Sivka, blagodejna rastlina

Sivka je vsekakor mistična in zelo aromatična (mediteranska) rastlina, ki v sebi skriva neverjetno moč. Sivka je magična rastlina, ki ima poleg izrazitega, prijetnega vonja številne ugodne učinkovine in je zato izredno in širše uporabna (kulinarika, kozmetika, zdravilstvo, tudi turizem). Znanih je veliko (čez 40, nekaj od tega je križancev?!) vrst sivke, za vse vrste sivke pa so značilne prav posebne lastnosti in odlični učinki, ki jih ima sivka na človeško telo in posledično na naše zdravje in samo počutje. Poglejmo nekoliko podrobneje.

Sivka (Lavandula) spada v rod majhnih divjih ali gojenih zimzelenih rastlin. Sivka je vednozeleni, močno razvejen in gosto raščen grm višine do 80 centimetrov. Poganjki sivke so štirirobi, vsa rastlina sivke je pokrita z zvezdastimi dlačicami in je močno aromatična.

Navzkrižno nameščeni listi sivke so enostavni, črtalasti do podolgovato suličasti in topi, 2-6 cm dolgi in le nekaj milimetrov široki, na robu spodvihani, zgoraj sivozeleni, spodaj belo polsteni in gosto dlakavi. Značilni vijoličasti cvetovi, z modrimi podtoni, so dvospolni, na 20-40 centimetrih dolgih pecljih rastejo v skupinah po 6-10 v navideznih vretencih. Koreninski sistem sivke je zelo razvejan, večina korenin seže 40 centimetrov globoko.

Sivka je razširjena predvsem po celem Sredozemlju, najbolj pogosto v Franciji, hrvaški Dalmaciji, Grčiji, severni Afriki. Sivka je rastlina, ki ljubi svetlobo, zato sploh ne uspeva na senčnih področjih. V procesu evolucije se je privadila tudi na nižje temperature, najbolje pa uspeva na nadmorskih višinah 0–1000 metrov.

Sivka raste predvsem na zemlji, bogati z mineralnimi snovmi in dušikom, ne prenaša pa kislih tal. Sivka cveti v vročih poletnih mesecih, junija in julija, redkeje še avgusta. Sivka bogato cveti in daje obilo nektarja (je »zelo medovita«), čebele se rade pasejo na sivki, sivkin med je zelo čislan.

O tem, katero vrsto sivke posaditi kam in kje, v tem prispevku ne bomo razpravljali na široko in globoko. To je vendar logično, saj sploh nimamo znanja in kakršnih koli izkušenj, da bi tistim podjetnežem, ki želijo zasaditi svoje lastno polje sivke, vedeli solidno svetovati.

Kolikor razbiramo po spletnih kanalih, zna biti »vzgoja sivke« vendarle dokaj zahtevna, zato naj vsem tistim, ki se pogumno podajate na to »dišečo poslovno pot«, zaželimo veliko sreče.

Kot morebitno vabo ponujamo izsek iz zanimivega intervjuja, ki ga je objavil slovenski Dnevnik. V njem je Gregor Renčelj, pridelovalec in predelovalec sivke iz Sežane, med drugim povedal: »Hvarska sivka budrovka je hibrid, ki daje veliko eteričnega olja. Hibride prepoznamo po tem, da imajo v nasprotju s pravo sivko, ki ima samo eno steblo in en manjši cvet, poleg poganjka z večjim in bolj polnim cvetom še dva stranska poganjka v obliki črke V. Ko med prsti povaljamo cvet, ima hibridna sivka bolj intenzivno oster vonj«.

Zanimiv pa je še naslednji odstavek. »Sivka je postala kraška znamenitost. Pridelovalcev je vedno več, pa tudi tistih, ki izdelujejo eterična olja, hidrolate in kozmetiko. Se da preživeti od tega?

Nekateri sivko celo že opuščajo, saj so ugotovili, da je preveč dela in da se zgolj z eteričnim oljem in prodajo vrečk s cvetovi ne da preživeti. Veliko si jih je tudi domišljalo, da sivka raste sama, da ni potrebno preveč vzdrževanja polj in da se olja dobro prodajajo. Ampak s sivko je vsaj toliko dela kot v vinogradu. Če hočeš preživeti samo od sivke, je treba imeti celo paleto izdelkov, ki so dodana vrednost«.

Ljubitelji okrasnih rastlin sivke ob svojih domovih pa sledite naslednjim načelom. Če imate sivko zunaj, jo postavite na sončno mesto, kjer bo dobila vsaj šest ur neposredne svetlobe dnevno. Sivko, namenjeno kot okras okenske police, postavite ob okno z največ svetlobe. Žgoče sonce bo pripomoglo k temu, da bo imela rastlina več eteričnih olj.

Če pa se cvetovi sivke začno sušiti ali pa spremenijo barvo v bolj bledo sivo, je možno, da je sivka preobremenjena s soncem. Takrat »svojo hišno sivko« prenesite na malo manj sončno mesto in njene cvetove vsak drugi dan nežno poškropite z vodo, dokler si sivka ne opomore.

O zgodovini sivke lahko na spletni strani www.sivkindotik.si med drugim preberemo: »V Evropi je za razširjenost sivke in njeno ‘dobro ime’ morda najbolj zaslužna Provansa, pokrajina v južni Franciji. In vendar sivka ali lavanda, kakor ji tudi pravimo, ni francoska avtohtona rastlina, saj so jo tam v večjem obsegu začeli gojiti šele od približno šestega stoletja pred našim štetjem dalje.

Sama rastlina sivke je seveda veliko starejša, v dokumentiranem smislu ji lahko sledimo vsaj 2.500 let nazaj, bržkone pa je njena uporaba še starejša. Tako so sivko poznali že stari Egipčani, pa Feničani in Arabci, predvsem pa je treba v zvezi z njo omeniti Sirce. Prav ti so sivko bržkone prvi začeli gojiti namensko, od tam pa se je po ustaljenih trgovskih poteh širila v Grčijo in preko nje v zahodno Evropo«.

Sivko omenjajo tudi krščanski evangelisti, tako na primer Luka v svojem evangeliju zapiše: »Nato je Marija vzela prgišče zelo dragega nardinega mazila in z njim natrla Jezusove noge, nato pa obrisala njegove noge s svojimi lasmi in hišo je obilno napolnil vonj mazila.«

Sicer pa nam krščansko izročilo pojasnjuje tudi, kako naj bi sivka dobila svoj značilni vonj. Po pripovedovanju naj bi rastlino sivke iz raja prinesla Adam in Eva, vendar pa tedaj sivka še ni dišala tako, kot je zanjo značilno. Svoj vonj je sivka dobila veliko pozneje. Legenda pravi, da je Marija nekega dne oprala plenice dojenčku, malemu Jezusu in jih položila na grm sivke, da bi se posušile.

Plenice so se posušile in zadišale, poslej je grm narde (oziroma sivke) dobil značilni vonj in tudi sloves (opomba: Ime narda je očitno povezano z izrazom naardus, kar je grško ime za sivko in se navezuje na sirsko mesto Naarda). Od tedaj dalje so namreč grm sivke slavili kot zaščito proti zlu. Prav zato so nekdaj v mnogih hišah kristjanov na vrata obešali križec iz sivke, da bi se obvarovali zla, še zapiše avtor Uroš Gabrijelčič na spletni strani www.sivkindotik.si.

Je pa sivka veliko večjo veljavo, nov zagon, dobila v trinajstem stoletju, ko so začeli z destilacijo sivkinega olja, katerega so potem pridno uporabljali predvsem v zdravilstvu in kozmetiki. Takrat so verjeli, da naj bi zdravilo pomagalo pri strašni kugi, napadih omedlevice, dišava iz sivke pa je služila bogatim damam proti neprijetnim vonjavam.

Nekatera ljudska imena sivke so kofendl, lafendl, lavendel, sivač, špiknada in seveda lavanda. Sicer pa nekateri poznavalci ime sivke oziroma lavande povezujejo z Rimljani. Tako lahko beremo, da se domneva, da beseda sivka izhaja iz rimske besede lavare, kar pomeni umiti, umivati. Stari Rimljani so se namreč radi kopali v dišečih kopelih, ki so jim dodajali aromatično olje sivke. Na www.bodieko.si so dodali: »Preko rimskih kopalnic si je sivka kmalu utrla prostor tudi v vse druge domače prostore, s kasneje odkritimi koristnimi zdravilnimi lastnosti pa je našla svoje mesto celo v kuhinji«.

Prav zares, uporabnost sivke je skorajda neverjetna. Sivka je rastlina, ki so jo že stoletja uporabljali npr. kot dezinfekcijsko, antiseptično in pomirjevalno sredstvo. Sivko dandanes najdemo v številnih produktih, izdelkih z dodano vrednostjo, ki se uporabljajo v kulinariki, kozmetiki in izdelkih domače obrti. Pa se tukaj uporabnost sivke sploh še ne konča. Poglejmo nekaj primerov, začnimo pa z zdravilnimi učinki sivke.

Eterično olje sivke, katerega glavni sestavini sta linalilacetat in linalool, je naravni antibiotik, antiseptik, antidepresiv in pomirjevalo. Pomaga pri celjenju ran in preprečuje nastanek krast. Uravnava prebavo, pomirja krče, spodbuja menstruacijo, čisti seč, krepi srce, uravnava krvni pritisk, preganja bolečine v mišicah, pomaga pri vročini, migreni, neenakomernem bitju srca, epilepsiji, histeriji, živčnih boleznih, živčni in psihični preobremenjenosti, razdražljivosti in nespečnosti.

Wikipedija nas dodatno poduči: »Eterično olje sivke uporabljamo tudi kot sestavino mazil proti revmi in kožnim boleznim z močnim srbenjem, pomaga pri opeklinah in pikih insektov. Eterično olje sivke uporabljamo pri nečisti koži, aknah, mastni koži, manjših ranicah in odrgninah. Učinkovito deluje tudi pri močnem izcedku iz nožnice. Pomaga pri pljučnih boleznih, astmi, suhem kašlju, bronhitisu, bolečinah v ušesu in pri vnetju oči«. Neverjetno, kajne?!

Tudi na področju kozmetike je sivka »skorajda nepogrešljiva«, sivkino eterično olje je sestavina mnogih kozmetičnih izdelkov, številnih parfumov. Sivkino eterično olje lahko dodamo tudi domači kozmetiki – kremam, dezodorantom, milom. Na eni izmed spletnih trgovin smo naleteli na te kozmetične izdelke iz sivke: naravni dezodorant, masažno olje, naravna kopalna kroglica, naravni balzam za ustnice, trdo milo, deo krema lavanda/vanilija, gel za tuširanje, naravno penasto maslo za telo, kopalna sol.

Sivko ima rad tudi naš dom. Posušena sivka je lahko krasna cvetlična dekoracija, saj se iz nje lahko naredijo čudoviti šopki za okrasitev prostora. Če pa sivko, ponavadi v okrašenih bombažnih vrečicah, postavimo v omaro, bo pridno odganjala tudi molje, hkrati pa poskrbela za prijeten vonj naših oblačil in garderobne omare. Še nekaj: sivka je postala že skorajda sinonim za pomirjujoč vonj, ki poleg tega odganja tudi komarje in druge žuželke.

Sicer pa Vera Mrak iz Izole, ki goji sivko ter izdeluje obrtniške izdelke iz nje, svetuje: »Samo takrat, ko vrečko sivke v naši omari pregnetemo, bo imelo perilo krasen vonj. Če pa vrečko s sivko dolgo pustimo nedotaknjeno na polici omare, bo kvečjemu odganjala molje. Naše none so imele v omarah sivko tudi deset let in je zasmrdela. Sivka ne sme biti vlažna, sicer splesni. Suha mora biti, da poka pod prsti. Sivko je treba menjati vsaj na tri leta.”

Ste vedeli, da se sivka lahko uporablja tudi v kulinariki? Baje je sivka je v kulinariki že precej uporabljena sestavina, vendar se je treba zavedati, da se v velikih količinah ne bo obnesla najbolje (ima namreč zelo močan vonj, jed – ob preveliki količini sivke – ne bo okusna).  Vendar tukaj velja še strogo opozorilo, da za namene uživanja uporabljamo le ozkolistno sivko, Lavandula angustifolia, imenovano tudi prava ali navadna sivka.

Sivka se odlično poda k alkoholu, čudovita bo tudi v kombinaciji z mesom. Uporabite jo namesto rožmarina, na primer. Na Delovi odprti kuhinji so zapisali: »Pa tudi v sladicah bo sivka čudovita! Od pečenih krofov do cheesecakov in makronov. Sivko lahko uporabite v biskvitu, glazurah ali celo španskih vetrcih. Zelo priporočamo slastno panakoto s sivko«. Na www.oblizniprste.si prisegajo na naslednje recepte s sivko: sivkin čaj, sivkin sladoled z borovnicami, piškoti s sivko, limonada s sivko, sivkino pecivo z rabarbaro (vegansko), sivkin sirup, sivkin liker, teranov liker s sivko, metin sirup s sivko in slivov džem s sivko.

Uporabno vrednost sivke vse bolj prepoznavajo tudi številni turistični delavci. Spomnite se samo radovednih turistov in popotnikov, ki z obveznim fotoaparatom po »popolnoma izgubljenih in skritih krajih« iščejo najlepše fotografske motive sivkinih polj. Družabni omrežji instagram in facebook sta polni fantastičnih, prekrasnih fotografij, na katerih je v glavni (ali stranski) vlogi prav fotogenična vijolična sivka.

Relativno nov turistični hit je žetev sivke, ta turistična storitev je marsikdaj razprodana v hipu. Na žetvi sivke boste zlahka ugotovili, če znate delati s srpom, na ogled bo destilacija eteričnega olja, sodelujete pa lahko tudi v različnih delavnicah. Seveda se na takšnih dogodkih dobro je in pije, domača kulinarika je v ospredju, pa tudi dobre volje – kljub morebitni vročini – zlahka ne zmanjka.

Naj bo zaključek tega prispevka hudomušen. Nekje sem prebral, da sivka v blazinah za spanje »obljublja« neskončno in dolgotrajno ljubezen. V alpskih deželah, torej tudi Sloveniji, pa naj bi bila številna mlada dekleta prepričana, da sivka – skrita pod posteljo – zagotavlja strastno in dolgo ljubljenje. Tako. Mislim, da je na tej točki vsaka beseda odveč. Se beremo naslednjič, ob nekem drugem članku. 🙂

Ps. Fotografije: novinarji www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu.