Sinjska alka, zanimivosti

Sinjska alka, prvi in glavni dokaz o njeni pomembnosti: leta 2010 je bila Sinjska alka vpisana na UNESCO-v reprezentativni seznam nematerialne kulturne dediščine.. Kot igra se Sinjska alka navezuje na tradicijo srednjeveških viteških iger, kot običaj pa je zaživela kot eden najbolj markantnih elementov tradicionalne kulture in dediščine hrvaške Cetinske krajine. Poglejmo nekoliko podrobneje, še pred tem pa prosimo, da si preberete naš glavni tekst z naslovom: Sinjska alka in Muzej sinjske alke.

Sinj je bil stoletja biser, s katerim se je želela okititi marsikatera država, je kamen mejaš med primorjem in kontinentom, obkrožen z bližnjimi gorskimi vrhovi, s Cetino in njenimi pritoki. Sinj so pretresali številni potresi, rušili in požigali so ga zavojevalci, vsiljevali so mu tuje jezike, vero in običaje, a Sinj je bil vedno močnejši, stanovitnejši in še bolj kljubovalen.

Veliki ljudski pesnik in frančiškan Andrija Kačić Miošić slavnemu Sinju v slavo veličastne zmage nad Turki leta 1715, ki je na nek način »kriva za Sinjsko alko« zapiše: “Sinju grade, zlatni buzdovane, od davnine junački megdane”. No, mi novinarji www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, pa bomo v naslednjih posameznih odstavkih zapisali nekaj zanimivosti o Sinjski alki.

Alkarji z največ zmagami? Najbolj odlikovan alkar v zgodovini Sinjske alke je Nikola Cerinić, ki je kar 12-krat osvojil naslov velikega zmagovalca, na tem »viteškem tekmovanju« pa je nastopal med letoma 1867 do 1899. Nikola Jelinčić – Bećo je veliko nagrado Sinjske alke v obdobju od 1900 do 1935 prejel kar 8-krat. Petkrat so se veselili Jozo Boko (tekmoval je v obdobju od 1914 do 1930), Janko Kelava (v obdobju od 1961 do 1975) ter Anđelko Vučković – Ako (v obdobju od 1974 do 1996).

Najuspešnejši alkarji v zadnjih 50-tih letih so: Ognjen Preost, 5-kratni zmagovalec (1992, 1995, 1997, 1998, 1999), Stipe Breko, 4-kratni zmagovalec (1977, 1980, 1982, 1988), Joško Marić, 3-kratni zmagovalec (1978, 1990, 2000) in Frano Ivković, 3-kratni zmagovalec (2015, 2019, 2022).

Leta 2022, na 307-mi Sinjski alki, ki ji je prisostvoval tudi slovenski predsednik Borut Pahor, je zmagovalec Frano Ivković dejal: »Sledi nepopisno veselje«. Njegov oče Davor je bil vzhičen, doma bodo imeli lokalnega, pardon, državnega junaka: “Če bom jutri umrl, bom umrl srečen. Cel Sinj vabim na praznovanje na naš dom v Brnaze. Pršut, sir, pečeno meso, vino. Vse je pripravljeno. Vabljeni prav vsi.” Zapisano zato, da lažje vidimo, kakšna čast je to za družino, ki ima v svojih vrstah zmagovalca Sinjske alke.

Alkarji z največjim številom nastopov na Sinjski alki? Največ nastopov na Sinjski alki ima alkar Ante Grabovac Ivanov. V obdobju od 1873 do 1926 je 45-krat kot alkar sodeloval na Sinjski alki (in 4-krat postal zmagovalec). Po rekordnem številu nastopov velja omeniti tudi Stipo Miluna in Nikolo Jelinčića, ki sta se Sinjske alke, seveda kot alkarja, udeležila 43-krat.

Zmagovalca z največ in najmanj t.i. »punati« (točkami)?! Leta 1932 je Nikola Jelinčić – Bećo zmagal na Alki šele po petem dodatnem galopiranju in skupaj zbral 16 punatov, kar je v alkarskih analih zapisano kot največje število osvojenih točk posameznega zmagovalca. Alkar Dušan Dinarina, ki je leta 1979 na Sinjski alki zmagal s samo 5 punati, je zapisan kot zmagovalec z najmanjšim številom osvojenih točk.

Vsak zadetek ‘v srido’ (v center tarče, v alko) s samim alkarjem slavi tudi celotno občinstvo, saj smisel samega tekmovanja ni le premagati ostale tekmovalce, ampak zaradi same zahtevnosti naloge čim večkrat zadeti v ‘srido’. Alkar mora biti za zadetek v sam center alke izredno spreten, izredno zbran, natančen pri rokovanju z dolgo sulico, ob galopiranju konja pa mora imeti tudi ostro oko. Vsak zadetek »v srido« se v Sinju proslavi ob zvokih pihalne glasbe in strelih iz »mačkule« – staromodnega topa.

Pred samim finala Sinjske alke sta na vrsti dve generalni vaji. Na Bari in Čoji tekmovanje poteka po alkarskih pravilih, le da so udeleženci brez uradnih, svečanih uniform. Bara je dva dni pred glavno nedeljsko tekmo. Zmagovalec Bare prejme bronasto alko, v nedeljski (glavni) procesiji skozi Sinj pa nosi dva metra zelenega blaga na sulici. Čoja poteka pred samim tekmovanjem. Zmagovalec čoje prejme srebrno alko in v procesiji skozi Sinj nosi 311 cm veliko rdečo čojo oz. čoho (rdeče blago) na sulici.

Sinjska alka je posamična viteška tekma, v kateri lahko sodeluje najmanj 11 in največ 17 alkarjev. Alkar, jezdec s konjem, mora v polnem diru galopirati čez tekmovališče, ki je dolgo 160 metrov in znotraj časovne omejitve 12-ih sekund še dodatno s sulico zadeti sredino majhnega železnega kroga, imenovanega alka, ki obešen visi na višini 3,32 metra.

Alka je narejena iz kovanega železa in je sestavljena iz dveh obročev: manjšega s premerom 3,51 cm in večjega s premerom 13,1 cm. Obroča sta med seboj povezana s tremi kraki, ki delijo zunanji krog na tri enaka polja. Obroči in kraki loka so debeli 6,6 mm. Zanka za obešanje alke se nahaja na sredini enega od treh enakih lokov večjega kroga verižice.

Alkarsko kopje je izdelano iz lesa. Sulica je dolga od 290 do 300 centimetrov, premer ima 32,9 milimetra, na njegovem vrhu je 30 centimetrov dolga železna konica. Malo pod polovico dolžine sulice je t.i. jabolko, pritrjen lesen obroček, ki ščiti roko pred udarcem alke. Na dnu sulice je odebelitev, v katerega je vstavljen svinec za uravnoteženje sulice pri ciljanju. Sulica je pobarvana v sivo.

Cilj igre Sinjske alke je zbrati čim več točk v treh poskusih, treh jahanjih. Zadetek v mali srednji obroč, v t.i. ‘srido’ (sredino, center), prinese tekmovalcu tri točke (punte), zadetek v zgornji razdelek se šteje za dva punta (2 točki), zadetek alkarja v enega od dveh spodnjih prekatov alke pa šteje le en punt oziroma le eno točko. Če imata dva ali več alkarjev po tretji dirki enako število točk (puntov), se izvede t.i. »pripetavanje«, play-off, podaljški z izločanjem.

Še to: ko alkar s svojim konjem galopira proti alki, torej tarči, ne sme izgubiti nobenega kosa svoje opreme. Če se mu to zgodi, mora povesiti svojo sulico in brez poskusa ciljanja prejahati tekmovališče. Če pa alkar sploh ne opazi, da je izgubil kos svoje opreme, lahko tekmovalec alkar, ob morebitnem dovoljenju alkarskega vodje (vojvode), vendarle ponovi svoj poskus.

Oprema alkarja in njegovega konja. Vsak alkar nosi starinsko viteško uniformo v najlepšem sijaju, ki jo sestavljajo »čojana dolame« in hlače, svilen pas, izvezene »ječerme« in srajce s »majitama«. Alkar ima na glavi  »kalpak od kunovine« (kučmo), okrašeno »čelenkom«, belo perjanico iz »ždralovih« (žerjavovih) peres, na stegnih mu visi ostra sablja, v roki ima nevarno sulico, na nogah ima obute črne usnjene škornje z ostrogami. Alkarski konji so opremljeni s srebrnimi in zlatimi »pusati«, »oglavićem« s ploščicami in kitami, okrašenimi uzdami. Sedlo je prekrito s prekrasnim ogrinjalom, ki je okrašeno z vezmi, trakovi, resicami in srebrnimi okraski.

Sledi še nekaj zanimivosti iz zgodovine: V svoji dolgi zgodovini je Sinjska alka potekala v navzočnosti kraljev štirih držav: Avstrije (Avstro-Ogrske), Saške, Jugoslavije in Romunije. Zgodovina priča o tem, da je bila Sinjska alka trikrat organizirana izven Sinja – leta 1832 v Splitu, leta 1922 v Beogradu in leta 1946 v Zagrebu.

Leta 1818 je cesar in kralj Franc I. na poti po Dalmaciji obiskal Sinj in domačini so mu, v čast njegove soproge Karline, pripravili praznično Sinjsko alko. Zmagovalca je vladar nagradil z briljantnim prstanom v vrednosti 800 forintov, društvo pa s cesarsko zastavo. Od tedaj je zmagovalcu vsako leto z Dunaja dostavljena nagrada 100 forintov.

Ko je bila Sinjska alka leta 1838 organizirana v čast obiska saškega kralja Friedricha Avgusta II., je kraljev spremljevalec Johann Sartory v svoj dnevnik zapisal, da je bil kralj v Sinju zelo presenečen nad bogastvom vsebine Sinjske alke. Ta zapis je istega leta prevedel Ivan Mažuranić in ga objavil v reviji Danica Ilirska.

Leta 1875, 18. maja, je bila izredna slavnostna Sinjska alka ob bivanju cesarja in kralja Franca Jožefa I. Habsburško-Lotarinškega ali Franca Jožefa I. Avstrijskega v dalmatinskem Sinju. Cesar je zmagovalcu Mati Boniću izročil zlati prstan.

Leta 1936 naj bi se Sinjske alke udeležil britanski kralj Edvard VIII. in njegova izbranka Wallis Simpson, ki sta bila takrat na križarjenju ob dalmatinski obali. Sinjani so svoje mesto okrasili s posebno pozornostjo, za kralja (ta je še isto leto odstopil) in njegovo spremljevalko so na alkarskem dirkališču zgradili posebno ložo, številni svetovni novinarji in fotoreporterji pa so se zgrinjali v Sinj, da bi spremljali tedaj najslavnejši ljubezenski par. Vendar do obiska ni prišlo v zadnjem trenutku.

Sinjska alka navdihuje. Leta 1908 je pisatelj Dinko Šimunović objavil povest Alkar, najbolj znano literarno delo s tematiko Sinjske alke. Alkar velja za klasiko hrvaške literature in je preveden v številne svetovne jezike. Sinjska alka ima svojo opero. Slavni dirigent Oskar Danon je ob 250-letnici Sinjske alke napisal opero Alkar. Seveda so Sinjsko alko opevali tudi številni pesniki in pevci.

Alka in televizija. Leta 1965 smo lahko Alko prvič spremljali na malih zaslonih. Komentator prve televizijske oddaje Sinjska alka je bil legendarni in neponovljivi športni novinar, domačin (Sinjanin) Mladen Delić (ps. kliknite na kratek youtube video Mladen Delić: Ljudi moji, je li to moguće? Ludnica, šta je ovo?).

Sinjska alka in domovinska, osamosvojitvena hrvaška vojna. Leta 1991 so bili sinjski alkarji in »alkarski momci« edina hrvaška zgodovinska (vojaška) enota, ki je sodelovala na svečani smotri Zbora narodne garde v Zagrebu (28. maja). Hrvaška ta dan praznuje kot rojstni dan hrvaške vojske.

Vse tiste, ki jih tematika Sinjske alke zanima še nekoliko podrobneje, naj povemo, da je leta 2022 izšla knjiga z naslovom Sinjska alka – kronika od 1715. do 2000.  Alkarsko kroniko je Ivo Dalbello Dugi napisal na podlagi dokumentov, zlasti ko gre za starejše, zgodovinske čase. Alkarsko prireditev je zmeraj umestil v čas in prostor, ko se je dogajala. Avtor govori o alkarjih in častnih razsodiščih, posega v podrobnosti, ki sami Sinjski alki dajejo tudi širši pomen. Tako je v knjigi  mogoče brati zapise o vzdušju, družbenih in političnih razmerah, o življenju v mestecu Sinj, odnosu do velikih svetovnih dogodkov in podobno.

Seveda pa vsi dogodki, vezani na Sinjsko alko, zagotovo niso samo pozitivni. Hrvaški medijski velikan www.vecernji.hr je v svojem dolgem tekstu zapisal približno takole: »Zakaj se je med številnimi podobnimi igrami obdržala le ta, ki nam je znana kot Sinjska alka? Na to vprašanje skuša odgovoriti zgodovinar mag. Ivan Kozlica v knjigi Alka v politiki – politika v Alki in s podnaslovom Sinjska alka in vojne dvajsetega stoletja. Knjiga Ivana Kozlice potrjuje trditev, da je Sinjsko alko obdržala ljubezen Sinjanov do svoje tradicije, obenem pa nam pokaže, da za slikovitimi alkarji, paradnimi konji in govori, polnimi junaštva in viteštva, obstaja tudi ta druga plat, manj viteška, politična in politikantska. Zaradi tega knjiga zagotovo ne bo dobro sprejeta v vsem Sinju«.

Kakorkoli, na uredništvu www.pag.si, slovenskem portalu o hrvaškem turizmu, verjamemo, da je Sinjska alka ob vsem povedanem tudi »svojevrsten turistični čudež, čudovit turistični biser«, magnet za turiste, ki si zagotovo zasluži tudi našo posebno pozornost, morebiti že naslednjo leto, v začetku avgusta, v samem Sinju, na svetovno znani Sinjski alki, pa tudi našo prisotnost. Za dodatno reklamo pa ob samem koncu dodajamo še fotogalerijo, ki je bila narejena leta 2022.

Ps. Fotografije: fotograf Roko Pavlinušić in Turistična skupnost Sinj.