Compare Listings

Sumartin, nekoč imenovan Vrhbrača

Sumartin, nekoč imenovan Vrhbrača

V Sumartinu, ki upravno spada pod občino Selca, živi okrog 500 prebivalcev, vas pa se je skrila v istoimenski zaliv na  jugovzhodni obali čudovitega otoka Brača. V bližini naselja je več peščenih in prodnatih zalivčkov (Rasotica, Žukovik, Radovnja, Studena Zvirje in Spilice), ki turistom, ki želijo uživati v nepozabnih čarih braške atmosfere, nudijo lepote malega »morskega raja«.

Številne sprehajalne in predvsem kolesarske poti nas vodijo skozi starodavne oljčne nasade in vinograde ter nudijo edinstvene mediteranske prizore. Tudi z samo nastanitvijo turisti ne bomo imeli težav, saj je bilo v zadnjih desetletjih zgrajeno že kar nekaj novih »apartmajskih hiš« oziroma prekrasnih vil, tudi večina starih, avtohtonih, hiš je bila odlično obnovljenih in turistu 21. stoletja skorajda zagotavljajo vso moderno udobje.

Kakor smo že uvodoma navedli, ima Sumartin odlično trajektno povezavo s celino, s kakšnim manjšim izletniškim plovilom pa se lahko odpravimo na radovedno raziskovanje razgibane braške obale in njegovih čudovitih priobalnih mestec (mogoče pa obiščete tudi bližnji otok Hvar?). Z avtom, skuterjem ali kolesom, če ste športnik po duši, pa se lahko igrate modernega nomada tudi po sami notranjosti otoka Brača, ki je poln turističnih zanimivosti (npr. Vidova Gora, Puščava Blaca). Vsekakor pa vam priporočamo vsaj obisk bližnjih Selc (neverjetna cerkev) in pa zgodovinsko dokaj pomembne Povlje (t.i. »povljanska listina«).

V samem uvodu smo navedli, da je Sumartin najmlajše »mestece« na otoku Braču, 11. novembra 1646 so naselje ustanovili predvsem bosanski begunci, ki so bežali pred nasilnimi Turki. Med ubežniki so bili tudi frančiškani, ki so se namestili »Vrhbrača« (prvotno ime zaselka) ob sami borni, na pol uničeni, kapelici svetega Martina (izpeljanka iz tega je bila Sumartin), ki so jo našli, ko so čistili gozd ter jo – seveda – obnovili. Šele med letoma 1911 in 1913 so postavili novo cerkev z zvonikom, ki stoji še danes (zaradi bombardiranja med drugo svetovno vojno so jo obnovili leta 1955).

Frančiškani so vse do sredine osemnajstega stoletja živeli v dokaj neugledni večji hiši, ki pa je bila, na njihovo veselje, že leta 1738 razglašena za samostansko poslopje. Ker se je sam kraj dokaj lepo razvijal, so se frančiškani odločili, da bodo zgradili nov samostan. »Temeljni kamen« je leta 1747 postavil dalmatinski pesnik, pater Andrija Kačić – Miošić, sama samostanska zgradba, ki stoji še danes, pa je bila dokončana okoli leta 1760.

V pritličju samostana so leta 1932 uredili večjo dvorano,  obnovljena pa je bila leta 1978. Popolna rekonstrukcija samostana z vsemi lepotnimi popravki je bila po načrtih arhitekta Ante Lijića izvedena leta 1981. Danes se v samostanskih muzejskih prostorih, ki ga obkroža večji vrt, skrivajo številni vredni predmeti, v arhivu tako najdemo slike različnih beneških mojstrov, zlate predmete, bogato zbirko knjig, med njimi tudi nekaj inkunabul, nekaj spisov, ki opisujejo samo samostansko življenje, pa tudi na roke narisan načrt samostana, ki ga je »upodobil« pater A. Dorotić leta 1745.

Bosanski begunci so seveda s seboj prinesli tudi del svoje lokalne kulture, zato je Sumartin v narodnih nošah in običajih nekoliko drugačen od vseh ostalih braških mest. Razlika se pozna tudi v lokalnem govoru; v Sumartinu in  njegovi okolici se ljudje sporazumevajo s štokavskim narečjem hrvaškega jezika, za razliko od ostalega dela Brača, kjer »je domače« čakavsko narečje.

Ker begunci, ki so v stiski ustanovili naselje, vendarle niso dobili tudi obdelovalne zemlje, so se za preživetje »obrnili predvsem k morju«. Sumartin in življenje njegovih prebivalcev so zaznamovale ladje, moški iz Sumartina postanejo pridni ribiči, trdoživi mornarji in iznajdljivi graditelji bark. Svetovni splet nas poduči, da je baje vredno obiskati Lučico, eno od poslednjih in najstarejših ladjedelnic na Jadranu, ki še danes gradi in obnavlja lesene ladje, les pa se v celoti obdeluje ročno.

Za konec dodajmo le še eno zanimivost. Mario Puratić, rojen je bil leta 1904 v Sumartinu, se z dvajsetimi leti, tako kot številni Bračani, odpravi s trebuhom za kruhom. V Ameriki opravlja zelo različna težaška dela, tudi ribiška. Ker pa je bil Mario zelo iznajdljiv in poln domišljije, je v nekaj letih izumil poseben vitel, s pomočjo katerega so ribiči mnogo lažje dvigovali mreže polne rib (zaradi njegovega izuma so v Peruju izlov povečali za trikrat!).

»Power block«, tako se namreč imenuje ta izum, lahko, tako vsaj trdi hrvaška wikipedija, primerjamo z izumom elektrike. No, mogoče ni treba tako zelo pretiravati, vsekakor pa drži, da je s »power blockom« delo ribičev še dandanes mnogo lažje in enostavnejše. Mario je umrl leta 1993 v Kaliforniji (ZDA), na njegovo željo so njegove posmrtne ostanke, zaradi osamosvojitvene vojne šele leto kasneje, prepeljali na domači Brač in ga pokopali na pokopališču v rodnem Sumartinu.

Je pa tudi ta mini zgodba dokaz več, kako zelo tesno so prebivalci Sumartina povezani z morjem. Si želite morske izkušnje tudi vi? Se vam kolca po lepem dopustu, krasnih počitnicah? Pot pod noge, z avtomobilom bomo na Braču, v Sumartinu, če bomo imeli srečo na poti, v približno osmih urah. Če pa se na Brač odpravimo z letalom, bomo čas potovanja, seveda, občutno skrajšali. In tako podaljšali občutek sreče, ki ga ponudi valovanje morja.

Fotografije za mini fotoglerijo sta prispevala TZ Selce in turistični portal www.pag.si.
[unitegallery sumartin]

Objavljeno

Sorodni članki

Pirovac, kraj lagodnega življenja

Zaliv, v katerem je v stoletjih burne preteklosti zrasel kraj Pirovac, je znan po toplem morju. Temperatura morja v zelo dolgem, 12 kilometrskem, rokavu zaliva je zaradi blagega morskega toka vedno približno 4 stopinje Celzija nad povprečno temperaturo Jadranskega morja.

Nadaljujte z branjem

Pazin, srce Istre

Pazin je mestece v središču Istre. Pazin je tudi sedež Istrske županije. Pazin je kraj, kjer si roko podajata »rdeča in siva« Istra. Pazin zna biti tudi izredno fascinanten. Za to poskrbijo predvsem gradič (kastel) nad skrivnostno Pazinsko jamo in rečna ponikalnica Pazinčica s svojim znamenitom Zarečkim krovom.

Nadaljujte z branjem

Susak, ameriški otok

Otok Susak je morebiti najbolj čuden otok na celotnem Jadranu. Da, prav ste prebrali. Čuden. Znan je po svojem značilnem pesku, hrvaško-ameriških ekonomskih emigrantih, »minicah« (krilo pri ženskih nošnjah se nosi visoko nad kolenom), domačini govorijo »čisto svoj jezik«, sorodniki na Susku so se baje redno poročali med seboj, pa še kakšna zares neverjetna bizarnost se zlahka najde.

Nadaljujte z branjem

Join The Discussion