Lipica, kraljestvo belega konja

Na lipicance, na Kobilarno Lipico, smo v Sloveniji neizmerno ponosni. Lipica je pomemben kulturni in zgodovinski center, ki slavi bogato dediščino in tradicijo lipicanskih konj. Lipicanec je eden od slovenskih simbolov, upodobljen je na slovenskem evro kovancu za 20 centov. Veseli smo bili, ko je bila leta 1996 Kobilarna Lipica s sprejetjem zakona o Kobilarni Lipica razglašena za kulturni spomenik izjemnega pomena za Republiko Slovenijo. Pod zavarovano območje Kobilarne Lipica spada čreda konj lipicanske pasme, bližnja kraška pokrajina ter stavbna in umetnostna dediščina.

Kobilarna Lipica je zibelka vseh lipicanskih konj na svetu in danes eden najlepših kulturno-zgodovinskih spomenikov Republike Slovenije. Povedana nekoliko drugače: Lipica je izvorna kobilarna edinstvene pasme konj, ki so pojem za eleganco in brez katerih si ne moremo predstavljati elitnih jahalnih šol. Tudi zato je Kobilarna Lipica letu 2002 priznana kot rejska organizacija, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za lipicanca. Zato niti ne čudi, da so v Kobilarni Lipica leta 2023 prejeli listino o vpisu na seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca.

Časopis Dnevnik je zapisal: »Pri nominaciji za vpis na Unescov seznam so bile države, kjer že tradicionalno poteka reja lipicanca v nacionalnih kobilarnah ter tudi pri zasebnih rejcih, uspešne s skupno nominacijo. Poleg Slovenije, ki je je imela vodilno vlogo, so sodelovale še Avstrija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Italija, Romunija, Madžarska in Slovaška. Lipicanci imajo že stoletja simbolno vlogo v vseh osmih državah. Vpis dokazuje obstoj in pomen nesnovne dediščine kot skupka znanj, praks in veščin, povezanih z rejo in vzrejo lipicancev.

Zgodovinsko je utemeljena v okviru nekdanjega habsburškega imperija in avstro-ogrske monarhije. Gre za stoletni razvoj družbenih praks in kulturnih izrazov, ki so še danes del ritualov, praznovanj in sodobnega konjeniškega športa. »Ta naziv je za nas velika čast, negovali ga bomo in ga uporabili za to, da ga bomo uporabili za povezavo med kobilarnami in za valorizacijo vseh poklicev, ki se ukvarjajo s konji,« je v izjavi po slovesnosti povedala direktorica Kobilarne Lipica Tatjana Vošinek Pucer«.

Kobilarna Lipica, njena vzreja lipicancev (tam je v začetku leta 2024 že skorajda 400 konj!) in celoten konjeniški park predstavljajo edinstvenost svetovnih razsežnosti. Kobilarna Lipica, ki je npr. od Ljubljane oddaljena 82 kilometrov, od Maribora dobrih 200 km, mnogo bližje sta Trst (13 km) ali Piran (45 km), se s svojimi prostranimi travniki in pašniki razteza na okrog 311 hektarjih površine.

Ob velikih travnatih pašnih površinah, ki so tu in tam zasajene s trdoživimi hrasti in bohotnimi kostanji, v Kobilarni Lipica najdemo star graščinski kompleks, hlevski kompleks s silosi (najbolj očara avtentičen najstarejši hlev, Velbanca, obvezno za pogledat!), prostore za dresuro (tudi pokrita jahalnica), tam je tudi galerijska zbirka likovnih del Avgusta Černigoja, značilna kraška hiša, cerkev Sv. Antona Padovanskega, muzej kočij, muzej lipicanca – Lipikum, restavracija, prodajalna spominkov, igrala za otroke, veliko parkirišče ter seveda hotel Maestoso na katerega sta naslonjena Grand Casino Lipica in Golf Club Lipica, dodajamo pa, da je mogoče odigrati igro mini ali disc golfa.

Pravilno je, da zadevo nekoliko »bolj tematsko zaokrožimo« in, ker smo pač turistični portal, fokusno predstavimo predvsem nekaj zanimivejših turističnih poudarkov. Pa pojdimo, raziščimo Kobilarno Lipica.

1. Sprehod po posestvu Kobilarne Lipica, tam med travniki in pašniki, ki jih večinoma razmejuje značilna bela ograja, navduši z izjemno kulturno krajino, ki jo dopolnjujejo bohotna drevesa. Sprehajalne potke potekajo med ograjenimi velikanskimi parcelami na katerih se pasejo in igrivo preganjajo bele lipicanske kobile in njihova temna žrebeta, v posebnih boksih galopirajo žrebci. To je osnovno turistično doživetje, ki vsako leto v Kobilarno Lipica pritegne na desettisoče radovednih obiskovalcev.

V naravnem okolju Kobilarne Lipica bodite dodatno pozorni še na: Dunajski drevored, Lipiško brezno, romarsko Dolino Lurške Matere Božje, nekoliko bolj oddaljena sta Napoleonovo drevo in Bezovščina (Čufarjev kamnolom), napajališče za živali Kal Ledenica ter Park Lipica (s kiparsko formo vivo iz kraškega kamna). Če se boste dobro organizirali in cel dan preživeli v okolju Kobilarne Lipica: navdušila vas bosta tudi jutranji odhod kobil z žrebeti na pašnike in večerna vrnitev črede v osrčje kobilarne.

2. Kaj se skriva v (starih) stavbah Lipice? Osnovni podatek: zgodovinsko jedro Lipice je nastalo na grajeni zapuščini nekdanje posesti tržaškega škofa. Njena ključna elementa sta bila »Graščina« in »Velbanca«, ki zamejujeta veliko notranje dvorišče. To podobo zaključene celote je Lipica dobila v prvih desetletjih 18. stoletja.

Razpršena zgradba tudi turistom razkriva nekaj zanimivih točk. Če se ne mislite ravno poročiti (da, tudi to je mogoče v Lipici) si morate pod nujno ogledati najstarejši (1703), veličasten in obokan hlev, ki se imenuje Velbanca, tam neizmerno uživajo ponosni predstavniki vseh klasičnih linij lipicanskih žrebcev. Tukaj moramo obvezno poudariti, da Kobilarna Lipica ponuja možnost vodenih ogledov, ki jih izvajajo vodniki z veliko znanja (in kar v petih svetovnih jezikih).

Priporočamo tudi ogled dveh muzejev. O muzejski zbirki kočij ne bomo »mnogo razpravljali«. Mnogo bolj zanimiv pa je sodoben muzej imenovan Lipikum, kjer je skorajda vse »podrejeno otrokom«. Multimedijski način muzejske predstavitve nam na izredno zanimiv način približa zanimive večstoletne zgodbe o Lipici in belih konjih lipicancih, ki veljajo za eno najlepših pasem konj na svetu. Na koncu obhoda po muzeju Lipikum je obvezno zajahati umetnega belega konja, se fotografirati z njim in fotografijo poslati prav vsem prijateljem in znancem. 🙂

Lahko bi rekli, da nekakšen odmik od lipicancev, v svet klasične kulture, predstavljajo veliki galerijski prostori, v katerih je predstavljeno preko 400 umetniških del Avgusta Černigoja, ki velja za utemeljitelja konstruktivizma na Slovenskem in enega najvidnejših predstavnikov zgodovinske avantgarde v slovenski likovni umetnosti. Kako to, da je Galerija Avgusta Černigoja odprta prav tukaj? »Slikar Avgust Černigoj, ki je zadnja leta svojega življenja bival v lipiškem hotelu Maestoso, se je kobilarni oddolžil tako, da ji je podaril bogato zbirko svojih del«.

3. Turisti znajo biti zelo razočarani, če se ne morejo udeležijo predstave Lipiške jahalne šole (predstava na sporedu ni vsak dan, načeloma se organizira le trikrat na teden, zato ne bodite leni in pokličite na telefon +386(0)5 739 1696 ali pa pošljite elektronsko sporočilo – info@lipica.org). Na predstavi boste videli, da se jahači in konji gibljejo na izjemno eleganten način in izvajajo zahtevne obrate ter skoke, spoznali bomo presenetljivo elegantno mešanico umetnosti in športa v sožitju človeka in konja.

Na uradni spletni strani www.lipica.org so o svoji znameniti predstavi poetično zapisali: »Na zelenem lipiškem posestvu se je pred stoletji začela zgodba o ljubezni, ponosu in lepoti. O izjemni dediščini kobilarne, belem lipicanskem konju in njegovi povezanosti z jahačem pripoveduje predstava Lipiške šole klasičnega jahanja – Sožitje svobode in lepote«. Odlično izšolani konji ob spremljavi klasične glasbe ter spretnih jahačev obiskovalcem predstavijo različne elemente, ki so plod dolgoletnega treniranja ter predvsem dobrega sodelovanja in zaupanja med jahačem in konjem«.

Vsekakor velja, da se mora med jahačem in konjem vzpostaviti posebna vez, posebna harmonija, da so kapriole, levade, pasade in druge figure klasične dresurne šole izvedene kolikor je mogoče lepo. Kot zanimivost navedimo, da se sam jahač za svoj poklic uvaja vsaj nekaj let, približno enako dolgo dobo potrebuje konj, da se nauči posebnega gibanja, figur za samo predstavo.

Sanja Macur pa je na svoji spletni strani www.sanjamacur.com zapisala: »Predstava lipicancev me je v neki točki ganila do solz. Naravnost neverjetno je, kaj vse lahko človek in žival v sožitju zmoreta. Predstava, v kateri lipiški jahalni mojstri prikažejo vse elemente, ki odlikujejo lipiško šolo jahanja, je polna čudovite glasbe, skladnosti in elegance. Zahtevne elemente zmorejo le najboljši Lipicanci in so plod več kot 400 let tradicije, znanja, dresure in vzajemnega spoštovanja. Res lepo!«

Če boste predstavo vendarle zamudili, smo za vas našli nekaj tolažilnih predlogov. Prvič, ogledate si lahko kakšen trening. Drugič, če znate jahati, lahko tudi sami zajahate prečudovite lipicance in se pod budnim vodstvom profesionalnega jahača/vodiča odpravite na »krajši konjeniški izlet«. Bi se radi udeležili naučili jahanja? Tudi to je mogoče, saj Kobilarna Lipica organizira številne tečaje. Tretjič, tudi otroci se lahko skusijo v ježi (z manjšimi poniji), na voljo pa so jim tudi druge delavnice ob katerih doživijo pristen stik s konji: npr. naučijo se čistiti konje, lahko jim pletejo kitke.

4. Posebne zgodbe spišejo turistične vožnje s kočijami. Srce vam prav zaigra, ko se npr. peljete skozi t.i. Dunajski drevored, skozi katerega so se sicer nekoč po Lipici vozili kralji in kraljice. Vožnja s kočijo lahko traja 15 minut ali 30 minut, z manjšo ali veliko kočijo (do 5 ali do 7 oseb). Prijazni kočijaži vam bodo med čarobnim doživetjem o prestižnih lipicancih znali povedati marsikatero zanimivo zgodbo. Mimogrede, cene za prevoze s kočijo se v začetku leta 2024 gibajo med 30 in 60 evri. Imajo v Kobilarni Lipici mogoče rešitev za zelo iskano storitev »princ na belem konju«? V tiskovnem središču Kobilarne Lipica so nam zatrdili, da je ta program že precej dolgo ukinjen, saj je na trgu zmanjkalo galantnih in romantičnih princev. 🙂

Preden zgodbo premaknemo naprej, dovolite, da objavimo še »uraden mini promocijski odstavek o samem hotelu Maestoso, ki je bil prenovljen leta 2021: »Hotel, s 139 sobami, je ime dobil po eni od klasičnih linij lipicanskih žrebcev, v zunanji podobi je odlično oblikovan objekt, kjer se naravno spaja s tradicionalnimi lipiškimi elementi. Doživetje Lipice, ki se začne ob samem vstopu na posest, se nadaljuje v hotelu Maestoso: bele lipiške ograje, postelje na senu in drsna vrata, ki jih najdemo v hlevih, ustvarjajo nepozabno doživetje Lipice«. Sam moram reči, da nisem arhitekt, vendar mi je zunanjost hotela Maestoso zares všeč, saj se mi zdi, da se kar »spaja z bližnjim okoljem (tukaj mislim predvsem na značilne bele ograje«).

Nadaljujemo z zanimivimi, dokaj naključno nametanimi, podatki o lipicancih in Kobilarni Lipica. Verjamem, da vas bodo nekatere zanimivosti »vrgle na rit«!?! 🙂

Zakaj je lipicanec bele barve? Dejstva govorijo nekoliko drugače: lipicanca poznamo predvsem kot belega konja. Vendar so konji, ki jih imenujemo beli konji, v resnici večinoma sivi. Lipicanci se skotijo temni. Zaradi mutiranega gena pa kmalu osivijo (siv gen je dominanten, zato se bo tudi, če parijo belega in rjavega lipicanca, vseeno skotil siv in ne rjav, kot bi mogoče predvidevali). Zanimivo, kajne?

Potrebno je poudariti, da se lipicanci skotijo temni in šele s časom postanejo beli (pardon, večinoma sivi). To sivenje ali depigmentacija je tako močno, da so v starosti med pet in sedem let konji beli. Temen odrasel lipicanec je prava redkost! Aaron Uazeua, šef marketinga Kobilarne Lipica na to temo hudomušno izjavi: »Pa še nekaj, na fotografijah so konji vedno beli in stuširani, a ko jih spustimo na pašo, se kot vsaka žival najraje najprej povaljajo v blatu«.

Na www.lipica.org o lipicancu zapišejo: »To je srednje velik, toplokrven konj, baročnega tipa. Ima srednje veliko, plemenito glavo z velikimi temnimi in živahnimi očmi, srednje velikimi uhlji ter širokimi, polnimi nozdrvmi. Vrat je visoko nasajen in usločen. Viher je lepo izražen, hrbet dolg in raven, križ pa mišičast in lepo položen. Prsi so globoke in široke ter izražajo njegovo moč. Griva in rep imata gosto, košato, vendar kot svila tenko žimo. Korak lipicanca je visok, prožen, energičen in eleganten. Po značaju je lipicanec inteligenten, ponosen in dostojanstven, a hkrati skromen in vzdržljiv, zato je zelo primeren za visoko jahalno šolo«.

Kobilarna Lipica je posebnega pomena ker je izvorna kobilarna ene najstarejših kulturnih pasem konj – lipicanca in najstarejša evropska kobilarna, ki kontinuirano vzreja isto pasmo konj. Kobilarni Lipica redi lipicanca na tradicionalen, preizkušen način. Plemenski žrebci vhlevljeni v individualnih boksih so v rednem treningu. Plemenske kobile so vhlevljene v skupnem hlevu, reja je prosta. Oziroma povedano nekoliko drugače: žrebci so v Lipici ločeni od kobil in imajo vsaj svoj boks ter redna dnevna razgibavanja (treninge), kobile pa skupaj z žrebički spuščajo na pašo.

Časopis Dnevnik v zanimivem članku z naslovom Lipica idealna filmska kulisa med drugim zapiše: Dan v življenju kobil v kobilarni v Lipici: vstajanje ob 6. uri, za zajtrk koncentrat ovsa in, če je treba, še vitamini. Konjarji ocenijo zdravstveno stanje, preverijo jim kopita in jih za ves dan spustijo na pašnike. Prizor, ko čreda belih kobil ob spustu zdirja čez pašnike, je gotovo eden najlepših v Lipici in nikogar ne pusti ravnodušnega. Z mrakom se lipicanke vrnejo v hleve.

Dnevna rutina jahalnih konjev, to so večinoma žrebci, pa je nekoliko drugačna. Ne spuščajo jih h kobilam na skupinske pašnike, ampak imajo svoja območja, tekališča in sprehajalne naprave. »Osnova njihovega delovnega dne je trening, ki za vsakega konja traja eno šolsko uro na dan. Le ob ponedeljkih imajo prosti dan,« pove Janez Rus, vodja službe konjereje in konjeništva v Lipici.

Niso čisto vsi lipicanci primerni za predstave – tisti malo manjši, ali večji, ki odstopajo od ustrezne velikosti, lahko vozijo kočije ali so namenjeni za dresurno jahanje. Dodajmo, da »šolanje lipicancev« za predstavo traja štiri do pet let.

Konji v Lipici, na začetku leta 2024 jih je že skorajda 400, na leto pojedo vsaj 1100 ton sena. Jahač svojega konja, za dobro opravljeno vaju ob dresuri, nagradi s kocko sladkorja. Letno v Kobilarni Lipica razdelijo že skorajda 2.000 kilogramov sladkorja. Jahačev je v Kobilarni Lipica zaenkrat nekaj čez 20. Včasih so ta poklic opravljali samo moški, dandanes so ženske emancipirane, kot jahačice lipicancev so sedaj zastopane skorajda 50-odstotno.

Zanimivi so tudi naslednji stavki, ki so jih navedli v Dnevniku: »Ste vedeli, da plemenska kobila ne postane breja, tako da jo v skupnem boksu pripustijo pod plemenskega žrebca? Ne, tako bi se lahko konja poškodovala, zato to opravijo z umetno oploditvijo. Ste vedeli, da je na posestvu Lipice tudi vrtnica lipica, seveda bele barve, ki jo je z žlahtnjenjem sort ustvarila Irena Furlan? Da konj ne sme jesti čokolade, čeprav bi koga od obiskovalcev kdaj zamikalo, da mu jo ponudi? Da imajo v Lipici najraje kraško seno za krmo, ker so konji navajeni na njegov okus«?

Poudarili smo že, da lipicanec izvira iz Lipice in Krasa, danes pa ga uspešno vzrejajo tudi v nekaterih drugih večjih hlevih, kobilarnah (najbolj znane so še v krajih: avstrijska Piber in Heldenberg, madžarski Fogarasch, hrvaški Đakovo, slovaški Topol’čianky, nemški Piberstein). Danes naj bi bilo po vsem svetu okrog pet tisoč lipicancev.

Za konec smo vam dolžni še pogled v zgodovino Kobilarne Lipica.

Zgodba kobilarne v Lipici se je začela leta 1580, ko je habsburški nadvojvoda Karel II, sin cesarja Ferdinanda I. Habsburškega, kupil lipiško posestvo, ki leži v zahodnem delu današnje Republike Slovenije. Z nakupom je želel zagotoviti dovolj konj za potrebe svojega dvora. Na območju, kjer se nahaja Kobilarna Lipica, so konje vzrejali že dolgo pred tem. Ti kraški konji so sloveli po svoji moči, hitrosti, vzdržljivosti in dolgoživosti.

Po ustanovitvi kobilarne so jih plemenitili s križanjem s španskimi, italijanskimi in arabskimi konji. Čez stoletja se je ohranilo šest klasičnih linij žrebcev, ki temeljijo na šestih originalnih žrebcih. To so Conversano, Neapolitano, Favory, Maestoso, Pluto in Siglavy. Obenem se je ohranilo 18 rodov kobil.

Nastanek lipicanske pasme je tesno povezan tudi z razvojem umetnosti klasičnega dresurnega jahanja. Razvoj klasičnega dresurnega jahanja, kot ga v Evropi poznamo danes, sega v 16. stoletje. V znameniti Španski dvorni jahalni šoli na Dunaju, katere začetki segajo v leto 1565, se je razvijalo in ohranilo do danes.

»Španska« se imenuje zato, ker so v njej najprej uporabljali le španske konje, ki so jih kmalu zamenjali lipicanci iz Lipice. Tako je Kobilarna Lipica vzrejala lipicanske žrebce za Špansko jahalno šolo na Dunaju in dunajski dvor vse do začetka prve svetovne vojne leta 1914.

Po koncu prve svetovne vojne je zahodni del današnje Republike Slovenije, kjer je Lipica, pripadel Italiji, zato se je zgodovinsko pomembna povezava Kobilarne Lipica in Španske jahalne šole končala. Po prvi svetovni vojni je Avstrija začela vzrejati lipicance za Špansko jahalno šolo v kobilarni Piber, Kobilarna Lipica pa je do druge svetovne vojne nadaljevala z vzrejo lipicancev pod italijansko upravo. Leta 1943 so nemške enote evakuirale lipicance iz Lipice v Hostoun na Češkem, kjer so ostali do konca druge svetovne vojne.

Leta 1947 je Lipica postala del tedanje Republike Jugoslavije. Od nekdanje številne črede se je v Kobilarno Lipica vrnilo le enajst lipicancev, vendar so v Lipici z veliko truda uspeli obnoviti rejo. V 60-ih in 70-ih letih preteklega stoletja je Kobilarna Lipica ustanovila lastno šolo klasičnega jahanja, z osupljivimi elementi “na tleh” in “nad zemljo”, s katero se uspešno predstavlja po vsem svetu.

Kaj naj zapišemo za sam konec? Hvalnice Kobilarni Lipica, in to zelo upravičene, smo že odpeli. 🙂 Navedimo le še, da je Kobilarna Lipica odprta celo leto, vsekakor pa so najbolj zanimivi, turistični meseci takrat, ko je topleje (tudi vstopnice so takrat nekoliko dražje).

Na našem portalu vsekakor družno menimo, da se zelo splača obiskati Lipico, v kobilarni zlahka, brez dolgčasa, preživite vsaj dobrega pol dneva. Pojdite in si oglejte korak lipicanca, ki je visok, okreten, energičen in eleganten. Mogoče (okrog) devetnajstega maja, ko je »dan lipicanca”, takrat je vsako leto v Kobilarni Lipici še posebej veselo in slovesno, mnogo je dodatnih spremljajočih dogodkov.

Ps. Tekst Peter Gavez, ki se za pomoč pri pripravi vsebine, pa – seveda – tudi za profesionalne fotografije zahvaljuje Kobilarni Lipica. Del fotografij je prispevala tudi Slovenska turistična skupnost (www.slovenia.info in fotografi: Jošt Gantar, Dean Dubokovič, Boris Pretnar, Urban Urbanc, Žiga Kalan). Za konec dodajamo še neprofesionalno fotogalerijo novinarskega dvojca, ki se je na hitro oglasil v Lipici.