Compare Listings

500-letna tradicija, ki si zasluži spoštovanje

Za križen

Na otoku Hvaru že dolgih pet stoletij praznujejo veliko noč na prav poseben način – z znamenito procesijo ‘Za križen’ (križ, razpelo). Gre za edinstven obred posebne pobožnosti ter izraz verske in kulturne identitete prebivalcev osrednjega dela otoka Hvara. Za križen je ime za tradicionalno nočno procesijo (prehodi se okrog 25 kilometrov), na otoku Hvaru, v krajih Vrbanj, Vrboska, Jelsa, Pitve, Vrisnik in Svirče. Leta 2009 je bila hvarska tradicija procesije Za križen vpisana na Unescov seznam nesnovne svetovne dediščine v Evropi.

Za križen

Procesija Za križen se je razvila iz množičnega kesanja sredi družbenih nemirov (tlačani oziroma prebivalci otoka Hvara so se z globoko ranjenim ponosom uprli arogantnemu »višje-razrednemu« plemstvu, ki je ignoriralo že uveljavljene pravice dalmatinskih komun) na otoku Hvaru leta 1510 in potem, ko je majhen križ v mestu Hvar čudežno jokal s krvavimi solzami (še danes je ta križ shranjen v hvarski katedrali).

Dogodke iz tistih zgodovinskih časov so lepo, tudi na dolgo in široko, opisali na portalu www.volimteotoce.com od koder navajamo nekaj naslednjih zanimivih stavkov: »Ljudje so mislili, da je čudež na razpelu le predhodnica velikega zla, ki jih bo doletelo. Ujetih v vrtinec množične panike, se je veliko število ljudi bičalo v pokori, pri čemer so to počeli na javnih mestih, predvsem trgih, s povitimi obrazi in razkuštranimi lasmi. Bičali so se tudi otroci, stari le 7, 8 ali 10 let, bili so goli, stokajoči in jokajoči, z očmi uprtimi v nebo so prosili za milost in božje odpuščanje. Mesto je izžarevalo strah pred skorajšnjo pogubo, za katero so verjeli, da bo kmalu sledila.

Naslednje dni so potekale slovesne procesije s krvavečim razpelom, glavna pa je bila desetega februarja. V procesiji so nosili Kristusovo razpelo, možje in žene pa so stopali bosi z vrvmi okoli vratu in svečami ali lučkami v rokah, glasno jokali, stokali in vzdihovali. Vsi so bili prevzeti od vere, čudeža in strahu pred božjo kaznijo, ker so si krvaveče razpelo razlagali kot božje znamenje, da se morajo v teh težkih časih upora proti plemstvu, polnih nemira, vsekakor pokesati«. Vse od tistih časov se na otoku Hvaru intenzivno časti križ. Predlagamo, da si v celoti preberete, pa čeprav je v hrvaščini, zanimiv tekst avtorice Petre Žuvela, naslov članka je »Čudo u Hvaru godine 1510«.

Prvi pisni zapis o procesiji Za križen datira iz 16. februarja 1658. Tradicija procesije Za križen se je v dolgih stoletjih ohranila v šestih krajih na »sredini otoka Hvara«: Jelsa, Pitve, Vrisnik, Svirče, Vrbanj in Vrboska. Zanimivo je, vsaj tako poročajo različni (spletni) viri, da se je hvarska procesija v dobrih 500-tih letih odvila prav vsako leto (torej brez prekinitve!) na t.i. »veliki četrtek«, ob veliki noči, ki velja za največji krščanski praznik. Kristjani takrat praznujejo zmago življenja nad smrtjo.

So pa bile tu in tam z organizacijo procesije Za križen – seveda – tudi večje težave. Npr. leta 1943, med drugo svetovno vojno, so italijanski fašisti procesijo Za križen omejili le na le 12 ljudi na posamezen kraj. Leta 1944 je bila zaradi sile razmer hvarska procesija Za križen organizirana kar v begunskem taborišču El Shatt v puščavi Sinaj v Egiptu, kamor je pred nacistično Nemčijo zbežalo preko 30 tisoč Dalmatincev.

Tega leta je šest cerkva, šest krajev na otoku Hvar, zamenjalo šest puščavskih barak in šotorov, lesene križe iz župnijskih cerkva pa so zamenjali preprosti leseni križi, ki so bili na hitro sestavljeni iz desk, najdenih v egipčanskem taborišču. Čeprav je tisto noč pihal močan puščavski veter, je procesijo spremljalo več kot tri tisoč romarjev, petje in molitev pa sta pustila močan vtis na prisotne ameriške in britanske vojake. Ob vrnitvi v domovino so otočani iz daljne puščave na Hvar prinesli lesene križe.

Leta 2020, med nam dobro znano pandemijo korone, pa je bila posamezna hvarska procesija Za križen omejena na le 15 ljudi. Še dandanes mnogi na Hrvaškem menijo, da se je procesija leta 2020 odvila z zelo sporno odločitvijo, saj so bile takrat vse ostale prireditve na Hrvaškem strogo prepovedane.

Dostopni zgodovinski podatki kažejo, da se procesija Za križen nepretrgoma, torej iz leta v leto, odvija že kar nekaj dolgih stoletij. Seveda pa procesija danes ni videti tako kot na začetku, lahko bi rekli, da se je procesija Za križen »razvojno spreminjala«.

Npr. v sedemnajstem stoletju so prebivalci procesijo Za križen organizirali na »velikonočni veliki petek« pred zoro (okoli četrte ure zjutraj). S križem pa se je hodilo le med dvema sosednjima krajema, krajani Jelse so na primer šli v Pitve in obratno, Vrisničani v Svirče in obratno. Sedanja oblika in potek procesije naj bi segala v sredino devetnajstega stoletja.

Posebnost sedanje, v obliki kot jo torej poznamo danes, procesije Za križen je, da se hkrati začne šest ločenih procesij iz naslednjih šestih hvarskih župnij: Jelsa, Pitve, Vrisnik, Svirče, Vrbanj in Vrboska. Procesije iz vsakega omenjenega kraja se premikajo v smeri urinega kazalca, tudi skozi vse omenjene bližnje kraje, in se končajo z vrnitvijo v svojo matično župnijsko cerkev.

Zelo pomembno je, da se procesije med seboj nikoli ne srečajo, kar bi to veljalo za znamenje velike nesreče. Tudi zaradi tega vse procesije štartajo ob dogovorjeni, dvaindvajseti, uri, naslednji dan, že ob belem dnevu, okrog šestih zjutraj, po 25 kilometrih naporne poti, pa številni verniki udeležence procesije pričakajo pred domačo cerkvijo. Včasih se posamezne procesije ustavijo na krajevnem pokopališču ali ob župnijski cerkvi ali  kapelicah, velikokrat je to odvisno od  zaobljub samega »križonoše« (križonosca oziroma tistega, ki nosi križ).

Kdo ob križenoscu, ki je najpomembnejša figura povorke in hodi bos oziroma v posebnih, debelejših nogavicah, še sestavlja osnovno hvarsko procesijo? »Križonoševo« spremstvo sestavljajo še njegov pomočnik (ki je običajno družinski član), nosači »torceva« (bakel in luči), pevci (t.i. kantaduri) in t.i. »batistrada«, ki je nekakšen vodja nočne procesije in hodi na čelu, saj je med njegove naloge spada tudi opozarjanje na prepreke na poti. Vsi »člani bratovščine«, zna jih biti tudi do 50, ki sestavljajo osnovno versko procesijo, so oblečeni v prepoznavne bele tunike, za njimi pa jim sledi večja množica ostalih vernikov in romarjev s svečami v rokah.

»Vso pot ob molitvah pridejo posebno do izraza arhaični napevi s karakterističnim načinom intonacije, ki jih prepevajo odlični pevci, znani kantaduri, ki nočno povorko napolnijo z ozračjem polnim mistike.

Osrednja verska pesem je pravzaprav interpretacija srednjeveškega pasijonskega besedila Marijino objokovanje v obliki dialoga«, zapišejo na spletnih straneh hrvaške turistične skupnosti. Ne samo versko, ampak tudi odlično glasbeno izkušnjo Za križen, lahko poslušate, če kliknete na yotube skupino 46 skladb, ki so delo skladatelja, dirigenta, velikega ljubitelja dalmatinskih klap Ljuba Stipišića Delmate in cerkvenih pevcev z otoka Hvara.

Hvarske procesije Za križen se na svojem celonočnem romanju obvezno ustavljajo v cerkvah in kapelicah drugih, bližnjih krajev, kjer jih pozdravijo lokalni duhovniki. Tam nekje pred zoro se procesija vrne v domači kraj. Verjetno najbolj čustven del procesije se odvije, ko križenosec, pred vsemi prisotnimi, zadnjih sto ali petdeset metrov pred cerkvijo v blaženem, verskem zanosu steče do domačega duhovnika, ki mu podeli blagoslov.

Moramo se zavedati, da je nošnja križa (ta je lahko težak od 8 do 16 kilogramov!), in to okrog 25 kilometrov, zelo zahtevna in zahteva tudi odlično telesno pripravljenost. Križonosec namreč svojega križa, ki je zavit v črno tančico, razen v izjemnih primerih, ko mu na pomoč priskoči njegov pomočnik, praviloma ne sme nikoli odložiti.

21-letni Matteo Bratanić iz kraja Vrbanj (sedaj sicer on in njegova družina živijo v Kanadi), je o svoji izkušnji nošnje križa leta 2020 za www.total-croatia-news.com podal nekaj zelo zanimivih stavkov, ki jih povzemamo tudi na www.pag.si. Matteo je med drugim povedal: »Psihično se morate zavedati, da to ni nemogoče. Mnogi so prehodili 25 km s 8 kg težkim križem in tudi vi boste med njimi. Ni treba zganjati panike.

Iskreno povedano, ko je procesija krenila iz mojega kraja Vrbanj, sem pomislil ‘o, moj bog, v kaj sem se zapletel, kako bom zdržal to preizkušnjo?!’ Ampak duhovnik, don Branimir, mi je zaupal skrivnost, s katero se popolnoma strinjam: “Od kraja Vrbanj do Vrboske nosiš križ ti, od Vrboske naprej pa križ nosi tebe«.  Zahvaljujoč težkim treningom, igram namreč nogomet, in pogostim pohodniškim izletom sem bil odlično pripravljen in počutil sem se zelo dobro. Ko smo se zjutraj vrnili v izhodiščni Vrbanj, sem bil pripravljen narediti še naslednjih 25 kilometrov«.

Seveda tedne in dneve pred velikonočnim velikim četrtkom trajajo tudi druge različne priprave. Npr. križenosec se redno udeležuje maše in drugih srečanj vernikov, pevci imajo intenzivne in dolgotrajne pevske vaje, zbira se denar za različne humanitarne namene, ženske pa okrašujejo hiše in predvsem pečejo različna sladka peciva, ki se potem delijo in izmenjujejo v sami cerkveni fari, lokalni župniji.

Beremo lahko, da lahko križ nosi le domačin (med domačine štejejo tudi družine izseljencev), skorajda nikoli pa duhovnik. Je pa nositi križ v procesiji Za križen vsekakor zelo velika (družinska) čast. Tudi zato očetje in dedki svoje sinove in vnuke že ob rojstvu vpišejo na seznam za nošnjo križa v procesiji Za križen (mimogrede, ponavadi so ti seznami zapolnjeni vsaj za desetletje vnaprej!?!).

Zakaj si hvarski fantje, mladeniči in možje tako močno želijo nositi križ v procesiji Za križen? Iskren odgovor nam poda hrvaški portal www.travel-advisor.eu (tam je tudi link na youtube, na odličen dokumentarec v produkciji HvarTV): »Ker je to za njih izredno velika čast, mogoče bo tudi največja v njihovem življenju. Najpogosteje gre za zaobljubo (da so preživeli vojno, strašno nevihto na morju), hvaležnost ali trpljenje in bolečino v življenju. Vendar večina križonoscev v procesiji Za križen ne pove svojih osebnih razlogov, ker je to le njihova skrivnost.

Vprašanje je tudi, kako razumeti željo in voljo številnih, tisoče Hvarčanov, ki se vsako leto odpravijo na hvarsko procesijo Za križen? In to ne glede na vojne, vremenske ujme, epidemije in razne druge stiske. Udeležence procesije Za križen namreč ni  zmotil niti orkan leta 1910, ki je celo luči iztrgal iz držal, niti neurje leta 1942, niti močan naliv leta 1978. Vsi udeleženci procesije so se domov vrnili premrzli in premočeni, a zbolel ni prav nihče.

Zmotila jih ni predlanska, niti lanska pandemija. Verjamem, da jih korona virus ne bo ustavil niti letos, leta 2022, ko na www.pag.si pišemo ta članek. Procesija Za Križen je namreč globoko vpisana v identiteto in jedro otoka Hvara, preprosto je postala del samih prebivalcev. Noč cerkvene povorke Za križen v vsakem otočanu prebudi najmočnejša čustva, vrača lepe spomine in vero v boljši jutri«.

Procesija Za križen je zagotovo hrbtenica velikonočnih običajev na otoku Hvaru. In na zelo mističen način, pa tudi zaradi slikovitosti in atraktivnosti – v naši moderni dobi – odpira tudi vrata vsakoletne turistične sezone. TZ Hrvaške je to zapisala takole: »Za Hvarčane je procesija Za križen ukoreninjena tradicija, v kateri sodelujejo z odprtim srcem in z velikim spoštovanjem, za popotnike pa priložnost, da vsaj za trenutek občutijo to enkratno duhovno potovanje v zgodovino, ki se na Hvaru pobožno spoštuje pet stoletij«.

Ps. Za fotografije gre zahvala turistični skupnosti Jelsa.

Sorodni članki

Kozjak, planina čudovitih razgledov

Če imate radi planine - povzpnite se na vsaj en vrh planine Kozjak. Kljub temu, če ne marate gora – prosim, dajte priložnost Kozjaku. Če ne zaradi izjemne narave, znamenitega dalmatinskega krasa, tudi zgodovinskega in kulturnega pomena destinacije Kozjak ali aktivnega oddiha (lažji treking ali zahtevnejše plezanje), pa vsaj zaradi neverjetnih, spektakularnih razgledov, s katerimi vas bo planina Kozjak, popolnoma brez dvoma, zmeraj nagradila. Obisk mest Split, Trogir, vseh sedem Kaštelov in Solina naj ne mine brez obiska planine Kozjak.

Nadaljujte z branjem

Museum of Hum Aura

Museum of Hum Aura je muzej starih obrti s kar 1500 eksponati, ki prikazujejo običaje in tradicijo, preteklost Istre. Kakor razkriva že njegovo ime, je Museum of Hum Aura postavljen v istrskem Humu, ki se hvali z nazivom najmanjšega mesta na svetu.

Nadaljujte z branjem

Velike zveri v Stari Sušici

V Stari Sušici, tam v zelenem srcu Hrvaške, v Gorskem kotarju, je od leta 2021 na ogled svojevrsten turistični sladkorček: »Centar za posjetitelje o velikim zvijerima« (slovensko: Center za obiskovalce o velikih zvereh, mogoče bi bilo lepše Center za velike zveri?!). Center je zasnovan kot prostor, ki obiskovalcem na inovativen in zanimiv način približa posebnosti in vrednote ohranjenega območja Gorskega kotarja, kjer živijo mogočni medvedi, volkovi in risi.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.