej (še zmeraj si je torej mogoče ogledati tradicionalni ročni način obdelave koral). Več o rdečih koralih, obljubljamo, pa bomo napisali v posebnem prispevku.

Na otoku je le ena trgovina in le nekaj konob (gostilnic), ki ponujajo odlično domačo hrano (bazirano, seveda, na morskih dobrotah), zagotovo pa lahko rečemo, da to ni otok za »masovne zabave«, kot jih npr. poznajo v bližnjih Vodicah ali turističnem biseru, Šibeniku. Vsekakor pa bo turist, ki si želi predvsem sproščenih in umirjenih počitnic na plaži, na Zlarinu neizmerno užival. K temu bo zagotovo pripomogla tudi čudovito mediteranska klima in sonce, »ki nikoli ne ugasne« (na otoku je na leto 2.700 sončnih ur, kar Zlarin uvršča med najbolj sončne otoke na Jadranu).

Posebno razkošnih turističnih znamenitosti Zlarin ne premore, pa čeprav sledi naseljenosti segajo celo v »prazgodovino« (wikipedija omenja, da so na otoku najdeni predmeti iz mlajše kamene in rimske dobe).  V pisnih virih je otok prvič omenjen šele koncem trinajstega stoletja. Od leta 1298 do leta 1843 je bil Zlarin v lasti šibeniške nadškofije, vendar je bil tudi v teh letih pod upravi Beneške republike. Večje »pretrese« otok doživi v šestnajstem in sedemnajstem stoletju, ko se zaradi napadov Turkov, na Zlarinu naseljuje vse več beguncev s kopnega (predvsem iz Dalmatinske zagore in bosanske Hercegovine).

Iz »starih zgodovinskih časov« je na otoku vendarle nekaj objektov, ki burijo domišljijo turista. Obiskovalcu je mogoče najbolj zanimiv t.i. Leroj oziroma stolp z javno uro. Ta mehanična »vaška ura« je bila zgrajena leta 1839 in obnovljena leta 1909. V 70. letih prejšnjega stoletja so na stolp namestili novo (elektronsko) uro. Na to stolpno uro so domačini še dandanes zelo ponosni in z največjim veseljem se »šopirijo s to največjo otoško turistično atrakcijo«.

Na samem Zlarinu je tudi nekaj cerkva, ki si zaslužijo našo pozornost. Ob prihodu vam »bo padla v oko« župnijska cerkev »Uznesenja Marijina«. Ta baročna cerkev je bila zgrajena leta 1740 (na temeljih starejše cerkve iz 15. stoletja), v njej so tudi relikvije svetega Fortunata, ki je zaščitnik otoka. Nekoliko izven centra Zlarina sta bili postavljeni še cerkvi svetega Roka (na pokopališču) in svetega Šime (v katerem je danes manjši muzej, na ogled pa so  numizmatična zbirka, avtogrami številnih zgodovinskih osebnosti, umetniška dela in nakit, ki sta ga podarila zakonca Jerko in Ana Vukov Colić).

Izven samega naselja, med polji in njivami, pa najdemo najstarejšo otočno cerkev, cerkev »Gospe od Rašelje« (v njej pa se v raznoraznih oblikah hranijo številne zaobljube in zahvale Bogu predvsem zlarinskih pomorcev).

Če se boste morebiti še sprehajali po sami notranjosti otoka, se zna pripetiti, da boste naleteli na majhne, kamnite, zapuščene hiše. To so ostanki Borovice.

Borovica je bilo prvo naselje na otoku Zlarinu in je bilo zgrajeno v srednjem veku na robu polja in blizu dveh vodnih izvirov, pa tudi dovolj daleč za hribi, da so bili ljudje varni pred morebitnimi nasilnimi izpadi krutih morskih gusarjev. Danes zapuščene ruševine Borovice pripovedujejo zgodbo o (nekdaj) zelo težkem življenju otočanov.

Za konec tega prispevka dodajmo, da vas bodo na Zlarinu zagotovo pričakali srčni domačini, ki zelo spoštujejo vsakega gosta (turista). Kar pa nas ne sme kaj dosti presenečati, saj so na otoku Zlarinu že  v prvih desetletjih dvajsetega stoletja stoletja ustanovili »turistično društvo« in torej Zlarinjani že okrog 100 let »intenzivno razmišljajo o turizmu na svojem čudovitem, zeleno-zlatem otoku«.

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo TZ Zlarin (https://www.tz-zlarin.hr/).

Sorodni članki

Seget Vranjica, mir in sproščenost

Seget Vranjica je obmorsko dalmatinsko naselje v občini Seget, upravno gledano je del t.i. Splitsko-dalmatinske županije. Seget Vranjica je majhen kraj v prijetnem sredozemskem okolju in (načeloma) ima vse, kar potrebujete za prijeten in (predvsem) miren turistični dopust. V Seget Vranjici ne pričakujte hrupnih in velikih zabav (razen, če si jih ne boste naredili sami), zagotovo pa Seget Vranjica nudi prav vse možnosti za »blaženo umirjeno morsko sproščenost«. Poglejmo nekoliko podrobneje.

Nadaljujte z branjem

Starigrad Paklenica: med nebom in morjem

Nežno položena vzdolž dvajset kilometrov dolge morske obale, ob vznožju veličastnega Velebita, turistična t.i. Riviera Paklenica (z »glavnim krajem« Starigrad Paklenico) združuje gore in morje, sredozemsko podnebje z gorskim podnebjem, tradicijo z današnjimi modernimi časi. Vsekakor je potrebno znova in znova poudariti, da Starigrad Paklenica ni samo prijetno poletno obmorsko letovišče, ampak tudi tradicionalno zbirališče planincev in ljubiteljev narave, ki tudi izven glavne turistične sezone neizmerno uživajo v lepotah Paklenice oziroma celotnega Velebita.

Nadaljujte z branjem

Seget, Seget Donji

Zanimiva zgodovina iz časa Turkov in turistično nekoliko preveč zanemarjen kaštel Rotundo iz leta 1564, dolgo in dokaj neurejeno sprehajališče ob morju, »nekulturna razgledišča s prekrasnim pogledom na pol Dalmacije«, neraziskana in izzivov polna divja Zagora, stihijska gradnja ob obali, ignoranca turističnih in občinskih komunalnih delavcev, toda tudi odlična geografska umeščenost in nekateri manjši odlični turistični podjetniški projekti, ki vendarle popravljajo turistično sliko občine Seget in dajejo upanje, da bo nekoč bolje, so bistveni poudarki kratkega bivanja v Segetu oz. Segetu Donjem (ki bo tudi v samem fokusu tega članka). Poglejmo podrobneje.

Nadaljujte z branjem